VSL sodba I Cpg 313/2011

I. Pritožba se zavrne in se v točkah 1, 2, 4 in 5 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 800,00 EUR ne obstaja (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 5464/2007 z dne 11. 09. 2007 je obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 2.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 06. 2007 do plačila in v 3. točki izreka (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da se navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.760,00 EUR za dan 27. 06. 2007 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 869,39 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne po prejemu sodbe dalje (4. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške (5. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je v delu, v katerem ni uspela, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Konkretni gospodarski spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, mora tudi pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevati določbe 442. do 458. člena ZPP, ki urejajo ta postopek. Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje ni predmet presoje, ker v sporih majhne vrednosti dejanskega stanja s pritožbo ni mogoče več izpodbijati. Na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče vezano, na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki opozorilo v okviru pravnega pouka izpodbijane sodbe.

6Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP, izpodbija tudi dejanske ugotovitve prvostopne sodbe, ki pa jih pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, ni presojalo. V nadaljevanju zato pritožbeno sodišče povzema relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje:

- da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o tem, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravila prevoz blaga, ki ga je prevzela za prevoz s solo kamionom in ga izročila prejemniku v Španiji, tožena stranka pa ji bo za to plačala dogovorjeni znesek;

- da je tožeča stranka prevoz opravila preko svojega pomočnika, ki je blago dostavil prejemniku v Španiji;

- pravdni stranki sta se dogovorili za plačilo za opravljeno storitev prevoza v višini 2.760,00 EUR (2.500,00 EUR in 20% DDV);

- tožeča stranka je zamudila z izročitvijo blaga prejemniku, saj je bilo blago izročeno v četrtek, namesto da bi bilo v začetku tedna.

7Pritožnica v pritožbi navaja, da se je tožeča stranka zavezala opraviti prevoz v točno določenemu roku (do torka) in na točno določen način (t. i. solo prevoz). Ker je bila pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe, je zaradi zamude tožeče stranke pri izpolnitvi prišlo do razveze pogodbe že na podlagi samega zakona in sta zato stranki prosti svojih obveznosti. Prav tako pa tožeča stranka ni opravila solo prevoza, čeprav bi ga morala.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila prevozna pogodba med pravdnima strankama zaradi zamude tožeče stranke na podlagi 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami) razvezana že po samem zakonu. Tudi v primeru, da bi bila pravočasna izpolnitev pogodbe o prevozu stvari bistvena sestavina pogodbe, do razveze pogodbe na podlagi samega zakona ni prišlo, saj je tožena stranka tudi po preteku izpolnitvenega roka še vedno vztrajala pri izpolnitvi pogodbe. Skladno z drugim odstavkom 104. člena OZ je tožena stranka navedeno pogodbo obdržala v veljavi, saj je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje po preteku roka za izpolnitev obveznosti nemudoma obvestila tožečo stranko, da zahteva njeno izpolnitev. S tem pa se izkaže, da ugovor tožene stranke, da je prosta svoje obveznosti prevozniku plačati opravljen prevoz blaga, v materialnem pravu nima podlage in zato sodišču prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost s tem, da je opravila prevoz toženčevega blaga na namembni kraj in nepoškodovan tovor izročila prejemniku blaga v Španiji. Pritožbene navedbe, da izpolnitveni pomočnik od tožeče stranke ni terjal plačila za prevoz so brezpredmetne in nimajo nobenega vpliva na odločitev o zahtevku prevoznika za plačilo opravljenega prevoza zoper naročnika.

10Za pritožnika je nadalje sporno, da sodišče prve stopnje, kljub ugotovljeni zamudi pri izročitvi blaga v namembnem kraju, ni upoštevalo pravice naročnika po znižanju plačila. Pritožbene trditve o neupoštevanju pravice tožene stranke, da ceno opravljenega prevoza do namembnega kraja zniža, niso materialnopravno utemeljene, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka možnost za prevoznikovo zamudo pri izročitvi blaga po materialnem pravu zahtevati le odškodnino. Da pa je dogovorila s tožečo stranko doplačilo zneska posebnega interesa za dostavo blaga ob točno določenem času, sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi ob ugotovljeni zamudi z izpolnitvijo moralo znižati plačilo na 1.500,00 EUR, ni utemeljen.

