VSL sklep II Cp 2778/2015

I. Pritožbama se ugodi, sodba z dne 4. 2. 2015 se v izpodbijanem delu (obsodilni del pod II. in III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za prekinitev postopka. S sodbo pa je naložilo toženi stranki plačilo 188.516,25 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo pravdne stroške tožene stranke. Z dopolnilno sodbo z dne 14. 5. 2015 pa je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti obsodilnemu delu sodbe z dne 4. 3. 2015 vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Povzema zneske iz odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka. Z vročitvijo te odločbe so prenehale pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile delno uporabljene za odpis izgube banke, del v višini 22.723 mio SIT pa je bilo skupaj s potencialnimi izgubami bank 64.038 mio SIT prenesenih na ASBH kot podrejene terjatve delničarjev banke. Iz obrazložitve odločbe Banke Slovenije izhaja, da je model sanacije v svoji izvedbi v procesu sanacije vključil tudi stare delničarje banke, ki naj bi vzpostavili podrejene terjatve do ASBH, katerih vrednost bo odvisna od rezultata vnovčenja slabih terjatev prenesenih na ASBH. Če ASBH ne bi vlagala v sanacijo (z izdajo obveznic in prevzema potencialnih obveznosti), tudi LB ne bi razpolagala s pozitivnim jamstvenim kapitalom, zato nekdanji delničarji LB niso upravičeno participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH ne bi bilo. To potrjuje tudi obrazložitev odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacije v NLB in izrek odločbe BS v zaključku sanacije NLB, iz katerih izhaja, da bo vrednost podrejenih terjatev odvisna od vnovčenja slabih terjatev LB, prenesenih na ASBH. Vrhovno sodišče v točki 9 odločbe navaja, da glede na to, da je ASBH od LB prevzela slabe terjatve, za katere je bilo ocenjeno, da jih bo mogoče izterjati v višini 25 % in pogojne obveznosti, so nekdanji delničarji upravičeni do sorazmernega dela, ki ga je ASBH pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po plačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti in stroškov sanacije. Tožena stranka ni pravno formalno prevzela obveznosti ASBH. Zato je pasivno legitimirana ASBH. ASBH je pravna oseba in odgovarja za svoje obveznosti in odgovornost tožene stranke je subsidiarna. Pritožnica vztraja, da je mogoče uporabiti pravno mnenje dr. Nine Plavšak, ki je sklepalo, da je to mnenje napačno v delu, da se od morebitnega preostanka denarnega premoženja odšteva tudi vrednost obveznic, izdani banki v sanaciji za odkup slabih terjatev, saj je tožena stranka na podlagi teh obveznic pridobila delnice LB in nato še delnice NLB. Tožena stranka vztraja, da so bile delnice LB ob uvedbi sanacije brez vrednosti. Tožena stranka se ne strinja s sodiščem, ki je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, češ da do zadnjega naroka tožena stranka ni navedla, katera dejstva dokazuje z navedenim dokazom, niti ni navedla, na kakšni podlagi bi izvedenec opravil izračun. Pri tem bi moral izvedenec upoštevati pravočasno predlagane dokaze. Tožeča stranka je predlagala, da se ugotovi primerjava vrednosti dejansko prodanih delnic Banke Slovenije in LB, tožena stranka pa je temu ugovarjala. Tožeča stranka mora dokazati višino in ponuditi dokaze. Njena zahteva, da tožena stranka predloži bilance drugih pravnih oseb, ni sprejemljiva, saj jih tožena stranka nima. Tožeča stranka je nasprotovala postavitvi izvedenca, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da tožeča stranka za višino ni ponudila dokazov. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da višine škode, ki ji pripada, niti tehnično niti pravno ni mogoče ovrednotiti in s ponujenim izračunom ni moč oceniti. Višina zahtevka je dokazno breme tožeče stranke. Izvedenec finančne stroke bi lahko izdelal sanacijsko bilanco. Tožeča stranka pa izvedencu celo nasprotuje, zato bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Nenavadna je odločitev, da je sodišče samo izračunalo višino podrejene terjatve. Izračun temelji na vloženih sredstvih sanacij deljeno število delnic, ne da bi upoštevalo druge stroške. Tožena stranka nima ekonomskega znanja in se z izračunom ne more strinjati. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je to vplivalo na pravilnost sodbe.

3Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj ASBH nima lastnih sredstev za izvedbo sanacije. Vztraja, da je višina pravilno izračunana. Tožena stranka pa ni konkretno navedla, kaj naj bi ugotovil izvedenec finančne stroke.

