UPRS sodba II U 391/2014

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33041-2/2010-19 z dne 15. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) tožniku naložila vračilo sredstev, ki jih je prejel na podlagi odločb Agencije št. 33041-2/2010-10 z dne 15. 6. 2011, št. 33041-2/2010-12 z dne 9. 9. 2011, št. 33041-3/2010-11 z dne 15. 6. 2011, št. 33041-3/2010-16 z dne 9. 9. 2011, št. 33041-18/2011-14 z dne 27. 7. 2012, št. 33041-18/2011-16 z dne 4. 9. 2012, št. 33041-19/2011-14 z dne 27. 7. 2012 in št. 33041-19/2011-16 z dne 4. 9. 2012, v skupni višini 340.915,12 EUR (1. točka izreka). Odločila je, da mora tožnik sredstva nakazati v roku 30 dni od vročitve odločbe na račun, naveden v izreku odločbe, po preteku tega roka pa začnejo teči zakonske zamudne obresti (2. točka izreka).

2V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je tožnik sredstva, ki jih mora vrniti, pridobil po postopku iz 33a. člena Uredbe o ureditvi trga z vinom (v nadaljevanju Uredba) ter na podlagi Javnih pozivov za zbiranje predlogov programov za sofinanciranje dejavnosti za promocijo vina na trgih tretjih držav, ki sta bila objavljena v letih 2010 in 2011. Tožniku so bila na podlagi potrjenih programov promocij za vinski leti 2010/2011 ter 2011/2012 iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav odobrena nepovratna sredstva za promocijo vina v Bosni in Hercegovini in v Združenih državah Amerike. Na podlagi odločb iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe so mu bila po vložitvi zahtevkov za izplačilo in po predložitvi dokazil nepovratna sredstva tudi izplačana.

3Dne 19. 12. 2013 je Carinska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju CURS) Agencijo obvestila o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora upravičenosti izplačil sredstev iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (v nadaljevanju EKJS), in sicer v zvezi z izplačili nepovratnih sredstev iz ukrepa Promocija vina na trgih tretjih držav. CURS je namreč po 2. členu Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, pristojna za izvajanje nalog koordinacije in spremljanje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 485/2008 z dne 26. maja 2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic (v nadaljevanju Uredba 485/2008/ES). Njena naloga je, da pregleda tiste subjektov ali njihove predstavnike, ki prejemajo ali izvajajo izplačila neposredno ali posredno povezana s sistemom financiranja EKJS.

4Tožnik je na zapisnik CURS o opravljenem inšpekcijskem nadzoru podal pripombe, CURS pa je ugotovila, da tožnik v pripombah na zapisnik ni navedel nobenih novih dejstev in ni predložil nobenih novih dokazov. Kot ugotavlja Agencija, iz zapisnika CURS, ki ji je bil poslan, izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izplačilo nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav, ker so računi, ki jih je priložil zahtevku, neverodostojne knjigovodske listine. Agencija je dne 17. 2. 2014 tožniku poslala zahtevo za razjasnitev dejanskega stanja glede upravičenosti prejema sredstev iz naslova omenjenega ukrepa, v kateri ga je pozvala, naj se opredeli do ugotovitev iz zapisnika. V odgovoru na dopis tožnik po ugotovitvi Agencije ni navedel nobenih novih dejstev, ki bi dodatno razjasnila ugotovitve CURS. Opredelil se je le do posameznih računov, v zvezi s katerimi zatrjuje, da ne drži ugotovitev CURS, da je bil program izveden v obsegu manj kot 60 %.

5Agencija pojasnjuje, da je v postopku ugotavljanja dejanskega stanja glede upravičenosti prejema sredstev kot verodostojen dokaz upoštevala tudi zapisnik CURS, ki predstavlja v delu, h kateremu stranka ni podala pripomb, javno listino, kar pomeni, da velja za zapisnik v tem delu domneva resničnosti. Pri posameznih računih so bile ugotovljene številne nepravilnosti pri uveljavljanju upravičenih stroškov, ki jih v nadaljevanju obrazložitve Agencija tudi navaja. Ker tožnik na zahtevo za razjasnitev dejanskega stanja ni podal ustreznih odgovorov oziroma se ni opredelil do ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika, ter teh ugotovitev ni prepričljivo ovrgel, Agencija ugotavlja, da je stranka sredstva prejela neupravičeno oziroma ugotavlja, da jih je porabila nenamensko, skupni znesek podpore pa po ugotovitvi Agencije tudi ne dosega vsaj 60 % z odločbo odobrenih sredstev za posamezno vinsko leto.

