UPRS sodba II U 469/2014

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila izplačilo sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela na podlagi zahtevka št. 33151-10/2008/81 z dne 5. 10. 2010 in so bila izplačana 20. 12. 2010, v višini 43.998,21 EUR. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. II U 95/2013-36 z dne 29. 1. 2014, s katero je sodišče ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke št. 33151-10/2008/169 z dne 15. 1. 2013 odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje iz razloga, ker se citirana odločba ni dala preizkusiti. Ugotavlja, da so bile nepravilnosti ugotovljene ob kontrolnem pregledu dne 6. 7. 2012, o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 3310-6/2012/89, resnične in s tem ugotovljena kršitev pet letnega izvajanja obveznosti. Tožeča stranka je kandidirala za naložbeno dejavnost, ki je bila sofinancirana s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, in je bila predmet podpore iz naslova ukrepa izvajanje lokalnih razvojnih strategij - ukrep 413, vendar se sofinancirana dejavnost ne opravlja v skladu s pogodbo št. 2311-08-000229, ter obveznostmi, ki izhajajo iz uredb, ki določajo izvajanje ukrepov LEADER. Tožeča stranka je prejela sredstva za trženje izdelkov s koroških kmetij v stacionarni in mobilni trgovini, vendar se dejavnost ne v eni, ne v drugi trgovini ne opravlja, kar je v nasprotju z 72. členom Uredbe 1974/2006/ES. Trajnost dejavnosti vezanih na naložbe določa 72. člen Uredbe 1698/2005/ES, ki v 1. točki navaja pet letno obveznost ohranjanja dejavnost ter način vračila sredstev v skladu s 33. členom Uredbe 1290/2005/ES. S tem, ko tožeča stranka ni opravljala dejavnosti, ki je bila sofinancirana iz naslova sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, je kršila določbo 72. člena Uredbe 1974/2006/ES, kršila pa je tudi določbo uredb, ki urejajo ukrepe 1., 3. in 4. osi, saj se določbe, ki se nanašajo na petletno obveznost ohranjanja dejavnosti, vseskozi niso spreminjale. Poleg tega je kršila tudi 7. in 9. člen pogodbe, ki nalagata obveznost tožeči stranki tako v povezavi z označevanjem projektov in aktivnosti, kot tudi obveščanjem tožene stranke o spremembah projekta ali aktivnosti, ki bi imela za posledico izgubo oz. nekoriščenje dodeljenih sredstev. V postopku naknadne kontrole na kraju samem je bilo namreč ugotovljeno, da se sofinancirana dejavnost ne opravlja, torej da je trgovina že dalj časa zaprta in da je zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi potekla 31. 3. 2010. Glede sofinancirane opreme in vozila je bilo ugotovljeno, da se nahajata na kraju samem, in da v času naknadne kontrole trgovina ni obratovala, označevalna tabla pa je bila odstranjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je vozilo, ki je bilo predmet financiranja že 9 mesecev ni registrirano, torej da mu je 14. 9. 2011 potekla registracija. Tako da se dejavnost mobilne trgovine ni izvajala že od 14. 9. 2011, ko je vozilu potekla registracija. Tožeča stranka je sicer po datumu naknadne kontrole dne 5. 10. 2012 poslala podnajemno pogodbo, s katero je kot najemnik oddala prostor v podnajem za opravljanje dejavnosti, ki je bila predmet podpore, vendar pa šele od 3. 10. 2012 dalje. Ravno tako je priložila najemno pogodbo za najem vozila, ki je bilo financirano za opravljanje storitev mobilne trgovine in ki stopi v veljavo z dnem 1. 11. 2012. Upoštevaje 33. člen Uredbe 1290/2005/ES je zato tožena stranka zahtevala vračilo vseh izplačanih sredstev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu s tretjim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), ki določa, da v primeru, ko stranka sredstva uporabi v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev, ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev. Tožena stranka je tako ugotovila, da se dejavnost ni opravljala v skladu z vnaprej znanimi pogoji in obveznostmi, da torej tožeča stranka ni izpolnjevala obveznosti iz pogodbe in predpisov, ki urejajo izvajanje ukrepov LEADER, zato ni upravičena do sofinanciranja projekta. Ugotovila je tudi, da je tožeča stranka obveznost vračila sredstev v celoti izpolnila dne 17. 10. 2013.

2Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Zatrjuje, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z 57. členom Zakona o kmetijstvu, saj glede vračila dodeljenih sredstev ne izpolnjuje niti enega od taksativno navedenih pogojev v prvem odstavku citiranega člena. V primeru začasnega zaprtja trgovine, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne gre za uporabo sredstev v nasprotju z namenom temveč za začasnost določenega dejanja. Zatrjuje, da je bila podlaga za izplačilo sredstev končan projekt in vložen zahtevek za izplačilo in opravljena kontrola na kraju samem v mesecu oktobru 2010, ki pa ni ugotovila nobene nepravilnosti, kaj šele namerne vložitve napačne vloge ali zahtevka. Tudi naknadno izvedena kontrola dne 6. 7. 2012 ni odkrila nobene nepravilnosti v zvezi z določbami o kršitvah obveznosti iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, torej dvakrat so bili preverjeni računi, dvakrat je bila pregledana dokumentacija, ni bilo ugotovljenih nepravilnosti razen začasnega zaprtja trgovine v času letnih dopustov, zato ni mogoče izdati odločbe na podlagi navajanj o namernih nepravilnostih o uporabi sredstev v nasprotju z namenom za katerega so bila dodeljena. Tožena stranka prav tako ni upoštevala 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3., in 4. osi programa razvoja podeželja za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013, ki v skladu z Uredbo 65/2011/EU določa, da Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja v roku 90 dni od dneva ugotovitve nepravilnosti izda odločbo, s katero zahteva vračilo že izplačanih sredstev, tožena stranka pa tega roka ni upoštevala. Povzema ugotovitev iz izpodbijane odločbe in zaključuje, da tudi niso bile kršene določbe prvega in drugega odstavka 106. člena Uredbe o izvajanju programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013, ki določa, da končni prejemnik sredstev še najmanj naslednjih 5 let po zadnjem izplačilu ne sme uvajati nobenih bistvenih sprememb oz. odtujiti naložbe oz. ne sme naložbe uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, sicer mora v proračun vrniti že izplačana sredstva skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je dokazala opravljanje dejavnosti trgovine z izkazi poslovanja trgovine za leto 2011 in 2012, v nadaljevanju pa tudi s podnajemno pogodbo za najem trgovine in najemno pogodbo za najem avtomobila. Dejstvo je, da trgovina še vedno obratuje, v avtomobilu se v Občini Vuzenica opravlja dejavnost kmečke tržnice, za kar je tožena stranka prejela tudi ustrezna dokazila. Zatrjuje, da trgovina obratuje in da je bila v času naknadne kontrole zaprta le začasno zaradi dopustov. Tožeča stranka je tudi takoj po opozorilu ob naknadni kontroli postavila obrazložitveno tablo, ki je bila začasno pospravljena zaradi zaprtja trgovine in vseeno vztraja na stališču, da je bila tudi sicer trgovina pravilno in dovolj opremljena z nalepkami, kar je v skladu s priročnikom za obveščanje javnosti in Uredbo komisije 1974/2006, saj je bil tudi avtomobil, ki se je v trenutku naknadne kontrole nahajal na dvorišču prodajalne, ustrezno opremljen z nalepko, torej ustrezno označen. Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odredi vračilo sredstev v višini 43.998,21 EUR in stroškov izterjave ter zamudnih obresti od 17. 10. 2013 dalje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da gre v predmetni zadevi za enega od upravnih postopkov, v katerem je bil tožeči stranki izplačan sporni znesek v višini 43.998,00 EUR, ob naknadni kontroli na kraju samem pa je bilo ugotovljeno, da se sofinancirana dejavnost ne opravlja. Povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in odgovarja na tožbene ugovore, da ni nikjer opredeljeno kaj se šteje kot naložba. Navodila za izdelavo načrta izvedbenih projektov lokalne akcijske skupine z dne 20. 5. 2011 določajo, da kadar projekt vsebuje izgradnjo, prenovo ali opremljenost objektov, nakup mehanizacije, strojev ali opreme, nakup zemljišč ter investicije v prometno, komunalno, komunikacijsko, namakalno, turistično, okoljsko in drugo infrastrukturo, se šteje, da projekt vsebuje naložbo in na podlagi teh navodil je tožeča stranka pripravila dva Načrta izvedbenih projektov. Poleg tega pa je v okviru letnega poročanja, ki izhaja iz obveznosti upravičenca, tožečo stranko v poročilu, ki ga je posredovala na ministrstvo opredelila da gre za naložbo. Odgovornost prejemnika sredstev je, da v primeru, ko aktivnost v okviru programa za razvoj podeželja privede do naložbe, katere skupni znesek presega 50.000,00 EUR upravičenec postavi obrazložitveno tablo. Iz specifikacije stroškov, ki jo je tožeča stranka priložila zahtevku za izplačilo sredstev dne 5. 10. 2010 izhaja, da skupni znesek presega 50.000,00 EUR in sicer je le-ta znašal 139.021,10 EUR, kar v skladu s prilogo IV. Uredbe 1974/2006/ES zahteva postavitev obrazložitvene table. Tožena stranka ugotavlja, da se sofinancirana dejavnost ni opravljala v skladu z vnaprej znanimi pogoji in obveznostmi in da tožeča stranka ni izpolnjevala zahtev in obveznosti, ki izhajajo iz predpisov, ki urejajo izvajanja ukrepov LEADER, pogodbe in odločbe o pravici do sredstev, zato ni upravičena do sofinanciranja projekta s sredstvi evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 20. 12. 2010 prejela znesek v višini 43.998,21 EUR za sofinanciranje projekta „trženje izdelkov s podeželja“ (iz naslova ukrepa 413- izvajanje lokalnih razvojnih strategij) in da je ta sredstva namenila v ureditev prostora - prodajalne in nakup opreme za promocijo in trženje izdelkov s kmetij ter v nabavo in preureditev vozila za potrebe potujoče prodajalne ter nakup in montaž opreme za prodajo v vozilu. Med strankama prav tako ni sporno, da je bil dne 6. 7. 2012 na kraju samem opravljen kontrolni pregled in da se sofinancirana dejavnost v času kontrole ni opravljala, saj je bila trgovina zaprta, vozilu, ki je bilo namenjeno za potujočo trgovino pa je registracija potekla že 14. 9. 2011. Sporno tudi ni, da v času kontrolnega pregleda tožeča stranka ni imela zaposlenih oseb. Prav tako ni bilo nameščene obrazložitvene table. Predmet spora pa je stališče tožene stranke, da navedene okoliščine predstavljajo bistvene spremembe, ki vplivajo na naravo naložbe, ker so nastale pred potekom 5 let po zadnjem izplačilu sredstev, v posledici tega pa je tožeča stranka dolžna vrniti prejeta sredstva.

