VSC sodba PRp 138/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 150,00 (sto petdeset 00/100) EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo o prekršku obdolženega B. J. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 50. členu Zakona o voznikih (ZVoz) in mu za storjeni prekršek izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke Volkswagen, tip Golf plus, reg. št. …, last M. J., ki se po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 100,00 EUR, stroške prevoze zaseženega vozila v višini 64,07 EUR in stroške hrambe zaseženega vozila, ki za mesec junij 2015 znaša 650,36 EUR, medtem ko je glede ostalih stroškov odločilo, da bodo odmerjeni naknadno, s posebnim sklepom.

2Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženec zaradi kršitev določb Zakona o prekrških (ZP-1), Ustave RS, Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Zakona o voznikih, Zakona o upravnem postopku (ZUP), Zakona o javni ravni rabi slovenščine (ZJRS), Kazenskega zakonika (KZ-1) ter Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Evropskega kodeksa policijske etike in Kodeksa policijske etike.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po zaslišanju storilca (na katerem se obdolženec ni želel zagovarjati) in pridobljenem pisnem zagovoru, izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo pričo M. J., lastnika zaseženega vozila in prebralo listine v spisu v zvezi z zasegom motornega vozila, veljavnostjo vozniškega dovoljenja, obdolženčevo predkaznovanostjo kot tudi stroškovnik predlagateljice in račune družbe A.. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženec 8. 6. 2015 ob 9.00 uri bil udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega vozila znamke Volkswagen, tip golf plus z reg. št. …, da se je pri kontroli izkazal z vozniškim dovoljenjem izdanim v Angliji s serijsko številko …, pri čemer je policistom predložil fotokopijo tega vozniškega dovoljenja, saj mu je bil izvirnik vozniškega dovoljenja odvzet v mesecu februarju v postopku o prekršku, ki ga je izvedla Policijska postaja …, da je obdolžencu sicer bilo nazadnje izdano vozniško dovoljenje na Upravni enoti … 10. 12. 2012, da je to vozniško dovoljenje prenehalo veljati s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 21. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 13. 11. 2012, s katerim mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane v njegovo vozniško dovoljenje na dan 23. 4. 2011, da je izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po sklepu Okrajnega sodišča v Žalcu bila odložena na podlagi obdolženčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je nato odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila preklicana in je 14. 10. 2014 bilo izvršeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da je obdolženec angleško vozniško dovoljenje pridobil 28. 2. 2014 na podlagi zamenjave s slovenskim vozniškim dovoljenjem.

5Ker je obdolženec slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za angleško vozniško dovoljenje, to zamenjavo pa je opravil po tem, ko mu je bilo pravnomočno izrečeno prenehanje veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da s predložitvijo fotokopije vozniškega dovoljenja izdanega v Angliji, obdolženec ni izkazal upravičenosti do vožnje motornega vozila, saj je bila po zamenjavi slovenskega vozniškega dovoljenja za angleško vozniško dovoljenje izvršeno predhodno pravnomočno izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, s čimer je prenehala obdolženčeva pravica do udeležbe v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je pri tem v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in prepričljivo obrazložilo, da je pri veljavnosti vozniškega dovoljenja potrebno ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo, ter med vozniškim dovoljenjem kot listino, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu, ter da ob zamenjavi vozniškega dovoljenja gre le za zamenjavo listine kot upravne odločbe, ki na samo upravičenje posameznika za udeležbo v cestnem prometu ne vpliva. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se upravičenje do vožnje motornega vozila pridobi z uspešno opravljenim vozniškim izpitom za določeno kategorijo motornih vozil in ker pri zamenjavi vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji, za vozniško dovoljenje izdano v Angliji, ni potrebno ponovno opravljati vozniškega izpita, ne gre za pridobitev novega vozniškega dovoljenja, temveč le za zamenjavo listine. Ker je pravnomočno izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila izvršena šele 14. 10. 2014, ko je obdolženec že zamenjal slovensko vozniško dovoljenje za angleško vozniško dovoljenje, je v posledici izvršitve prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja obdolženčevo vozniško dovoljenje kot upravičenje do vožnje motornih vozil prenehalo veljati in je tako sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je obdolženec z vožnjo motornega vozila v cestnem prometu 8. 6. 2015 ravnal v nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz in s tem storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz.

6Upoštevajoč navedeno so neutemeljeni pritožbene navedbe, da so policisti obdolžencu neutemeljeno očitali vožnjo tujega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, da je obdolženec bil voznik pod statusom tujega vozniškega dovoljenja, kot tudi, da je obdolženec vozniško dovoljenje „opravil“ v Veliki Britaniji, kjer je imel začasno bivališče, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da obdolženec v Veliki Britaniji ni ponovno opravljal vozniškega izpita, temveč je angleško vozniško dovoljenje pridobil na podlagi zamenjave za vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji, pri čemer pa glede na določbe Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. 12. 2006 o vozniških dovoljenjih obdolžencu ni bilo potrebno opravljati vozniškega izpita. Zamenjava vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji za vozniško dovoljenje izdano v drugi državi članici EU, pa ima za posledico neveljavnost upravičenja do vožnje motornega vozila, v kolikor je obdolžencu pred zamenjavo vozniškega dovoljenja za tuje vozniško dovoljenje pravnomočno izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki pa je zaradi odložitve izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja bila izvršena po zamenjavi slovenskega vozniškega dovoljenja za tuje vozniško dovoljenje.

7Tudi pritožbeno zatrjevanje, da se je obdolženec v postopku o prekršku, ki ga je vodila Postaja prometne policije … 19. 5. 2015 izkazal z istim angleškim vozniškim dovoljenjem in da naj bi mu policist po preveritvi vozniškega dovoljenja povedal, da z njegovim tujim vozniškim dovoljenjem ni nič narobe ter mu v zvezi s tem ni delal težav, ne pomeni, da je storilčevo vozniško dovoljenje izdano v Angliji veljavno. Dejstvo, da ob kontroli z dne 19. 5. 2015, ki jo je izvedel policist Postaje prometne policije …, ni bila ugotovljena kršitev 50. člena Zakona o voznikih, ne pomeni, da kršitev ni bila podana.

8V zvezi s pritožbenimi trditvami, da obdolženec ni kršil nobenih pravil ali povzročil materialno ali drugo škodo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nastanek materialne škode oziroma druge navzven zaznavne posledice prekrška praviloma ni pogoj za obstoj prekrška, saj je v skladu s 106. členom Zakona o prekrških (ZP-1) prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Nikakor pa se ni mogoče strinjati s trditvijo, da obdolženec ni kršil nobenih pravil, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je kršil določbo 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz, za katero je sankcija za prekršek predpisana v osmem odstavku 50. člena Zvoz.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih obdolženec zatrjuje kršitve pravil postopka o prekršku, ker naj predmetni sodni postopek obdolžencu ni garantiral niti minimalnega pravnega standarda za pravično, nepristransko in pošteno sojenje in ker v predmetni zadevi ni nikoli bilo javnega sojenja v skladu s Konvencijo in Ustavo. V skladu s prvim odstavkom 125. člena ZP-1 namreč ustna obravnava ni obligatorna in je v postopku o prekršku bolj izjema kot pravilo, razpiše pa se pod pogojem, če je to potrebno za razjasnitev stvari. Predmetni postopek o prekršku je potekal kot niz narokov, na katerem sta bila zaslišana obdolženec in priča, kot je to sicer običajno v rednem postopku o prekršku, ob pregledu spisovnega gradiva pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so ob zaslišanju obdolžencu bile zagotovljene vse pravice, ki izvirajo iz pravnega standarda pravičnega, nepristranskega in poštenega sojenja, saj je storilec bil zaslišan, na njegovo izrecno željo mu je tudi sodišče omogočilo, da je dal pisni zagovor, pri tem pa je bil tako v vabilu na zaslišanje kot tudi na samem zaslišanju poučen o svojih pravicah v postopku o prekršku. Prav tako pritožbeno sodišče meni, da je sodišče v celoti spoštovalo pravice iz 14., 15., 19., 21., 22., 23., 24., 29., 33., 35., 36., 125. in 127. člena Ustave RS kot tudi 6., 7., 13. in 17. člen Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih tudi sicer obdolženec v pritožbi zgolj citira, ne da bi pri tem pojasnil, na kakšen način naj bi mu bila posamezna pravica kršena in v čem se to odraža v izpodbijani sodbi. Prav tako sodišče prve stopnje obdolžencu ni kršilo pravice do proste izbira zagovornika, ki jo zatrjuje obdolženec tudi v pritožbi, saj je utemeljeno zavrnilo zastopanje obdolženca po pooblaščencu, ki je skupaj z obdolžencem pristopil na narok za zaslišanje obdolženca in priče, saj po pravilnih in pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pooblaščenec ni izpolnjeval pogojev za zagovornika v postopku o prekršku. To je sodišče prve stopnje tudi samo pojasnilo v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako so nerelevantne in neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do pritožbe zaradi določitve prekratkega roka za pritožbo, saj je rok zakonsko določen in ga sodišče ne določa po prostem preudarku, temveč v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano in ker ga je po predpisanem postopku sprejel zakonodajalec. Sicer pa je obdolženec pritožbo vložil pravočasno, zaradi česar so pritožbene navedbe nerelevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

10Ker je obdolženčeva pritožba pravočasna in popolna, je pritožbeno sodišče ni zavrglo, temveč jo je vsebinsko obravnavalo, zaradi česar so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, v katerih obdolženec navaja, da ne želi, da se njegov primer zavrže kot nepopoln. V zvezi z obdolženčevo zahtevo za izvedbo javnega sojenja pa je potrebno pojasniti, da pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZP-1 praviloma odloča na seji senata, na podlagi opravljene ustne obravnave pa zgolj v primerih iz šestega in sedmega odstavka 163. člena ZP-1, če oceni, da je potrebno dopolniti dokazni postopek izveden na prvi stopnji ali ponoviti posamezne izvedene dokaze zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnik uveljavlja na podlagi novih dejstev in dokazov, za katere je verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji oziroma zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je glede vlog v hitrem postopku predvidena subsidiarna uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim mora organ skrbeti, da nevednosti neukosti strank le-tej ni v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu, saj gre v predmetni zadevi za redni sodni postopek, v katerem se subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolženec pa je bil tako v vabilu na zaslišanje kot tudi na samem zaslišanju ustrezno poučen o svojih pravicah v postopku o prekršku.

