UPRS sodba I U 1108/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, št. 306-90/2009, končanega z odločbo, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013. V obrazložitvi je navedla, da je izdala odločbo z dne 24. 4. 2013, s katero je odločila, da je tožnik od dne 1. 1. 2013 zlorabljal prevladujoč položaj na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju Republike Slovenije (na notranjem trgu), s čimer je kršil 9. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od 1. 5. 2004 tudi 82. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju PES), sedaj 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PEU) ter mu naložila prenehanje navedenih kršitev. V postopku je toženka na podlagi sklepa o preiskavi z dne 10. 8. 2011 na sedežu tožnika opravila preiskavo, ki je potekala 11. 8. 2011, 12. 8. 2011 in 16. 8. 2011. Zoper odločbo toženke je tožnik vložil tožbo na Vrhovno sodišče RS, ki jo je to sodišče s sodbo, G 7/2013 z dne 3. 12. 2013, zavrnilo. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 1. in 8. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi z razlogom za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP je toženka navedla, da so pooblaščene osebe toženke pri preiskavi odložile v omaro ''pozabljeno'' dokumentacijo in jo pustile pri tožniku, ki zato ni bila vključena v upravni spis. Gre za natisnjene kopije elektronskih dokumentov, ki so se v času preiskave nahajale na računalniku A.A., ki je bila med preiskavo prisotna in bila seznanjena z vsebino dokumentov, ki so jih pooblaščene osebe toženke natisnile, elektronski zapisi pa so ostali shranjeni na predmetnem računalniku. Toženka je zaključila, da je tožnik s temi dokumenti razpolagal pred in po preiskavi, osebe tožnika pa so bile seznanjene s tem, katere dokumente so pooblaščene osebe toženke natisnile. Tožnik bi lahko te dokaze predložil toženki še pred izdajo odločbe. V zvezi z razlogom za obnovo postopka po 8. točki 260. člena ZUP pa je toženka navedla, da tudi če bi se zatrjevane nepravilnosti res zgodile, ne predstavljajo nobenega obnovitvenega razloga po 260. členu ZUP, zlasti ne po 8. točki. Iz odločbe z dne 24. 4. 2013 izhaja, da se je senat toženke opredelil do predlaganih zavez tožnika, zato ne držijo navedbe tožnika, da senat z njimi ni bil seznanjen. Člani senata so bili seznanjeni z gradivom za sejo v skladu s Poslovnikom toženke. Toženka in tožnik pa sta se tekom postopka večkrat sestala, med drugim 5. 7. 2012, ko je tožnik navedel, da bo predložil predlog zavez, toženka pa je v povzetku relevantnih dejstev predlog obravnavala in ga zavrnila. Do izdaje odločbe tožnik toženki ni predložil novega predloga zavez. Iz odločbe z dne 24. 4. 2013 pa tudi izhaja, da se je toženka do njih opredelila.