6Peti odstavek 17. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) določa, da mora upravičenec sredstva za posamezen ukrep, ki jih je pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi te določbe ter na podlagi četrtega odstavka 33b. člena Uredbe ter 97. člena Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (v nadaljevanju Uredba 555/2008) mora zato tožnik prejeta sredstva v skupni višini 340.915,12 EUR vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot zaključuje Agencija, je stranka s tem pravico do nepovratnih sredstev naknadno izgubila.

7Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo št. 33041-1/2014/7 z dne 8. 9. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

8Po mnenju ministrstva je izpodbijana odločitev pravilna. Glede pritožbenih ugovorov, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, pa ministrstvo pojasnjuje, da izpodbijana odločba ni bila izdana v obnovljenem postopku po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot navaja, se lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače uredijo, kot so urejena v ZUP (3. člen ZUP). Na področju kmetijstva se tako postopa po določbah ZKme-1, ki v 37a. členu določa, da o odvzemu upravičenj ali o vračilu sredstev v skladu s predpisi odloči Agencija z odločbo, razen v primeru iz drugega odstavka 53. člena ZKme-1, ko o vračilu sredstev odloči minister. Po mnenju ministrstva gre v primeru določbe 37a. člena ZKme-1 v razmerju do ZUP za lex specialis procesno zakonsko določbo, na podlagi katere lahko prvostopni organ zahteva vračilo že izplačanih sredstev, za katera se ugotovi, da so bila izplačana neupravičeno. Instituta po 37a. členu ZKme-1 tako ni mogoče enačiti z institutom obnove postopka, bistvo katerega je, da se obnovi postopek in po odpravi odločbe ponovno odloči o določeni upravni stvari. V obravnavanem primeru prvostopni organ ni odpravil prvotno izdanih odločb in ni ponovno odločil o zahtevku za izplačilo, pač pa je na podlagi ugotovitev in priporočil CURS skladno s 37a. členom ZKme-1 v povezavi s 17. členom ZKme-1 zahteval vračilo neupravičeno izplačanih sredstev in svojo odločitev tudi jasno in razumljivo obrazložil. Zato v obravnavani zadevi po mnenju ministrstva ne gre za dve nasprotujoči si odločbi, tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na načelo ne bis in idem. Kot ugotavlja ministrstvo, je postopek pred CURS dokazal, da tožnik nikoli ni imel pravice do sredstev, kar pomeni, da so mu bila sredstva izplačana neupravičeno.

9Tožnik je zoper odločbo Agencije vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri opozarja, da so odločbe Agencije o izplačilu sredstev dokončne in pravnomočne in da je bilo zato z izpodbijano odločbo nezakonito poseženo v pravnomočno urejeno razmerje, v katero lahko upravni organ poseže le v izrecno, z zakonom določenih primerih. Ker organ ni posegel v izdane pravnomočne odločbe o pravici do sredstev, obstajajo v obravnavani zadevi nasprotujoče si in med seboj izključujoče odločbe, ki meritorno različno odločajo o istih pravicah in pravnih koristih tožnika. Če bi Agencija želela poseči v pravnomočno urejeno razmerje, bi morala pred tem izdati sklep o obnovi postopka oziroma drug sklep v smislu 273., 274. ali 278. člena ZUP. Po mnenju tožnika pa v obravnavani zadevi pogoji za obnovo postopka oziroma za uporabo katerega drugega izrednega pravnega sredstva niti niso podani.

10Agencija tudi v obrazložitvi odločbe ni pojasnila posega v pravnomočne odločbe, kar po mnenju tožnika predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj odločbe zato ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, ali obstajajo kakšna nova dejstva oziroma novi dokazi, ki bi utemeljevali ponovno odločanje. V izpodbijani odločbi se organ tudi ni opredelil glede dokazov in navedb tožnika, ki jih je ta podal v postopku pred CURS. V obrazložitvi odločbe pa tudi niso navedeni predpisi, na podlagi katerih je bilo v ponovnem postopku odločeno drugače. Ker se Agencija zgolj sklicuje na ugotovitve iz zapisnika CURS, ki sploh ni izvajal nadzora v smislu Uredbe, je prišlo po mnenju tožnika v postopku do kršitve načela materialne resnice, načela zaslišanja stranke in drugih načel upravnega postopka.

