UPRS sodba III U 68/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Nova Gorica št. U06103-3912/2014-7 z dne 3.9.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območna enota Nova Gorica je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedala označevanje sirov na način, da z imenom, sliko ali kako drugače zlorabljajo, posnemajo ime, oznako ali sloves zaščitenega imena „Tolminc“ razen za sir, ki je proizveden v skladu s proizvodno specifikacijo tega zaščitenega proizvoda. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka navajala, da je tožeča stranka imetnica certifikata za zaščiteno označbo porekla za sir „Tolminc“, proizvaja pa tudi sir „Tminc“, ki je izdelan po drugačni proizvodni specifikaciji kot je specifikacija zaščitenega proizvoda. Obe označbi izkazujeta veliko stopnjo grafične podobnosti. Taka označba ni skladna s 13. členom Uredbe (ES) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (v nadaljevanju Uredba), v povezavi s 1. točko 4. člena Pravilnika o splošnem označevanju predpakiranih živil (v nadaljevanju Pravilnik). Označbe na živilih namreč ne smejo biti takšne, da bi lahko zavedle končnega potrošnika.

2Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo. Navajala je, da proizvaja tako sir „Tolminc“ z zaščiteno označbo porekla po predpisani specifikaciji in sir „Tminc“, ki se je pod imenom „Tolminc“ podajal vse do lanskega junija in za katerega ima priznano kolektivno znamko št. 9570221. Siru s to kolektivno znamko so ime spremenili po tem, ko jim je to svetoval nadzorni certifikacijski organ, saj so postali lastniki certifikata za sir „Tolminc - zaščitena označba porekla.“ Etiketa, ki jo uporabljajo za sir „Tminc“ ne vsebuje nobenih oznak, ki jih ima sir z zaščiteno označbo porekla. Odločitvi nasprotujejo, saj je bila kolektivna blagovna znamka za sir „Tolminc“ podeljena že v letu 1995. Po določbi 59. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) blagovne znamke, ki je enaka ali podobna registrirani geografski označbi, ni mogoče razveljaviti ali prepovedati njene uporabe, če je bila taka blagovna znamka prijavljena ali registrirana v dobri veri ali pridobljena z uporabo v dobri veri in to še preden je bila registrirana geografska označba. Kolektivna blagovna znamka sira „Tolminc“ je bila pridobljena v letu 1995, medtem ko je bil sir „Tolminc“ kot zaščitena označba porekla registriran šele v letu 2012, kar, glede na prej navedene določbe ZIL-1, pomeni, da kolektivne blagovne znamke ni mogoče prepovedati ali razveljaviti.

3Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski upravni organ pritožbo tožeče stranke zavrnil in pritrdil ugotovitvam v izpodbijani odločbi. Ocenil je, da je upravičena prepoved uporabe označb, ki ne izpolnjujejo zahtev, določenih v Pravilniku. Soglašal je ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da označbi za sira „Tolminc“ in „Tminc“ izkazujeta veliko stopnjo grafične podobnosti, kar je lahko zavajajoče za potrošnike. Prepoved se ne nanaša izključno na sir „Tminc“, pač pa na vse sire, ki bi bili morebiti označeni tako, da bi bila mogoča zamenjava s sirom „Tolminc“. Sklicevanje tožeče stranke, da je bila kolektivna blagovna znamka za sir „Tolminc“ podeljena že v letu 1995 ter da te znamke ni mogoče razveljaviti, ker je bila označba geografskega porekla pridobljena kasneje, je nerelevantna.

4Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi se uvodoma sklicuje na vse navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in predlaga, da se upoštevajo kot del njenih tožbenih navedb. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da se je inšpektorica pri svoji odločitvi oprla le na Uredbo in Pravilnik ter na Zakon o kmetijstvu (ZKme-1), četudi bi morala uporabiti tudi zakonodajo s področja industrijske lastnine, predvsem ZIL-1, saj so geografske označbe in kolektivne znamke urejene v tem zakonu. Ker ta zakonodaja ob sprejetju izpodbijane odločitve ni bila pravilno uporabljena, gre za kršitev 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s tem pa je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Izpodbijana odločba temelji na dveh predpostavkah: da tožeča stranka nima pravice označevati sirov na način, da s tem zlorablja ali posnema zaščiteno ime „Tolminc“ in da bodo potrošniki zamenjevali med siroma „Tminc“ in „Tolminc“. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala na Pravilnik in Uredbo, prezrla pa ZIL-1. Ta zakon je sicer omenjen, vendar pa mu tožena stranka določa manjši pomen kot Pravilniku in Uredbi. Niti Pravnik niti Uredba pa ne moreta spremeniti ali omejiti pravic, ki jih ima lastnik znamke po ZIL-1. Blagovna znamka sira „Tolminc“ je kolektivna blagovna znamka s št. 9570221. To pomeni, da jo lahko uporablja vsakdo, kdor zadostuje pogojem iz pravilnika o kolektivni znamki. Zahteva za registracijo te kolektivne blagovne znamke je bila vložena v letu 1995, registrirana pa je bila dne 9.4.2002. Znamka je polno veljavno zaščitena in daje imetniku znamke vse pravice iz nje. Tožena stranka je v letu 2003 izdala Pravilnik o označbi geografskega porekla sira „Tolminc“. Leta 2012 je bil sir z enakim imenom, torej imenom „Tolminc“ zaščiten tudi kot zaščitena označba porekla. Sir „Tminc“ kot ga izdeluje tožeča stranka in ga na trgu prodaja pod kolektivno znamko se razlikuje od sira „Tolminc“ z zaščiteno označbo porekla. Prvi je namreč izdelan na podlagi pravilnika o kolektivni blagovni znamki, za drugega pa je to predpisano v Specifikaciji za zaščiteno označbo porekla. Prvi odstavek 59. člena ZIL-1 dopušča uporabo istega imena kot kolektivne blagovne znamke in obenem kot zaščitene označbe porekla, kar velja prav za obravnavani primer, to pa zato, ker je bila kolektivna znamka pridobljena pred geografsko označbo in v dobri veri. To je za tožečo stranko bistvenega pomena, saj je proizvodnja sira „Tolminc“ po Specifikaciji zahtevna in se izvaja v omejenem obsegu, medtem ko je proizvodnja sira „Tolminc“ po kolektivni znamki bistvena za zagotovitev eksistence tožeče stranke. Tožena stranka, glede na odločbo 59. člena ZIL-1, tožeči stranki ne more prepovedati uporabe kolektivne znamke št. 9570221. Tako je tudi tolmačenje Generalnega direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja pri Evropski komisiji. Prav zaradi boljšega razlikovanja med sirom po blagovni znamki in sirom z geografskim poreklom, je tožeča stranka prvotno ime sira „Tolminc“ po kolektivni blagovni znamke pri certifikacijskem organu spremenila v ime „Tminc“.

5Tožeča stranka se ne strinja s toženo stranko, da ima sir „Tminc“ veliko stopnjo grafične podobnosti z označbo za sir „Tolminc“. Okrogla oblika označbe je namreč običajna, saj se siri praviloma prodajajo v kolutih. Isto besedilo na proizvodih iste vrste je na trgu običajno, razlikujejo se le poimenovanja posameznega proizvoda v liniji. Potrošniki lahko tako že na prvi pogled med seboj povežejo proizvode istega proizvajalca. Tožeča stranka proizvaja več sirov in vsi so v isti ali podobni embalaži, z enakim logotipom in sliko govedi, ki jo molze pastirica. Siri pa se med seboj razlikujejo po imenih, na primer „Tolminc“, „Tminc“, „Kober“... Sir „Tolminc“ se prodaja v rjavi embalaži, pa tudi sicer barva ne more biti kriterij za ugotavljanje podobnosti, saj to v Specifikaciji za zaščiteno označbo porekla za sir Tolminc ni navedeno, pač pa je zahtevana le uporaba logotipa. Ker tožeča stranka nima vpliva na embalažo drugih proizvajalcev tega sira, se lahko zgodi, da bo v prometu sir v enaki ali v podobni embalaži drugega proizvajalca. Znak „Tminc“ v ničemer ne posega v pravice zaščitene označbe porekla za sir „Tolminc“ in so zato očitki tožene stranke neutemeljeni. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodišče samo odloči v zadevi. Predlaga tudi, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka.

6Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbah ZKme-1, Uredbi in Pravilniku ter izhaja iz predpostavke, da so lahko kmetijski pridelki in živila v prometu, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni na predpisani način (prvi odstavek 58.člena ZKme-1), pri čemer označevanje in način trženja teh pridelkov in živil ne sme besedno, slikovno ali drugače zavajati potrošnika glede resničnosti navedenih podatkov (66. člen ZKme-1, enako 1. točka 4. člena Pravilnika). Namen te ureditve je v zaščiti potrošnika, obenem pa tudi v zaščiti proizvajalca, ki je imetnik registriranega imena izdelka, in to pred vsako rabo tega imena za proizvode, ki jih registracija ne zajema, so pa primerljivi s proizvodi, registriranimi pod zaščitenim imenom (13. člen Uredbe). Na podlagi citiranih zakonskih določb je tožena stranka ocenila, da označbi sira z imenom „Tolminc“ in sira z imenom „Tminc“ izkazujeta veliko stopnjo grafične podobnosti, pa četudi gre za različna izdelka ter z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedala označevanje sirov na način, da ti z imenom, sliko ali kako drugače zlorabljajo, posnemajo ime, oznako ali sloves zaščitenega imena „Tolminc“ razen za sir, ki je proizveden v skladu s proizvodno specifikacijo tega zaščitenega proizvoda.