2Tožnik je zoper sklep vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je pri izdaji sklepa kršila ZUP, s tem so bile kršene temeljne človekove pravice tožnika: načelo pravne države, pravica do pravnega sredstva in pravica do enakega varstva pravic. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil 12. 7. 2013, toženka je o njem odločila po skoraj 11 mesecih, kljub predpisanim rokom za izdajo odločbe po ZUP in šele po tem, ko je tožnik opozoril toženko na te postopkovne kršitve z dopisom z dne 3. 6. 2014. Če toženka sklepa ne bi izdala, bi moral tožnik vložiti tožbo zaradi molka organa. Meni, da je stališče toženke v zvezi z njegovim predlogom po 1. točki 260. člena ZUP nepravilno. V okviru preiskave pri tožniku je toženka vpogledala v elektronske poštne predale več fizičnih oseb, pregledala listinsko dokumentacijo v več poslovnih pisarnah ter zasegla večje število dokumentov. V posamičnih pisarnah je izvršila kopiranje in zaseg številnih dokumentov in jih kot del preiskave vključila v upravni spis. Pri tem v spis ni vključila vseh dokumentov, ki jih je zasegla med preiskavo. Ob zaključku preiskave je namreč en originalni izvod dela zasežene dokumentacije in ustrezno kopijo te dokumentacije ''pozabila'' v tajništvu direktorja tožnika na delovnem mestu A.A. Toženka jih ni pogrešila, niti jih ni prevzela ali pozvala tožnika, da ji dokumentacijo dostavi. Ti dokumenti se nanašajo na družbo B., ki je družba mati tožnika, ter na zapisnike kolegijev direktorja tožnika, na katerih se je obravnavala problematika poslovanja tožnika. Kljub očitni pomembnosti teh dokumentov, predvsem kot številnih razbremenilnih dokazov, jih toženka ni upoštevala, čeprav so ti z zasegom postali del upravnega spisa. ''Pozabljeni'' dokazi predstavljajo nova dejstva oziroma nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi jih morala toženka upoštevati pri izdaji odločbe. Po mnenju tožnika bi ti dokazi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe. Ti dokazi še trdneje potrjujejo, da ni šlo za več kot desetletje trajajočo očitano splošno politiko poslovanja tožnika na trgu, ki naj bi bila usmerjena v izrinjanje konkurentov s trga. Gre za zapisnike kolegijev direktorja v letu 2011 skozi daljše časovno obdobje, ki bi morali vsebovati tudi navedbe oziroma komentarje v zvezi z očitanimi spornimi ravnanji, če bi taka splošna politika nastopanja tožnika na trgu dejansko obstajala. Že odsotnost kakršnegakoli zapisa v vsebini, ki jo kot protipravno izpostavlja toženka, je samostojen dokaz, da očitane splošne politike poslovanja tožnika na trgu ni bilo. Poudaril je še, da A.A. ni bila stranka ali kakorkoli udeležena v postopku toženke, temveč je bil stranka postopka tožnik. Čeprav bi ti dokumenti obstajali pri A.A. (pri čemer toženka tega ni dokazala), to dejstvo ne more biti upoštevno, ker če z določenimi listinami razpolaga nekdo tretji, tega dejstva ni mogoče uporabiti v škodo stranke. Tožnik na podlagi veljavne zakonodaje (zasebnost delavca na delovnem mestu) ne more vpogledovati v računalnike svojih zaposlenih, niti ne more kontrolirati, katere dokumente posamični zaposleni ustvarjajo, kopirajo, hranijo ali ne hranijo. Zato je nezakonito trditi, da je tožnik razpolagal z dokumenti, če so se ti nahajali na računalniku A.A. Neizkazana pa je tudi trditev toženke, da so ti dokumenti ostali v elektronski obliki na njenem računalniku tudi po izvedbi preiskave. Ne tožnik in tudi ne A.A. nista mogla biti seznanjena s tem, katere elektronske dokumente so tiskale uradne osebe tožnika, saj je preiskavo opravljalo več oseb in A.A. ni spremljala, kaj je izpisovala uradna oseba, temveč je pomagala drugim uradnim osebam. Zato do 14. 6. 2013 (ob priliki izrednega čiščenja v pisarni tajništva generalnega direktorja) nihče pri tožniku ni našel te dokumentacije. Če bi tožnik z njo dejansko razpolagal, bi jo toženki poslal. Tožnik je z zahtevano verjetnostjo izkazal, da gre za dokaze, s katerimi predhodno ni (zavedno) razpolagal, zato gre za nova dejstva oziroma nove dokaze.

3Tožnik je nadalje opozoril sodišče, da je toženka predlog v delu, ki se nanaša na 8. točko 260. člena ZUP, obravnavala meritorno in bi ga morala zato zavrniti. Nadalje je še navedel, da po določbah 12. do 12.s členu ZPOmK-1 odločitve v posamični zadevi sprejme senat, ki ga sestavljajo vsi člani sveta, podrobneje pa to ureja še Poslovnik toženke. Toženka je kršila postopkovne določbe ZPOmK-1 in Poslovnika, kar predstavlja obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP. Senat ni bil seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, ki bi utegnili samostojno ali v povezavi z drugimi dejstvi vplivati na odločitev. Poročevalec – uradna oseba toženke, ki je vodil postopek ni podal ustreznega poročila o stanju zadeve ter o bistvenih vsebinskih in postopkovnih okoliščinah v zvezi s tekom postopka. Poročevalec ni obvestil članov senata, da je tožnik predlagal zaveze po 39. členu ZPOmK-1, ki so bile nekritično zavrnjene. Prav tako jih ni obvestil, da se je bil tožnik pripravljen dogovarjati za nove dopolnjene zaveze, a s strani toženke ni bilo nobenega odziva. Z namenom, da bi izvedel, kakšne zaveze je toženka pripravljena sprejeti, se je tožnik večkrat poskusil dogovoriti za sestanek, a je bil pri tem neuspešen. Toženka je predlagane zaveze kot nesprejemljive zavrnila. O tem člani senata niso bili obveščeni, kar posredno potrdi tudi toženka v 19. točki obrazložitve sklepa. S tem je bila tožniku v celoti odvzeta možnost predlagati dopolnjene zaveze. To dejstvo pa predstavlja eno bistvenih dejanskih okoliščin pri vodenju postopka, saj sprejem zavez predstavlja eno treh možnih oblik zaključka pred toženko. Zato je podan razlog iz 8. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi, ugodi predlogu tožnika za obnovo postopka, podrejeno, da sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo vsebinsko prerekala navedbe tožnika in predlagala sodišču, da tožbo zavrne. Dodala je, da o predlogu ni mogla odločiti prej, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep, P 2989/2013 z dne 23. 12. 2013, s katerim je z začasno odredbo prepovedalo toženki tam opredeljena opravila v zvezi z elektronskimi sporočili, ki se nahajajo v tem upravnem spisu in jih je pridobila med preiskavo, in jo opozorilo na posledice kršitve začasne odredbe. Če bi o predlogu odločala, bi kršila izdano začasno odredbo. Poleg tega je smiselno enak predlog podal tožnik na Vrhovno sodišče, ki ga je to sodišče zavrglo s sklepom, G 7/2013 z dne 15. 4. 2014. Zakonodaja varuje osebne podatke delavca na delovnem mestu. Tako tudi sodna praksa. Nenazadnje ni pa nujno, da so dokumenti, najdeni pri preiskavi, pomembni za postopek, ker je smisel preiskave predvsem, da toženka kar najhitreje pregleda dokaze, ki bi lahko bili na prvi pogled pomembni, kasneje pa jih podrobneje pregleda.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporno zavrženje predloga tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo toženke, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, vloženega iz razlogov po 1. in 8. točki 260. člena ZUP.