11Z izdajo izpodbijane odločbe pa je Agencija, kot navaja tožnik, kršila tudi ustavna določila, in sicer določilo 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), ker je v enakih primerih odločala različno, kršila pa je tudi 15. člen Ustave RS (uresničevanje in omejevanje pravic), določilo 31. člena Ustave RS (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), določilo 33. člena Ustave RS (pravica od zasebne lastnine), določilo 74. člena Ustave RS (podjetništvo) in 158. člen Ustave RS (pravnomočnost). Določba 37a. člena ZKme-1 namreč po mnenju tožnika organu ne omogoča, da obnovi oziroma ponovno začne pravnomočno zaključen postopek.

12V postopku se tudi pojavlja vprašanje, ali je o zadevi sploh odločal pristojni organ, saj je Agencija postopek nadzora, ki ga je začel CURS, le nadaljevala.

13V nadaljevanju tožbe tožnik po vsebini nasprotuje ugotovljenim nepravilnostim ter navaja, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o ugotovitvah CURS. Agencija namreč pred izdajo odločbe ni izdala sklepa o začetku postopka, s katerim bi bil poučen o svojih pravicah v postopku in seznanjen z razlogom ponovnega odločanja. Kot navaja tožnik, je bil program promocije vin v celoti izveden, za kar ima tudi ustrezna dokazila. Ta dokazila je v postopku tudi predložil, vendar se upravna organa do njih nista opredelila.

14Tožnik zato sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo Agencije odpravi, zahteva pa tudi povračilo škode v višini 119.631,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 10. 2014 dalje do plačila. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16Vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 29. 12. 2014, tožnik prilaga mnenje Inštituta za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani o nekaterih vprašanjih v zvezi z odločanjem različnih organov o odvzemu podpor za promocijo vin na trgih tretjih držav z dne 22. 12. 2014. Navedeno pravno mnenje po mnenju tožnika potrjuje utemeljenost tožbenih ugovorov.

17V pripravljalni vlogi, prejeti dne 4. 2. 2015, toženka nasprotuje mnenju Inštituta za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani in poudarja, da določba 37a. člena ZKme-1 predstavlja zadostno procesno podlago za vodenje postopka v skladu z načelom zakonitosti delovanja uprave. Dodaja še, da je Agencija opravila samostojen ugotovitveni postopek, pred izdajo odločbe pa je pridobljene dokaze poslala tožniku, ki je imel možnost, da se opredeli do ugotovitev CURS.

K točki I izreka:

18Tožba je utemeljena.

19Med strankama v postopku je sporna pravilnost izpodbijane odločbe, s katero je Agencija tožniku naložila vračilo nepovratnih sredstev, ki so mu bila na podlagi pravnomočnih odločb izplačana za ukrep evropske kmetijske politike - to je ukrep podpore za promocijo vina na trgih tretjih držav.

20Tožnik odločitvi nasprotuje, ker meni, da je bilo z njo v nasprotju z ustavo in z zakonom poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje, na podlagi katerega mu je bila priznana pravica do povrnitve upravičenih stroškov, ki jih je imel z izvedbo dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav.

21Iz izpodbijane odločbe ter iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da so bila denarna sredstva tožniku izplačana na podlagi določb takrat veljavne Uredbe, ki je med drugim v skladu z evropsko zakonodajo urejala tudi podporo vinarskemu sektorju za promocijo (1. člen Uredbe). Z namenom povečati konkurenčnost vina s poreklom iz Evropske unije na trgih tretjih držav je bila tako določena podpora za izvedbo dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav (prvi odstavek 33. člena Uredbe). Podpora se je upravičencem dodelila za povrnitev upravičenih stroškov, ki so bili navedeni v javnem pozivu Ministrstva za kmetijstvo in okolje (drugi odstavek 33. člena Uredbe v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 33a. člena Uredbe). Programe za promocijo vina, ki so jih pripravili prijavitelji po javnem pozivu, je Agencija potrdila z odločbo, v kateri je tudi določila višino odobrenih sredstev (sedmi odstavek 33a. člena Uredbe). Denarna sredstva so bila upravičencem izplačana na podlagi vloženih zahtevkov za povrnitev upravičenih stroškov, ko je Agencija na podlagi predloženih dokazil (poročil o izvedbi posameznih dejavnosti, kopij računov in dokazil o plačilu računov) ugotovila, kateri stroški so bili upravičeni (prvi in drugi odstavek 33b. člena Uredbe).