12Sodišče prve stopnje pa je tudi pri presoji stopnje obdolženčeve odgovornosti za storjeni prekršek pravilno zaključilo, da je obdolženec prekršek storil z direktnim naklepom, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s tem glede samega zavedanja obdolženca, da njegovo vozniško dovoljenje ni veljavno in da nima pravice do udeležbe v cestnem prometu, pritožbeno sodišče dodaja, da je to obdolžencu bilo tudi znano na podlagi dejstva, da mu je bila ta okoliščina oziroma dejstvo znano že na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju PR 174/2015, ki je postala pravnomočna 22. 5. 2015, torej pred storitvijo v predmetni zadevi obravnavanega prekrška, s katero je bil spoznan za odgovornega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz in je bil tako seznanjen, da mu v Angliji izdana listina vozniškega dovoljenja ne daje upravičenja do vožnje motornih vozil v cestnem prometu zaradi izvršene sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je bilo podlaga za zamenjavo za tuje vozniško dovoljenje.

13Pri presoji obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR obdolžencu izreklo v skladu z zakonom, saj je globa predpisana v določenem znesku, utemeljeno in zakonito pa mu je izreklo tudi predlagano stransko sankcijo odvzem predmetov - zaseženega vozila, katerega lastnik je sicer obdolženčev oče M. J.. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine iz 26. člena ZP-1, kot tudi določbo drugega odstavka 25. člena ZP-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so z njim nastali, smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošno varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razloge morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Na podlagi pregleda podatkov o storilčevi predkaznovanosti je namreč sodišče prišlo do zaključka, da obdolženčeva predkaznovanost kaže, da je obdolženec specialni povratnik na področju kršitve cestnoprometnih predpisov, tudi najtežjih prekrškov v cestnem prometu, pri čemer je tudi narava prekrškov, ki jih je stori (vožnja pod vplivom alkohola in vožnja s prekoračeno hitrostjo v naselju), predstavljata najhujša prekrška in najpogostejši vzrok prometnih nesreč, kot hujši prekršek pa šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, hkrati pa je obdolženec z zaseženim vozilom storil podoben prekršek, kot je obravnavani, že 14. 2. 2015, kar kaže na to, da gre za sicer družinski avto, ki pa ga ima obdolženec pogosto v uporabi. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je obdolženec popolnoma nekritičen do storjenega prekrška, saj je zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja že bil kaznovan s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Celju PR 174/2015, pa je istovrstni prekršek v kratkem času ponovil in to kljub temu, da mu je bilo vozilo, katerega odvzem je sodišče izreklo s obravnavano sodbo oziroma izpodbijano sodbo, že bilo zaseženo 14. 2. 2015 in kasneje vrnjeno lastniku vozila, ki pa obdolžencu očitno uporabe vozila in ponovitve prekrška ni preprečil. Na podlagi izpostavljenih dejstev in okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obdolženec s svojim ravnanjem ogroža varnost ostalih udeležencev v cestnem prometu, te nevarnosti pa se je mogoče v pretežni meri izogniti z izrekom odvzema predmeta - zaseženega osebnega vozila. S tako ugotovljenimi okoliščinami in dejstvi ter opravljeno presojo je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi kriterije, ki jih je za izrek in odvzema predmetov tretji osebi opredelilo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up 7/98 z dne 30. 9. 1998 in je tako svojo odločitev o izreku stranske sankcije, ki je sicer obdolženec pritožbeno ne izpodbija, ustrezno in pravilno utemeljilo na konkretnih dejstvih.

14V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih obdolženec izpostavlja, da mu je policija odvzela osebno vozilo, ki ni njegova last, čeprav ni bilo udeleženo v nobeni ekscesni situaciji ali nesreči ter da ima po evropskem kodeksu policijske etike policija lahko sodno funkcijo izjemoma le kadar gre za manjše kršitve, ki morajo biti z zakonom točno določene ter da je poseg policije v zasebno lastnino, ki je last druge osebe, nezakonit in protiustaven, a pritožbeno sodišče poudarja, da ima takšen poseg podlago v določbi 23. člena ZPrCP in po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezno stvarno podlago za dopustnost takšnega posega v človekovo pravico v zasebno lastnino, kar je smiselno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako so tudi te pritožbene navedbe, v katerih obdolženec zatrjuje nezakonitost zasega motornega vozila, neutemeljene.

15Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo o prekršku prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 150,00 EUR. Tako odmerjeno sodno takso je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, k njenemu plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.