VSK sklep Cpg 270/2013

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugovoru prvega dolžnika zoper izdano začasno odredbo, z dne 28.11.2013, ugodilo in jo razveljavilo. Zaustavljeni ladji A. je dovolilo izplutje iz slovenskega teritorialnega morja, upniku pa je naložilo, da v osmih dneh prvemu dolžniku povrne 805,48 EUR stroškov postopka zavarovanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopno sodišče se je v izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da je bil prvi dolžnik, kot ladjar, v kupoprodajnem razmerju glede dobave goriva z drugim dolžnikom in ne z upnikom, in da drugi dolžnik ni niti ladjar, niti zakupnik niti druga odgovorna oseba za ladjo v skladu z določbami Mednarodne konvencije o začasni zaustavitvi ladij (iz leta 1952, v nadaljevanju: Konvencija).

Zoper to odločitev se je v delu, v katerem se je razveljavitev začasne odredbe nanašala na prvega dolžnika, pritožil upnik in navedel, da je sodišče kršilo materialno pravo, in sicer tako določbe Konvencije kot tudi Pomorskega zakonika (v nadaljevanju: PZ). Oba predpisa izrecno priznavata dobavitelju goriva za konkretno ladjo status pomorske terjatve in posledično tudi odgovornost ladjarja kot lastnika v odnosu do dobavitelja goriva. Iz listin, ki jih je upnik predložil, izhaja, da je bil upnik dobavitelj goriva, drugodolžnik pa zgolj posrednik. Sodišče je pri tem zavzelo zmotno stališče, da s plačilom posredniku preneha pravica upnika do prvodolžnika, saj za to ni pravne podlage v zakonu. Sodišče nato naredi še en zmoten zaključek, da ni niti verjetnosti terjatve do drugega dolžnika, kar je očitno protispisno, saj ni nobenega dokaza, da je bila plačana terjatev upnika. Iz listin izhaja, da je kapitan ladje naročil gorivo in podpisal dobavnice o prejemu goriva za potrebe ladje A. Tudi račun je bil izstavljen in naslovljen nanj. Drugi dolžnik je bil prejemnik računa. To se izkazuje z oznako c/o, kar pomene „care of“, to je mednarodna kratica, ki običajno označuje prejemnika računa, to je naslov, kamor naj se račun posreduje. Bistveno pri tem je, da je dejansko šlo za strošek za potrebe ladje. Če pa se je ladjar dogovoril, da bo plačnik storitve druga oseba od njega, gre za interni odnos med ladjarjem in to osebo, vendar njuno medsebojno razmerje ne more v nobenem primeru zmanjšati ali odpraviti pravice upnika. Ugovor prvega dolžnika, da ni v pravnem razmerju, je evidentno protilistinski in neutemeljen, saj gre za interno plačilo znotraj dveh dolžnikov, to je plačilo ladjarja svojemu poslovnemu partnerju. S tem se svoje odgovornosti v razmerju do upnika ni razbremenil. V četrtem odstavku 3. člena Konvencije je namreč določeno, da četudi je za pomorsko terjatev (ta status je po mnenju pritožnika nesporen) odgovoren kdo tretji in ne lastnik, lahko upnik zaustavi to ladjo. To pravilo je povzel tudi Pomorski zakonik v drugem odstavku 948. člena, ki pravi, da se sme zaustaviti tudi ladja, v zvezi s katero je nastala pomorska terjatev. Bistveno je, da je prav do te ladje nastala pomorska terjatev. Osebna odgovornost lastnika ladje nastopi takoj, ko je bilo gorivo dobavljeno za njegovo ladjo, ne glede na to, kdo je to naročil. Še vedno je dolžan prvi dolžnik garantirati z ladjo za plačilo, četudi bi šlo zgolj za obveznost drugodolžnika. To izhaja iz statusa pomorske terjatve.

Na pritožbo je odgovoril prvi dolžnik, označil jo je za neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa, z dne 28. 11. 2013, s katerim je najprej izdalo začasno odredbo in odredilo zaustavitev ladje A., ugotovilo, da le Republika Slovenija članica Konvencije, ladja A. pa vije zastavo države Turčije, ki ni članica te Konvencije, kar za stranke tega postopka zavarovanja tudi ni bilo sporno. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 8. člena Konvencije lahko na ozemlju Republike Slovenije začasno zaustavi ladjo za terjatev, za katero upnik izkaže, da je pomorska terjatev iz 1. člena Konvencije, in za vsako drugo terjatev, za katero PZ omogoča začasno zaustavitev ladje, to je za terjatve, za katere je ladja obremenjena s pomorskim privilegijem ali hipoteko ali kakšno drugo zastavno pravico tujega prava, kakor tudi za terjatve, navedene v tretjem odstavku 841. člena PZ, ki se nanašajo na to ladjo (prvi odstavek 948. člena PZ).

Terjatev, za katero upnik zatrjuje, da je pomorska terjatev, je upniku nastala s tem, da je prodal gorivo, ki je bilo namenjeno (in tudi dostavljeno) ladji A., ki je last prvega dolžnika. Vendar pa je pri pravici upnika, da zaradi njegove terjatve predlaga zaustavitev ladje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ključno vprašanje, do koga ima upnik terjatev, saj samo pogoj, da je terjatev nastala v zvezi z določeno ladjo, za zaustavitev slednje ne more zadoščati. Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje (1)(pod pogoji iz četrtega odstavka 3. člena Konvencije) ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov (različno, če je lastnik ladje, zakupnik ali naročnik, ki po pravu iz pogodbenega razmerja med njim in lastnikom ladje sam odgovarja drugim (2)) lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Osebe, ki torej poleg lastnika ladje odgovarjajo za terjatve, povezane z ladjo (3), so torej osebe, ki so z lastnikom ladje v zakupnem razmerju, in ne, kot pritožba napačno tolmači, vsaka oseba, ki je (kakorkoli) povzročila terjatev, povezano z ladjo. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.

Zgolj pogoj, da se terjatev nanaša na ladjo, kot to napačno tolmači pritožnik, torej ne zadošča. Prvostopno sodišče se je zato utemeljeno spustilo v ugotavljanje, ali je bil (v konkretnem primeru) lastnik ladje (prek njenega poveljnika) tisti, ki je pri upniku naročil gorivo, ki je bil v razmerju do njega iz naslova prodajne pogodbe, in ki je zato dobavljeno gorivo dolžan plačati. Dejstvo, da je prvi dolžnik bil v zvezi z nakupom goriva v razmerju zgolj z drugim dolžnikom, in da je bil drugi dolžnik tisti, ki je gorivo naročil, da je bil za upnika on „kupec“ goriva (kar izhaja tudi iz upnikovih listin: o potrditvi naročila (A6), iz računa (A5), pa tudi iz potrdila drugega dolžnika, ki je s prej navedenima listinami skladen -A7), je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in svojo odločitev tudi pravilno in jasno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na to obrazložitev (v točki 9 in 10 izpodbijanega sklepa) v celoti sklicuje. Določila c/o iz upnikovega računa, katerega pritožba posebej izpostavlja, češ naj bi to določilo kazalo na to, da je bil drugi dolžnik zgolj prejemnik računa, račun pa naj bi bil naslovljen na ladjo, se zagotovo pri vseh listinah, ki jasno opredeljujejo, kdo je bil kupec goriva, ne more tolmačiti tako, kot to poskuša pritožba, ampak kvečjemu tako, da je bil račun za gorivo prek poveljnika ladje (lastnik ladje v računu ni niti naveden!) posredovan naslovniku računa, to je podjetju B., torej drugemu dolžniku.

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobenih kršitev v skladu z drugim odstavkom 350. člena in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških prvega dolžnika temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj slednji s svojim odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k razjasnitvi stvari in k odločitvi pritožbenega sodišča.

------

op. št. 1: npr. do naročnika iz ladjarske pogodbe za določen čas, naročnika iz ladjarske pogodbe za potovanje, zakupnika dela ladje (glej: M. Pavliha, M. Grbec, Začasna zaustavitev ladje, Qyrus 2002, str. 112).

op. št. 2: torej zopet osebe kot pod op.1

op. št. 3: na način, da se ladja zaradi terjatve lahko prisilno ustavi