VSL sodba I Cpg 806/2008

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 72.584,80 EUR (prej 17.394.221,12 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, t. j. 27. 8. 2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 821,10 EUR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 72.584,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 27. 8. 2004, dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 10.583,20 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka pritožbenih stroškov ne priglaša.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 72.584,80 EUR, saj je ugotovilo, da je tožena stranka, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi nepravilnega mnenja zdravniških komisij prve in druge stopnje kot organov tožene stranke. Tožeča stranka se je namreč pri izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavcu Z. Z. oprla na mnenji zdravniških komisij prve in druge stopnje o tem, da je bi delavec v kritičnem času, to je od 20. 6. do 24. 6. in 1. 7. 1994, sposoben za delo, vendar je bilo kasneje s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu ugotovljeno, da delavec v kritičnem času, to je do 1. 9. 1994, začasno ni bil sposoben za delo. Posledično je Delovno in socialno sodišče v delovnem sporu med drugim odločilo, da delavcu delovno razmerje pri tožeči stranki ni prenehalo in da mora tožeča stranka delavcu izplačati plače in druge terjatve iz delovnega razmerja.

Tožena stranka v pritožbi vztraja, da njeni organi niso ravnali protipravno, da tožeča stranka škode ni izkazala, da vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo ni podana ter da so organi tožene stranke pri izdaji strokovnega mnenja ravnali z dolžno skrbnostjo.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je protipravnost njenega ravnanja ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, čeprav je tožeča stranka ta dokazni predlog podala prepozno, pri tem pa ni ne zatrjevala ne izkazala, da tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogla predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. S to pritožbeno navedbo tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev 4. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, seveda pod pogojem, da je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zakonitost se v tem kontekstu nanaša na uporabo materialnega prava, pravilnost pa na ugotovljeno dejansko stanje (primerjaj sodba VSL v zadevi I Cpg 557/2000). Pritožbeno sodišče je zato ugotavljalo, ali je upoštevanje izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke v konkretnem primeru vplivalo na uporabo materialnega prava in ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je protipravnost ravnanja tožene stranke v napačni odločitvi njenih organov, da je bil delavec v kritičnem času sposoben za delo, te trditve pa je tožeča stranka dokazovala z vpogledom v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 817/96. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz tega spisa, ki ga je v podlago svoje odločitve vzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da sta bili mnenji zdravniških komisij prve in druge stopnje napačni, saj je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v 2. odstavku izreka svoje sodbe ugotovilo, da delavec v kritičnem času ni bil sposoben za delo. Postavitev izvedenca medicinske stroke, s pomočjo katerega je sodišče ugotavljalo delavčevo sposobnost za delo v kritičnem času, je bila zato v konkretnem primeru nepotrebna, vendar pa izvedba tega dokaza sama po sebi ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega prava, da je element protipravnosti v konkretnem primeru podan.

Glede na to, da izvedba sicer prepozno predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nerelevantne tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Tako pritožbeno sodišče ni obravnavalo naslednjih pritožbenih očitkov:

-        da protipravnega ravnanja zdravnikov ni mogoče ugotavljati s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke;

-        da v sodbi povzeto izvedensko mnenje ne more biti temelj za krivdno odgovornost tožene stranke, saj gre le za strokovno mnenje, ki ne more presojati pravilnosti ravnanja komisij tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti delavca za delo;

-        da se je v sodnem izvedenskem mnenju presojala pravilnost mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta le izvedenska organa, in ne organ, ki bi odločal o pravici delavca o začasni nezmožnosti za delo;

-        da različnost strokovnih mnenj sodnega izvedenca in zdravniških komisij tožene stranke ne pomeni, da sta mnenji zdravniških komisij prve in druge stopnje nepravilni in da je zato ravnanje tožene stranke protipravno;

-        da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo sodno izvedensko mnenje izdelano na podlagi dodatne dokumentacije iz spisa sodišča, s katero zdravniški komisiji prve in druge stopnje pri izdaji mnenj in direkcija pri izdaji odločbe niso razpolagale.

V zvezi z elementom protipravnosti tožena stranka v pritožbi še zatrjuje, da ni vsaka napaka protipravna. Navaja, da protipravnost pomeni ravnanje v nasprotju s pravom, z neko predpisano in zapovedano dolžnostjo ravnanja, zaradi katere učinki dolžnostnega ravnanja izostanejo. Po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče trditi, da mnenji zdravniških komisij tožene stranke, da je bil delavec v kritičnem času sposoben za delo, nista bili protipravni, saj sicer Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločbe tožene stranke, sprejete na podlagi takšnih mnenj, ne bi razveljavilo in ugotovilo nasprotno, torej dejstvo, da je bil delavec sposoben za delo.

