VSC sklep Cp 1032/2003

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za tožniško varščino zavrne.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo sklep, s katerim je sklenilo, da se postopek zoper prvotoženo in tretje toženo stranko, torej zoper Z. T. in R. M., ustavi, da je tožnik dolžan tožencu R. M. povrniti stroške postopka ter da je tožnik dolžan plačati tožniško varščino v znesku 4.000.000,00 SIT v roku 60 dni in da bo sodišče štelo, da je tožnik umaknil tožbo, če varščina ne bo plačal v roku.

Zoper tak sklep se je zoper 3. in 4. točko izreka, torej zoper določitev in plačilo tožniške varščine pritožil tožnik, sicer državljan Srbije in Črne gore brez stalnega prebivališča v Sloveniji, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in da se zahtevku za plačilo tožniške varščine ne ugodi.

V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki je začel veljati šele 28.07.1999, tožba pa je bila vložena v letu 1998, torej pred začetkom veljavnosti ZMZPP. Nadalje navaja, da izvira njegova terjatev iz delovnega razmerja in bi sodišče že iz tega razloga skladno s 3. točko I. odst. 91. čl. ZMZPP moralo zavrniti zahtevek za tožniško varščino; navaja še, da bi sodišče tudi po 1. točki I. odst. 90. čl. ( verjetno misli pritožnik tu 91. čl. ) moralo zahtevek zavrniti oziroma ugotavljati vzajemnost in o tem opraviti poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve, poleg tega pa je zahtevek za plačilo varščine prepozen, saj bi tožena stranka morala podati predlog za tožniško varščino že v odgovoru na tožbo, še preden se je spustila v obravnavanje glavne zadeve.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je uporabilo določila ZMZPP, saj končni odredbi tega zakona natančno določata, da se z dnem veljave tega zakona preneha uporabljati Zakon o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (118. čl. ZMZPP) in da začne ta zakon veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej 28.07.1999. V času odločanja o tožniški varščini je torej veljal ZMZPP.

Res je tudi, da 3. točka I. odst. 91. čl. ZMZPP določa, da če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji, toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, vendar je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru ravnalo pravilno, ko zahteve za tožniško varščino ni zavrnilo iz tega razloga, saj gre v konkretnem primeru za odškodninsko terjatev in ne za terjatev iz delovnega razmerja, tako da te pritožbene navedbe ne zdržijo.

Je pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo. 90.čl. ZMZPP res določa, da kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republiki Sloveniji, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec pa po 91. čl. (1. točka I. odst.) nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine.

Obe državi, tako Republika Slovenija kot tudi Srbija in Črna gora, sta pogodbenici Haaške konvencije o civilnem postopku (Ur.l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 6/62) že od pristopa FLRJ k tej konvenciji, v skladu z Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede pogodb, katere podpisnica je prav tako bila SFRJ (Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 1/80), ki velja od 06.11.1996, ko je bil v skladu z 49. čl. Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb deponiran 15. podpis pri Organizaciji združenih narodov (v nadaljevanju OZN), pa velja tudi haaška konvencija za obe državi, saj Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb v čl. 34/I/a določa, da v primeru, kadar se eden ali več delov ozemlja kakšne države od nje odcepi, da bi oblikovali eno ali več držav, in sicer ne glede na to, ali država prednik še obstaja ali ne, ostane vsaka pogodba, ki je na dan nasledstva bila v veljavi za vse ozemlje države prednika, v veljavi za vsako državo naslednika.

Že iz navedenega torej izhaja, da veljata tako Haaška konvencija o civilnem postopku kot tudi Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb tako za Republiko Slovenijo kot tudi za Srbijo in Črno goro.

Poleg tega pa, čeprav sta zgoraj navedeni državi še posebej pristopili k Haaški konvenciji o civilnem postopku in sicer Republika Slovenija 18.06.1992, Srbija in Črna gora pa 26.04.2001, velja navedena haaška konvencija za obe državi oziroma za vse države bivše SFRJ od dneva pristopa SFRJ k tej konvenciji (v skladu z že prej omenjeno Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede pogodb), torej od 11.12.1962 (podatki o pogodbenicah haaških konvencij tudi na spletni strani ://www.hcch.net/) Nesporno dejstvo je torej, da Haaška konvencija o civilnem postopku velja za obe državi. Prav ta konvencija pa v 17. čl. določa, da se državljanom ene od držav članic, ki imajo stalno prebivališče ali bivališče v eni od teh držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki ali intervenienti, ne sme naložiti plačilo nikakršne varščine, bodisi zaradi tega, ker so tujci, bodisi zaradi tega, ker v tej državi nimajo stalnega prebivališča ali bivališča. To pravilo velja tudi za plačilo, ki bi se zahtevalo od tožnika ali intervenienta, kot varščina za pravdne stroške. Po 18. čl. te konvencije postanejo namreč odločbe o plačilu stroškov postopka zoper tožnika ali intervenienta, ki sta na podlagi konvencije oproščena varščine, na zahtevo upravičenca, poslano po diplomatski poti, brezplačno izvršljive v vsaki drugi državi pogodbenici.

Ker ta Haaška konvencija velja torej v obeh državah, morata tako Slovenija kot Srbija in Črna gora v skladu s to konvencijo zagotoviti, da državljani ene od držav podpisnic niso dolžni dati varščine za pravdne stroške v drugi državi podpisnici.

Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče navaja še, da za oprostitev plačila varščine za pravdne stroške zadošča že dejanska vzajemnost, ki pa jo je potrebno, vse do dokaza o nasprotnem, domnevati. Da vzajemnost ne obstaja bi torej morala izkazovati tožena stranka.

Delno pa so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil zahtevek za plačilo varščine prepozen, saj II. odst. 90. čl ZMZPP določa, da mora toženec zahtevo za položitev tožniške varščine uveljavljati najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na prvem naroku za glavno obravnavo, še preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, oziroma brž ko izve, da so podani pogoji, da lahko zahteva varščino. Pritožbeno sodišče zato navaja, da se tožena stranka v obravnavanje glavne stvari spusti že v odgovoru na tožbo, poleg tega pa je drugotožena stranka gotovo vedela, da je tožnik državljan Srbije in Črne gore, glede na to, da je bil zaposlen pri njej.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki je po 341. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (v tem primeru sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZMZPP v zvezi s 17. čl. Haaške konvencije o civilnem postopku v zvezi z 8. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa neposredno uporabo ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb), je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu s 3. točko 365. čl. ZPP, pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka.