VSL sodba II Cp 3069/2015

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških (3. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 27,00 EUR nadomesti z zneskom 2.410,00 EUR; v preostalem pa se tako pritožba tožencev kot v celoti tudi pritožba prvo tožnice zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 7. 2015:

- tožencema prepovedalo voziti od javne ceste, nato preko severnega dela parcele št.332/0 k. o. ..., mimo južnega dela stanovanjske hiše X in naprej preko severnega dela parcele št. 331/0 k. o. ... do parcele št. 116/2 k. o. ..., kot tudi izvajanje vsakršnih posegov na nepremičnini parc. št. 222/7 k. o. ..., zlasti v njenem severozahodnem delu, v delu, ki meji na parc. št. 114/13 k. o. ... (1. točka izreka),

- zavrnilo, kar sta tožnici zahtevali več (2. točka izreka),

- tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v višini 27,00 EUR (3. točka izreka).

2Zoper sodbo so se pritožili prvo tožnica in toženca.

3Prvo tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o stroških (2. in 3. točka izreka) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo (vse s stroškovno posledico). Najprej je podala obsežne trditve v zvezi s parcelo 222/7 k. o. ..., glede katerih pa je nato v vlogi z dne 1. 10. 2015 sporočila, da jih umika. V zvezi z odločitvijo glede parcele 111/2 k. o. ... navaja, da naj bi sodišče, ker ni samo reševalo predhodnega vprašanja glede mej, vezanega na zahtevo po odstranitvi električnega pastirja in hlevskega gnoja, kršilo postopkovna pravila. Odločitev je sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca A., ki pa je nestrokovno. Izvedenec ni pridobil vseh zgodovinskih podatkov glede obravnavanih nepremičnin, kar je bila njegova naloga. Zato je sodišče neutemeljeno štelo, da je tožnica s svojimi dokazi prepozna. Sama je pričakovala, da bo izvedenec po načelu vestnosti in strokovnosti sam pridobil relevantno arhivsko dokumentacijo. Ko je ugotovila, da tega ni storil, je bila prisiljena poiskati dokaze v raznih arhivih. Za dopolnitev mnenja izvedenec zato ni upravičen do nove nagrade za delo, saj je to zaključeno šele takrat, ko odgovori na pripombe na mnenje oziroma tega dopolni. Tako kot je izvedenec označil lego stare hiše last tožnice, njena lokacija ni v skladu z ostalimi relevantnimi podatki, in sicer odmiki od javne ceste itd. Tožeča stranka je pričakovala, da bo sodišče, glede na to da je s postopkom nadaljevalo, vprašanje lastnine reševalo v okviru predhodnega vprašanja. Če bi izvedenec mnenje izdelal strokovno, bi moral ugotoviti odstopanja v podatkih katastra in napačen vris. Tekom postopka se je pokazalo, kar je GURS z dopisom z dne 21. 2. 2011 priznala, da je bila v njihovih podatkih napaka. Zato so stanje stanovanjske hiše (ki je last tožnice) popravili tako, da je slednja povezana le še s parcelo št. 111/2. Tega izvedenec ni upošteval, sodišče pa je temu mnenju sledilo. Gre za zelo pomembne podatke, ki ovržejo trditev, da stoji hiša na treh parcelah. Tudi GURS Območna enota naj bi dne 22. 2. 