7Uvodoma tožnik ugovarja, da je toženka s tem, ko ni odločila o predlogu tožnika za obnovo postopka v roku, določen v ZUP, temveč skoraj 11 mesecev po vložitvi predloga in še to po tem, ko jo je tožnik pozval, da o zadevi odloči, kršila ta zakon in posledično tudi Ustavo Republike Slovenije.

8ZUP v 222. členu določa rok za odločbo in sicer mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti, oziroma najpozneje v dveh mesecih. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka o predlogu za obnovo postopka nedvomno odločila preko roka, določenega v ZUP, je pa v odgovoru na tožbo pojasnila razloge za to, kar pa niti ni pravno relevantno za presojo v tem upravnem sporu, saj je o predlogu tožnika odločila in torej v zadevi ni t.i. molka organa, ki bi terjal ukrepanje sodišča, odločanje preko roka, določenega za izdajo odločbe, pa samo po sebi ne pomeni nezakonitosti izdanega sklepa.

9Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, po 8. točki istega člena ZUP pa, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali že za odločbo ni glasovala predpisana večina. Zaradi okoliščin iz 1., 6., 7. in 8. točke 260. člena tega zakona sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP).

10Kot razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP tožnik navaja, da je med preiskavo v poslovnih prostorih tožnika toženka zasegla med drugim 22 dokumentov (ki se nanašajo na družbo B., ki je družba mati tožnika ter zapisnike kolegijev generalnega direktorja tožnika), ki jih je ''pozabila'' v pisarni tajništva generalnega direktorja tožnika na delovnem mestu A.A. in jih ni vključila v spis, tudi ne pogrešila, niti prevzela ali pozvala tožnika, da ji to dokumentacijo dostavi. Ti dokumenti po mnenju tožnika predstavljajo nova dejstva oziroma nove dokaze v smislu 260. člena ZUP, saj bi ti dokazi mogli sami zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi in uporabljenimi dokazi privesti do drugačne odločitve, ker gre za dodatne razbremenilne dokaze. V zapisnikih kolegijev generalnega direktorja tožnika namreč ni navedb oziroma komentarjev v zvezi z očitanimi spornimi ravnanji, ki pa bi jih ti morali vsebovati, če bi taka splošna politika nastopanja tožnika na trgu dejansko obstajala. Sodišče takemu razlogovanju ne more slediti. Odsotnost za tožnika obremenilnih navedb v teh dokumentih oziroma natančneje v zapisnikih kolegijev direktorja namreč ne more že sama po sebi predstavljati nasprotnega dokaza, tj. razbremenilnih dokazov, ki bi izkazovali, da očitane protikonkurenčne kršitve ni bilo, zlasti, ker tožnik niti ne navaja, kaj pa bi lahko bila tista vsebina zapisnikov, ki bi dejansko predstavljala dokaze, ki bi bili njemu v korist. Na pomembnost teh dokazov v postopku pa samo po sebi tudi ne kaže dejstvo, da jih je toženka po tem, ko se je seznanila z njihovo vsebino, tudi natisnila. Preiskava mora biti namreč opravljena tako, da čim manj ovira poslovanje podjetja (šesti odstavek 29. člena ZPOmK-1), torej, da se opravi hitro, kar pa nedvomno ne more vključevati podrobnega pregleda dokazov v smislu njihove relevantnosti za predmetni postopek oziroma celo v smislu presoje toženke že neposredno v prostorih preiskovanega podjetja med samo preiskavo, ali bi utegnili biti pomembni za odločanje v obravnavanem postopku.