4Tožeča stranka je vložila pritožbo proti odločitvi sodišča prve stopnje o stroških. Tožeči stranki je treba priznati v celoti njene stroške za revizijo, saj je s tem v celoti uspela. Sodišče pa je odločilo le o stroških na prvi stopnji in ni upoštevalo stroškov.

5Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi odprta pravda glede podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki zahteva izpolnitev oz. plačilo podrejenih terjatev. Prvi zahtevek, ki je bil postavljen primarno z odškodninsko podlago, ko je tožeča stranka zatrjevala protipraven odvzem 11.601 imenskih delnic LB d.d., je pravnomočno zavrnjen. Z odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 3/2013 z dne 22. 5. 2014, je VSRS razčistilo pravno vprašanje zapadlosti in metodo izračuna višine podrejene terjatve tožeče stranke. Revizijsko sodišče je ocenilo za zmotno stališče pritožbenega sodišča, da terjatve še niso zapadle. Revizijsko sodišče je zapisalo, da je ob zaključku sanacije NLB, prišlo do sanacije obeh bank oz. je bila zaključena sanacija. Vrhovno sodišče je vpeljalo pojem „de facto“ zaključena sanacija. Postavilo se je na stališče, da bi podrejene terjatve takrat tudi zapadle, v kolikor ne bi bilo z odločbo Banke Slovenije o zaključku sanacije v NLB določeno, da se bo toženka v postopku privatizacije NLB odločalo o podrejeni terjatvi, s čimer je bila zapadlost podrejenih terjatev naknadno odložena do privatizacije NLB. Privatizacija pa je bila opravljena 6. 9. 2002 in zato so tudi terjatve tožnikov zapadle najpozneje 6. 9. 2002. Revizijska odločba je tudi opomnila, da je dokazno breme glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka na tožeči stranki (7. in 212. člen ZPP). Tožeča stranka je v postopku ponudila več načinov izračuna njene podrejene terjatve ter opredelila dejansko in pravno podlago ter priložila listine. Sodišče se je na podlagi primerljivih vrednosti delnic, kar je dokazala tožena stranka, postavilo na stališče, da je tožena stranka dokazala 22,43 % unovčenje prenešenih terjatev LB. Vsa ta dejstva je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

8V točki 24 odločbe II Ips 3/2013 je Vrhovno sodišče razgrnilo metodo, kako je treba izračunati, ali je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oz. toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po plačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo pravnim argumentom revizijske odločbe, da je toženkin vložek v sanacijo LB v obliki obveznic že vrnjen, in da se je pri morebitnem preostanku denarnega premoženja le-ta ne odšteva. S to argumentacijo se pritožbeno sodišče strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje glede načina izračunavanja oz. algoritma. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja v točki 25, da je pravno pomembna bilanca ASBH, iz katere izhaja uspešnost unovčenja slabih terjatev, da je treba ugotoviti višino uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroške sanacije. Vendar je treba ugotoviti, da je tožena stranka ves čas trdila, da ker sanacija LB formalno ni bila opravljena, tega ne more predložiti.

9Tožeča stranka je zahtevala, da tožena stranka predloži bilanco ASBH. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj je ASBH delovala v imenu in za račun Republike Slovenije, ko je opravljala naloge in posle v zvezi z zakonom o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. ASBH je ustanovila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Zakon ob zaključki lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe določil kot novega lastnika delnic LB d.d., o obveznosti do delničarjev LB d.d. pa ni odločil. Vendar o tem govori Uredba o prenehanju delovanja ASBH in Republika Slovenija je pravna naslednica agencije (2. odstavek 7. člena ZZLPPO). Zato je tožena stranka pasivno legitimirana tudi za obveznosti agencije iz naslova podrejenih terjatev delničarjev LB d.d. (5. člen Uredbe o prenehanju delovanja agencije). Tožena stranka je tudi spregledala, kar pravilno poudari sodišče prve stopnje, da je takšno stanje bilo ugotovljeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-20/99 z dne 11. 9. 2003. Res ASBH formalno še ni prenehala obstajati, vendar je tožena stranka že prevzela obveznosti terjatev delničarjev. ASBH je brez vsakega premoženja, z Uredbo o ASBH (Ur. l. RS, št. 50/93 in 84/98), je ukinjeno letno finančno poročanje, ukinjena je revizija in agencija nima več direktorja, temveč le zastopnika. Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da za obveznosti iz naslova podrejenih terjatev delničarjev LB d.d. odgovarja ASBH primarno, tožena stranka pa le subsidiarno. Ob takšnem stanju, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje o ASBH, je pasivno legitimirana tožena stranka.

