VSK sodba Cpg 192/2010

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.291.296,00 SIT (31.320,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.291.296,00 SIT od 21.5.2003 do 31.12.2006, obračunano v EUR, upoštevajoč tečaj 239,64 SIT za 1 EUR, od 31.320,00 EUR pa od 1.1.2007 dalje, in da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 4.324,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.037,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.291.296,00 SIT oziroma 31.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.291.296,00 SIT od 21.5.2003 do 31.12.2006, obračunano v EUR, upoštevajoč tečaj 239,64 SIT za 1 EUR, od 31.320,00 EUR pa od 1.1.2007 dalje; zavrnilo višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 21.5.2003; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.324,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki, smiselno v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Primarno uveljavlja ugovor aktivne legitimacije, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo. Trdi, da ni tožena stranka v nikakršnem pogodbenem odnosu s tožečo stranko. Kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, je bil naročnik prevoza francoski kupec. Sodišče je zmotno presodilo, da je tožena stranka v pogodbenem odnosu s tožečo stranko in od tod izvajalo poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke do tožeče stranke. Poleg tega je na CMR listu za sporni prevoz navedena klavzula FCA C., kar pomeni, da je francoski kupec, naročnik prevoza, blago od tožeče stranke kot prodajalca prevzel že v C. in od tedaj dalje kupec nosi nevarnost naključnega uničenja oziroma poškodovanja stvari. Ne drži ugotovitev sodišča, da nihče ni zatrjeval, da bi bila med francoskim kupcem in tožnico kot prodajalko dogovorjena kakršnakoli prevozna klavzula, V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je naročnik prevoza in kupec tovor prevzel FCA C. Na to se je sklicevala tudi na naroku dne 9.2.2009. Da je bila prevozna klavzula med kupcem in prodajalcem sklenjena je pravzaprav nesporno dejstvo med strankama, saj je tožeča stranka sama v pripravljalni vlogi z dne 15.6.2010 navedla, da je konkretni dogovor med kupcem in prodajalcem, torej med tožečo stranko in francoskim kupcem bil, da se čebele prevzamejo franco C., kjer je bil ob nakladanju prisoten kupčev sin R.I. in je blago prevzel. Sodišče je s tem v zvezi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priča I. je sicer na naroku dne 16.6.2010 izpovedal, da njegov sin R.I. pri nakladanju ni bil prisoten. Izpoved priče I. pa s tem v zvezi zaradi njegove zainteresiranosti v zadevi ne more biti verodostojna (v kolikor bi se izkazalo, da je blago dejansko prevzel in je nevarnost prešla nanj, bi moral plačati kupnino). Vendar se sodišče do navedenega sploh ni opredelilo. V primeru, da sodišče šteje, da je dejstvo sklenitve prevozne klavzule sporno, je treba upoštevati, da je tovorni list izpolnjeval pošiljatelj. Zapis FCO na tovornem listu ni samo zapis o tem, kdo krije voznino, kot to ugotavlja sodišče, pač pa tudi zapis o prehodu nevarnosti oziroma o prevzemu blaga, kar se sklada s trditvijo tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 15.6.2010. Sodišče okoliščin v zvezi s prehodom nevarnosti ni dovolj raziskalo, kljub temu da je tožena stranka postavila tak ugovor. Od prehoda nevarnosti dalje bi kupec moral plačati kupnino ne glede na uničenje blaga med prevozom in tožeči stranki škoda sploh ne more nastati. V nadaljevanju pritožnica trdi, da poškodba blaga ni dokazana, ker ni nobenega uradnega dokumenta o tem, koliko čebel je pomrlo; da je do pomora čebel prišlo zaradi slabega pakiranja in prevelike količine tovora in da bi sodišče prve stopnje moralo slediti njenemu predlogu ter postaviti drugega izvedenca zaradi ugotovitve teh pravno relevantnih dejstev; da je sama upoštevala navodila naročnika prevoza in zagotovila dva prevoznika; da ni pravilen zaključek sodišča o nespornosti dejstva nedelovanja hladilnika in nezagotavljanja temperaturnega režima; da sodišče pri odločitvi o višini ni upoštevalo določb CMR konvencije o omejitvi odškodnine ter določb o začetku teka zamudnih obresti.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je francoski kupec od tožeče stranke kupil 833 panjev čebel. Tožena stranka je po naročilu francoskega kupca 5. in 6.5.2003 opravila prevoz teh čebel z vozilom po cesti na relaciji C.– Francija. Ob odprtju vozila na namembni postaji je bilo ugotovljeno, da je prišlo do velike umrljivosti čebel (rešenih je bilo samo 50 panjev). Tožeča stranka je trdila, da je za škodo odgovorna tožena stranka kot prevoznik blaga, zato uveljavlja od njega odškodnino v višini vrednosti umrlih čebel (neprejeta kupnina od kupca čebel).