VSL sklep I Cp 2537/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje določilo mejo med nepremičninami s parcelnimi številkami 50/11 (v lastništvu predlagateljev) in 50/26, 50/14 48/6 (v lastništvu nasprotnih udeležencev), vse k. o. X, tako da je sporni mejni prostor razdelilo glede na zadnjo mirno posest. Površino spornega mejnega prostora je ocenilo na 50 m2, vrednost pa na manj kot 4.000,00 EUR. Za sestavni del sklepa je določilo skico izvedenca mag. J. D. z dne 4. 5. 2015.

2Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožujeta predlagatelja. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. V pritožbi nasprotujeta izvedeniškemu mnenju, saj slednje temelji na napačno izvedenih meritvah. Izvedenec naj bi tudi napačno označil geodetsko mejo med parcelama št. 50/11 in 50/26. Na podlagi napačnih meritev je nato Geodetska uprava izdala odločbo o spremembi parcelnih številk, s katero je bila ukinjena parcelna številka 50/3 (nastali sta novi parcelni številki 50/12 in 50/13), parcelna številka 50/21 pa se je spremenila v parcelno številko 50/14. Če ne bi bilo napak geometra, bi se njuna parcela povečala za 39 m2. Vztrajata, da bi moralo sodišče meje določiti po močnejši pravici. Poudarjata, da določitev meje po pravični oceni ni obrazložena in je kot taka krivična. Poudarjata, da sta sporni del parcele kupila od MOL v letu 2002.

3Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravne določbe za sodno urejanje meje vsebuje Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v 77. členu. Prvi kriterij za urejanje meje po določbi prvega odstavka navedenega člena je močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ). Na kriterij močnejše pravice za ureditev meje se v obravnavani zadevi sklicujeta tako predlagatelja, kot tudi nasprotni udeleženci. Pri tem je močnejša pravica, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega izmed pravno veljavnih načinov.

6Glede na domnevo močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, je sodišče prve stopnje kot izhodišče za presojo teh vprašanj najprej ugotavljalo potek katastrske meje. Ugotovilo je, da meja med parcelama št. 50/11 in 50/26, obe k. o. X, še ni dokončno urejena v katastrskem postopku, po ugotovitvah izvedenca geodetske stroke pa se najverjetnejša katastrska meja pokaže na osnovi obstoječih katastrskih podatkov iz arhiva GURS. Izvedenec tako geodetske meje ni označil napačno, temveč je izhajal iz arhivskih podatkov GURS (ki jih ni pripravil sam) in lastnih ugotovitev s pomočjo neposrednega ogleda stanja v naravi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predlagatelja neutemeljeno nasprotujeta izdelanemu izvedenskemu mnenju z dne 12. 9. 2014. Do pripomb, ki jih predlagatelja ponavljata v pritožbi, se je izvedenec že opredelil, njegovi razlagi pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča na straneh 6 in 7 izpodbijanega sklepa).

7Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo posamezne kriterije za določanje meje. Ob tem je pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da se Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 29. 4. 2002 (v nadaljevanju: Pogodba o uskladitvi) nanaša zgolj na parceli št. 50/1 in 50/26, in ne na parcelo št. 50/11, kot zmotno trdita predlagatelja. Ob neprepričljivi izpovedbi predlagateljev, da kupljena parcela sega tudi v sporni mejni prostor, je utemeljeno zaključilo, da predlagateljema ni uspelo dokazati, da je bilo s Pogodbo o uskladitvi pridobljeno lastništvo na delu parcele št. 50/11 v izmeri 39 m2. Ker nasprotni udeleženki E. D. ni uspelo dokazati, da je sporni mejni prostor priposestvovala, je ureditev meje pravilno presojalo po kriteriju zadnje mirne posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ). Ob tem je zaključilo, da pri uporabi kriterija zadnje mirne posesti dobra vera pri izvajanju posesti ni odločilna, temveč je odločilno dejstvo zadnje mirno posestno stanje, to je izvajanje dejanske posesti na zemljišču brez nasprotovanja lastnika zemljišča. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je zadnjo mirno posest na spornem prostoru uspelo dokazati nasprotni udeleženki E. D., čemur pritožba izrecno ne nasprotuje. Trdi pa, da kriterij pravične ocene ni obrazložen. Kot že obrazloženo zgoraj je sodišče prve stopnje mejo uredilo na podlagi kriterija zadnje mirne posesti. Odločanje po kriteriju pravične ocene tako ni bilo potrebno, sodišče prve stopnje pa ga je navedlo zgolj kot dodatni argument in navedeno tudi obrazložilo (primerjaj drugi odstavek na strani 14 obrazložitve sodbe).

8V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------

Op. št. (1): Na podlagi 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP);