VSM sklep I Cp 1093/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženke) o pristojnosti sodišča na ozemlju Republike Slovenije.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje toženka ter predlaga spremembo sklepa tako, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za sojenje ter zavrženje tožbe ter odločitev o njenih pravdnih in pritožbenih stroških. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa z vrnitvijo v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na listine z dne 16. 6. 2015 in ki se ne nanašajo na toženko. Nadalje zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki jo vidi v tem, da prvostopno sodišče ni zaslišalo predlagane priče P. M. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo člena 15 in 16 Uredbe ES št. 44/2001. Zmotno uporabo zatrjuje tudi glede zaključka sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za tipičen odnos med pacientom in zdravnikom. Po mnenju pritožbe tudi opravljanje medicinskih storitev, ki ne predstavlja nudenja nujne zdravniške pomoči predstavlja tipičen odnos pacient - zdravnik. V predlogu za razveljavitev prvostopnega sklepa uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka in sicer konkretno kršitev načela kontradiktornosti, ki jo je sodišče storilo s tem, da toženki ni vročilo listin, ki jih je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v spis vložila 16. 6. 2015 in na podlagi katerih je sodišče utemeljilo izpodbijani sklep. Nadalje uveljavlja kršitev pravil postopka 8. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo je prvostopno sodišče storilo, ker ni zaslišalo predlagane priče P. M. Nadalje uveljavlja kršitev iz 14. točke 339. člena drugega odstavka ZPP. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženka svoje storitve na spletnih straneh ponujala tudi v tujih jezikih angleščini in cirilici, hkrati pa tožnice ni pozvalo, da naj predloži prevode, ker je smatralo vsebino natisnjenih spletnih strani za nepomembno. Stališče sodišča, da ni odločilno kakšna je bila vsebina listin, ki so bile dne 16. 6. 2015 sodišču s strani tožnice predložene le v tujih jezikih, po mnenju pritožbe ni pravilno.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjskega sklepa. Pritožbena izvajanja toženke v celoti prereka, zavzema se za ugotovitev pristojnosti slovenskega sodišča na podlagi 15. in 16. člena Uredbe (ES) št. 44/2001, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Dodatno pojasnjuje posebno mednarodno pristojnost v primeru t. i. potrošniških sporov, kar naj bi predstavljal tudi obravnavani spor. Ker so po mnenju tožnice izpolnjeni pogoji iz teh dveh členov Uredbe, lahko potrošnik, kar tožnica je, toži pred sodišči države v kateri ima prebivališče. Po mnenju tožnice sta nedvomno izpolnjeni predpostavki obstoja pogodbe med potrošnikom in profesionalcem, pri čemer je tožnica storitev potrebovala kot fizična oseba izven svoje poklicne dejavnosti, toženka pa je strokovnjak s tega področja, operacija pa je spadala v njeno poklicno dejavnost. Profesionalec je tudi usmerjal svojo dejavnost v državo prebivališča tožnice, saj je svojo storitev oglaševala na spletu v nemškem, angleškem in v ruskem jeziku. Sodišče je po mnenju tožnice pravilno ugotovilo elemente, ki kažejo, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v druge države in tudi v Slovenijo in sicer mednarodni obseg dejavnosti, navedba poti iz drugih držav članic do kraja sedeža klinike na spletni strani, uporaba jezika, ki se običajno ne uporablja v nemščini, torej angleščine in ruščine, možnost rezervacije oziroma potrditve rezervacije v tem drugem jeziku, navedba telefonske številke z mednarodno klicno kodo, omemba mednarodnih strank s prebivališčem v različnih državah članicah na spletni strani, navedba hotela na spletni strani, kjer lahko prebivajo svojci, ko so pacienti na zdravljenju, korespondenca med toženko in tožnico v angleškem jeziku, ki tudi ni običajen jezik poslovanja klinike v Nemčiji.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Procesnih kršitev na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, sodišče druge stopnje ne ugotavlja. Sklep sodišča prve stopnje ima zadostne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako, da ga je mogoče preizkusiti. Podane pa niso niti pritožbeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, tako imenovane absolutno bistvene kršitve, niti kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovljeni dejanski podlagi je prvostopna odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo ugovor toženke o pristojnosti sodišča na ozemlju Republike Slovenije, ker so izpolnjeni pogoji, določeni v 15. in 16. členu Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba)(1) kjer je določena pristojnost za potrošniške pogodbe.

7Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (prvi odstavek 17. člena ZPP). Tudi pri ugotavljanju pristojnosti sodišča Republike Slovenije za sojenje v sporu z mednarodnim elementom velja določba drugega odstavka 17. člena ZPP, po katerem presodi sodišče pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so mu znana. 18. člen ZPP prav tako poudarja dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na svojo sodno pristojnost. Sodišče druge stopnje mora ob uporabi citiranih določb ZPP poudariti, da le-te nalagajo sodišču več aktivnosti, torej dejanja v okviru t.i. preiskovalnega načela, ki sodišču omogoča zbirati procesno gradivo tudi po uradni dolžnosti. Gre za fazo ugotavljanja ene od procesnih predpostavk, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (sodna pristojnost, oziroma pristojnost slovenskih sodišč).

8Ni sporno, ker to izhaja tako iz tožbenih, nadaljnjih navedb tožnice, kot tudi navedb toženke, da tožnica z obravnavano tožbo uveljavlja zahtevek na plačilo nematerialne škode, ki je po njenem zatrjevanju posledica zdravniške napake, za katero odgovarja toženka. Tožnica v odgovoru na tožbo navaja „postopek se vodi zoper kliniko, njena odškodninska odgovornost izhaja iz ravnanja prof. dr. med. D. U., ki je bil v kliniki v času škodnega dogodka zaposlen in zanj odgovarja klinika kot njegov delodajalec, ki pa je že od vsega začetka tudi toženka. Da je bil prof. dr. med. D. U. v tem času zaposlen v kliniki in je opravil sporni medicinski poseg, pa med strankama ni sporno oziroma toženka tega nikoli ni prerekala.“ Med pravdnima strankama je torej nesporno, da je bila tožnica pacientka klinike v Kielu v Nemčiji in, da je bila dne 26. 4. 2011 in 27. 4. 2011 na tej kliniki na operaciji obeh očes. V nadaljevanju tožnica zatrjuje in dokazuje, da je zaradi zdravniške napake prišlo do poškodbe očesne mišice, ki skrbi za zapiranje zenice. Tožnica primarno zatrjuje pogodbeno odškodninsko odgovornost toženke, zaradi poškodbe pri operaciji, podredno pa premoženjsko odškodninsko odgovornost.

9Med pravdnima strankama nadalje ni sporno, da ima toženka prebivališče v Nemčiji ter da je tožnica državljanka Republike Slovenije, kjer ima tudi stalno prebivališče. Nadalje izhaja iz pritožbeno neprerekanih dejstev, da se je tožnica odločila, da ji bo toženka proti plačilu opravila operativni poseg. Med pravdnima strankama je bilo tako vzpostavljeno pogodbeno razmerje za izvedbo storitev v zvezi z zdravstvenim posegom.

10Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju pritožbenih razlogov ter ob uradnem preizkusu zadeve ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe Uredbe. V obravnavani zadevi tako Uredba v celoti nadomesti uporabo Zakona o mednarodnem zasebnem pravu,(2) ker sta izpolnjena oba pogoja (ratio personae), ker ima toženec prebivališče v državi članici EU in (ratio materiae), ker gre za civilno zadevo v smislu določbe 1. člena Uredbe.

11Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo, je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno pogodbeno razmerje za izvedbo storitev v zvezi z zdravstvenim posegom. V skladu s sodno prakso sodišča EU,(3) škoda, ki izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, predstavlja zahtevek v zvezi s pogodbo in ne delikt oziroma kvazi delikt,(4) zato bi se pristojnost presojala po 2. alineji 1.b točke 5. člena Uredbe.

12Prvostopno sodišče je nato v nadaljevanju pravilno opravilo presojo ali gre v konkretnem primeru za potrošniško pogodbo, saj se posledično pristojnost namesto po 2. alineji 1.b točke 5. člena Uredbe ugotavlja po 16. oziroma 17. členu Uredbe. Presoja ali je pogodbo mogoče opredeliti kot potrošniško pogodbo temelji izključno na določbi 15. člena Uredbe. Med pogodbe, ki se jih lahko opredeli za potrošniške, sodijo tudi pogodbe o izvajanju storitev, mednje tudi storitve povezane z zdravljenjem v tujini.(5) Pri presoji ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti določbe Uredbe o pristojnosti za potrošniško pogodbo je odločilno:

- da je tožnica pogodbo sklenila izven opravljanja svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti (pogoj iz 1. točke 15. člena Uredbe);

- s tožencem, v okviru opravljanja njegove gospodarske ali poklicne dejavnosti (po 1c. točki 15. člena Uredbe);

(Ti dve alineji sta v obravnavanem sporu izpolnjeni, kar v pritožbenem postopku ni bilo sporno.)

ter

- ali je bila dejavnost toženca usmerjena v državo članico ali več držav članic, vključno s to državo članico v kateri ima tožnica stalno prebivališče (po 1c. točki 15. člena Uredbe).

