VSRS Sodba X Ips 40/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-126/2007/82 z dne 23. 9. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo odločila, da je stranka z interesom, sedaj Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, dolžna za del parc. št. 63, zelenica v izmeri 9048 m² in stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 27 m², izročiti skrbniku za poseben primer za upravičenca pokojnega A.A. obveznice Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 37.490,04 DEM v tam navedenem roku (1. točka izreka odločbe); kot skrbnika za poseben primer je določila tožnika (2. točka izreka odločbe) in odločila o stroških postopka (3. točka izreka odločbe).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbo sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je tožena stranka v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdala v izvajanju sodbe istega sodišča I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011, zato je zakonitost novega akta preizkušalo z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki iz navedene sodbe. Tožena stranka je v skladu z napotki pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo (v nadaljevanju kmetijsko ministrstvo), opravila poizvedbe o izvrševanju 5. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Upoštevaje odgovor kmetijskega ministrstva, da tržna cena kmetijskih zemljišč za leto 2010 znaša 1,766 EUR/m2 in tako ne presega izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča (2,014 EUR) iz 4. člena Odloka, je sprejela vsebinsko enako odločitev kot v odločbi, št. 4904-126/2007/55 z dne 9. 7. 2009. S tem je po oceni sodišča prve stopnje zadostila navodilu iz sodbe I U 1928/2010, saj je v njej sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da preostale tožbene ugovore v zvezi z nejasnim predmetom odločanja, načinom vračila, določitvijo zavezanca, statusom zemljišča in njegovo komunalno opremljenostjo, zavrača kot neutemeljene, in se pri tem sklicevalo na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že v sodbi I U 1353/2009 z dne 3. 11. 2009, ko je prvič odločalo o obravnavanem denacionalizacijskemu zahtevku. Organ ni kršil določb postopka, ker pred izdajo odločbe ni izdal novega poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve, saj je stanje zadeve v dejanskem in pravnem pogledu ostalo enako kot ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 2009. Pomisleke k uporabljeni metodi izračuna izhodiščne vrednosti in drugačnem zajemanju podatkov pred letom 2006 je zavrnilo že Ustavno sodišče (sklepa U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011 in U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011). Glede uporabe 13. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993. Za oceno stanja ob podržavljenju je relevantno stanje ob odvzemu parcele iz posesti, ko je prišlo do dejanskega podržavljenja. Upravni organ je ugotovil, da gre za delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče ter glede na to pravilno izračunal njegovo vrednost. Sklicuje se še na sodbo X Ips 488/12 z dne 22. 5. 2013, v zvezi s sodbo I U 1877/2011 z dne 23. 10. 2012 v isti zadevi, s katero je Vrhovno sodišče na podlagi enakih ugovorov odločilo o istem predmetu izpodbijanja v upravnem sporu. Ugovorov, podanih v vlogi z dne 29. 8. 2013, ni presojalo, ker so podani po roku za vložitev tožbe.

3Revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata oba tožnika (v nadaljevanju revidenta) kot enotna sospornika. Dovoljenost revizije uveljavljata po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpodbijani sodbi očitata bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, in sicer o vrednotenju na podlagi nezakonitih in protiustavnih podzakonskih aktov; neenakosti glede na obliko vračanja; revolucionarno-tranzicijskih okoliščinah vračanja; zavajajoči kopiji dopisa kmetijskega ministrstva z dne 18. 5. 2011 ter glede pravičnega zadoščenja. Prvostopenjski organ ni izvedel niti pravilno zavrnil dokazov, potrebnih za zakonito odločitev, niti se ni opredelil do zahteve za vrednotenje na podlagi mednarodnih standardov, zato je ostal sporen celoten obseg denacionalizacije. Ker sodišče prve stopnje kljub zahtevi ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bilo dejansko stanje ves čas sporno, je podana kršitev 59. člena ZUS-1. V novem postopku sta 29. 8. 2013 v sodni spis vložila pripravljalno vlogo, ki je tožena stranka (pravilno sodišče) ni obravnavala. Na glavni obravnavi bi imela pravico navajati nova dejstva in dokaze in jih dodatno utemeljiti, do glavne obravnave vložene vloge pa bi morale biti obravnavane po načelih kontradiktornega postopka. Vztrajata, da odvzema iz posesti ni mogoče šteti za prisilni akt podržavljenja in da je bila podržavljena parc. št. 64 k. o. ... Upravičenec ni bil nikoli vpisan kot lastnik ali uporabnik parc. št. 63 k. o. ..., temveč se je po podržavljenju odpisal del parc. št. 64 k. o. ... in pripisal parc. št. 63 iste k. o. Ker je bilo o tem dejansko stanje v upravnem postopku zmotno ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni imelo pogojev za odločanje na seji. Določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) o vrednotenju glede na stanje v času podržavljenja so bile zato zmotno uporabljene. Dejstvo, da sodišče v postopku, v katerem je tožena država (ki je hkrati zakonodajalka in sodnica), večine v tožbi predlaganih dokazov ni zavrnilo in se do njih ni opredelilo, kaže na njegovo pristranost. Bistven del sodbe I U 1877/2011, s katero je bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi tožbi, je prepisan v izpodbijano sodbo, pri tem pa ne drži, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo o enakih ugovorih kot pred tem Vrhovno sodišče ob obravnavi tožnikove revizije. Odškodnino po ZDen je treba presojati v luči pravičnega zadoščenja, ki ga v nadaljevanju opredelita kot ekvivalent nadomestne izvršitve vračila v naravi. Opisujeta svoje nestrinjanje z razlago drugega odstavka 72. člena ZDen. Upoštevaje 26. člen ZDen vzpostavitev enakosti vidita v tem, da so upravičenci, katerim premoženja ni mogoče vrniti v naravi, upravičeni do denarnega ekvivalenta vrnitve v naravi, ki je povezana tudi z lokacijo. V zvezi z metodo izračunavanja vrednosti po Navodilu zavračata sklicevanje na odločbo U-I-82/92, saj je v njej Ustavno sodišče v takratnih razmerah in vedenju izhajalo iz zagotovil, da navodilo zagotavlja ugotavljanje tržne vrednosti, kar je posredni pogoj iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Ta pogoj pa v podzakonskih predpisih ni izpolnjen. Nezakonitost in neustavnost Navodila in Odloka je ugotovilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3089/2012. Poudarjata, da gre za zemljišče v prestolnici in s tem povezan pomen lokacije za vrednost zemljišča. Lokacija je kot eden od faktorjev upoštevana pri vrednotenju kmetijskih zemljišč po Odloku, vrednotenje po Navodilu pa je ne upošteva. S tem je z enakim obravnavanjem neenakih stanj povzročena bistvena neenakost med upravičenci, ki so imeli zemljišča na lokacijsko vrednejših območjih države. Test sorazmernosti naj bi pokazal na neustavnost spornih določb Navodila. To potrjujejo tudi metode, ki jih je država uporabila v okviru množičnega vrednotenja nepremičnin in ki potrjujejo pomen lokacije. Sklicujeta se na 10. točko Resolucije 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Priznano odškodnino primerjata s stališčem konference predsednikov okrožnih sodišč iz vse Slovenije leta 1948, enotni faktor iz 13. člena Navodila pa vidita kot ostanek lastninsko-ekonomskega naziranja iz prejšnjega režima, ki ni priznaval kapitalistične rente na zemljiščih. Nezakonitost Odloka utemeljujeta z 2. in 44. členom ZDen. Navajata izračun povprečne cene vseh prodaj Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov od 1993 do 2008, ki po njunih navedbah za 7000 odstotkov presega izhodiščno vrednost iz Odloka. Dopis kmetijskega ministrstva z dne 18. 5. 2011, na katerega se opira tožena stranka, je zavajajoče kopiran, tako da ni mogoče preveriti, ali so podatki pridobljeni po javno objavljeni metodologiji in na zaupanja vreden način ter ali vsebinsko ustrezajo izračunu sedanje vrednosti po prvem odstavku 44. člena ZDen. Sodišče bi zato moralo dopustiti vrednotenje s pomočjo izvedenca oziroma na podlagi javno poznanih podatkov o sedanji vrednosti zemljišč, namenjenih za gradnjo. Navajata, da je kmetijsko ministrstvo po letu 2007 odstopilo od dotedanje metode preračunavanja, zaradi česar so bistveno različna stanja obravnavana enako. Kmetijsko ministrstvo odloča o pravicah in obveznostih, ki so v zakonski domeni, saj uporablja metode, ki niso javno objavljene, in jih lahko prireja glede na potrebe, s čimer posega v ustavno načelo delitve oblasti. Opisana sinergija ukrepov je grobo posegala v njune pričakovane pravice. Uveljavljata kršitev 2., 14., 15., 22., 33., 34., 35., 67., 69. in 74. člena Ustave ter 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