22V obravnavani zadevi so bila z odločbami na podlagi objavljenih javnih pozivov v letih 2010 in 2011 tožniku odobrena sredstva za namen izvedbe promocij vina na trgu Bosne in Hercegovine ter na trgu Združenih držav Amerike. Po izvedbi promocijskih dejavnosti je tožnik vložil zahtevke za povrnitev upravičenih stroškov, o katerih je po opravljenih nadzorih (v katerih ni bilo ugotovljenih nepravilnosti) Agencija odločila z odločbami o izplačilu sredstev. Po pravnomočnosti omenjenih odločb pa je Agencija po uradni dolžnosti (sklicujoč se na ugotovitve CURS v naknadnem posebnem postopku nadzora) izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložila, naj prejeta sredstva vrne, ker naj bi jih (tako naj bi izhajalo iz zapisnika CURS) pridobil neupravičeno.

23Z izdajo omenjene odločbe, ki v izreku tožniku nalaga dolžnost vračila sredstev, ki jih je ta pridobil na podlagi pravnomočnih odločb, pa je Agencija po presoji sodišča na nedopusten način posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je varovano tudi z Ustavo RS.

24Z izpodbijano odločbo, ki tožniku odvzema pridobljene pravice, upravni organ ni posegel (to je odpravil, razveljavil ali spremenil) v pred tem izdane pravnomočne odločbe, ki tožniku priznavajo pravico do povračila upravičenih stroškov promocij. S tem, ko je pred tem izdane odločbe pustil nespremenjene v veljavi, je organ ravnal v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), ki med drugim varuje tudi posege v pridobljene pravice, z naložitvijo obveznosti vračila prejetih sredstev je posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), z odločitvijo pa je kršil tudi določbo 158. člena Ustave RS, ki zaradi potrebe po pravni varnosti in stabilnosti pravnomočno urejenih razmerij določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Za pravnomočno urejena pravna razmerja velja torej prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (načelo ne bis in idem). Vanje se lahko posega le izjemoma - v primerih in na način oziroma v postopkih, ki so zaradi varstva javnega interesa in zaradi varstva pravic strank jasno in natančno vnaprej določeni.

25Odločitev o vračilu sredstev je Agencija utemeljila s sklicevanjem na določbe 18. ter 37a. člena v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZKme-1. Člen 18 ZKme-1 določa, da je za izvajanje ukrepov kmetijske politike po ZKme-1 pristojna Agencija, ki je bila po 37a. členu ZKme-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, tudi pooblaščena, da v skladu s predpisi z odločbo odloči o odvzemu upravičenj ali vračilu sredstev (razen v primeru iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, ko je bil o vračilu sredstev pristojen odločiti minister). Določba 37a. člena ZKme-1 torej določa organ, ki je stvarno pristojen za odločitev o odvzemu upravičenj in vračilu sredstev ter ob tem napotuje na uporabo veljavnih (materialnopravnih in procesnopravnih) predpisov, ki jih mora Agencija pri odločanju upoštevati. Ti prepisi določajo primere, ko je odvzem sredstev dopusten, urejajo pa tudi postopek odvzema.

26Da je neupravičeno izplačana sredstva treba vrniti, določa na splošno že predpis EU, to je 97. člen Uredbe št. 555/2008. Natančneje pa opredeljuje primera, v katerih je upravičenec sredstva za posamezen ukrep kmetijske politike dolžan vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, peti odstavek 17. člena ZKme-1, po katerem mora upravičenec vrniti sredstva skupaj z obrestmi, če je sredstva pridobil nezakonito, ali če jih je porabil nenamensko.

