VSL sodba II Cp 2271/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 15.725,48 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je zmotna ugotovitev, da je bil osrednji del parkirišča v celoti očiščen, saj iz predložene fotografije izhaja, da so se tudi na voznem delu nahajali večji deli pomrznjenega snega, na kar je tožnik opozoril na prvem naroku za glavno obravnavo. Parkirišče med parkirnimi prostori, niti po dovoznem delu ni bilo varno za hojo. Nadalje iz fotografij ne izhaja, da je imel tožnik zagotovljeno varno pot kot zaključuje sodišče. Iz fotografij izhaja, da je bila očiščena zgolj vozna površina parkirišč, ne pa tudi del parkirišča, kjer so vozila parkirana. Če je zavarovanec tožene stranke postavil prehod, bi ga moral tudi vzdrževati in ni ravnal s potrebno skrbnostjo dobrega gospodarja. Delodajalec s tem, ko je dopuščal hojo po bližnjici, ni preprečeval nevarnosti pri delu, niti ni o tem obveščal delavcev. Sodišče se ni opredelilo do očitkov tožnika, da bi glede na temperaturo -5°C moral parkirišče večkrat posuti. Tožnik nadalje navaja, da je neočiščeno parkirišče nevarno in je v posledici tega podana objektivna odgovornost.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik se je poškodoval, ko je v zimskih razmerah (dva dni pred škodnim dogodkom zapadel sneg) in ob nizki temperaturi iz delovnih prostorov zavarovanca tožene stranke (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) preko deloma poledenelega parkirišča dostopal do svojega parkiranega avtomobila in mu je še pred dostopom do avtomobila zdrsnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za povečano nevarnost in ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana krivdna odgovornost. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni ugovarjal trditvam tožene stranke, da je bilo parkirišče očiščeno in posipano, tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je imel možnost dostopa do parkiranega avtomobila po očiščenem parkirišču. Če si je izbral bližnjico s hojo po delno poledenelem parkirišču, mora v posledici tega sam trpeti posledice, ki so mu nastale v zvezi s tem. Tožnik ni bil prisiljen prečkati parkirišča in ni dokazal, da bi prišlo do padca tudi, če bi uporabljal daljšo pot, saj je to le tožnikova hipoteza. Ob tem, ko si je tožnik izbral najkrajšo možno pot do avtomobila, čeprav je videl, da je ta pot zasnežena in poledenela, mora v posledici tega sam trpeti posledice, ki so mu nastale. Nerazumno je v takih primerih pričakovati od tožene stranke, da bo očistila sporno površino do take mere, da bi bile izključene kakršnekoli poškodbe in zahteva tožnika, da bi morale biti v takem primeru nameščene opozorilne table, ter zahteva, da bi morala tožena stranka očistiti vsa parkirišča in tudi prehod, kjer se je poškodoval tožnik. Ob nizkih temperaturah je neutemeljena nadaljnja zahteva, da bi morala tožena stranka večkrat posuti parkirne površine. Neutemeljeno se tožnik sklicuje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu in odločbo Pdp 1015/2013 kot mu je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

5Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).