4Revizija je bila vročena toženi stranki in stranki z interesom. Slednja v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da je o vsebinsko enakih revizijskih navedbah Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo X Ips 488/2012.

5V odgovoru na odgovor stranke z interesom revidenta nasprotujeta njenemu stališču in navajata, da je glede na bistveno širši obseg tožbenih navedb in dokazov v tožbi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, širši tudi obseg sedanjih revizijskih navedb.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Razlika v odškodnini v obliki obveznic SOD, ki jo tožnika še zahtevata, namreč presega 20.000,00 EUR, s tem pa utemeljujeta dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče se zato ni opredeljevalo do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9O denacionalizacijski zahtevi revidentov za vrnitev nepremičnine dela parc. št. 64 k. o. ... v izmeri 1999 m2, ki leži v zavarovanem območju Krajinskega parka ..., je na podlagi 4. točke prvega odstavka 54. člena ZDen odločala tožena stranka. Zoper njeno odločbo z dne 23. 9. 2011, izdano v ponovljenem postopku, sta revidenta vložila vsak svojo tožbo. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I U 1877/2011 z dne 23. 10. 2012 postopka po obeh tožbah združilo v skupno obravnavanje ter tožnikovo tožbo zavrnilo, tožničino pa kot prepozno zavrglo. Vrhovno sodišče je s sodbo X Ips 488/2012 z dne 22. 5. 2013 zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba. S sklepom I Up 576/2012 z istega dne pa ugodilo pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožničine tožbe in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek. V tem postopku izdana sodba o tožničini tožbi zoper isti upravni akt je predmet sedanje revizijske presoje.

10Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah tožene stranke, da je bila parc. št. 64, gozd v izmeri 8223 m2, denacionalizacijskemu upravičencu nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju ZNNZ). V skladu s tem zakonom mu je bila s tem odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, ostala pa mu je pravica uporabe. Z odločbo SO Ljubljana Šiška, št. 3/3-464-56/66 z dne 4. 6. 1966, je bil upravičencu iz uporabe odvzet del navedenega zemljišča parc. št. 64 v izmeri 1999 m2, ki je danes del parc. št. 63/3, táko zemljišče pa je bilo po stanju v letu 1966 delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno. Pri izračunu odškodnine je organ uporabil faktorje iz 11., 13. in 14. člena Navodila in izhodiščno vrednost iz 4. člena Odloka.

11Za revidenta je sporna višina odškodnine, ki je denacionalizacijskemu upravičencu (njunemu pravnemu predniku) priznana z odločbo tožene stranke. Zahtevo za priznanje višje odškodnine utemeljujeta z dvema sklopoma trditev. V okviru prvega sklopa zatrjujeta napačno opredelitev predmeta in časa podržavljenja, in s tem stanje nepremičnine ob podržavljenju, ki se po prvem odstavku 44. člena ZDen upošteva pri vrednotenju. V drugem sklopu zatrjujeta zmotno uporabo pravila o vrednotenju po sedanji vrednosti, ki ga prav tako vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen. V tem delu uveljavljata nezakonitost (in neustavnost) uporabljenih določb Navodila in Odloka ter se zavzemata za vrednotenje, ki odraža pravično zadoščenje za odvzeto premoženje in pomeni ekvivalent vračila v naravi. Poleg navedenega sodišču prve stopnje, ki ga v reviziji pogosto zmotno poimenujeta tožena stranka, očitata kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.