V zvezi z zadnjo alinejo je sodna praksa EU za potrošniške spore izoblikovala številne indice, na podlagi katerih mora nacionalno sodišče presoditi ali je bil način poslovanja toženca takšen, da je nameraval sklepati pogodbe z osebami iz drugih držav članic, vključno z državo iz katere prihaja tožnica.(6)

13Iz sodne prakse sodišča EU, ki jo je sodišče druge stopnje že citiralo izhaja, da mora nacionalno sodišče preveriti ali obstajajo indici, da je „trgovec“ usmerjal svojo dejavnost v eno ali več držav članic, kar je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo. Bistvena ugotovitev do katere je prišlo tudi sodišče prve stopnje je, da ponudnik usmerja svoje storitve v državo članico v kateri ima potrošnik prebivališče, če je iz njegovih spletnih strani in celotne dejavnosti pred sklenitvijo pogodbe s potrošnikom razvidno, da je nameraval poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v eni ali več državah članicah, vključno s tisto, v kateri ima tožnica stalno prebivališče in sicer tako, da je bil pripravljen na sklenitve pogodbe z njimi. V obravnavanem primeru je do sklenitve pogodbe o izvajanju zdravstvenih storitev ter do izvedbe te pogodbe (operacije) tudi prišlo. Sodišče Evropske unije je v odločbah navedlo nedokončan seznam indicev, ki lahko nacionalnemu sodišču pomagajo pri presoji ali je izpolnjen bistveni pogoj glede gospodarske dejavnosti, usmerjene v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Ti so (primeroma) naslednji: mednarodni obseg dejavnosti, navedba poti iz drugih držav članic do kraja sedeža trgovca, uporaba jezika ali valute, ki se običajno ne uporablja v državi članici, v kateri ima trgovec sedež, z možnostjo rezervacije oziroma potrditve rezervacije v tem drugem jeziku, navedba telefonske številke z mednarodno klicno kodo, izdatki za storitev internetnega referenciranja, da bi potrošnikom s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah olajšal dostop do spletne strani trgovca ali do spletne strani njegovega posrednika in omemba mednarodnih strank s prebivališčem v različnih državah članicah... Ponudniku, ki preko spleta navaja svoj elektronski naslov in druge kontaktne podatke pa so navsezadnje na voljo tudi načini, kako zagotoviti, da bo jasno razvidno, da s potrošniki iz določenih držav ne želi poslovati (npr. z navedbo, za katere države ponudba ne velja, ali z zahtevo, da stranka vpiše državo prebivališča, njene države pa spletna stran ne ponuja).(7) Sodna praksa sodišča EU je tudi enotna, da člen 15 1.c. Uredbe pride v poštev tudi v primerih, ko pogodba med potrošnikom in podjetnikom ni bila sklenjena na daljavo. Slednje je lahko le indic, ki lahko dokazuje, da je pogodba povezana z dejavnostjo usmerjeno v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Nadalje je pomembna sodba SEU v zadevi Emrek.(8) SEU je odgovorilo na vprašanje ali člen 15. 1.c. Bruseljske uredbe zahteva ugotovitev obstoja vzročne zveze med poslovno dejavnostjo, usmerjeno v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče in potrošnikovo odločitvijo za sklenitev pogodbe. Posebnost tega primera je bila v tem, da nemški potrošnik sploh ni vedel, da francoski trgovec oglašuje tudi preko interneta, ker je do njega prišel zato, ker so mu ga priporočili znanci, ki so s tem trgovcem že poslovali. Sodišče EU je zavzelo stališče, da člen 15 1.c Uredbe ne zahteva te vzročne zveze. SEU je dodalo, da lahko vzročna zveza predstavlja pomemben indic, ki je enakovreden sklenitvi pogodbe na daljavo, ki ga nacionalno sodišče lahko upošteva pri odločanju o tem, ali je dejavnost dejansko usmerjena v državo članico v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Lista indicev iz sodbe v zadevi Pamer in Alpenhof(9) se tako še širi. Povzeta sodna praksa sodišča EU potrjuje pravilno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja indicev za zaključek, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v eno oziroma več članic.