27O vračilu sredstev pa lahko Agencija odloči le po katerem od postopkov, ki so vnaprej določeni v zakonu (vezanosti uprave na ustavo in zakon). V obrazložitvi izpodbijane odločbe Agencija ni navedla, na podlagi katerega izrednega pravnega sredstva je po uradni dolžnosti odločila o vračilu sredstev, ministrstvo pa je v drugostopni odločbi pojasnilo, da izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku obnove, zavzelo pa je tudi stališče, da je o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev mogoče odločiti zgolj na podlagi 37a. člena ZKme-1 brez upoštevanja postopkovnih določil, ki urejajo izredna pravna sredstva v upravnem postopku. Enako stališče zagovarja toženka tudi v upravnem sporu. Takšna razlaga pravnih predpisov pa je po presoji sodišča v nasprotju z določbo 158. člena Ustave RS, po kateri se lahko v pravnomočna pravna razmerja posega le po postopkih, določenih z zakonom. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bila pravica do sredstev za ukrep kmetijske politike priznana s pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, evropski predpisi pa ne določajo podrobnejših postopkovnih pravil glede vračila neupravičeno izplačanih sredstev (načelo procesne avtonomije držav članic EU), bi lahko organ zahteval vračilo sredstev iz razlogov po petem odstavku 17. člena ZKme-1 le v okviru katerega od obstoječih postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočne odločbe. Ti postopki med drugim natančno določajo, v kakšnih rokih in na kakšen način lahko organ poseže v že izdane pravnomočne odločbe, strankam pa zagotavljajo ustrezna procesna jamstva za učinkovito zaščito pravic. Agencija bi torej o morebitnem vračilu sredstev lahko odločila le na podlagi procesnih pravil katerega od izrednih pravnih sredstev - če bi ugotovila, da so za to izpolnjeni pogoji. Določba 37a. člena ZKme-1 namreč določa le pristojen organ za odločanje, ne ureja pa drugih procesnih institutov, ki bi omogočili ustavno dopusten poseg v pravnomočno urejeno razmerje.

28Pred odločitvijo pa bi morala Agencija v skladu s splošnim načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar pomeni, da bi morala stranko med drugim obvestiti tudi o materialnopravni in procesnopravni podlagi za začetek postopka. Do trditev in dokazov stranke bi se morala v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) po vsebini jasno opredeliti in natančno navesti, na podlagi katerih določb Uredbe oziroma javnega poziva šteje, da so bili stroški tožniku izplačani neupravičeno. Sodišče ob tem opozarja, da je postopek odločanja o morebitnem vračilu sredstev samostojen postopek, v katerem se lahko Agencija opira na ugotovitve zapisnika CURS, vendar mora dejstva iz zapisnika samostojno presoditi (12. člen ZUP) in na podlagi vseh dokazov (tudi tistih, ki jih je predložila stranka) ugotoviti dejansko stanje zadeve (10. člen ZUP). Zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih je namreč kot javna listina le dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka pred CURS in o danih izjavah (prvi odstavek 80. člena ZUP), resničnost dejstev, ki izhajajo iz zapisnika, pa je stvar dokazovanja in presoje izvedenih dokazov v postopku pred Agencijo.

29Zaradi opisanih kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala Agencija presoditi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev, ki so v slovenski zakonodaji na voljo. Če bo ugotovila, da so ti pogoji podani, bo morala stranko obvestiti o začetku postopka in jo pozvati, naj se opredeli do ugotovitev CURS, nato pa bo morala ugotoviti pravilno dejansko stanje zadeve ter presoditi, ali je tožnik glede na določbe Uredbe in javnega poziva sredstva prejel upravičeno.

30O tožbi je sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

31Tožnik je v tožbi zahteval tudi povračilo nastale škode. O odškodninskem zahtevku pa lahko upravno sodišče odloči le v primeru, kadar s sodbo samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (prvi odstavek 67. člena v zvezi s 65. členom ZUS-1) ali v primeru, ko izda ugotovitveno sodbo (prvi odstavek 67. člena v zvezi z drugim odstavkom 64. člena in prvi odstavek 66. člena ZUS-1). Ker v obravnavani zadevi ni bilo odločeno v sporu polne jurisdikcije, izdana pa tudi ni bila ugotovitvena sodba, ampak je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, sodišče o odškodninskem zahtevku ni odločalo.

K točki II izreka:

32Toženka je dolžna tožniku v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, saj je bilo tožbi ugodeno, izpodbijani akt pa je bil odpravljen. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.