VSL sodba I Cpg 1101/2009

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da:

- se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 11.921,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v evrski protivrednosti od zneska 2.854.718,95 SIT od 25. 10. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.137,50 SIT od 29. 4. 2004 do 31. 12. 2006 ter zakonske zamudne obresti od zneska 11.921,45 EUR od 01. 01.2007 do plačila;
- je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti 644,25 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

3. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati 23.842,90 EUR in zakonske zamudne obresti v evrski protivrednosti od zneska 5.709.437,91 SIT od 25. 10. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 4.275,00 SIT od 29. 04. 2004 do 31. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 23.842,90 EUR od 01. 01. 2007 dalje in ji v istem roku povrniti 1.448,69 EUR stroškov tega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

2Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.“

Zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek pod 1. točko izreka in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je kot delodajalka delavke M.K. vtoževala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Ta je izdala upravni odločbi, opr. št. 24000000-2003-13419 z dne 08. 01. 2004 (A12) in z dne 27. 01. 2004 (A11) (v nadaljevanju Odločbi), s katerima je odločila, da je bila delavka v obdobju od 01. 01. 2004 dalje zmožna za delo. Skladno z odločitvijo tožene stranke je tožeča stranka delavki zaradi neupravičenega izostanka z dela (od dne 05. 01. 2004 do 09. 01. 2004) izredno odpovedala delavno razmerje (po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih). Odločbi sta bili kasneje v socialnem sporu, opr. št. Ps 598/2004, razveljavljeni. Ugotovljeno je bilo, da je bila delavka od 05. 01. 2004 do 09. 01. 2004 začasno nezmožna za delo (bolezen).Tožeča stranka je ob seznanitvi z odločitvijo sodišča v socialnem sporu pripoznala zahtevek delavke v delovnem sporu, opr. št. I Pd 204/2004 ter je slednjo skladno s sodbo na podlagi pripoznave z dne 15. 04. 2005 reintegrirala v delovni proces. Iz naslova stroškov reintegracije delavke vtožuje škodo.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka (v večjem delu) oprlo na ugotovitve:

- da je tožena stranka ob izdaji svojih Odločb ravnala protipravno;

- da se vprašanje o podani nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov, rešeno z Odločbama tožene stranke, v postopku pred delodajalcem izkaže kot predhodno vprašanje;

- da je bila vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke podana, saj je tožeča stranka za učinke sodbe v socialnem sporu izvedela šele v postopku delovnega spora;

- da je tožeči stranki nastala škoda iz naslova izplačila plač za obdobje od 17. 02. 2004 do aprila 2005, božičnice, regresa za leto 2004, znesek pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter znesek plačane sodne takse v delovnem sporu.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo ter se zmotno neposredno oprlo na 26. člen Ustave RS. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke presojalo v okviru splošnih načel odškodninske odgovornosti za morebitno protipravno ravnanje, ki izvira iz delovanja njenega organa pri izvajanju tovrstnih javnih pooblastil (1. odstavek 148. člena v zvezi s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ) (2. odstavek str. 4 sodbe). S takšno materialno pravno presojo se pritožbeno sodišče strinja. 26. člen Ustave RS, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi sklicevalo v sodbi, predstavlja namreč „zgolj“ okvir/podlago odgovornosti za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvrševanju oblasti oz. javnih pooblastil, konkretna presoja obveznosti povračila škode v tovrstnih odškodninskih primerih pa se opravi na podlagi splošnih načel odškodninskega prava v pravdnem postopku. Ob tem je potrebno upoštevati, da presoja vsake izmed postavk civilnega delikta terja upoštevanje določene specifičnosti narave spora, ki pa jih je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, po mnenju pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo/presodilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob izdaji svojih Odločb ravnala protipravno. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ne pomeni vsaka odprava/sprememba odločbe zaradi napak v postopku oz. pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, protipravnega ravnanja tožene stranke, vendar je navedeno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (2. odstavek na str. 6 sodbe). Svojo odločitev o protipravnosti je sodišče prve stopnje oprlo na izoblikovano stališče sodne prakse, da lahko protipravnost ravnanja upravnega organa utemeljuje ravnanje, ki je drugačno kot v podobnih primerih ali je očitno napačno ali (zlo)namerno v nasprotju z relevantno materialno pravno podlago (tako tudi odločbe: sodba Vrhovnega sodišča II Ips 120/2002 z dne 11. 12. 2002, VSL sklep II Cp 724/96 z dne 02. 10. 1996, VSL sklep I Cpg 320/2009 z dne 13. 11. 2010, VSK sodba I Cp 585/2005 z dne 25. 04. 2006). Treba je namreč ločiti nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo za konkreten primer, od nezakonitih ravnanj, ki jih zakrivijo državni organi (smiselno enako za nosilce javnih pooblastil) in ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je to protipravno (tako tudi sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 64/2008 z dne 22. 09. 2009). Merilo, ali je bilo konkretno ravnanje pravilno ali ne, se presoja po stopnji skrbnosti, ki se pričakuje od organa, torej od strokovnjaka (6. člen OZ). Bistvena za presojo odškodninske odgovornosti so pravila stroke, ki povedo, ali je bilo ravnanje takšno, kot je pričakovati oz. kot ga nalagajo pravila službe (tako tudi Dunja Jadek Pensa v Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo, letnik 1999, številka 6, str. 1290).