10Pač pa ima pritožba prav, ko graja sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z izvedencem finančne stroke. Sodišče meni, da tožena stranka do zadnjega naroka ni navedla, kaj naj bi izvedenec izračunal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi tožba bila vložena 28. 6. 2000 s primarnim tožbenim zahtevkom oz. odškodninsko podlago. Temu je ugovarjala tožena stranka in v odgovoru na pritožbo predlagala izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na prvem naroku, ki je bil opravljen 11. 5. 2006, sodišče v mejah odprtega sojenja pojasnilo, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem glede višine vtoževane škode in opozorilo, da je možno predlagati dokaz z izvedencem (list. št. 73). Tožeča stranka je torej uveljavljala dve tožbeni podlagi. V podredni, ki je še odprta, gre za trditev tožeče stranke, da so nastopile razmere za izpolnitev obveznosti tožene stranke oz. za plačilo podrejenih terjatev na podlagi „de facto“ sanacije. Način, kako to izračunati, je ponudila tožeča stranka in ta način ni bil v celoti sprejet. Tožena stranka je tudi na naroku z dne 13. 7. 2011 ponovila, da vztraja pri postavitvi izvedenca finančne stroke, tožeča stranka pa se je temu protivila in zahtevala zlasti predložitev zaključne bilance stanja (list. št. 227). Dokončno je bila ugotovljena pravilna metodologija za presojo, ali je tožena stranka opustila zaključiti sanacijo LB oz. izdati sanacijsko bilanco, šele v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 3/2013. Pritožbeno sodišče pa je v obeh razveljavitvenih odločbah tudi zapisalo, da je treba ugotoviti z izvedencem finančne stroke višino vtoževanih terjatev. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravočasno in substancirano navedla, kaj naj izvedenec finančne stroke ugotovi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča, iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča je jasno, da mora izvedenec finančne stroke izračunati to, kar izhaja iz revizijske odločbe pod točko 9 in ob stanju 6. 9. 2002. Pritožbeno sodišče še poudarja, da gre za komplicirano tematiko in da Vrhovno sodišče ni sledilo v celoti tožeči stranki o načinu izračuna simuliranega zaključka sanacije LB, ampak je samo razčistilo algoritem izračuna. Ob takem stanju, ko tožena stranka ves čas postopka ponuja dokaz z izvedencem finančne stroke, ne bi bilo uravnoteženo obravnavanje strank v postopku, da bi sedaj sodišče štelo, da tožena stranka ni substancirala svojega dokaznega predloga. Treba je pritrditi pritožbi, da v sodbi sodišče prve stopnje sodišče ni imelo za izračun dveh podatkov iz algoritma Vrhovnega sodišča: ni imelo višine uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije (imelo pa je uspešnost vnovčenja slabih terjatev). Ker gre za simulacijo zaključene „de facto“ sanacije oz. sanacijske bilance, je treba tudi te stroške oz. parametre v izračunu ugotoviti s simulacijo. Ker je oz. bi morala sanacija LB d.d. potekati skupaj s sanacijo NLB d.d., si bo izvedenec pomagal s stroški oz. s primerljivimi podatki iz tega postopka. Treba je le ugotoviti, da v bistvu tožeča stranka vtožuje odškodninsko podlago oz. da je tožena stranka opustila opraviti oz. izdelati sanacijsko bilanco LB d.d., saj so podredne terjatve nekdanjih delničarjev LB zapadle najkasneje 6. 9. 2002. Ko pa govorimo o odškodninski podlagi obveznosti in gre pa za določeno materialno škodo, katero vtožuje tožeča stranka, je treba pri algoritmu v pomanjkanju dejanskih podatkov opraviti simulacijo sanacijske bilance. Ker je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da le-to ugotovi, tožena stranka pa je to kršitev ponovila tudi na zadnji glavni obravnavi, je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena. Tožena stranka tako ni imela enakih možnosti dokazovati svoje trditve ob sicer podanih pravno relevantnih dejstvih.

11Vse to je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem, to je obsodilnem delu in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Ker je dopolnilna sodba bila izdana o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka, tožeča pa se ni pritožila, je ta sodba pravnomočna.

12Tožeča stranka pa izpodbija izrek o stroških. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o stroških, ko je oprlo svojo odločitev na 3. odstavek 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da pritožba nima prav v delu, ko trdi, da bi morala tožeča stranka dobiti povrnjene vsaj revizijske stroške 100 %, saj je uspela. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje o zahtevku ponovno odloči in ugotovi končni uspeh pravdnih strank. Odločitev o stroških postopka, pa čeprav je tako kompleksen in dolgotrajen, kot je v konkretnem primeru, temelji na končnem uspehu pravdnih strank.