V nadaljevanju tožena stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med ravnanjem zdravniških komisij in škodo, ker je bil razveljavljen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Opozarja, da je treba ločiti, da gre v postopku, v katerem se ugotavlja začasna nezmožnost zavarovanca za delo, za povsem ločen in neodvisen postopek od postopka, v katerem se odloča o pravici delavca do odsotnosti z dela. Postopek ugotavljanja začasne nezmožnosti zavarovanca za delo poteka pred organi tožene stranke v skladu z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanja (ZZVZZ), medtem ko o pravici delavcev do odsotnosti z dela odloča pristojni organ delodajalca v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR). Pri tem je na strani delodajalca dokazno breme obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (4. in 9. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca), med katere sodi tudi ravnanje delavca po 5. oziroma 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Tega razloga pa tožeča stranka ne more dokazati, ker jo je delavec v času postopka obveščal o bolezni in o postopkih za priznanje začasne nezmožnosti za delo. Opozarja, da se zdravstvena nezmožnost za delo kot razlog za upravičeno odsotnost z dela v delovnem sporu ne dokazuje le z listinami o priznanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč predstavljajo te listine le enega od dokazov. Tem pritožbenim navedbam pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz sodbe VS RS, opr. št. VIII Ips 250/99, namreč izhaja, da »po določbi 5. (ali tudi 6.) točke prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu lahko preneha delovno razmerje, če je neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej pomeni obnašanje delavca do delodajalca in v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči o prenehanju delovnega razmerja delavca po navedeni določbi ZDR, mora na podlagi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Resnega razloga pa delodajalec ne more dokazati, če v času postopka pred njegovimi organi ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je delavec neupravičeno izostal z dela. Takšna gotovost ni podana, če je delavec npr. delodajalca opozarjal in obveščal o postopku pred zdravstvenimi organi in če je bila zaradi takšnega postopka dana možnost poznejše pravnomočne ugotovitve upravičene odsotnosti delavca z dela. Delavec je dolžan obveščati delodajalca o okoliščinah in postopkih, ki v času postopka pri delodajalcu vzbujajo dvom v neupravičenost odsotnosti delavca z dela.« Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je delavec ves čas predsodnega postopka tožečo stranko obveščal o bolezni in o postopkih za priznanje začasne nezmožnosti za delo (pripravljalna vloga z dne 20. 7. 2005), tožeča stranka pa teh trditev ni prerekala, kar pomeni, da to dejstvo med pravdnima strankama ni sporno. To pa pomeni, da tožena stranka v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja ni z gotovostjo ugotovila, da je delavec neupravičeno izostal z dela, zaradi česar ob odpovedi delovnega razmerja ni bil podan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker pa je temu tako, pritožbeno sodišče ugotavlja, da škoda, ki je tožeči stranki nastala v posledici razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ni nastala kot posledica napačnih mnenj zdravniških komisij tožene stranke, temveč zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je delavcu odpovedala delovno razmerje, kljub temu da ni z gotovostjo ugotovila, da je delavec v kritičnem času neupravičeno izostal z dela.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožeča stranka kot škodo v tem sporu opredelila odškodnino, ki jo je bila dolžna plačati delavcu po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v delovnem sporu. Odškodnina po sodbi v delovnem sporu se nanaša na obdobje po 1. 9. 1994, torej na obdobje, ko pri delavcu niso bili več podani razlogi za začasno nezmožnost za delo. Gre torej za obdobje, ko bi delavec lahko delal, če mu tožeča stranka ne bi nezakonito odpovedala delovnega razmerja. Za to škodo pa tožena stranka ne more odgovarjati.

Ker je bila vzročna zveza med ravnanjem zdravniških komisij in škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ker je bil razveljavljen sklep o prenehanju delovnega razmerja, pretrgana s protipravnim ravnanjem tožeče stranke, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za napačna mnenja svojih zdravniških komisij.

Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljilo tudi na opustitvenem ravnanju tožene stranke, ki naj v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Brežicah, ne bi storila vsega, da njena odločitev obstane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala nedopustno, ko se v socialnem sporu ni udeleževala obravnav, ko ni vložila nobene pripravljalne vloge, ko ni predlagala dokazov in ko se zoper sodbo ni pritožila, in da je zaradi tega odškodninsko odgovorna. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da opustitev pritožbe in slabo pravdanje ni v nobeni povezavi z zatrjevano škodo, saj je slednja tožeči stranki nastala zaradi nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka torej tudi na tem mestu smiselno zatrjuje, da je bila vzročna zveza med očitanim ji opustitvenim ravnanjem in s strani tožeče stranke zatrjevano škodo pretrgana s protipravnim ravnanjem tožeče stranke. Na tem mestu je zato odločilno vprašanje, ali bi bila odločba tožeče stranke o prenehanju delovnega razmerja pravilna, če bi se tožena stranka v socialnem sporu udeleževala obravnav, vlagala pripravljalne vloge, predlagala izvedbo dokazov in se zoper sodbo pritožila. Tožeča stranke tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ne zatrjevala ne dokazala. Sicer pa je bilo že zgoraj ugotovljeno, da škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ni nastala kot posledica napačnih mnenj zdravniških komisij tožene stranke, temveč zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je delavcu odpovedala delovno razmerje, kljub temu da ni z gotovostjo ugotovila, da je delavec v kritičnem času neupravičeno izostal z dela. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi aktivnost tožene stranke v postopku v socialnem sporu ne bi preprečila nastanka s strani tožeče stranke zatrjevane škode.

Ker torej ni podana vzročna zveza med opustitvami tožene stranke v postopku v socialnem sporu in med zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za slabo pravdanje v socialnem sporu. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožeča stranka v obravnavanem sporu ni uspela dokazati podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je bilo treba njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke.

Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sodnih taks, za katere je izkazala, da jih je plačala, to pa so stroški sodnih taks za odgovor na tožbo v višini 76.717,00 SIT in za odgovor na pritožbo v višini 86.971,00 SIT. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo tudi administrativne stroške v višini 7.000,00 SIT, stroške kilometrine na relaciji Ljubljana – Krško - Ljubljana (dvakrat) v višini 24.800,00 SIT in stroške cestnin (štirikrat) v višini 1.280,00 SIT. Skupno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 196.768,00 SIT pravdnih stroškov, kar sedaj znaša 821,10 EUR. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 821,10 EUR v roku 15 dni.