2011 uradno popravila pomote v podatkih katastra (navaja, kaj naj bi bilo zapisano pod točko 4 omenjenega dokumenta). To naj bi dokazovalo, da je mnenje izvedenca, ki je izhajal iz napačnih podatkov katastra, da tožničina stavba stoji na treh parcelah (od tega celo na parceli tožencev), neuporabno. Gre za dva dokumenta, ki ju je priložila in ki v primerjavi s podatki katastra bistveno spreminjata situacijo na terenu. Tožeča stranka je za „svoje zadoščenje“ ob neposrednem zaslišanju izvedenca izpostavljala podatke iz terena, o katerih pa slednji ni hotel slišati, niti se sodišče s tem ni hotelo ukvarjati, čeprav je v okviru materialno-procesnega vodstva dolžno skrbeti, da se dejansko stanje čim bolj razčisti. Pritožnica izpostavlja, da mnenje izvedenca ne ustreza ne glede označene lege stanovanjske hiše, ne glede označenega pastirja, niti označenega gnoja, niti označenih dovoznih poti, ter poteka vodovoda. Sodišče bi, če bi rešilo predhodno vprašanje lastnine oziroma meje, lahko dejansko ugotovilo, kje je pastir in kje hlevski gnoj, ali pa pustilo prekinjen postopek do rešitve tega vprašanja v drugem pravdnem postopku, ki teče pod P 34/2015 istega sodišča. V dokaz svojih trditev tožeča stranka prilaga dodatno dokumentacijo, ki naj bi potrjevala njene navedbe. Glede pravnih prednikov so v sodnem spisu vsa listinska dokazila, ki prav tako oporekajo zaključkom sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ni lastnica tistega dela zemljišča, kjer stoji pastir in gnoj. Sodišče ji te možnosti ni dalo. V nadaljevanju navaja, zakaj ni logično, da bi si toženčeva mati ob sklenitvi darilne pogodbe obdržala v lasti hišo, ki stoji na treh parcelah. Ne sprejema stališča sodišča, ko povzema mnenje izvedenca o vklopih njegovega mnenja v podatke katastra in podatke, ki jih je posredovala tožeča stranka z možem. Ti podatki, ki so povzeti na strani 6 sodbe, nimajo podlage v dejanskem stanju. V spis iz razloga, ker je izvedenec pojasnjeval in ker je sodišče povzelo v sodbo, da je bil uporabljen načrt iz leta 1890, vlaga listino iz Zgodovinskega arhiva (na kateri je vtisnjen datum z letnico 1910). Prav tako ne drži, da je tožnica črpala pripombe na izvedensko mnenje iz listin, vloženih 2008 in 2011. Vse listine GURS iz leta 2008 so bile vložene v sodni spis skladno z določbami ZPP. Vlaga tudi podatke GURS, ki jih je prejela v letu 2014 (in sicer 31. 1. 2014). Sodišče je zapisalo, da je po njenem vedenju, vendar ni pojasnilo, na kateri podlagi je prišlo do tega vedenja. Ni res, da je tožeča stranka umaknila zahtevek za sodno ureditev meje. Isto pravdno sodišče se je ob prejemu predloga za sodno ureditev meje postavilo na stališče, da gre med pravdnima strankama za lastninski in ne mejni spor, zaradi česar se je nepravdni postopek nadaljeval in se še nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, ki je dobil opravilno številko P 34/2015. Sodišče se sklicuje na darilno pogodbo z dne 13. 12. 1989, ki sta jo toženca kršila. Če predhodno zemljiško in katastrsko stanje ne bi bilo takšno, kot ga zatrjuje tožnica, potem se ne bi mogla vpisati kot lastnica te hiše. Ni ji bil podarjen le „del hiše.“ Ker izvedenec ni upošteval vseh obstoječih dokumentov, prilaga tudi katastrski načrt Zgodovinskega arhiva in druge listine. Sodišče bi moralo pred odločanjem o zahtevkih ugotoviti lastninsko stanje, kar označuje tudi meja kot predhodno vprašanje, ali postopek prekiniti, kot je že odločilo. Graja tudi odločitev o stroških. Sodišče ji neutemeljeno ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Zakaj tega ni storilo, iz obrazložitve ni razvidno.

4Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5Toženca se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških ter pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo (vse s stroškovno posledico). V zvezi z drugim odstavkom prve točke izreka sodbe navajata, da s košnjo še zdaleč nista mogla posegati v parcelo št. 222/7 k. o. ... Izvedba dokazov tega namreč ni pokazala. Kosila sta namreč le del ob cesti, ki pripada javnemu dobru Občini. Tudi iz mnenja izvedenca A. (v zvezi vprašanjem pod četrto alinejo v sklepu z dne 3. 8. 2010 glede položaja omenjene parcele) izhaja, da nista z ničemer posegala na parcelo št. 222/7 k. o. ... To se je pokazalo tudi ob samem sodnem ogledu. V naravi je potek ceste drugačen, kot pa je bil v samih katastrskih operatih, in je torej prišlo do njene premaknitve, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Tako toženca kot priča C. C. so natančno pojasnili, kje so kosili, zaradi česar ni jasno, zakaj jim sodišče ni verjelo. V zvezi s pritožbo zoper prvi odstavek prve točke izreka sodbe navajata, da je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma kot taka nesprejemljiva. Po tej poti je ves čas potekala pot, ki so jo toženca in njuni pravni predniki ves čas uporabljali (koristili) ter je bila zaradi dolgotrajnosti uporabe in koriščenja priposestvovana. Odločitev sodišča, ki je priposestvovanje upoštevalo le za čas od 1989, je napačna, saj je potrebno upoštevati tudi čas pravnih prednikov. Samo dejstvo, da vozita po služnosti poti oziroma poti, ki se uporablja že mnogo let (in sicer bistveno več, kot je potrebno za priposestvovanje) in ob delnem vpisu v samo zemljiško knjigo, še ne more pomeniti, da je tožeča stranka v čemerkoli vznemirjana. Sporno pot po zemljišču tožnice uporabljata zgolj za kmetijske namene. Če sta tožnici del te poti asfaltirali, to še ne pomeni, da sta s tem toženca izgubila svoje pravice. Sodišče navaja, da nista dokazala, da je to edina pot, saj naj bi bila pot tudi po parceli št. 199/3 k. o. ..., ki naj bi bila javna pot. Vendar pa je bilo z njune strani tekom postopka izpostavljeno, da gre v tem primeru za zelo strmo in praktično neprevozno pot. A tudi, če bi druge poti bile, se tretjih oseb ne more obremenjevati z vožnjami (sploh ker imata toženca pravico dostopati po parcelah tožnice). Sodišče navaja, da naj bi tožnici dokazali, da sta tožencema prepovedali uporabo poti in se sklicuje na dokazila pod A10 in A11 (priložena z vlogo z dne 12. 11. 2007 v spisu), ki pa sta jih tožnici posredovali po prvi glavni obravnavi, ki je bila dne 2. 4. 2007. Zato jih sodišče v dokazne namene ne bi smelo upoštevati. Temu sta toženca nasprotovala. Zakaj ju je sodišče kljub določilom ZPP upoštevalo, ni jasno. Na drugi strani pravno relevantni in upoštevani dokazi izkazujejo njuno dobroverno in ves čas trajajočo uporabo trase sporne poti. Glede odločitve o pravdnih stroških navajata, da je sodišče neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker bi ga moralo v celoti zavrniti, bi morale tožnice povrniti vse njune stroške. Kljub temu da so bili vsi stroški, ki so jima nastali, ustrezno priglašeni v stroškovnikih v postopkih P 105/2006, P 101/2009, P 85/2010 in P 99/2011, sodišče vseh priglašenih stroškov ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo vseh pripravljalnih vlog. Vloženih je bilo 15, sodišče pa jih je priznalo le 13, česar ni obrazložilo. Za drugo pripravljalno vlogo je priznalo 200 točk (torej 50 % in ne 75 %, kot to določa 2. točka Tarifne št. 19). Ni jima (ne da bi to obrazložilo) priznalo stroškov za naroke 22. 10. 2009, 14. 1. 2010, 8. 11. 2010, 17. 2. 2011 in 27. 3. 2012 (prav tako ne stroška priglašenega za poravnalni narok dne 2. 4. 2007 ter stroška trajanja naroka dne 22. 10. 2009 in 8. 11. 2010). Priglašeni so bili tudi stroški pooblaščenca za oglede (dne 2. 9. 2010, dne 15. 12. 2010 in dne 21. 10. 2013) kot tudi z njimi povezana kilometrina. Kar se tiče kilometrine ni jasno, zakaj je sodišče priznalo za isto razdaljo različne kilometre (saj je enkrat priznalo 18 km, drugič pa 50 km). Prav tako ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov pritožb in odgovorov na pritožbo, katere sta toženca podala (priznalo je le stroške ene pritožbe v višini 500 točk). Toženca sta vložila pritožbo zoper sodbo in odgovor na pritožbo v zadevi P 105/2006, pritožbo in odgovor na pritožbo v zadevi P 101/2009 ter pritožbo in odgovor na pritožbo v zadevi P 85/2010. Upravičena sta tudi do povračila stroškov za pritožbo zoper sklep z dne 10. 11. 2014 v P 99/2011, s katero sta uspela. Plačala sta tudi sodne takse kot tudi predujem v višini 100,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo. Nadalje sta upravičena do povračila poviška v višini 10 % na vse stroške, saj je šlo za zastopanje dveh strank, kar ni bilo upoštevano. Sodišče je tožnicama priznalo stroške za izvedenca B., ki je podal mnenje v zvezi z vodovodnim ventilom. Do tega povračila nista upravičeni, saj je bil zahtevek v celoti zavrnjen. Prav tako ne do stroškov izvedenca A., ki je mnenje napravil tudi v delu, ki se nanaša na zavrnilni del. Tožnici tudi nista upravičeni do večkratnih stroškov za poročilo stranki.