11Tožena stranka je zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke, saj bi morala le-ta blago dostaviti v začetku tedna, a ga je šele v četrtek zvečer, pridobila pravico do uveljavljanja odškodnine. Po določbi 1. odstavka 17. člena CMR je prevoznik, ki se zaveže s pogodbo opraviti prevoz blaga, v kateri sta prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga, odgovoren za zamudo pri izročitvi blaga. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno oprlo na določbe ZPPCP, nima vpliva, ker glede možnosti uveljavljanja odškodnine od prevoznika, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, drugačnih določb CMR nima.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zahtevek iz naslova odškodnine ni utemeljen glede višine nastale škode. Po splošnem pravilu o odškodninski odgovornosti, ki je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom, mora oškodovanec zatrjevati in dokazovati obstoj prvih treh predpostavk (protipravno ravnanje, škodo ter vzročno zvezo). Odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bo zatrjevala in dokazala, da za škodo ni kriva. Trditveno in dokazno breme pa določa materialno pravo. S tem ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora tožena stranka zatrjevati, da bo njen zahtevek iz naslova nastale škode, ki ga uveljavlja v pobot, sklepčen. Za ta dejstva nosi tožena stranka tudi dokazno breme. V konkretnem primeru je trditveno in dokazno breme o škodi in njeni višini, torej glede predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki jo uveljavlja v pobot, na strani tožene stranke. Tožena stranka je pobotni ugovor utemeljevala na strošku mehanika, ki je prišel na namembni kraj iz Barcelone in sicer na njegovi izgubi dvodnevnega zaslužka v višini 800 EUR. O tem, da je tožena stranka monterju plačala njegove stroške, dokazil ni predložila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ob tem, da bi zadostila trditvenemu bremenu še zatrjevati, da je imela zaradi tega tudi sama izgubo v svojem premoženju v isti višini (132. člen OZ) in jo tudi dokazati.

13V pritožbi pritožnica ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje o tem, da o škodi, ki naj bi jo zaradi zamude tožeče stranke utrpela, ni podala zadostne trditvene podlage. V pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, da se sklicuje na izpovedbe prič in navaja, da bi lahko predlagala tudi zaslišanje prič iz Španije, vendar tega v izogib visokim stroškom ni storila. Z izvedbo predlaganih dokazov tožena stranka ne more nadomestiti potrebne trditvene podlage za uveljavitev zahtevka za plačilo odškodnine. Dokazi se ne izvajajo v informativne namene, pač pa zato, da potrdijo ali ovržejo navedbe pravdnih strank o pravno relevantnih dejstvih. Zgolj zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke in M. P. ne nadomešča zahtevanih trditev, ki bi jih tožena stranka morala podati o zmanjšanju njenega premoženja. Še več, dokazni postopek z zaslišanjem tožene stranke in priče M. P. je sodišču prve stopnje omogočil sklepanje, da ni bila tožena stranka tista, ki je imela strošek s plačilom stroškov monterju. Ravno na nastanku teh stroškov pa je tožena stranka utemeljevala svoje trditve o svoji škodi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o nastali škodi ter njenem obsegu, zato je pravilna ugotovitev, da terjatev tožene stranke na plačilo odškodnine v višini 800,00 EUR, ki jo je uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke na plačilo prevoza, ne obstaja.

14Tako se izkaže, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitek, da ob presoji sodišča prve stopnje, da ugovor, ki ga je uveljavljala tožena stranka v pobot, ni sklepčen, izvedba dokazov z zaslišanjem prič sploh ni bila potrebna, bi sicer lahko vplival na drugačno odločitev o pravdnih stroških. Vendar bi morala pritožnica v pritožbi navesti konkretno katerim od priznanih pravdnih stroškov toženi stranki nasprotuje, da bi navedeni očitek pritožbeno sodišče sploh lahko presojalo, česar pa ne stori. Ker sodba sodišča prve stopnje tudi ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).