6Sodišče soglaša z izpodbijano odločitvijo in z razlogi, s katerimi jo je tožena stranka utemeljila in jih v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je dejavnost tožeče financirana iz citiranega ukrepa 413 Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), temeljila na odločbi o potrditvi letnega izvedbenega načrta in odobritvi sredstev za projekte za leto 2009 (odločba o potrditvi LIN 2009 s spremembami), pogodbi št. 2311-08-000229 z dne 20.8.2008 sklenjeni med toženo in tožečo stranko za sofinanciranje delovanja LAS po načelih LEADER v obdobju 2007-2013 ter obveznostmi, ki izhajajo iz uredb, ki določajo izvajanje ukrepov LEADER. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za odboje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013 v 106. členu določa, da končni prejemnik še najmanj 5 let po zadnjem izplačilu sredstev ne sme uvajati bistvenih sprememb oz. odtujiti naložbe (prvi odstavek) in kot bistvene spremembe šteje med drugim tudi spremembe, ki bistveno vplivajo na naravo naložbe ali pogoje izvajanja (drugi odstavek). Kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, se citirana določba uporablja v skladu s 128. členom Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013, po kateri se za ukrepe 4. osi - LEADER postopki začeti na podlagi javnih razpisov, objavljenih na podlagi Uredbe o ukrepih 1. 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 in njenih sprememb končajo po določbah te uredbe.

8Iz ugotovitev tožene stranke ob kontrolnem pregledu in listin upravnega spisa tako izhaja, da tožeča stranka dejavnosti trženja izdelkov iz koroških kmetij v stacionarni trgovini ni opravljala najmanj v času med 31. 5. 2012 do 3. 10. 2012 (dne 5. 10. 2012 je namreč poslala podnajemno pogodbo, s katero je od 3. 10. 2012 dalje kot najemnik oddala prostor v podnajem za opravljanje dejavnosti, ki je bila predmet podpore). Pritrditi pa je mogoče tudi toženi stranki, da se dejavnost trženja v mobilni trgovini ni opravljala v obdobju od 14. 9. 2011 (ko je vozilu potekla registracija) do 1. 11. 2012 (ko je bilo vozilo oddano v najem za opravljanje dejavnosti kmečke tržnice). Navedeno pa tudi po presoji sodišča predstavlja bistveno spremembo, ki je vplivala na naravo naložbe (v smislu 106. člena Uredbe PRP), zato je tožena stranka, upoštevaje 33. člen Uredbe 1290/2005/ES in 57. člen ZKme-1 utemeljeno izdala odločbo, s katero je zahtevala vračilo že dodeljenih sredstev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.

9Tako sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je šlo v času kontrolnega pregleda dne 6. 7 . 2012 samo za sezonsko zaprtje trgovine. Tožeča stranka pa tudi ne more biti uspešna z ugovori v zvezi z (ne)namestitvijo obrazložitvene table. Iz podatkov zadeve izhaja, da obrazložitvena tabla v času kontrolnega pregleda ni bila nameščena, ker je bila trgovina zaprta, zato tudi z nalepkami, ki naj bi bile nameščene na notranji opremi, ni zadostila zahtevam Uredbe 1974/2006.

10Sodišče je glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).