14Glavni pritožbeni očitek v zvezi s presojo obstoja indicev, da je ponudnik - toženka usmerjala svojo dejavnost v eno ali več držav članic je bil, da se je prvostopno sodišče uprlo na listine - izpise spletnih strani, ki jih je tožnica vložila v spis 16. 6. 2005 in so datirane z dne 15. 6. 2015. Prvi očitek v zvezi s temi listinami je, da pred odločitvijo prvostopnega sodišča in tudi do vložitve pritožbe, toženki sploh niso bile vročene in zato toženka ni imela možnosti, da se izjavi o teh listinah, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje po vpogledu v spis ugotavlja, da se je toženka imela možnost izjaviti o spornih dokazih - izpisih spletnih strani v pritožbenem postopku in sicer z repliko na odgovor na pritožbo z dne 18. 11. 2015 ter z navedbami v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2015. Sodišče druge stopnje je izjave toženke v teh njenih vlogah v zvezi z dokazi, ki jih je tožnica priložila vlogi z dne 15. 6. 2015 upoštevalo iz razloga, ker se toženka dejansko pred tem ni imela možnost izjaviti o teh dokazih. S tem je toženki sodišče omogočilo ustrezno seznanitev ter izjavljanje tako, da kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

15Nadaljnji pritožbeni očitki v zvezi s temi listinskimi dokazi so, da so izpisi spletnih strani datirani z dne 15. 6. 2015 in zato ne morejo biti odločilni. Odločilni so lahko podatki spletnih strani, ki bi dokazovali stanje pred oziroma ob sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. Toženka je z dejavnostjo klinike prenehala, kar je bilo vpisano v register 11. 3. 2015 in od takrat opravlja to dejavnost druga družba. Listine, ki jih je predložila tožnica 16. 6. 2015 se po mnenju pritožbe ne nanašajo na toženko. Sodišče druge stopnje na te pritožbene očitke odgovarja. Predloženi izpisi spletnih strani zajemajo t.i. zgodovinski zajem spletne strani: http://web.archive.org/web*/http://augenklinik-belevue.de. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica v tožbi kot dokaze predlagala vpogled ter izpis iz spletnih strani. Ob tem drži navedba iz odgovora na pritožbo, da te spletne strani ni več mogoče ogledati, ker ni več dostopna. Glede na obrazloženo se je sodišče prve stopnje, pri presoji spletnega oglaševanja toženčeve dejavnosti, oprlo na pravno relevantne listinske dokaze ter le-te v nadaljevanju tudi ustrezno dokazno ocenilo, zato ni utemeljen očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

16Tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena, točke 14 ZPP ni utemeljen. Izpodbijani sklep je možno preizkusiti, čeprav drži, da je tožnica predložila izpise spletnih strani v tujem jeziku. Za ugotovitev, da je bila spletna stran toženke tudi v angleškem in ruskem jeziku, ni bilo potrebno zahtevati prevodov teh spletnih strani in ni potrebno znanje teh tujih jezikov in zato tudi niso potrebni prevodi spletnih strani. Prvostopno sodišče je v točki 6 zapisalo, da iz predloženih listin izhaja, da je določen tekst naveden v cirilici in v angleškem jeziku in ne zgolj v nemškem jeziku ter, da je dokazni namen teh listin ravno v tem, da tožnica dokaže uporabo drugih tujih jezikov poleg nemškega jezika, medtem ko njihova vsebina ni pomembna. Z vsebino je prvostopno sodišče imelo v mislih oglaševalno vsebino, katera za presojo, ki jo je opravilo prvostopno sodišče, res ni bila pomembna. Prvostopno sodišče je nadalje obrazložilo, da navedeno pomeni, da je toženka s tem, ko je svoje storitve na spletnih straneh ponujala tudi v tujem jeziku (angleščini in cirilici), ponujala svoje storitve tudi v drugih državah članicah. Uradni jezik v Nemčiji je zgolj nemški jezik in zato uporaba tujih jezikov na spletnih straneh kaže na namen poslovanja s tujci.

17Nadalje se izkaže kot neutemeljen tudi očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo priče, ki bi izpovedala, da je tožnica sama obiskala kliniko - toženko in da je bila operirana zaradi poznanstva med tožničinim znancem in kirurgom, ki jo je operiral ter da tožnica klinike prej ni poznala. Očitana kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podana, ker dejstva o katerih bi priča lahko pričala niso pravno relevantna. Sodišče je dolžno izvajati dokaze s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev. Dejstva o katerih naj bi pričala priča, ki jo je predlagala toženka, niso takšna dejstva, zato sodišče tega dokaza v zvezi z odločitvijo o pristojnosti ni bilo dolžno izvesti.