12Na deloma enake revizijske ugovore istih revidentov o zmotni uporabi prvega odstavka 44. člena ZDen glede opredelitve relevantnega časa podržavljenja in uporabe podzakonskih predpisov pri vrednotenju obravnavane nepremičnine je Vrhovno sodišče odgovorilo že s sodbo X Ips 488/2012 z dne 22. 5. 2013. V tej sodbi zato upoštevaje vsebino sedaj obravnavane revizije dodatno pojasnjuje oziroma (v primeru 4. člena Odloka) nadgrajuje v navedeni sodbi sprejeta stališča.

13Glede pravno odločilnega trenutka za opredelitev stanja nepremičnine je treba upoštevati posebnosti podržavljenja po določbah ZNNZ, kot jih je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi X Ips 488/2012. To se je izvedlo v dveh fazah. Najprej z nacionalizacijo lastninske pravice, nato pa z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Na podlagi omenjenega zakona so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z njegovo uveljavitvijo 25. 12. 1958, prejšnjim lastnikom zemljišča pa je na takem zemljišču ostala pravica uživanja oziroma uporabe (s katero so lahko po pogojih, določenih z ZNNZ, tudi razpolagali) vse do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku (37., 38. in 39. člen ZNNZ). Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku (prim. I Up 1025/2005 z dne 18. 10. 2007, I Up 989/2005 z dne 23. 5. 2007). Ker je torej do dokončnih učinkov podržavljenja prišlo šele z odvzemom nepremičnine iz posesti prejšnjega lastnika, je treba ta trenutek šteti kot pravno odločilen za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen. Glede na povedano niso utemeljeni revizijski očitki o zmotni opredelitvi predmeta in časa podržavljenja. V obravnavanem primeru je bila denacionalizacijskemu upravičencu najprej na podlagi ZNNZ odvzeta lastninska pravica na zemljišču parc. št. 64, gozd v izmeri 8223 m2, k. o. ..., ostala pa mu je pravica uporabe (s katero je lahko po pogojih, določenih z ZNNZ, tudi razpolagal). Nato mu je bil (le) del te nepremičnine v izmeri 1999 m2 z odločbo z dne 4. 6. 1966 odvzet tudi iz posesti in je sedaj predmet denacionalizacijskega postopka. Táko stanje nepremičnine ob podržavljenju, ki ga je bilo treba upoštevati pri vrednotenju v skladu z 11. členom Navodila, pa v reviziji opisujeta tudi tožnika. Revizijske navedbe o tem, da upravičenec ni bil nikoli vpisan kot lastnik ali imetnik pravice uporabe na parc. št. 63 k. o. ..., zato za pravilno uporabo prvega odstavka 44. člena ZDen niso pravno pomembne.

14Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o nezakonitosti 13. in 14. člena Navodila ter 4. člena Odloka v zvezi z njegovim 5. členom ter posledični zmotni uporabi pravila o vrednotenju po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena oziroma ob izdaji odločbe po drugem odstavku 85. člena ZDen.

15V 13. členu Navodila je določena osnovna enačba za vrednotenje stavbnih zemljišč, ki je zmnožek med izhodiščno vrednostjo kmetijskega zemljišča iz 4. člena Odloka in faktorjem 17. V 14. členu Navodila, ki pride v poštev tudi v obravnavani zadevi, je še določeno, da vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča znaša 40 odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča.

16Po oceni revidentov, ki poudarjata pomen lokacije v tržni vrednosti stavbnega zemljišča, sta določbi 13. in 14. člena Navodila nezakoniti zato, ker vsebujeta nevariabilna faktorja (17 in 40 odstotkov) in zato ne omogočata upoštevanja lokacije stavbnega zemljišča. Nezakonitost 4. člena Odloka pa utemeljujeta z dejstvom, da v njem določena izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča 3,94 DEM/m2 oziroma sedaj 2,01 EUR/m2, kljub zatrjevanemu porastu cen kmetijskih zemljišč in mehanizmu iz 5. člena Odloka od uveljavitve ZDen še ni bila korigirana. Nezakonitost navedenih določb Navodila in Odloka revidenta utemeljujeta tudi s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3089/2012, ki pa je bil s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013 spremenjen.

