VSL sklep I Cp 2569/2015

I. Pritožbi se zavrneta.

II. Nasprotni udeleženec sam krije stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je del meje med parc. št. 12 (ID znak ...) in mejno parcelo 17 (ID znak ...), ki se na severovzhodu v tromeji dotika parcele 9 in na jugozahodu v tromeji parcele 21, vse k. o. X določilo tako, da poteka od točke A (tromeja parcel 12, 17 in 21, vse k. o. X (1)) v smeri proti severovzhodu preko točke B (mejnik s kovinskim sidrom), točke C (mejnik s kovinskim sidrom) do točke D (tromeja parcel 12, 17 in 9, vse k. o. X (2)) (1. točka izreka). Glede na določeno mejo in podatke zemljiškega katastra je sklenilo, da se popravijo površine parcele 17 in 12, obe k. o. X (2. točka izreka) in ugotovilo, da površina spornega mejnega prostora znaša 225m2, njegova vrednost pa presega 4.000,00 EUR (3. točka izreka). Sklenilo je, da je skica izvedenca mag. J. D. z dne 8. 5. 2015 sestavni del sklepa (4. točka izreka), da sodišče elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru po pravnomočnosti sklepa posreduje geodetski upravi (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (6. točka izreka), pri čemer lahko vsak od udeležencev uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v treh mesecih od pravnomočnosti tega sklepa (7. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta oba udeleženca.

3Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne gre za mejni, temveč za lastninski spor. Poudarja, da je potek meje jasen, kar potrjujejo vidna mejna znamenja in dejstvo, da so udeleženci seznanjeni s potekom katastrske meje, saj nihče ni trdil, da bi meja prej potekala drugje. Pri mejnem sporu je bistveno vprašanje, kje je meja potekala prej, ali se je premaknila in zakaj, kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati. Vendar predlagatelja nista trdila, da bi se meja premaknila, temveč sta premik utemeljevala s priposestvovanjem. To pomeni, da je bistveno vprašanje pridobitve zemljišča oziroma da gre za lastninski spor. Potek meje je sporen le navidezno, predlagatelja pa zlorabljata procesne možnosti sodne ureditve meje za nedopustne lastninske pretenzije. Predlagatelja sta v upravnem postopku pokazala mejo, ki jo določata mejni znamenji(3), kar pomeni, da je meja v naravi vidna, zamejničena in prepoznavna. Sodišče je zmotno ugotovilo, da meja v naravi ni označena z mejnikoma. Z določitvijo tromej se je uredila meja med tremi parcelami in je bila določena tudi sporna meja med nepremičninami s parc. št. 12 in 17(4). Pojasnjuje, da je bila predlagateljema meja znana, saj sta bila navzoča ob izdelavi izvedenskega mnenja v zadevi P 2990/2002, kjer se je ugotovilo, da del gospodarskega objekta stoji za mejnikom (na zemljišču s parc. št. 12) in da površina te parcele meri 538 m2. Da sta predlagatelja poznala meje, izhaja tudi iz dopisa z dne 17. 2. 2012, da so vse spremembe katastrskih podatkov na parc. št. 12 razvidne iz arhivske dokumentacije, kjer je razviden tudi postopek evidentiranja parc. št. 17, katastrska kultura, razred in površina parc. št. 12, pred in po ugotovljenih spremembah katastrskih podatkov. To potrjuje tudi dopis GURS z dne 1. 3. 2012, da je bila leta 1997 izvedena nova katastrska izmera in delitev parcel, saj iz naznanilnega lista izhaja, da sta iz starih parcel nastali novi parceli, in vsebuje njihove površine. Tudi navajanje površin oziroma velikosti parcel predlagateljev v drugih postopkih potrjuje njuno vedenje o poteku meje, saj sta v tožbi P 3388/2002 navedla izmere sosednjih nepremičnin(5). Iz sklepa je izostala dokazna ocena, da je A. A. sinu D. A. podarila nepremičnino s parc. št. 12, z namenom, da si na njej zgradi hišo. Mejo je želela urediti tako, da bi gospodarsko poslopje ostalo na njeni parceli, zato se je strinjala s potekom meje in označbami v naravi.