9Tožeča stranka meni, da tožena stranka pri taki odločitvi, poleg prej navedenih predpisov, neutemeljeno ni upoštevala tudi določb ZIL-1, ki ureja področje pravic industrijske lastnine, to je, med drugim, znamk in geografske označbe kot dveh izmed teh pravic (1. člen ZIL-1). Tožeča stranka je večkrat izpostavila, da je bila v letu 2002 registrirana kolektivna blagovna znamka „Tolminc“ in nato v letu 2012 registrirana še geografska označba porekla sira s povsem enakim imenom ter da ima pravico uporabljati obe, kot to določa 59. člen ZIL-1. Sodišče ugotavlja, da se do te trditve tožeče stranke, ki ponuja vsebinsko drugačno razlago varstva pravic industrijske lastnine in razmerje teh pravic do zaščite potrošnikov, tožena stranka niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi ni opredelila, pač pa le pavšalno navedla, da te trditve niso relevantne.

10Po določbi 42. člena ZIL-1 se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Kot kolektivna znamka se lahko registrira vsak znak, ki ustreza zahtevam po 42. členu ZIL-1 in je primeren za razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca kolektivne znamke od blaga ali storitev drugih podjetij z ozirom na proizvodni ali geografski izvor, vrsto, kvaliteto ali kakšne druge značilnosti (prvi odstavek 45. člen ZIL-1). Vložnik prijave za registracijo kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni znamki (prvi odstavek 46. člena ZIL-1), ki, med drugim, vsebuje podatke tako o pogojih za pridobitev članstva in podatke o krogu upravičencev do uporabe kolektivne znamke. O pridobitvi znamke, torej tudi kolektivne znamke, in s tem pravic, ki iz nje izhajajo, odloča Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ki odloča tudi o vseh ugovorih v postopku registracije znamke, vodi pa tudi register znamk. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa zakon, obenem pa ima imetnik pravico preprečiti tretjim osebam, ki do znamke niso upravičene, da jo uporabljajo. Vsaka zainteresirana oseba, ki meni, da so bila v postopku registriranja znamke kršena pravila ZIL-1, lahko pri pristojnem sodišču vloži tožbo na ugotovitev ničnosti znamke (111. člen ZIL-1).

11Postopku registracije znamk je podoben tudi postopek registracije geografske označbe. Geografska označba pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z določenega ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna druga značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla (prvi odstavek 55. člena ZIL-1). Registrirana geografska označba je kolektivna pravica (prvi odstavek 58. člena ZIL-1). Zakonodajalec je glede registriranih geografskih označb predvidel določene omejitve (59. člen ZIL-1), saj je predvidel, da če je bila znamka, ki je enaka ali podobna registrirani geografski označbi, prijavljena ali registrirana v dobri veri ali če je bila znamka pridobljena z uporabo v dobri veri, še preden je bila geografska označba registrirana, te znamke ni mogoče razveljaviti ali prepovedati njene uporabe.

12Tožeča stranka se sklicuje prav na določbe ZIL-1, konkretno na določbo 59. člena tega zakona in na tej podlagi utemeljuje, da ima pravico do uporabe imena sira „Tolminc“ po pridobljeni kolektivni blagovni znamki kot tudi do uporabe istega imena za sir z označenim geografskim poreklom, pri čemer so lastnosti prvega določene v pravilniku o kolektivni znamki, lastnosti drugega pa določa specifikacija. Prav tako pojasnjuje, da je ime prvega pri certifikacijskem uradu, torej Uradu RS za intelektualno lastnino, zaradi jasnosti spremenila v „Tminc“. Sodišče ugotavlja, da teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala in je zato dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno. Predvsem pa se ni opredelila do trditev tožeče stranke o pridobljenih pravicah uporabe kolektivne znamke in geografskega porekla, kar pomeni, da je obrazložitev nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Nenazadnje tožbeni razlogi zastavljajo vprašanje o razmerju med posameznimi normativnimi predpisi in vprašanje o pomenu registracije blagovne znamke in geografske označbe (enako je tožeča stranka navajala že v izjavi ob tem, ko je bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, kot tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo). Dejstvo je namreč, da je postopek registracije namenjen prav temu, da se dopusti registracija, s tem pa tudi uporaba v prometu, le tistih blagovnih znamk in tistih geografskih označb, ki izpolnjujejo pogoje ZIL-1, za kar pa je pristojen Urad RS za intelektualno lastnino. Tudi do teh trditev tožeče stranke se tožena stranka ni opredelila niti preverila upravičenj tožeče stranke, ki, kot zatrjuje, izhajajo iz registrirane blagovne znamke in geografske označbe.

13Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena, slednje v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene kršitve odpraviti.

K točki II izreka:

14Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožeče stranke pa ni zastopal odvetnik.