VSM sklep I Kp 237/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega S.F. se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolženega S.F. ne podaljša pripor tudi iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 237/2015 z dne 18. 3. 2015 na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP ugodilo predlogu okrožne državne tožilke, da ob vložitvi obtožnice podaljša pripor obdolženemu S.F., ki je bil odrejen iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena istega zakona v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zoper navedenega obdolženca je bila vložena obtožnica, ki mu očita storitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v priporu pa se nahaja od 4. 1. 2015 od 11.20 ure dalje.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi in pripor, odrejen zoper obdolženca, odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti.

3Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba delno utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno podana realna in konkretna nevarnost, da bi, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ponavljal, in da je pripor obdolženca neizogibno potreben, da se zagotovi varnost ljudi in njihova spolna nedotakljivost ter da tega ni mogoče storiti na drug način, torej z milejšim ukrepom. Razlogi, ki jih v zvezi s tem v napadenem sklepu navaja prvostopenjsko sodišče, potrjujejo pravilnost njegove odločitve, da obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ob vložitvi obtožnice podaljša, pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika pa tega ne morejo omajati.

5Obdolženec je na osnovi vložene obtožnice ter doslej zbranih dokazov utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da ni nevarnosti, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, ker se je oškodovanka preselila v Slovenske Konjice, kjer obiskuje šolo, prebivališče obdolženca pa je od njenega doma oddaljeno več kot 35 km, zaradi česar je možnost ponovitve kaznivega dejanja izključena, oškodovanka pa je sama povedala, da se na obdolženčev dom ne namerava več vrniti in stika z njo ne želi vzpostaviti niti obdolženec. Na te pritožbene navedbe je namreč pritožbeno sodišče že odgovorilo v svojem sklepu I Kp 237/2015 z dne 9. 2. 2015. Pojasnilo je, da naj bi obdolženec očitano kaznivo dejanje izvrševal v daljšem časovnem obdobju in ga je pričel izvrševati, ko je bila oškodovanka T.V. stara komaj 8 let, to pa razkriva njegova spolna nagnjenja, ki so usmerjena k otrokom in tako nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj ne obstaja le za oškodovanko, temveč tudi za druge mladoletne osebe. Obdolženec ima namreč hčerko, ki je približno enako stara, kot je bila stara oškodovanka T.V., ko bi naj zoper njo začel izvrševati navedeno kaznivo dejanje, pri čemer ne gre prezreti očitka obdolženi S.S. iz iste obtožnice, da obdolženčevega ravnanja nad svojo hčerko ni preprečila, ter navedbe oškodovanke T.V., da ji je obdolženec na vprašanje, ali se bo tako vedel tudi do svoje hčerke, ko zraste, odgovoril, da ne, ker ima za te stvari njo, kar daje podlago za sklepanje, da bi lahko bila enakemu ravnanju obdolženca izpostavljena tudi njegova hčerka ali kdo drug, v kolikor bi bil obdolženec izpuščen na prostost. Izrek milejšega ukrepa obdolžencu, kot je pripor, se iz navedenega razloga pokaže kot nezadosten, saj ne bi mogel enako učinkovito, tudi ob upoštevanju obdolženčeve vztrajnosti in dolgoletnega izvrševanja kaznivega dejanja nad oškodovanko, preprečiti te nevarnosti.

6Pritožba nima prav, ko navaja, da o ponovitveni nevarnosti ni mogoče sklepati zato, ker obdolženčeva hčerka in sin zaradi obdolženčevega neprimernega ravnanja nista bila obravnavana pri šolski socialni službi ali pri pristojnem centru za socialno delo in ker ga nista nikoli obtožila, da bi z njima tako ravnal. Te službe namreč tudi oškodovanke T.V. v starosti, kot sta sedaj obdolženčeva otroka, niso obravnavale, torej v tisti starosti, ko naj bi obdolženec nad oškodovanko kaznivo dejanje že izvrševal, ker jih očitno nihče takrat o tem ni obvestil. Dejstva, da obstaja ponovitvena nevarnost pri obdolžencu, pa ne more spremeniti niti okoliščina, da sodna izvedenka dr. Z.R. te nevarnosti ni omenila, saj je bila naloga izvedenke, da ugotovi, ali pri oškodovanki obstajajo znaki in posledice spolne zlorabe, ni pa bila njena naloga, da ugotavlja obstoj nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pri obdolžencu.

7Nevarnost obdolženčeve ponovitve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost je torej realna in konkretna, podano pa je tudi sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti in obvarovanjem telesne in spolne integritete drugih ljudi.

8Pritožba pa je utemeljena v delu, ko navaja, da pri obdolženemu S.F. ob vložitvi obtožnice ni več podan priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, torej da bi obstajala upravičena bojazen, da bo na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja, oziroma da posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

9Pripor iz razloga koluzijske nevarnosti lahko traja tudi po vložitvi obtožnice, če vsi dokazi med preiskavo niso mogli biti zavarovani, oziroma se lahko odredi še po vložitvi obtožnice, če gre za nove dokaze, vendar najdalj do izreka sodbe sodišča prve stopnje(1). V obravnavani zadevi ne gre za materialne dokaze - sledove kaznivega dejanja, ki bi jih obdolženec na prostosti lahko uničil, temveč sodišče prve stopnje v svojem sklepu kot koluzijsko nevarnost obrazloži, da bi obdolženec lahko na prostosti oviral potek kazenskega postopka s tem, da bi vplival na priče. Vse priče, ki so v obtožnici predlagane za zaslišanje, pa so bile že zaslišane v preiskavi, pri čemer gre za tiste priče, na katere bi obdolženec lahko vplival, da ne bi izpovedovale po resnici. Glede teh prič zato ni mogoče več sklepati o koluzijski nevarnosti, saj so bili dokazi - njihove izpovedbe - že zavarovani s tem, ko so bile zaslišane, morebitna kasnejša sprememba izpovedbe pa je predmet ocene sodišča o tem, kdaj je priča izpovedovala po resnici in zakaj je svojo izpovedbo spremenila. Zato v takem primeru obdolženec ne more vplivati na priče in v smislu 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ovirati kazenski postopek. Priče D.V., mld. A.B., A.B. in A.F., katerih pričanje je predlagano, so bile zaslišane v preiskavi, medtem ko bi bilo sklepanje, da bi obdolženec lahko na prostosti vplival na mld. M.S. in H.N., ki sta prav tako v obtožnici predlagana za zaslišanje, nista pa bila zaslišana v preiskavi, preširoko in brez podlage. Priči namreč živita v Z. oziroma S.K., torej na območju, kjer živi oškodovanka pri očetu, pri čemer je prva priča domnevni nekdanji fant oškodovanke, H.N. pa izvenzakonska partnerka oškodovankinega očeta in zato ni podlage za sklepanje, da bi obdolženec poskušal na prostosti stopiti z njima v stik in nanju vplivati.

10Po obrazloženem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pripor zoper obdolženca neizogibno potreben zaradi preprečitve nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, kot je očitano, ni pa več podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Pripor je tudi v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave in ga ni mogoče nadomestiti s kakšnim drugim, za obdolženca milejšim ukrepom, ki bi mu lahko na enako učinkovit način preprečil izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12O stroških tega pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker je bila odločba prvostopenjskega sodišča delno spremenjena obdolžencu v korist.

---.---

Op. št. (1) : ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 459, točka 7.