Pojasnjuje, da je za določitev meje po kriteriju zadnje mirne posesti odločilno, da jo sam izkazuje ob in po vložitvi predloga za sodno ureditev meje. Iz sklepa je izostala ugotovitev, da je D. A. od leta 2005, ko je predlagateljici preprečil dostop do njegove nepremičnine, do smrti leta 2010 izvrševal izključno, mirno posest, ki jo je predlagateljica spoštovala. Z mirno posestjo je po njegovi smrti nadaljeval sam, kar je potrdil tudi dokazni postopek(6). Iz izpodbijanega sklepa je izostala dokazna ocena kronologije posesti zemljišča, ki izkazuje njegovo mirno posest. To potrjujeta tudi dopisa predlagatelja 16. 4. 2014 in 24. 4. 2015(7) in fotografije, ki jih je v pritožbi (na list. št. 137 in 138) povzel. Meni, da bi morala pravična ocena potekati ob katastrski meji, saj narava terena terja, da meja po pravični oceni poteka tako, kot je predvidena s katastrom. Najverjetnejšo mejo, ki predstavlja pravično razdelitev mejnega prostora, je označil tudi izvedenec. Ni razumljivo, zakaj lega, konfiguracija terena in dejstvo, da je prostor raven travnik, narekujejo razpolovitev nepremičnine. Tudi ni odločilno, da meja poteka tako, da udeležencev ne ovira pri uporabi nepremičnin, kakor tudi ne dejstvo, da so predniki udeležencev sporno zemljišče nekoč uporabljali skupaj. Opozarja, da se z določitvijo meje razpolavlja drevo, ki raste na novi meji.

Končno nasprotuje stroškovni odločitvi in poudarja, da je postopek namenjen uresničevanju nedopustnih ciljev predlagateljev, saj je mejni spor navidezen in predstavlja zlorabo procesnih pravic.

4Predlagatelja v pravočasni pritožbi nasprotujeta zaključku, da nista izkazala zadnje mirne posesti med letoma 2004 in 2005. Opozarjata, da je sodišče sledilo le izpovedi nasprotnega udeleženca na naroku 5. 3. 2015, da je njegov oče D. A. posesti predlagateljice nasprotoval in se nad njeno posestjo pritoževal. Menita, da njegove izpovedbe drugi dokazi ne potrjujejo, in navajata, da je iz sklepa Okrajnega sodišča I P 1334/2015 razvidno, da je imela druga predlagateljica že leta 2005 posest nad celotnim mejnim prostorom. Prav tako je N. A. izpovedala, da D. A. za sporni meni prostor ni skrbel in njegovi obdelavi ni nasprotoval, temveč je skrbel le za svojo hišo, kar je potrdila tudi priča Š. S. Očita, da se prvostopenjsko sodišče do izpovedb teh prič ni opredelilo.

5Nasprotni udeleženec je na pritožbo predlagateljev pravočasno odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Nasprotni udeleženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da gre za lastninski (in ne za mejni) spor. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da navedbe nasprotnega udeleženca, da je meja v naravi označena z mejniki, ne držijo. Mejnika št. 111 in 222, na katera opozarja pritožnik, namreč predstavljata le tromejo s parcelama 9 in 21. Točki, ki sta zamejničeni, torej ne predstavljata krajišč sporne meje, kar potrjuje tudi obrazložitev odločbe GURS 28. 2. 2012 (priloga A8(8)), iz katere izhaja, da se je leta 1998 ugotavljal in zamejničil le potek meje med parcelama 12 in 17 s sosednjimi parcelami, ne pa tudi potek meje med tema parcelama (ki sta bili takrat v lasti A. A.). Dejstvo, da je bila meja v eni točki (št. 222) dokončno urejena na postopek ne vpliva, saj označuje le potek meje med parcelo 9 ter parcelama 17 in 12, ne pa meje med tema nepremičninama. Da meja ni bila dokončno urejena, razen v točki 222 oz. v tromeji s parc. št. 9, je nenazadnje potrdil tudi izvedenec (list. št. 30). Urejena je bila torej le meja med spornima parcelama in parcelo 9, kakor tudi meja s parcelo 21, ki je bila predmet prenosa posestne meje leta 1998. Ker je bila lastnica obeh parcel (parc. št.12 in 17) pravna prednica udeležencev A. A., je povsem razumljivo, da meja med spornima nepremičninama nikoli ni bila urejena(9), zato predlagatelja tudi nista mogla zatrjevati premika meje oziroma navajati, da bi meja predhodno potekala drugje. Pritožnik drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na mejo, ki jo je prvi predlagatelj pokazal v upravnem postopku. Slednji je namreč pokazal, kje bi potekala meja, če bi se dobesedno izvršila sodba II P 2990/2002, vendar to ni bilo mogoče. Sodba bi bila izvršljiva le v primeru, da bi bila posebna odmera parcele, na kateri temelji izrek, izvršena, vendar do te odmere ni prišlo, kar potrjuje tudi dopis GURS z dne 24. 2. 2012 (priloga A12). Prvi predlagatelj je torej pokazal le teoretično mejo v povezavi z neizvršljivo sodbo, zaradi česar je predlog tudi umaknil, saj se glede poteka meje niso mogli uskladiti. Glede na povedano ne držijo pritožbeni očitki, da je meja sporna le navidezno, s čimer implicitno uveljavlja, da gre v resnici za lastninski spor.

8Za mejni spor gre, če se dva mejaša prepirata o tem ali določen pas zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Bistvo tega spora je, kje poteka mejna črta, saj predlagatelja zatrjujeta drugačen potek meje, kot ga zatrjuje nasprotni udeleženec, vmesni prostor pa je posledica različnega zatrjevanega poteka meje. Predlagatelja sta navajala, da meja sploh ni urejena, saj je bila do leta 1999 lastnica obeh parcel A. A., pravna prednica udeležencev postopka. Spornost meje je izhajala iz dejstva, da so udeleženci na naroku na kraju samem 27. 11. 2014 pokazali različen potek meje in zatrjevali, da je pokazana površina del njihove parcele. Gre torej za tipičen primer mejnega spora, saj je v konkretnem primeru obstajal spor le glede vprašanja, kje se parcela predlagateljev parc. št. 430/17 konča in kje se nato začne parcela nasprotnega udeleženca št. 430/12. Zmotno je stališče pritožnika, da je bilo osrednjega pomena vprašanje pridobitve zemljišča, saj nihče od udeležencev ni izpodbijal obstoja lastninske pravice drugemu udeležencu. Za lastninski spor bi šlo, če bi predlagatelja trdila, da spornega zemljišča med sosednjima parcelama ni, češ da sta sama lastnika dela parcele, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti nasprotnega udeleženca(10).

9Tudi opozarjanje, da sta predlagatelja v pravdi P 3388/2012 navedla površinske podatke parcel, ni relevantno. Površina parcele ni odločilna za presojo, ali gre za mejni ali lastninski spor. Za mejni spor gre takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen potek mejne črte, velikost vmesnega prostora pa ne predstavlja merila za presojo, ali gre za mejni ali za lastninski spor(11). Predvsem pa je površina funkcija dokončno urejenih meja – na velikost parcele se je mogoče sklicevati šele, ko so vse meje dokončno urejene in se nato izračuna površina iz koordinat zemljiško katastrskih točk, kar je pojasnil tudi izvedenec. V tem primeru dokončna upravna odločba (oziroma pravnomočna sodna odločba) za obravnavano mejo še ni bila izdana (razen s parc. št. 9)(12), zato pritožnik ne more uspeti z navedbami, da sta predlagatelja vedela za potek meje, ker sta v drugih postopkih nepremičnine opredeljevala s površinskimi izmerami. V sporih namreč ni bilo pomembno, kje poteka meja parcele, ta pa tudi ni bila dokončno urejena, zato sta predlagatelja očitno povzela razpoložljive podatke katastra(13). Meje parcele so neurejene in posledično tudi površina parcel ni bila dokončno urejena. Tudi v zadevi P 2990/2002 se je iz zapuščine izločila parcela št. 430/12, katere meje so bile neurejene. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči s sklicevanjem na podatke v naznanilnem listu iz leta 1977(14), saj ne predstavlja odločbe o dokončni ureditvi meje, zato navedeni podatki ne pomenijo, da gre za določene površine. Iz enakih razlogov tudi sklicevanje na dopis GURS z dne 17. 2. 2012 ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za mejni spor, zato pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da so podani tehtni razlogi, da se predlagatelju naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotnemu udeležencu, češ da je mejni spor navidezen.

10Ker v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za odločanje po močnejši pravici(15), vprašanje, ali je A. A. podarila nepremičnino D. A., za odločitev v tem sporu ni bilo relevantno. Zato se prvostopenjskemu sodišču do navedenega ni bilo treba opredeljevati. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da teh trditev dokazni postopek ni potrdil, saj je nasprotni udeleženec sam izpovedal, da darilne pogodbe ni bilo (list. št. 71, prvi odstavek), kar potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 5. 2006 (priloga B20), iz katere izhaja, da je bila lastninska pravica pridobljena na podlagi določila 24. člena ZTLR o gradnji na tujem svetu.

11Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da je za odločitev po zadnji mirni posesti odločilno zgolj posestno stanje ob in po vložitvi predloga za sodno ureditev meje. Mirno posestno stanje je tisto, ki sta ga določeno dobo pred sporom oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala. Gre za tisto posest, ki je nepretrgoma trajala dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta jo oba udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala(16). Za opredelitev zadnje mirne posesti je torej relevantno tudi njeno trajanje, zato je pomemben trenutek, ko je meja postala sporna. Prav tako je pri uporabi tega kriterija odločilno izvajanje dejanske posesti na zemljišču brez nasprotovanja lastnika sosednjega zemljišča.

12Za odločitev v tem sporu je bistveno, da nobena izmed pravdnih strank ni izvrševala izključne, še manj mirne posesti. Pritožbeni očitki, s katerimi udeleženci izkazujejo, da so imeli zadnjo mirno posest, namreč niso utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta sporni mejni prostor v času od smrti A. A. uporabljala tako nasprotni udeleženec(17) kot tudi predlagatelja do trenutka, ko je predlagateljica vložila predlog za ureditev meje, je natančna, skrbna in prepričljiva. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Enako velja za dokazno presojo, da spornega prostora nihče ni uporabljal brez nasprotovanja drugih udeležencev. Neutemeljene so pritožbene navedbe predlagateljev, da je tožnica izkazala zadnjo mirno posest leta 2005, predvsem ob upoštevanju dejstva, da ne izpodbijata dejanske ugotovitve, da je imel takrat tudi prednik nasprotnega udeleženca posest na spornem prostoru. Ker posesti nista imela izključno predlagatelja, je pravilna presoja, da zadnje mirne posesti nista izkazala. Tudi sicer ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zaključek, da predlagatelja nista imela mirne posesti, oprlo le na izpovedbo nasprotnega udeleženca. Da posest tožnice ni bila mirna, je namreč sodišče ugotovilo ne le na podlagi njegove izpovedbe, temveč tudi na podlagi izpovedbe prič N. A. in F. Ž. Tako je slednji (na list. št. 98 in 99) potrdil, da je M. namenoma naredila dve gredici, da je D. nagajala, medtem ko je N. A. povedala, da se je po smrti A. A. D. A. začel vmešavati, da ne sme biti več gredic (list. št. 74 in list. št. 76). Tudi prvi predlagatelj je pojasnil, da je Jože pred letom 2005 nasprotoval obdelavi vrta (list. št. 61). Vse navedeno potrjuje, da posest druge predlagateljice od leta 1999 do 2005 ni bila mirna, saj jo je D. A. ves čas opozarjal, naj z vrtnarjenjem preneha.

13Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da je izključno mirno posest med letoma 2005 in 2010 izvrševal D. A. in jo je predlagateljica spoštovala. Že dejstvo, da je predlagateljica leta 2005 vložila in leta 2007 uspela z motenjsko tožbo, namreč izkazuje, da sta predlagatelja njegovi posesti nasprotovala (priloga A6). Prav tako je prvostopenjsko sodišče prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da nasprotni udeleženec (oziroma njegov oče) ni izvrševal izključne posesti. Ugotovilo je, da je sporno zemljišče uporabljala tudi predlagateljica, oziroma da je tudi v letu 2005 obstajal njen zelenjavni vrt, kar je utemeljilo z aero posnetkom (priloga A5)(18), z obrazložitvijo pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1334/2005 (A6), ki potrjuje, da je bila predlagateljica v začetku leta 2005 dejanska posestnica vrta in s fotografijami stanja 8. 12. 2004 (št. 9 v prilogi A10). Obstoj zelenjavnega vrta so nenazadnje potrdile tudi izpovedbe prič Š. S. (list. št. 71), B. Ž. (list. št. 94) in F. Ž. (list. št. 98) ter N. A. (list. št. 74 in 76), kakor tudi vsi udeleženci postopka(19). Da se je oče nasprotnega udeleženca, D. A., ves čas pritoževal nad M. uporabo vrta in zahteval, naj s tem preneha, sta namreč potrdili zaslišani priči N. P.(20) in F. Ž., neposredna soseda udeležencev, ki sta povedala, da se je prvi predlagatelj že s pokojnim D. A. prepiral in nanj vpil, da bi ga pregnal s parcele, zaradi česar je večkrat posredovala policija. Upoštevaje izpovedbe navedenih prič (in motenjsko pravdo) tudi navedbe v pritožbi, da sta predlagatelja spoštovala oblast nasprotnega udeleženca nad spornim zemljiščem, niso prepričljive. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči s sklicevanjem na kronologijo lastninske posesti (priloga B34), ki jo je predložil nasprotni udeleženec, saj je v njej sam zapisal, da se je oče pritoževal, da M. proti njegovi volji obdeluje zelenjavni del vrta. Zato pritožbeni očitki kršitve načela kontradiktornosti, češ da se sodišče do navedenega dokaza ni opredelilo, ne zdržijo resne presoje. Ob dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki je pritožba ni uspela izpodbiti – t. j. da nasprotni udeleženec posesti ni izvrševal brez nasprotovanja predlagateljev, pritožnik tudi s fotografijami, ki izkazujejo izvrševanje dejanske oblasti, ne more utemeljiti zadnje mirne posesti. Drugačne odločitve tudi ne more doseči s sklicevanjem na dopisa predlagatelja 16. 4. 2014 in 24. 4. 2015, iz katerih izhaja, da predlagatelj zahteva izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti in izraža željo, da preneha z obrezovanjem žive meje ter umakne stvari z nepremičnine, saj dopisa izkazujeta, da sta predlagatelja njegovemu izvrševanju posesti nasprotovala.

14Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sporni mejni prostor uporabljali tako predlagatelja kot nasprotni udeleženec, kar pomeni, da nihče ni izkazal zadnje mirne posesti na tem predelu, je mejo pravilno določilo na podlagi kriterija pravične ocene. Pravična ocena je pravni standard, ki praviloma pomeni razpolovitev spornega mejnega prostora (izjeme bi prišle v poštev le, če bi drugačno razdelitev narekovale posebne okoliščine, kot na primer konfiguracija terena, različna kultura ali vrednost posameznih delov spornega prostora, dejstvo, da so na spornem prostoru objekti ipd).(21) Sodišče mora pri določitvi meje po tem kriteriju upoštevati vse konkretne okoliščine in paziti, da urejena meja ne poteka skozi objekte mejašev. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in pri določitvi meje upoštevalo lego in konfiguracijo terena, torej da gre za raven travnik med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, ki omogoča dostop do javne ceste, da poteka meja tako, da udeležencev ne ovira pri uživanju in uporabljanju njihovih nepremičnin ter da ne poteka skozi nobene objekte. Sodišče je upoštevalo vse relevantne okoliščine, primerno lego in oblikovanost površine, dosedanji način rabe spornega prostora s strani udeležencev v sporu(22) ter mejo določilo tako, da je sporni mejni prostor v celotni dolžini razpolovilo. Po presoji sodišča druge stopnje bi bila vsaka drugačna rešitev (od zgoraj navedene) nepravična. Kot že pojasnjeno, obravnavana meja v upravnem postopku nikoli ni bila dokončno urejena. Zato pritožnik s sklicevanjem na najverjetnejšo katastrsko mejo ne more biti uspešen, kakor tudi ne z očitkom, da meja razpolavlja drevo.

15Glede na navedeno sta pritožbi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16Ker po prvem odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, med te stroške pa sodijo tudi stroški zastopanja v pritožbenem postopku in zakon v delu, ki se nanaša na ureditev meje o tem drugačnih določb nima, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, ki so ji nastali s pritožbenim postopkom.

-------------

Op. št. (1): Na terenu neoznačena točka, ki se evidentira kot delno urejena, ker lastnik parcele 430/21 ni stranka v postopku

Op. št. (2): Na terenu neoznačena točka, ki se evidentira kot urejena, saj se nahaja na že urejeni meji.

Op. št. (3): G., d. o. o., je 1. 3. 2012 izdelalo terensko skico, iz katere je razvidno, da je predlagatelj pokazal mejo v skladu z mejnikoma (v skladu s katastrsko mejo), na ustni obravnavi pa se s pokazano mejo ni več strinjal.

Op. št. (4): Če bi se dokončno urejena tromejna točka lahko spremenila v eno od točk na mejni liniji kakor izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni podlage za zaključek, da bi bili tromeji dokončno urejeni. S spremembo tromeje bi se spremenil potek meje med sosednima nepremičninama.