17V navedenem sklepu II Ips 114/2013 Vrhovno sodišče kot pravnoodločilno navaja v literaturi(1) ter sodni praksi Vrhovnega(2) in Ustavnega sodišča(3) uveljavljeno enotno stališče, da je zakonodajalec ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, uredil kot kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, ter da odškodnina za podržavljeno premoženje po določbah ZDen ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Vrhovno sodišče ponavlja in poudarja v številnih odločbah Ustavnega sodišča zapisano stališče: odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, pač pa le določeno vnaprej omejeno odškodovanje, s katerim se v okviru možnosti razmerja urejajo za vnaprej. Zato so neutemeljene vse revizijske navedbe, s katerimi se revidenta zavzemata za vrednotenje odvzete nepremičnine na način, ki nima podlage v določbah ZDen. Drugačen zaključek ne izhaja niti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na katero se sklicujeta v reviziji, in ki ne po podlagi razlastitve (Belvedere Alberghiera S.r.l. proti Italiji, št. 31524/96) ne po ureditvi odškodovanja (Nekdanji grški kralj proti Grčiji, št. 25701/94) ni primerljiva z ureditvijo denacionalizacije v slovenskem pravnem redu.

18Ustavno sodišče je že v več (tudi novejših) odločbah kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen (oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe iz drugega odstavka 85. člena ZDen) pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. V sklepih U-I-254/09, Up-1233/09 in U-I-159/09, P-25/09, Up-679/09, oba z dne 19. 5. 2011, v katerih je preizkušalo pobudi sedanjih revidentov za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. in 14. člena Navodila, je opozorilo, da je že v odločbi U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993, s katero je ugotovilo, da 13. člen Navodila ni v neskladju z Ustavo in ZDen, ocenilo, da merilo oziroma metoda vrednotenja zazidanega stavbnega zemljišča, določena v 13. členu Navodila, sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) in po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen). V navedenih sklepih z dne 19. 5. 2011 je še navedlo, da je v sklepu U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, s katerim je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. in 14. člena Navodila, kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen (oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe iz drugega odstavka 85. člena ZDen) pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Na enak način je Ustavno sodišče v navedenih sklepih z dne 19. 5. 2011 revidentoma odgovorilo tudi na trditve o neskladnosti 4. in 5. člena Odloka s prvim odstavkom 44. člena in drugim odstavkom 85. člena ZDen.

19Ker torej pravilo iz prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena ZDen ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja, revidenta ne moreta utemeljiti nezakonitosti in neustavnosti ureditve iz 13. in 14. člena Navodila s sklicevanjem na tržno vrednost stavbnega zemljišča glede na njegovo lokacijo. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 488/2012.(4)

20Iz enakih razlogov so neutemeljeni tudi revizijski očitki o nezakonitosti 4. člena Odloka. V sodbi X Ips 488/2012 je Vrhovno sodišče zakonitost v izpodbijani odločitvi uporabljene izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča sicer presojalo z vidika izpolnjenosti pogojev iz 5. člena Odloka za korekcijo izhodiščne vrednosti. Iz podobnega izhodišča je izhajalo tudi še v sklepu X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015. V kasnejšem sklepu II Ips 42/2015 z dne 10. 9. 2015 pa je Vrhovno sodišče presodilo, da navedena razlaga prvega odstavka 44. člena ZDen ne pomeni le tega, da odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, temveč tudi da vzpostavljanje enakosti med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona, ne temelji na tržni vrednosti premoženja. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003 poudarilo, da enak položaj med upravičenci, ne glede na to, kdaj je izdana odločba o denacionalizaciji, zagotavlja uporaba obračunske enote v DEM oziroma EUR, in da bi bili upravičenci celo v ustavno nedopustnem različnem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave), če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišč. Enak položaj med upravičenci pa sicer zagotavlja tudi izplačevanje odškodnine v obliki obveznic SOD, ki se obrestujejo in izplačujejo po enotnem amortizacijskem načrtu ne glede na čas izplačila (45. člen ZDen ter 7. in 7.b člen Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu – ZSOS). Navedeno pa (upoštevaje tudi ureditev ugotavljanja vrednosti za ostale vrste podržavljenega premoženja, npr. 93. člen ZDen) pomeni, da nespremenjena izhodiščna vrednost iz 4. člena Odloka, izražena v DEM oziroma od 1. 1. 2002 v EUR, ki jo je treba šteti za enakovredno stabilno valuto, ni v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen.