11Tožnik nadalje ugovarja, da četudi bi šlo za listine, ki naj bi se v času preiskave nahajale na računalniku A.A. (česar sicer toženka po tožnikovem mnenju ni izkazala) in so bile tekom preiskave natisnjene, to dejstvo ne more biti upoštevno, ker A.A. ni bila stranka postopka, temveč je bil stranka postopka tožnik, kar pomeni, da je z listinami razpolagal nekdo tretji. Med strankama ni sporno, da je A.A. zaposlena pri tožniku in zato ni mogoče trditi, da gre za tretjo osebo per se v tem postopku. Nadalje iz seznama pridobljenih kopij, sestavljenega tekom preiskave pri tožniku dne 11. 8. 2011 in ki ga je tožnik priložil tožbi, izhaja, da so se ti dokumenti nahajali na računalniku A.A. in da je toženka pridobila le njihove kopije, ni pa jih izbrisala iz računalnika, kar pomeni, da toženka z ničemer ni omejila njihove uporabe s strani tožnika. Prav tako ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da zaradi varstva zasebnosti zaposlenih tožnik ni mogel razpolagati z dokumenti, če so se ti nahajali na računalniku A.A. Zgolj samo dejstvo, da gre za podatke, ki so se nahajali na računalniku fizične osebe, zaposlene pri tožniku, še ne pomeni, da gre za osebne podatke zaposlene osebe, glede katerih je sicer njihovo varstvo (predvsem omejitev njihove obdelave) zagotovljeno po Ustavi RS in Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Tožnik pa tudi zatrjuje ne samo, da je vsebina teh dokumentov poslovne narave, temveč celo, da se vsebina nanaša na namen preiskave, ki je bila v tem, da se najdejo dokazi o kršitvah 9. člena ZPOmK-1 in torej ti podatki ne morejo biti osebni podatki. Iz poročila o preiskavi pa tudi izhaja, da je bila A.A. navzoča med preiskavo njenega računalnika in je torej razumno sklepati, da je bila seznanjena, katere dokumente je toženka natisnila iz računalnika.

12Tožnik tudi ne more prepričati sodišča, da z dokumenti ni zavedno razpolagal, ker so jih našli šele pri generalnem čiščenju pisarne tajništva generalnega direktorja v omari 14. 6. 2013. Že dejstvo, da je dokumente imel tožnik v svoji posesti, pomeni, da je tožnik z njimi razpolagal, njihovo nahajanje v omari pisarne tajništva pa tudi ne kaže na to, da jih brez svoje krivde ne bi mogel predložiti tekom celotnega postopka vse do izdaje odločbe, česar pa očitno ni storil.

13Sodišče pa tudi ne more slediti zatrjevanju tožnika, da je podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP. V posamičnih zadevah v upravnem postopku iz pristojnosti agencije v upravnem postopku, v katerih se po tem zakonu izdajo akti, s katerimi se postopek pred agencijo konča, odloča senat (12.o člen ZPOmK-1). Senat veljavno odloča, če je na seji navzoča večina članov senata (drugi odstavek 12.p člena ZPOmK-1), odločitev pa je veljavno sprejeta, če zanjo glasuje večina članov senata; če je izid glasovanja neodločen, odloči glas predsednika senata (peti odstavek 12.p člena ZPOmK-1). Enako določa tudi Poslovnik Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, sprejet na podlagi prve alineje prvega odstavka 12.č člena ZPOmK-1 in prve alineje 13. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, v 40., 41. in nadaljnjih členih. Kot pa izhaja iz vsebine predloga (enako pa izvaja tožnik tudi v tožbi), tožnik niti ne zatrjuje, da senat pri odločanju ni bil veljavno sestavljen oziroma da za odločitev ni glasovala predpisana večina, temveč zatrjuje, da so bile pri postopku odločanja storjene postopkovne kršitve (da senat ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, zlasti glede predlaganih zavez s strani tožnika, ipd.), zaradi česar je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da predlog tožnika za obnovo postopka v tem delu ni dovoljen. S tem, ko se je pa v nadaljevanju obrazložitve svojega akta opredeljevala glede zatrjevanih kršitev pravil postopka in po mnenju tožnika njegov predlog v tem delu vsebinsko presojala, zaradi česar bi morala predlog zavrniti in ne zavreči, pa po presoji sodišča ni zagrešila take kršitve pravil postopka, ki je ali bi vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, zato tudi ta tožbeni ugovor sodišče zavrača kot neutemeljenega.

14Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.