Op. št. (5): Nepremičnina je vpisana v katastru, predlagatelja pa sta jo skupaj z njenim identifikacijskim znakom opredeljevala s površinskimi izmerami. Tudi v tožbi I P 1334/2005 sta trdila, da je D. A. na nepremičnini parc. št. 12 prelopatal vrt, ...

Op. št. (6): Pojasnjuje, da od leta 2010 sporno območje kosi in ureja, uredil je vodovodni priključek, zasadil okrasno grmičevje, položil betonske plošče, kar je izpovedala tudi predlagateljica, košnjo in obrezovanje pa so potrdile priče G. Z., N. P., B. Ž. in L. S.

Op. št. (7): Iz prvega izhaja, da predlagatelja od njega zahtevata izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti iz leta 2007 in mu prepovedujeta uporabo in posest nepremičnine, kjer je bil nekoč vrt. V dopisu 24. 4. 2015 pa predlagatelja potrdita, da nasprotni udeleženec izvršuje dejansko posest in izrazita željo, da preneha z obrezovanjem žive meje in ga poziva k umiku stvari z nepremičnine.

Op. št. (8): Iz dopisa z dne 28. 2. 2012 (priloga A 8), s katerim je sodišče zavrnilo zahtevo za evidentiranje meje med parcelama 12 in 17 izhaja, da potek meje med novonastalima parcelama ni bil predmet urejanja in potek meje ni bil določen s koordinatami zemljiško katastrskih točk, niti v naravi ni bil označen z mejnimi znamenji in se potek meje med spornima parcelama ni zamejničil.

Op. št. (9): Oziroma da pred smrtjo A. A. leta 1999 meja ni bilo določena.

Op. št. (10): Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da če med mejaši poteka spor glede poteka meje, je logično in povsem razumljivo, da hkrati s tem obstaja spor med mejaši o lastništvu tega (spornega) dela zemljišča, ki si ga oba mejaša lastita (glej VSL sklep II Cp 2027/1999 z dne 5. 1. 2000).

Op. št. (11): VSL sklep I Cp 2092/2015 z dne 9. 9. 2015

Op. št. (12): Kar potrjuje tudi dopis GURS v prilogi A8 in izvedenec na list. št. 30.

Op. št. (13): Glej izpovedbo M. A. na list. št. 66, 4. odstavek.

Op. št. (14): Ki prikazuje spremembo parcel v danes obstoječi parceli 12 in 17 ter izračun površin.

Op. št. (15): Vrednost spornega mejnega prostora je presegala 4.000,00 EUR, pri čemer predlagatelja nista podala soglasja za določitev meje po tem kriteriju.

Op. št. (16): VSL sklep II Cp 3038/2013 z dne 12. 2. 2014

Op. št. (17): Na podlagi izpovedb nasprotnega udeleženca, ki je izpovedal, da je oče kosil travo okrog vrta do svoje smrti, lovil ptice in zasadil jablano in češnjo. Posest prednika nasprotnega udeleženca so potrdile tudi priči F. Ž. in L. Ž., ki sta ga videla kositi travo (l. št. 98-100)

Op. št. (18): Ki izkazuje travnato območje drugačno obdelane zemlje.

Op. št. (19): Predlagateljica je trdila, da je imela vrt do leta 2010 (list. št. 64). Predlagatelj pa je povedal, da so vrt obdelovali od 1999-2009 (list. št. 60), medtem ko je nasprotni udeleženec povedal, da sta predlagatelja začela vdirati na očetov vrt (list. št. 67). Predlagatelja sta opozarjala, da ne sme uporabljati spornega dela in od leta 2010 mejo 5 x prestopila. Leta 2005 prvi predlagatelj razen nekajkrat ni stopil na sporno mejno območje, v teh primerih pa je šlo le za nagajanja (list. št. 71). Po letu 2006 ni šlo več za uporabo vrta predlagateljev, temveč za motilna ravnanja.

Op. št. (20): Mati nasprotnega udeleženca je povedala, da so bili prepiri zaradi poseganja predlagateljice na sporno zemljišče (list. št. 100).

Op. št. (21): VSL sklep II Cp 1779/94 z dne 22. 2. 1995

Op. št. (22): Upoštevalo je tudi zahteve Mestne občine Ljubljana (MOL) iz 25. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL, po katerem mora gradbena parcela za družinsko hišo obsegati najmanj 400m2.