Svojo odločitev o protipravnosti ravnanja je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka pri izdaji svojih Odločb ravnala neskrbno, saj ni upoštevala dejstva kasnejše vročitve odločbe z dne 08. 01. 2004, s čimer je grobo prekršila materialno podlago. 244. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94) izrecno in jasno določa, da v kolikor imenovani zdravnik, po napotitvi zavarovanca s strani osebnega zdravnika, ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. Nasprotna ureditev bi bila pravno in dejansko nevzdržna, saj bi zavarovanec/delavec po napotitvi osebnega zdravnika k imenovanemu zdravniku vedno »tvegal« ugotovitev delovne zmožnosti in s tem posledično nastanek neupravičenega izostanka z dela z vsemi posledicami na delovnopravnem področju. Ravnanje tožene stranke je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot očitno napačno, kot takšno, ki je odstopilo od jasnih pravil in siceršnje prakse delovanja organa. S takšnim razlogovanjem tudi ni preseglo trditvene podlage tožbe, kot to zmotna očita pritožba. Na kršitev se je namreč tožeča stranka sklicevala (npr. tč. II tožbe z dne 06. 12. 2006, list. št. 6, tč. VI. pripravljalne vlog z dne 07. 09. 2009, list. št. 40).

V tej zvezi je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov glede protipravnega ravnanja tožene stranke oz. da je zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem predsednice zdravstvene komisije toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je bila odločitev vsebinsko pravilna, saj je temeljila na medicinski dokumentaciji, zaradi česar naj bi bila zavarovanki za čas od 05. 01. 2004 do 09. 01. 2004 zgolj „formalno“ priznana odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje je zaključek o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljijo s kršitvijo pravil, ki izhaja iz vsebine v postopku predloženih listin in ne z napačno presojo zdravstvenega stanja delavke. Zato izvedba dokaza z zaslišanjem priče, ki naj bi izpovedala v zvezi z zdravstvenim stanjem delavke, ni bila potrebna, saj njena izpoved ni bila predlagana v dokaz pravno relevantnega dejstva.

V zvezi s presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke kot nosilca javnih pooblastil je potrebno upoštevati, da se pojem protipravnosti njegovega ravnanja presoja v tesni zvezi s pojmom krivde, zato je odločitev o slednji vsebovana v ugotovitvi o protipravnosti ravnanja. Kot je že opozorilo pritožbeno sodišče zgoraj, ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja državnega organa, v kolikor ni prej ugotovljena njegova neskrbnost oz. (zlo)namernost. Oziroma drugače: vsebina odškodninske odgovornosti je neločljivo povezana z vsebino pojma protipravnosti, saj kadar je kot merilo določen standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo o krivdi, temveč tudi za presojo protipravnosti (tako Stojan Cigoj, Obligacije, Ljubljana, 1976, stran 462). Da je element krivde sodišče prve stopnje presojalo, izhaja iz njegove ugotovitve o opustitvi potrebne skrbnosti tožene stranke (1. odstavek str. 7 sodbe). Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo krivde tožene stranke.

Pravilna je tudi odločitev sodišča o podani vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tožeča stranka je na podlagi nezakonitih Odločb (izdanih v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke) utrpela škodo v višini resitucijskega zahtevka delavke. Ima pa pritožbeno opozarjanje v zvezi s pretrganjem vzročne zveze zaradi zatrjevane protipravnosti ravnanja tožeče stranke (ker ta ni preverila obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja), po mnenju pritožbenega sodišča, pomen pri presoji soprispevka tožeče stranke k nastali škodi oz. delne razbremenitve odgovornosti tožene stranke (skladno z določbo 171. člena OZ). Vprašanje deljene odgovornosti je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče skladno s pooblastilom po 4. točki 358. člena ZPP odločitev v tem delu spremenilo.

Neprerekana je navedba tožene stranke, da je delavka tožečo stranko že tekom postopka odpovedi delovnega razmerja obvestila o tem, da ji je bila Odločba izdana za nazaj (tč. 3 pripravljalne vloge z dne 30. 07. 2009, list. št. 33). Navedeno pomeni, da je bila tožeča stranka pred odpovedjo delovnega razmerja delavki seznanjena z razlogom, ki je botroval kasnejši razveljavitvi/spremembi Odločb. Upoštevaje nadalje ugotovljeno očitnost napake v ravnanju/odločitvi tožene stranke (kot izhaja tudi iz vsebine Odločbe z dne 08. 01. 2004) to pomeni, da bi morala slednjo prepoznati in ustrezno upoštevati. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozorila na določila delovne zakonodaje (110. člen ZDR, 4. in 9. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Ur. l.SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84 v zvezi z Aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92), ki tožeči stranki nalagajo dolžnost presoje obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Tožeče stranke pri presoji njene (ne)skrbnosti po mnenju pritožbenega sodišča ne ekskulpira golo sklicevanje na Odločbi tožene stranke. Ker prinaša odpoved delovnega razmerja hude posledice za delavca, je potrebno oz. se pričakuje, da (skrben) delodajalec presodi vse okoliščine primera v zvezi z le-to. Očitna nepravilnost Odločbe tožene stranke je gotovo razlog za previdnejše postopanje delodajalca, ki terja nadaljnje preverjanje v zvezi s postopki izpodbijanja Odločbe, sploh upoštevaje, da sta bili Odločbi tožeči stranki vročeni in da je imela vse možnosti sodelovanja v postopku njune izdaje (82. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ). Nezanemarljivo je ob tem dejstvo, da se tožeča stranka profesionalno ukvarja z zagotavljanjem zdravstvenih zavarovanj, kar še povečuje stopnjo skrbnosti, ki se od nje zahteva oz. drugače: se pričakuje, da bo takšno očitno napako v Odločbah tožene stranke še hitreje prepoznala in nanjo odreagirala. Tožeča stranka bi tako ob dovolj skrbnem ravnanju lahko preprečila nastanek škode, s čimer je podan pogoj njene soodgovornosti. Med ravnanja oškodovanca, ki so podlaga za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, spadajo tudi tista dejanja, katerim je mogoče pripisati, da je s takim dejanjem oškodovanec prevzel tveganje škodljive posledice (tako tudi Nina Plavšak, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964).

Skladno s pravilom o primerjalni (ne)skrbnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta stranki, upoštevaje pravila skrbnosti, ki so ju zavezovala, ravnali v enaki meri neskrbno ter je njuno ravnanje v enaki meri povečalo stopnjo verjetnosti nastanka škodnega dogodka oz. škode, zato je odločilo, da tudi tožena stranka nosi svoj delež pri odgovornosti za škodo oz. je v tem (polovičnem) deležu razbremenilo odgovornosti toženo stranko. Ker pritožba odločitve o višini škode ne napada, je pritožbeno sodišče odločilo v okvirih odločitve sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je tožeči stranki prisojeno odškodnino (1. točka izreka sodbe) zmanjšalo za polovico.

Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne pojasni, kateri da so nejasni oz. manjkajočih razlogi o odločilnih dejstvih in katera da so nasprotja med odločilnimi dejstvi v obrazložitvi sodbe, zato se o takšnem pavšalnem ugovoru pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti, v okviru uradnega preizkusa pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo. Prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP).

Ker sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo pravil 171. člena OZ glede deljene odgovornosti, je pritožbeno sodišče, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 11.921,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem (nespremenjenem) delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški

Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zato je bilo treba odločiti še o stroških vsega postopka (2. dostavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela zgolj z delom svojega zahtevka (za 11.921,45 EUR od vtoževanih 31.812,91, t.j. za 37,47 %). Višina v izpodbijani sodbi izračunanih stroškov pravdnih strank ni bila predmet pritožbenega izpodbijanja, zato je pritožbeno sodišče glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka glede na uspeh upravičena do povrnitve 743,71 EUR stroškov (od skupnih 1.984,62 EUR), tožena pa do 99,46 EUR stroškov (od skupnih 159,06 EUR). Po pobotanju medsebojnih obveznosti, je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 644,25 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na polovičen uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče tudi o pritožbenih stroških odločalo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pritožbene stroške.