6Prvo tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe tožencev.

7Pritožba prvo tožnice je v celoti neutemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo prvo tožnice:

8Namen predmetnega pravdnega postopka je bila odločitev o tožbenih zahtevkih na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, in ne urejanje meja med sosednjimi parcelami pravdnih strank.(1) Je pa bilo dolžno sodišče prve stopnje zaradi v tej smeri postavljenih ugovorov tožencev presojati, kje točno (oziroma na katerih parcelah) naj bi do zatrjevanega vznemirjanja (v zvezi z električnim pastirjem in hlevskim gnojem) prišlo. Ker je to tudi (obrazloženo) storilo, pritožbeni očitek, češ da teh „predhodnih“ vprašanj ni reševalo, ne drži. Tak očitek pa je obenem tudi v očitnem nasprotju (protislovju) s samim (nadaljnjim) pritožbenim polemiziranjem z zaključki sodišča prve stopnje. Pritožnica poudarja, da naj bi bilo mnenje v postopku angažiranega izvedenca A., na katerega se je pri svojem odločanju oprlo sodišče prve stopnje, nestrokovno (neuporabno), a kljub obširnemu pojasnjevanju (vztrajanju) v tem oziru ne ponudi nobenih prepričljivih (konkretnih) razlogov. Tako zatrjuje, da izvedenec ni pridobil vseh zgodovinskih podatkov v zvezi z relevantnimi nepremičninami. Vendar pa v tem oziru ne le da ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, katere „zgodovinske podatke“ ima točno v mislih (in kako naj bi ti vplivali na končne ugotovitve), ampak ne upošteva niti, da ni izvedenčeva vloga/naloga (niti tega ne sme) sam „pribavljati“ dokazno gradivo. Ker je to (izključna) dolžnost (pravdnih) strank,(2) morajo slednje sebi v škodo pripisati okoliščino, da niso pravočasno(3) poskrbele (predložile) dokumentacije (listin), ki bi bile (lahko) relevantne tudi pri izdelavi izvedenskega mnenja.(4) Upoštevajoč da je predmet pritožbene presoje odločitev sodišča prve stopnje o tožbenih zahtevkih in ne odmera nagrade izvedencu, je navajanje, da slednji zaradi (zatrjevane) nezaključenosti svojega dela ni upravičen do nove nagrade za delo, brezpredmetno. Glede pritožničinega „pričakovanja“, da bo sodišče prve stopnje vprašanje lastnine reševalo v okviru predhodnega vprašanja, pa velja opozoriti, da se je v okviru 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo oziroma odgovorilo(5) tudi nanj.(6)

9Brezpredmetno (pa tudi sicer pavšalno) je nadalje (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi bilo izvedenčevo mnenje nepravilno (nestrokovno), ker pri njegovi izdelavi ni upošteval dopisa GURS z dne 21. 2. 2011 (ter dopisa GURS Območna enota z dne 22. 2. 2011),(7) na kar se je sklicevala pritožnica. Glede tega je potrebno prvenstveno poudariti, da predmet „presoje“ v tem postopku ni bila (sama za sebe) lega pritožničine hiše (na naslovu X),(8) ampak nahajanje električnega pastirja in hlevskega gnoja. Nadalje pa je že sodišče prve stopnje v okviru 15. točke obrazložitve prepričljivo pojasnilo,(9) da sama povezanost hiše z določeno parcelo (konkretno parcelo št. 111/2 k. o. ...) ni relevantna za potek katastrskih mej in dejanski vris objekta ter hkrati opozorilo na odločilnost terenske izmere objekta, ki jo je (ob upoštevanju katastrskih podatkov ter izmer na kraju samem) v postopku izdelal izvedenec. Zato utemeljevanje „nestrokovnosti“ izvedenskega mnenja zgolj s sklicevanjem na (oba) dopisa GURS še zdaleč ne zadošča (prepriča). Povsem pavšalno(10) (neprepričljivo) izzveni tudi pritožbeno zatrjevanje, da je izvedensko mnenje „neustrezno“ glede stanovanjske hiše, označenega pastirja, označenega gnoja, označenih dovoznih poti ter poteka vodovoda (skratka v vsem), kot tudi, da naj bi bila v spisu vsa listinska dokazila, ki zaključkom sodišča prve stopnje (glede lege električnega pastirja in gnoja) oporekajo. Enako velja za (neargumentirano) „zavračanje“ ugotovitev sodišča prve stopnje (ki pri tem omenja (za vklop) relevantne točke, kot sta jih pokazala tožnica in njen mož, ter katastrske podatke/katastrski načrt) glede pravilnosti opravljenega vklopa(11) oziroma navajanje, da na 6. strani izpodbijane sodbe povzeti podatki nimajo podlage v dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je na omenjeni strani konkretno (obrazloženo) pojasnilo svoje ugotovitve. Le tem pa pritožba ne uspe na enak način (torej konkretno) oporekati. Na drugi strani pa vse (obravnavani) pritožbi predložene listine oziroma sklicevanje na njihovo vsebino predstavlja nedopustno(12) in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(13)).