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za mednarodni cestni prevoz, zaradi česar je treba pri reševanju spornega razmerja uporabiti določbe CMR konvencije (1. odst. 1. čl. CMR). Ta v IV. poglavju ureja odgovornost prevoznika in 1. odst. 17. čl. določa, da je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve, kot tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi. Že iz navedenega določila izhaja, da prevoznikova odgovornost ni vzpostavljena le do naročnika prevoza (torej le znotraj razmerja strank prevozne pogodbe), to pa je razvidno tudi iz nadaljnjih določil, ko je govora o upravičencu do blaga oziroma o pošiljatelju blaga (2. odst. 17.čl.; 2. odst. 18. čl.; 21. čl.; 5. odst. 23. čl.; 27. čl.). Torej je do povrnitve škode na blagu, ki je predmet prevoza, upravičen tisti, ki mu je škoda nastala. Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve v smeri, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke v tem sporu zato, ker slednja ni bila v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ampak (le) s francoskim kupcem.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je nevarnost uničenja oziroma poškodovanja blaga prešla na naročnika prevoza (ki je bil na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, kupec čebel) predno so čebele prispele v namembni kraj v Franciji. O tem je tudi predstavilo svoje stališče (5., 6. in 7. odst. na 11. strani sodbe), in sicer je ugovorne trditve tožene stranke, ki so bile podane v smeri, da je francoski kupec tovor prevzel že v C. (in da gre od tu dalje nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari v njegovo breme), štelo za nesprejemljive zato, ker je tožena stranka navedene trditve utemeljevala na podlagi (prevozne) klavzule franko C. (FCA C.), vsebovane v CMR mednarodnem tovornem listu. V zvezi s tem je menilo, da je prevozna klavzula stvar prodajne pogodbe (in torej stvar prodajalca in kupca blaga), ne pa prevozne pogodbe, in je pomen zapisa klavzule v CMR listu videlo le v tem, kdo je dolžan plačati stroške prevoza.

Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niti ni pomembno, na podlagi katerega dokaznega sredstva je tožena stranka utemeljevala svojo trditev, pomembno je, kot opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, da je dejansko že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je francoski naročnik tovor prevzel v C. In kot nadalje utemeljeno opozarja pritožnica, ni tožeča stranka zanikala navedene trditve tožene stranke, v svojem pripravljalnem spisu z dne 15.6.2010 pa je navedla, da je bil konkretni dogovor med prodajalcem in kupcem čebel takšen, da se tovor – čebele prevzame franko C., kjer je bil ob nakladanju prisoten kupčev sin R.I. Glede na to ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nedvomno oškodovana, ker kupnine ni prejela. Res je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala tudi na trditvi, da ni nikoli prejela plačila za robo, poslano v Francijo, ker tožena stranka ni čebeljih panjev pripeljala v (namembni) kraj, zaradi česar jih francoski kupec ni mogel prevzeti in jih zato po njenem mnenju tudi ni bil dolžan plačati. Vendar pa bi morala tožeča stranka kupnino uveljavljati od kupca čebel, saj je bilo blago izročeno v C. in je takrat nanj prešla nevarnost poškodovanja stvari. Izročitev blaga kupcu pomeni prehod nevarnosti tako po 436. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi po 67. čl. Konvencije ZN o mednarodni prodaji blaga (ki med drugim določa, da če je prodajalec dolžan blago izročiti prevozniku v določenem kraju, preide riziko na kupca šele, ko je blago izročeno prevozniku v zadevnem kraju), ter po klavzuli FCA (franko prevoznik). Upoštevaje navedeno je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Dejstvo, da je tožeča stranka kot prodajalec čebele izročila kupcu v C., med pravdnima strankama ni bilo sporno, zaradi česar ga pritožbenemu sodišču ni bilo treba ugotavljati. Iz tega razloga je odločilo na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na seji in pritožbena obravnava ni bila potrebna (ta je namenjena ugotavljanju dejstev), pri čemer je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka, in sicer je glede na 1. odst. 154. čl. ZPP tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 3.037, 27 EUR glede na stroškovnik tedanjega pooblaščenca tožene stranke, ki ga je ta podal ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je priznalo tiste stroške, ki so bili izkazani oziroma potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP). Ni pa toženi stranki priznalo stroškov v zvezi z vloženo pritožbo, glede na to, da jih ni uveljavljala v skladu s (staro) odvetniško tarifo, ampak glede na (nov) Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur.l. RS, št. 67/2008) zaradi česar ni bilo mogoče presoditi utemeljenosti njihove višine. V obravnavanem primeru je bil postopek začet 21.12.2005. ZOdvT, ki je pričel veljati 1.1.2009, je v 1. odst. 41. čl. določil, da če se je sodni postopek začel pred njegovo uveljavitvijo, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi.