VSL sklep II Cp 1530/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) zavrglo tožbo P 154/2014 in (II) naložilo tožnici, naj toženi stranki povrne 20,40 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se pritožuje tožnica na podlagi 1. in 3. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno predlaga delno razveljavitev sklepa v delu, ki se nanaša na razveljavitev zapisnika volilne komisije z dne 24. 5. 2013, in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo drugi odstavek 14. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) ter kršilo 285. člen ZPP s tem, ko tožnici ni dalo možnosti, da se do dvomov sodišča dodatno izjasni z dopolnitvijo dokazov ali navedb. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997. S tem, ko je tožnici vročilo odgovor na tožbo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, je zagrešilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je sodišče tožbo neupravičeno zavrglo, utemeljuje tudi s sklicevanjem na sklep VS RS II Ips 289/2011 z dne 5. 9. 2013 in odločbo U-I-57/07 z dne 15. 10. 2008. Ugotovitev sodišča, da ni izpolnjena predpostavka iz drugega odstavka 14. člena ZDru-1, ker sodišču ni bila predložena pritožba z dne 27. 5. 2012, je napačna. Tožnica je v tožbi navedla, da je kot članica tožene stranke vložila pritožbo v zvezi z izvedbo volitev z dne 24. 5. 2013. Fotokopije te pritožbe ni priložila, ker z njo ne razpolaga, je pa predložila fotokopijo odgovora na pritožbo disciplinske komisije z dne 25. 6. 2013, za katero je bila prepričana, da dokazuje izpolnitev obravnavane procesne predpostavke. Če sodišču dokazila k tožbi niso zadoščala, bi moralo pred zavrženjem tožbe postopati po 285. členu ZPP. Glede na določbe Volilnega pravilnika za volitve organov Študentskega kluba X v zvezi z varstvom volilne pravice in vsebino odgovora na pritožbo, je treba šteti, da priložena fotokopija odgovora na pritožbo disciplinske komisije dokazuje, da je bila pritožba vložena. Če pritožba ne bi bila vložena, tudi odgovora nanjo ne bi bilo, spoštovan pa je bil tudi enoletni rok iz 14. člena ZDru-1. ZDru-1 v drugem odstavku 14. člena sicer tudi ne določa, da mora biti ob vložitvi tožbe predložena tudi pritožba zato, da se dokaže uporaba pravnega sredstva. Tudi zato bi moralo sodišče pred zavrženjem tožbe tožnico v skladu s 285. členom ZPP pozvati k dopolnitvi tožbe. Če pritožbe tožnice ni zavrgla disciplinska komisija, tudi sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Na kvaliteto vsebine odgovora na pritožbo tožnica sicer ni imela nobenega vpliva. Meni tudi, da bi moralo sodišče od tožene stranke zahtevati, naj predloži pritožbo, ob dejstvu, da je bila poslana njej in da se nahaja v njenih prostorih. Odločitev disciplinske komisije je bila dokončna. Tožena stranka tudi ni trdila, da je bil v zvezi s pritožbo sklican občni zbor in da zato tožničina tožba ni upravičena. Opozarja še, da v istovrstni zadevi P 177/2014, v kateri je bila izdana zamudna sodba, ni bil upoštevan drugi odstavek 14. člena ZDru-1, saj v obrazložitvi sodbe ni nikjer navedeno, da je bila procesna predpostavka iz navedene določbe ZDru-1 dejansko izpolnjena. Ob upoštevanju 22. člena Ustave RS pa sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da v njeni zadevi odloči drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Obrazložitev pod 8. točko izpodbijanega sklepa je brezpredmetna. Da je bila tožnica članica tožene stranke v študijskem letu 2012/2013, izhaja iz priloženega volilnega zapisnika z dne 24. 5. 2013, iz katerega je razvidno, da je tožnica v študijskem letu kandidirala za podpredsednico tožene stranke. Iz 6. člena Statuta tožene stranke namreč izhaja, da imajo aktivno volilno pravico le redni člani. Poleg tega iz potrdila volilne komisije z dne 16. 5. 2013 izhaja, da je bila tožničina kandidatura za razpisano mesto pravilno izpolnjena. S potrdilom o šolanju za leto 2012/2013 tožnica sicer ne razpolaga, ima pa ga v posesti tožena stranka. Če je sodišče imelo dvome o članstvu tožnice, bi moralo v skladu s 285. členom ZPP zahtevati, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da se ponudijo ali dopolnijo dokazi. Potrdilo o nečlanstvu z dne 10. 2. 2014 ima več očitnih napak in je lažno. A. A. vloge predsednice tožene stranke nikoli ni imela, zato tudi ni imela pravice nikogar pooblaščati za podajanje odgovora s strani tožene stranke. Opozarja tudi na bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženo stranko od 2. 3. 2014 zastopa novoizvoljeni B. B., ki bi moral podati odgovor na tožbo, podala pa ga je nepooblaščena oseba oziroma odvetnik brez ustreznega pooblastila. V tej zvezi ni moč upoštevati začasne odredbe Upravnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, saj A. A. ne daje pravice, da toženo stranko zastopa v civilni pravdi. Opozarja tudi, da je sodišče tožbo vročalo na star, nekdanji naslov društva in posledično napačni osebi.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrže, podrejeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz podatkov poslovnega registra AJPES izhaja, da je bil nad toženo stranko dne 21. 7. 2015 začet stečajni postopek, zaradi česar je postopek prekinjen po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja že pred tem datumom, je pritožbeno sodišče kljub temu, da prekinitev postopka še traja, na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 207. člena ZPP izdalo po seji senata odločbo o pritožbi.

6Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaključilo, da tožnica ni izkazala, da je pred sprožitvijo sodnega spora izkoristila pravno pot, ki ji je bila na voljo v društvu, zaradi česar je tožbo na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDru-1 zavrglo. Navedeni zaključek tožnica utemeljeno izpodbija. Tožnica je v tožbi trdila, da je zoper oba akta, ki ju izpodbija s tožbo (tj. Volilni pravilnik za volitve organov Študentskega kluba X – v nadaljevanju Volilni pravilnik iz leta 2012 in volilni zapisnik iz leta 2013), dne 27. 5. 2013 vložila pritožbo, za te navedbe pa je predložila tudi dokaz, in sicer Odgovor na pritožbo zoper kršitev volilne pravice in odločitve organov društva, ki ga je podpisala predsednica Disciplinske komisije tožene stranke (priloga A6), na kar pravilno opozarja tožnica v pritožbi. V dani situaciji, ko je torej tožnica v tožbi zatrjevala obstoj obravnavane procesne predpostavke, za te trditve pa je ponudila tudi dokaz, ki sam po sebi ni neprimeren za dokazovanje vložitve pritožbe,(1) prav tako pa iz njega ne izhaja nedvoumno, da tožnica zatrjevane pritožbe ni vložila, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti kontradiktorni postopek(2) in ob upoštevanju morebitnih ugovorov tožene stranke glede obstoja obravnavane procesne predpostavke, na katere bi morala imeti tožnica možnost odgovoriti in po potrebi ponuditi dodatne dokaze (primerjaj 275. člen ZPP), odločiti o obstoju obravnavane procesne predpostavke. Pri tem v primeru, da tožena stranka ne bo podala konkretnih ugovorov, sodišče prve stopnje ne bo smelo šteti, da tožnica ni izkazala zatrjevane vložitve pritožbe (primerjaj 214. člen ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju obravnavane procesne predpostavke je torej preuranjen, na kar smiselno opozarja tudi tožnica v pritožbi.

7Prav tako tožnica utemeljeno izpodbija dodaten razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo za zavrženje tožbe, in sicer, da tožnica ni izkazala, da je bila v letih 2012 in 2013, ko sta bila sprejeta izpodbijana akta tožene stranke (Volilni pravilnik je bil sprejet decembra 2012, volilni zapisnik pa maja 2013), članica tožene stranke, saj ni predložila potrdil o vpisu za študijski leti 2011/2012 in 2012/2013. Pritožba pravilno opozarja, da iz tožbenih trditev izhaja, da je bila tožnica v času sprejemanja spornih aktov članica tožene stranke, kar je tožnica dokazovala tudi z dejstvom, da je vložila veljavno kandidaturo za volitve v organe tožene stranke v maju 2013, pri čemer je med drugim predložila kot dokaz Temeljni akt Študentskega kluba X (priloga A11), iz katerega izhaja v tožbi zatrjevana okoliščina, da imajo pravico biti voljeni v organe tožene stranke le člani tožene stranke, ki imajo status študenta, ter potrdilo o prejemu popolne kandidature s strani volilne komisije (priloga A14). Iz povzetega izhaja, da je tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tega, da je bila v decembru 2012 in maju 2013 članica tožene stranke, zadostila, kljub temu, da ni predložila potrdila o vpisu za relevantno študijsko leto 2012/2013. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da okoliščina, da tožnica ni bila članica tožene stranke v času sprejetja spornih aktov, predstavlja razlog za zavrženje tožbe, saj pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije za izpodbijanje aktov društva, ki jo imajo v skladu s ZDru-1 (14. člen) člani društva, pomeni, da tožba po materialnem pravu ni utemeljena, kar je razlog za zavrnitev in ne zavrženje tožbe.(3) Ob tem velja še dodati, da lahko tožeča stranka dokaze, potrebne za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, kar je v konkretnem primeru tudi članstvo tožnice v toženi stranki v relevantnem obdobju, ponudi še na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), in torej ni potrebno, da (vse) dokaze ponudi že ob vložitvi tožbe.

8Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedeno. Najprej pa bo moralo izdati sklep o prekinitvi postopka in pozvati stečajnega upravitelja, da prevzame pravdo, nato pa pravdo nadaljevati. Ukvarjati se bo moralo tudi z vprašanjem zakonitega zastopstva tožene stranke oziroma kdo je bil zakoniti zastopnik tožene stranke pred začetkom stečajnega postopka (od začetka stečajnega postopka dalje je to stečajni upravitelj), do katerega se še ni opredelilo, čeprav je bilo že v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno, kdo je dejanski zakoniti zastopnik tožene stranke, tudi sicer pa mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. V primeru, da bo ugotovilo, da je dala pooblastilo odvetnikoma C., ki zastopata toženo stranko v tej pravdi, oseba, ki ni (bila) dejanski zastopnik tožene stranke, že opravljenih pravdnih dejanj navedenih odvetnikov ne bo smelo upoštevati, razen v primeru odobritve opravljenih dejanj s strani dejanskega zakonitega zastopnika. Preveriti pa bo tudi moralo, ali ima tožnica glede na začeti stečajni postopek še vedno pravni interes za obravnavano tožbo, ob dejstvu, da društvo od začetka stečajnega postopka dalje ne deluje več za uresničevanje interesov njegovih članov, temveč s ciljem unovčitve stečajne mase ter hkratnega in enakomernega poplačila upnikov, stečaj po pomeni gotovo prenehanje društva.

-------------

Op. št. (1): Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je navedeno procesno predpostavko mogoče dokazovati zgolj s predložitvijo pritožbe zoper izpodbijana akta, saj ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi, navedeno pa ne izhaja niti iz ZDru-1.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je sicer vročalo toženi stranki tožbo v odgovor, vendar odgovora na tožbo pri izpodbijani odločitvi ni upoštevalo.

Op. št. (3): Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 77/2013 z dne 19. 3. 2015.