VSL sodba I Cpg 581/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22750/2010-2 z dne 25. 2. 2010 v prvem odstavku izreka v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osem dni plačati glavnico v znesku 68.975,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 dalje do plačila, v preostalem delu 1. točke izreka za znesek 9.293,46 EUR in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe ter glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 437,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2010 dalje, pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo, ugovoru tožene stranke v tem delu ugodilo in predlog tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.073,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da je sodba v obsodilnem delu nesklepčna ter da nima razlogov. Tudi morebitni razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Nasprotje je tudi med tem, kar se v sodbi navaja glede odločilnih dejstev o vsebini listin in med samimi listinami. Opozarja na aneks z dne 11. 6. 2009 oziroma 15. 6. 2009, predvsem na določbo 4. in 5. člena. Tožeča stranka je aneks podpisala, z njim soglašala, kasneje ga nikoli ni izpodbijala. Tožena stranka je svojo obveznost do tožeče stranke s tem že izpolnila. S sklenjenim aneksom je tožeča stranka prevzela riziko izgube, to je, da ne bo z ničemer poplačana. Tožeča stranka je sama kršila dogovorjeno iz aneksa in je preuranjeno pričela s sodnim postopkom, za katerega ni bilo nikakršne podlage. Tožena stranka še opozarja, da ni bila izvedena ustrezna materialnopravna diagnoza konkretnega razmerja, da sodišče ni upoštevalo splošnih življenjskih izkušenj in pravil logičnega razmišljanja ter da ni pravilno uporabilo materialno pravo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da izpodbijana sodba v zadostni meri vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodba nesklepčna in da nima razlogov, da so tudi morebitni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju ter da obstaja nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in med samimi listinami (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5Tožeča stranka po delnem umiku s tožbo zahteva plačilo zneska 78.268,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor naj bi ji tožena stranka dolgovala za dobavljeno gradbeno železo oziroma jeklo na podlagi devetih računov, izdanih v letu 2008. Ker je med postopkom tožena stranka že poravnala znesek 80.000,00 EUR, je tožeča stranka to plačilo upoštevala po pravilih o vračunanju izpolnitve (287. člen OZ). Tožena stranka se ves čas postopka brani z ugovorom, da je svojo obveznost izpolnila s sklenitvijo aneksa št. 3 k pogodbi o dobavi blaga z dne 7. 1. 2008. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka tudi po sklenitvi aneksa upravičena terjati od tožene stranke zapadli znesek glavnice s pripadajočimi obrestmi, saj sta se pravdni stranki v aneksu dogovorili o skupni višini dolga in novem roku poplačila. Iz vsebine te listine sicer izhaja, da sta se pravdni stranki dogovarjali tudi o možnosti plačila s prodajo nepremičnine v B., vendar dogovor očitno ni bil realiziran, v roku, ki je naveden v 8. členu aneksa. Tožeča stranka je z listinami v spisu dokazala, da tožena stranka ni bila lastnica navedene nepremičnine, med tem ko slednja razen trditev, da sta pravdni stranki aneks podpisali, z ničemer ni izkazala, da je po sklenitvi aneksa v celoti plačala tožeči stranki znesek dolga. To pomeni, da tožeča stranka ni kršila dogovora iz aneksa in vsekakor ni preuranjeno vložila predloga za izvršbo v tem gospodarskem sporu, kot ji očita pritožba. Iz določb aneksa ne izhaja, da naj bi tožeča stranka prevzela riziko, da dolg tožene stranke ne bo poplačan. Po izračunu prvostopenjskega sodišča, ki ga tožena stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija, je slednja dolžna plačati tožeči stranki še glavnico 68.975,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 (v predlogu terjani glavnici 136.024,23 EUR je sodišče prištelo zakonske zamudne obresti v višini 12.452,74 EUR, obračunane od 16. 9. 2010 do 30. 9. 2011, torej za obdobje trinajst mesecev po sklenitvi aneksa do dneva sklenitve pogodbe za kompenzacijo dolga s prodajo nepremičnine na H. za ceno 80.000,00 EUR, k temu je prištelo še izvršilne stroške z obrestmi v višini 498,34 EUR ter odštelo 80.000,00 EUR).

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Ker gre za spor iz gospodarske prodajne pogodbe, katerega stranki sta članici EU, ki sta ratificirali Dunajsko konvencijo, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je Dunajsko konvencijo uporabilo kot materialno pravo v tem sporu. Iz vsebine navedb pravdnih strank namreč ni razvidno, da bi izključili uporabo Dunajske konvencije. Sicer pa med pravdnima strankama sporna vprašanja glede sklenjene prodajne pogodbe tudi naše pravo (Obligacijski zakonik) ne ureja bistveno drugače. Rok za plačilo kupnine je določen v 58. členu Dunajske konvencije enako kot v OZ. Če se kupec in prodajalec v pogodbi ne dogovorita drugače, mora kupec plačati kupnino, ko prodajalec da kupcu na voljo blago ali listine, na podlagi katerih lahko kupec razpolaga z blagom. V obravnavani zadevi sta se stranki z aneksom dogovorili o višini terjatve tožeče stranke kot o načinu in roku plačila, katerega pa je tožena stranka bistveno kršila.

7Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).