10Sodišče prve stopnje je okviru 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je po njegovem vedenju prvo tožnica (pri istem sodišču) sprožila postopek za ureditev meje (ki pa je bil ustavljen). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da tega svojega vedenja ni obrazložilo, a sama ne uspe pojasniti, kako naj bi ta izostanek razlogov (kot tudi sama njena trditev, da predloga za ureditev meje ni umaknila(14) in da naj bi se nepravdni postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka) vplival na pravilnost izpodbijane odločitve. Enako velja za „ugotovitev“, češ da se sodišče prve stopnje sklicuje na darilno pogodbo z dne 13. 12. 1989, ki naj bi jo toženca kršila. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek v zvezi s stroškovno odločitvijo. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da ji ostalih (torej neomenjenih) stroškov ni priznalo, ker bodisi nimajo podlage v spisu ali pa so brez pravnega temelja.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo prvo tožnica sama trpi z njeno vložitvijo nastale stroške. Tudi toženca sama nosita svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi prvo tožnice (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožencev:

12Sodišče prve stopnje je v okviru 5. – 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo,(15) da sta toženca kosila tožničino parcelo št. 222/7 k. o. ... Toženca zgolj s pritožbenim (pavšalnim) vztrajanjem, da temu ni tako, in da tega dokazni postopek (domnevno) ni pokazal, v nasprotno ne moreta prepričati. Enako velja za njuno trditev, da naj bi to izhajalo („tudi“) iz mnenja izvedenca A. (v zvezi vprašanjem postavljenim v sklepu z dne 3. 8 .2010 glede položaja parcele št. 222/7 k. o. ...). Ker je bilo izvedencu A. v četrti alineji sklepa z dne 3. 8. 2010 (l. št. 215) prvenstveno naročeno, da v sklici natančno določi položaj parcele št. 222/7 k. o. ..., njegova skica (sama za sebe) glede mesta košnje ne dokazuje ničesar. Pavšalna (neprepričljiva) je nadalje pritožbena trditev, da naj bi se „to“ pokazalo tudi na samem sodnem ogledu. Kako naj bi se „to“ pokazalo, pritožba namreč ne uspe konkretno pojasniti. Podobno presplošna (in zato nejasna(16)) je nadalje njuna trditev, da naj bi bil v naravi potek ceste drugačen kot v samih katastrskih operatih (in da je prišlo do njene premaknitve). Neutemeljen je nadalje očitek, češ da ni jasno, zakaj jima (in priči G. V.) sodišče prve stopnje ni verjelo. Slednje je namreč (v okviru 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi v tem oziru podalo jasne (in prepričljive) razloge.

13Kot neprepričljivemu (pavšalnemu) ni moč slediti navajanju, da naj bi bila odločitev iz prvega odstavka 1. točke izreka sodbe (in sicer glede prepovedi vožnje preko parcel št.332/0 in št. 331/0 k. o. ...) v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma nesprejemljiva. Tudi v tem oziru namreč ne uspeta konkretno pojasniti ne, katere izvedene dokaze imata v mislih (in zakaj), niti na čem naj bi temeljila domnevna „nesprejemljivost“. Glede na prepričljive v točkah 22 – 30 obrazložitve podane razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj njuni ugovori niso utemeljeni (glej predvsem 29. in 30 točko),(17) je omenjanje, kako so pot tako njuni pravni predniki kot onadva ves čas uporabljali,(18) brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je v okviru 29. točke pravilno pojasnilo, zakaj uporaba poti s strani njunih prednikov z vidika teka priposestvovalne dobe ni relevantna in da je to lahko začelo teči dne 13. 12. 1989 (ko je prišlo do spremembe lastninskega stanja). Tega prepričljivega argumenta zgolj z (neobrazloženim) vztrajanjem, da je potrebno upoštevati tudi čas pravnih prednikov, ne omajata. Za odločitev povsem nerelevantno je tudi pritožbeno navajanje, da sporno pot po zemljišču tožnic uporabljata „zgolj“ za kmetijske namene, kot tudi omenjanje asfaltiranja dela te poti s strani tožnic.

14Neutemeljena je pritožbena trditev, da sta bili listini v prilogah A10 in A11, ki dokazujeta nasprotovanje tožnic uporabi poti s strani tožencev (oziroma sta jima v njih to prepovedovali),(19) ker sta bili vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, prepozni in da sta zato (dokazno) neupoštevni. Pri tem je manj pomembno, da ni razvidno, kdaj naj bi toženca (kot to v pritožbi zatrjujeta) izvedbi omenjenih dokazov nasprotovala. Pomembneje je, da je bila tožba v tem oziru(20) razširjena šele v vlogi z 2. 8. 2007 (torej po prvem naroku za glavno obravnavo) in da je bila sprememba (spričo nasprotovanja tožencev) dopuščena (šele) na naroku dne 1. 10. 2007. Ker sta toženca (šele) v tretji pripravljalni vlogi navajala, da jima nihče ni branil uporabiti poti, je tožeča stranka v naslednji vlogi (z dne 24. 10. 2007(21)) kot dokaz, da njune navedbe ne držijo, predložila predmetni listini. Upoštevaje torej, da sta bili predmetni listini predloženi v posledici tekom postopka spremenjene (razširjene) tožbe, in ker je moč tožbo spremeniti do konca glavne obravnave,(22) pritožbeno sklicevanje na pravilo iz 286. člena ZPP ni prepričljivo. Sodišče prve stopnje je zato listini upravičeno upoštevalo. Tudi na njuni podlagi pa je lahko utemeljeno zaključilo, da toženca za svoje vožnje potrebnega upravičenja (pravnega naslova)(23) nikoli nista imela (pridobila) in posledično tožbenemu zahtevku na prepoved vznemirjanj(24) (tudi) v tem delu ugodilo.

15Ker pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti vse zahtevke tožeče stranke, ne drži, enako velja za na njej temelječo trditev, da bi morali zato tožnici povrniti vse stroške tožencev. Nadalje sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo posebne nagrade za zastopanje na poravnalnem naroku dne 2. 4. 2007 (kateremu je takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo), saj je določbe relevantne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)(25) ne predvidevajo.(26) Kot je razvidno iz 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je priznalo nagrado v zvezi z zastopanjem na naroku dne 27. 3. 2012, zaradi česar nasprotni očitek ne drži. Enako velja za očitek v zvezi s sodno takso, saj je tožencema iz tega naslova (glej 37. točko obrazložitve) priznalo povračilo v višini 537,77 EUR. Pavšalno(27) je nadalje sklicevanje na založen predujem. Ta denar bi lahko uveljavljala kot strošek šele v primeru, če bi bil za plačilo izvedenine (ali izvedbo drugega dokaza) tudi dejansko porabljen, česar pa ne zatrjujeta. Napačno je nadalje njuno naziranje, da tožnici nista upravičeni do povračila stroškov nastalih z izplačilom nagrade izvedencema B. in A. Okoliščina, ali sta z zahtevki, v zvezi s katerimi je bilo izvedensko mnenje izdelano, uspeli ali ne, nima nobenega vpliva na dejstvo, da gre za njune postopkovne stroške, do povračila katerih sta upravičeni v skladu s svojim skupnim uspehom v pravdi.

16Sodišče prve stopnje je tožencema namesto za 15 pripravljalnih vlog priznalo nagrado za 14(28) pripravljalnih vlog. Prav tako pritožba upravičeno opozarja, da bi jima moralo za drugo pripravljalno vlogo priznati 300 in ne zgolj 200 točk. Skupaj sta torej iz naslova nagrade za pripravljalne vloge upravičena še do povračila nadaljnjih 300 točk. Pritožba nadalje upravičeno ugotavlja, da jima sodišče prve stopnje (čeprav so bili priglašeni) ni priznalo povračila priglašenih odvetniških stroškov za zastopanje na narokih z dne 22. 10. 2009, dne 14. 1 .2010, dne 8. 11. 2010 in dne 17. 2. 2011 (ter za porabljeni čas na narokih 22. 10. 2009 in 8. 11 .2010) kot tudi za zastopanje na ogledih vključno z nastalimi potnimi stroški (kilometrino). Upoštevaje Tar. št. 20 in 7. člen OT gre tožencema iz naslova odvetniškega zastopanja (in porabljenega časa) na predhodno omenjenih narokih povračilo nagrade v skupni višini 950 točk. Za zastopanje na ogledih dne 2.9.2010, 15. 12. 2010 in 21. 10. 2013,(29) odsotnost iz pisarne v času potovanja in porabljeni čas med zastopanjem jima gre (upoštevaje 7. člen relevantne OT ter Tar. št. 20) povračilo v skupni višini 1240 točk in iz naslova kilometrine znesek 19,98 EUR. Nadalje jima sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov vseh(30) v tem postopku vloženih pritožb (zoper glavno odločbo), odgovorov na pritožbe nasprotne stranke kot tudi pritožbe zoper sklep z dne 10. 11. 2014. Iz tega naslova sta upoštevaje 1. in 2. točko Tar. št. 21 skupaj upravičena še do povračila 2700 točk. Prav tako jima (kot to v pritožbi opozarjata) neutemeljeno ni priznalo 10% povišanja zaradi zastopanja dveh strank (9. člen OT).

17Skupni stroški tožencev iz naslova odvetniškega zastopanja(31) (vključno z materialnimi izdatki in 10% povečanjem zaradi zastopanja dveh strank) znašajo 13240 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke, odvetnikovih potnih stroškov v skupni višini 45,15 EUR, DDV, njunih potnih stroškov (20,00 EUR) in povračila plačanih sodnih taks (kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje) v višini 537,77 EUR skupaj znaša 7.904,5 EUR. Upoštevaje svoj (67%) uspeh v tej pravdi sta toženca upravičena do povrnitve zneska 5.296,00 EUR, kar po pobotanju medsebojno nastalih (stroškovnih) terjatev (oziroma odštetju zneska 2.886,00 EUR, ki sta ga dolžna povrniti tožeči stranki) znaša 2.410,00 EUR. V skladu s predhodno navedenim je bilo potrebno njuni pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških (3. točka izreka) spremeniti tako, da se znesek 27,00 EUR nadomesti z zneskom 2.410,00 EUR (358. člen ZPP).

18Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu delu potrdilo (353. člen ZPP). Toženca sta s svojo pritožbo uspela zgolj v manjšem delu (in sicer deloma glede stroškovne odločitve), zaradi česar sama nosita z njeno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi prvo tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev.

-------------

Op. št. (1): Kot je to v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (2): Zato pritožbeni trditvi, da je bila, ker jih ni pridobil izvedenec, „prisiljena“ dokaze sama poiskati v raznih arhivih, nikakor ni moč slediti.

Op. št. (3): Pri čemer okoliščina, ki je bila s strani pritožnice navedena (glej njeno pripravljalno vlogo z dne 8. 10. 2014), češ da je bila dokumentacija po smrti matere odtujena in da jo je morala na novo pridobivati, nepravočasne predložitve ne more opravičiti.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje v zvezi z listinami, za katere šteje, da jih je predložila prepozno, ne navaja (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bile vložene v obdobju 2008 in 2011, ampak da datirajo v leto 2008 in 2011. Na drugi strani je pritožbeno navajanje, da so bile vse listine GURS iz leta 2008 vložene skladno z določbami ZPP pavšalno in ne vzbudi nobenega dvoma v obrazložene zaključke sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) o njihovi prepozni predložitvi.

Op. št. (5): Seveda zgolj z učinkom v tej pravdi.

Op. št. (6): V okviru 13. in 19 točke obrazložitve pa je pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo (ponovnemu) predlogu tožnice po prekinitvi postopka, ampak je z njim nadaljevalo.

Op. št. (7): Kot (domnevno) tudi ne ostalih povsem splošno opredeljenih „relevantnih“ podatkov.

Op. št. (8): Na kar se v zvezi z dopisom GURS sklicuje. Enako brezpredmetno je zato tudi izpostavljanje (domnevne) nelogičnosti, da bi si toženčeva mati ob sklenitvi darilne pogodbe obdržala v lasti hišo, ki stoji na treh parcelah, kot tudi (nejasno) navajanje, da se, če predhodno zemljiško in katastrsko stanje ne bi bilo takšno, kot ga zatrjuje sama, ne bi mogla vpisati kot lastnica hiše (na kateri ji ni bil podarjen le „del“). Pri tem ne upošteva, da je (v skladu s temeljnimi pravili stvarnega prava) predmet lastninske pravice in hkrati s stvarnimi pravicami (torej tudi lastninsko pravico) povezanih vpisov v zemljiško knjigo zemljiška parcela in ne hiša (ta je zgolj sestavina nepremičnine). Zato je tudi sama v zemljiško knjigo lahko vknjižena „le“ kot lastnica določene parcele in ne hiše na njej. Tako sta vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi in okoliščina, na kateri parceli (nepremičnini) dejansko stoji neka hiša, dve (povsem) ločeni vprašanji. Tudi v pogodbi navedena lokacija predmeta razpolaganja še ne pomeni, da se ta na tem mestu tudi dejansko nahaja.

Op. št. (9): Pri čemer pritožba tem razlogom (izrecno) niti ne oporeka.

Op. št. (10): Takšno je tudi (ni namreč jasno ne, kaj točno ima v mislih, ne ali je v zvezi s tem in kdaj zatrjevala kakršnokoli procesno kršitev) pritožbeno zatrjevanje, da je za „svoje zadoščenje“ ob neposrednem zaslišanju izvedenca izpostavljala podatke iz terena, o katerih slednji ni hotel slišati, sodišče prve stopnje pa se (čeprav bi bilo to dolžno) z njimi ni hotelo „ukvarjati“ (kot tudi da ji slednje ni omogočilo dokazovanja tovrstnih trditev).

Op. št. (11): Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in v njej podane konkretne razloge.

Op. št. (12): Če je z njimi (torej pritožbi priloženimi listinami) hotela „odgovoriti“ na pojasnila izvedenca ali zgolj „želela“, da bi jih upošteval, je bila to dolžna storiti (pravočasno) v postopku na prvi stopnji.

Op. št. (13): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (14): Česar sodišče prve stopnje niti ne trdi (ampak „zgolj“ da je bil postopek ustavljen).

Op. št. (15): In sicer z navedbo konkretnih dokazov, na podlagi katerih je prišlo do takšnega zaključka.

Op. št. (16): Glede vprašanja njenega (morebitnega) vpliva na (ne)pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje oziroma same izpodbijane odločitve.

Op. št. (17): Sodišče prve stopnje (v okviru 30. točke obrazložitve) omenja, da toženca (tudi) nista dokazala, da je to edina pot do njune parcele. Ta argument (ki mu toženca – sicer iz napačnih razlogov – oporekata) je za odločitev v konkretni zadevi nebistven. A glede na to, da je sodišče prve stopnje pred njim podalo tudi za odločitev ključne razloge, ta okoliščina na presojo njene pravilnosti (zakonitosti) nima nobenega vpliva.

Op. št. (18): Saj uporaba (vožnja po) poti (ne glede na to, koliko časa traja) namreč sama za sebe (kot to zmotno poudarjata v pritožbi) ne privede do priposestvovanja ustrezne služnosti.

Op. št. (19): Zaradi česar njunemu (tudi sicer povsem splošnemu) zatrjevanju o dobroverni uporabi sporne poti ni moč slediti.

Op. št. (20): Torej s postavitvijo takšnega zahtevka.

Op. št. (21): Ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 12. 11. 2007.

Op. št. (22): Prvi odstavek 184. člena ZPP.

Op. št. (23): Kot v 27. točki obrazložitve (obrazloženo) ugotavlja sodišče prve stopnje (in pritožba temu ustrezno ne oporeka), trasa sporne poti ne poteka po zemljiško-knjižno izvedeni služnostni poti (v zvezi s tem omenja parcelo št. 111/2 k. o. ...). Zato je njuno pritožbeno sklicevanje na „delni vpis“ v zemljiško knjigo neprepričljivo.

Op. št. (24): Glede vprašanja, ali njune (neupravičene) vožnje predstavljajo pravno upoštevno vznemirjanje, pa ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi nista postavila ustreznih (konkretnih) ugovorov.

Op. št. (25): Uradni list RS št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (26): Glej Tar. št. 20.

Op. št. (27): Podobno velja v zvezi z (domnevnimi) nejasnostmi pri izplačilu stroškov kilometrine. Toženca namreč ne uspeta pojasniti, v kakšnem obsegu naj bi bila zato prikrajšana. Neupoštevna (zaradi svoje nekonkretiziranosti) pa je tudi njuna trditev, da tožnici nista upravičeni do večkratnih stroškov za poročilo stranki.

Op. št. (28): In sicer v 37. točki za deset (prvo je ovrednotilo z nagrado 400, ostalih devet pa z nagrado v višini 200 točk) in v 38. točki obrazložitve za štiri.

Op. št. (29): Za ogled (oziroma narok) dne 4.6.2008 je bilo povračilo nagrade in kilometrine (glej 37. točko obrazložitve) priznano.

Op. št. (30): Priznalo jima je zgolj povračilo nagrade za eno pritožbo.

Op. št. (31): Upoštevajoč seveda tudi tiste, ki jih je priznalo že sodišče prve stopnje.