21Neutemeljeni so tudi ugovori o neenakosti med upravičenci glede na obliko vračanja. Metodologije vrednotenja, ki se uporabljajo za določanje odškodnine za premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, je s tega vidika v sklepu U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999 presojalo tudi Ustavno sodišče in ocenilo, da kršitev 14. člena Ustave ni podana. Pri tem je upoštevalo, da se za odškodnino zaradi bistveno manjše vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine po 26. členu ZDen uporablja ista metodologija. Glede na enoten način obrestovanja obveznic SOD ne glede na čas pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, opisan v 20. točki te obrazložitve, pa revidenta neenakega obravnavanja nista izkazala niti s sklicevanjem na drugi odstavek 72. člena ZDen.

22Ker je revizijo mogoče vložiti le iz razlogov, ki so navedeni v 85. členu ZUS-1, niso dovoljeni revizijski ugovori, s katerimi revidenta uveljavljata zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.

23Revizijski očitki o kršitvah določb postopka v upravnem sporu niso utemeljeni. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru revidenta kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi neizvedbe glavne obravnave utemeljujeta z navedbami o spornem dejanskem stanju v zvezi z vprašanjem opredelitve predmeta in časa podržavljenja; ugotavljanjem pogojev za korekcijo izhodiščne vrednosti po določbah 5. člena Odloka ter trditvami o tržni vrednosti stavbnih zemljišč, in sicer zlasti glede na njihovo lokacijo. Ker glede na pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve dejansko stanje o predmetu nacionalizacije ob uveljavitvi ZNNZ in nato v letu 1966 o predmetu odvzema ni sporno, glede na pojasnjeno v 17. do 20. točki obrazložitve pa trditve o spremljanju in višini tržnih cen kmetijskih zemljišč ter tržni vrednosti stavbnih zemljišč za odločitev niso pomembne, je njun očitek neutemeljen.

24Tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen, saj izpodbijana sodba (tudi s sklicevanjem na večkrat omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 488/2012) odgovarja na vse pravno pomembne tožbene trditve, ki jih vsebinsko navajata v reviziji.

25Očitki o pristranosti sodišča, ki jih revidenta utemeljujeta z dejstvom, da je tožena stranka država, ki je hkrati tudi zakonodajalka, pa prezrejo v drugem odstavku 3. člena Ustave uveljavljeno načelo delitve oblasti.

26Iz vseh navedenih razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče zavrnilo očitke o zmotni uporabi materialnega prava in kršitvi določb postopka v upravnem sporu, pa tudi izhaja, da niso utemeljeni očitki o v reviziji uveljavljanih kršitvah Ustave in EKČP.

27Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28Revidenta z revizijo nista uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) J. Breznik, in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 332.

(2) Npr. sodni odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011, II Ips 164/2011 z dne 8. 9. 2011.

(3) Odločbe Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998, U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999, U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, Up-896/05 z dne 9. 6. 2005, U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011.

(4) S sklepom U-I-194/13, U-I-195/13, Up-691/13 z dne 11. 12. 2013 je Ustavno sodišče sklenilo, da se ne sprejme ustavna pritožba, ki sta jo revidenta vložila zoper navedeno sodbo, in da se zavrne hkrati vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. in 5. člena Odloka ter 13. in 14. člena Navodila.