18Nadalje tudi ni uspešno pritožbeno zavzemanje, da nobena od listin priloženih vlogi z dne 15. 6. 2015, ne dokazuje usmerjanja dejavnosti v druge države članice EU ter v Slovenijo, ker bi usmerjanje dejavnosti v Slovenijo moralo biti izrecno izkazano. Po mnenju pritožbe ni splošno znano, da se v Sloveniji govori angleško ali nemško, temveč se govori izključno slovensko. Zato so vsa namigovanja z jeziki hipotetična. Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebna posebna pozornost glede indica vrste jezika spletne strani in sicer v zvezi z državami z majhnim številom prebivalcev, ki govorijo specifičen svetovno nerazširjen jezik. Presoja po elementu jezika ne sme biti usmerjena zgolj na ta specifičen jezik, saj bi bili potrošniki, ki govorijo specifičen svetovno nerazširjen jezik, v takšnem primeru, po kriteriju uporabe jezika, diskriminirani. Zato pritožbeno prizadevanje, da bi bilo usmerjanje dejavnosti v Slovenijo izkazano le v kolikor bi bila spletna stran v slovenskem jeziku, ne more biti uspešno. Takšna razlaga bi bila diskriminatorna tako do trgovcev, kot tudi do potrošnikov iz držav EU z „manjšimi“ jeziki, v konkretnem primeru do tožnice kot državljanke Republike Slovenije.

19Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo opravilo celovito presojo okoliščin, v katerih je bila sklenjena potrošniška pogodba ter ustrezno zaključilo, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v eno ali več držav članic, vključno s tisto, v kateri ima tožnica stalno prebivališče.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

21Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo, s katero bo odločeno o vseh stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je začela veljati 1. 3. 2002, v Republiki Sloveniji pa se uporablja od 1. 5. 2004. Ta uredba je bila sicer razveljavljena z 70. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se je v skladu z njenim 81. členom začela uporabljati (razen določbe 75. in 76. člena) 10. 1. 2015. Vendar pa se ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena Uredbe 1215/2015 za sodne odločbe izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. 1. 2015 ne glede na določbo njenega 80. člena, še vedno uporablja uredba 44/2001 (Bruselj I).

Op. št. (2) : Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/1999, 45/2008 - v nadaljevanju ZMZPP).

Op. št. (3) : Osnovna zadeva je 9/87 Arcado proti SA HAVILAND, točka 13 in 15. O tem tudi Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo, str. 13; Leible S.v: Europaisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht Eu ZPR/EuIPR, Kommentar, 1. zvezek, 4. izdaja, Verlag Dr. Otto Smidt KG, Köln 2016, pri komentarju 17. člena sedaj veljavne Uredbe (EU) št. 1215/2012, katerega besedilo je identično določbi 15. člena Uredbe 44/2001, na str. 283 in 289.

Op. št. (4) : Iz pogodbenega razmerja izhajajo primarni in sekundarni zahtevki. Primarni se nanašajo na izpolnitev glavne ali stranskih pogodbenih obveznosti. Med sekundarne pa sodi tudi škoda zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Op. št. (5) : Tako Staudinger A. v: Evropaisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht Eu ZPR/EuIPR, Kommentar, 1. zvezek, 4. izdaja, Verlag Dr. Otto Smidt KG, Köln 2016, pri komentarju člena 17 sedaj veljavne Uredbe (EU) št. 1215/2012, katerega besedilo je identično določbi 15. člena Uredbe 44/2001, na str. 496.

Op. št. (6) : O tem Galič, Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore, v Pravo v informacijski družbi, GV, Založba, Ljubljana 2014, str. 177-191. Zadeve sodišča EU: C-585/08 in 144/09 v točkah 92-93, C-190/11, C-218/12.

Op. št. (7) : Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore dr. A. Galič, Pravo v informacijski družbi, objavljeno 2014, str. 4.

Op. št. (8) : Sodba SEU z dne 17. 10. 2013 v zadevi C-218/12.

Op. št. (9) : Sodba SEU (veliki senat) z dne 7. 9. 2010 v združeni zadevi C-585/08, Peter Pammer proti Reederei Karl Schluter G.m.b.H. & Sokg in C-144/09 Hotel Alpenhof G.m.b.H. proti Oliverju Hellerju.