UPRS sodba III U 2/2015

I. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42111-728/2014-2 z dne 6. 5. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja odmeril akontacijo dohodnine od davčne osnove 1.125,77 EUR po stopnji 25 % v znesku 281,44 EUR. Odločil je, da se od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 % v znesku 195,31 EUR, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 15,50 % v znesku 475,99 EUR in prispevek delodajalca po stopnji 8,85 % v znesku 271,77 EUR. Odmerjene zneske je dolžan tožnik plačati v 30-tih dneh od vročitve odločbe.

2Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil v delu, ki se nanaša na prispevke za zdravstveno zavarovanje in za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V drugostopenjski odločbi pojasnjuje, da se prispevki za zdravstveno zavarovanje odmerijo na podlagi 55. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Navedeni člen določa, da zavarovanci iz 15. člena in po njih zavarovani družinski člani iz 20. člena tega zakona plačujejo prispevek po stopnji 6,36 %. Na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja davčni postopek, prispevek od osnove, določene v drugem odstavku 55. a člena, ugotovi davčni organ z odločbo, če izplačevalec dohodka ni plačnik davka v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Zavezanec za prispevek mora plačati prispevek v roku in na način, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačuje prispevek v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 55. a člena zakona. Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se plačujejo na podlagi 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 18. člena ZPIZ-2 je na podlagi 146. člena istega zakona vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, sprejeto na podlagi drugega pogodbenega razmerja. Drugostopenjski organ je preveril, ali bi bilo zavezanca glede na določbe Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino mogoče oprostiti plačila prispevkov v Sloveniji. Navedeni sporazum v 7. členu določa, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. 8. člen se nanaša na napotene delavce in druge osebe, v 9. členu pa so posebne določbe za osebe, zaposlene v diplomatskih predstavništvih in konzulatih. Zaposlena oseba je tista oseba, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oseba, ki samostojno opravlja dejavnost, pa je oseba, ki neodvisno in samostojno opravlja dejavnost, to so podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti. Tožnik je delo opravljal na podlagi pogodbe o delu, to pa je pogodba, ki jo ureja Obligacijski zakonik v 617. členu. Navedena pogodba ne predstavlja pogodbe o zaposlitvi, ki so urejene v Zakonu o delovnih razmerjih, ampak gre za pogodbo, s katero je ena oseba za drugo opravila določeno delo. Tožnik pa sam navaja, da ne opravlja dejavnosti ne v Sloveniji in ne v Bosni in Hercegovini in zato tudi ne gre za dohodek iz opravljanja dejavnosti. To pa pomeni, da se 7. člen navedenega sporazuma nanj ne nanaša, prav tako pa se nanj ne nanašata 8. in 9. člen sporazuma. Zaradi tega ni zakonske podlage, da bi bil tožnik lahko oproščen plačila prispevkov v Sloveniji.

3Tožnik v tožbi navaja, da je bil v času od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 zaposlen na sedežu podjetja A. d.o.o. v ... Delo je opravljal v njihovih prostorih z njihovimi delovnimi sredstvi v času delovnih ur, uporabljal službeni mobilni telefon kot vsi zaposleni in sodeloval v interdisciplinarnih delovnih skupinah. Za vse to je prejemal redno mesečno plačilo. Delodajalec je nad njim izvrševal nazor in kontrolo. Ne strinja se z ugotovitvami v odločbi v delu, ki se nanašajo na odmero prispevkov zdravstvenega ter pokojninskega in socialnega zavarovanja. Tožena stranka je upoštevala Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ni pa upoštevala Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki v 7. členu določa, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. 8. člen sporazuma se ne nanaša na tožnika, saj ne opravlja in tudi ni opravljal samostojne dejavnosti v Sloveniji niti je ne opravlja sedaj, niti je ni opravljal v Bosni in Hercegovini. Bil je zavarovan po predpisih Bosne in Hercegovine in so se zanj tudi plačevali obvezni prispevki po predpisih Bosne in Hercegovina in zato se ti prispevki ne morejo še dodatno obračunati in plačati v Republiki Sloveniji. Tožnik še omenja, da preden je pričel z delom, je moral opraviti zdravniški pregled kot nujen predpogoj za začetek opravljanja dela po zaposlitveni pogodbi. Torej je tožena stranka tožnika dvojno obdavčila in ga hkrati postavila v neenakopraven položaj z ostalimi davčnimi zavezanci. Najprej so bile davščine plačane v Bosni in Hercegovini, po tem pa mu je tožena stranka ponovno naložila plačilo istih oziroma podobnih davščin, tako da se je tožniku znižala neto plača za polovico. Potrebno bi bilo upoštevati 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Razmerje, v katerem je tožnik opravljal delo, je kljub poimenovanju pogodbe kot pogodbe o delu imelo vse znake odvisnega pogodbenega razmerja. Ne glede na poimenovanje bi morali to pogodbo šteti kot pogodbo o zaposlitvi. Tudi delodajalec je pogodbo štel kot pogodbo o zaposlitvi, saj je po tej pogodbi obračunaval davke in prispevke, ki v Bosni in Hercegovini-Republiki Srbski veljajo za plače. Tožnik zato zatrjuje, da je bilo pogodbeno razmerje, v katerem je opravljal delo, v resnici delovno razmerje in je zato bil v smislu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v Bosni in Hercegovini zaposlena oseba. Nobene pravne podlage ni, da bi bila obveznost plačila prispevkov tožniku naložena tudi v Sloveniji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki vračilo sredstev skupaj z obrestmi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik od dohodka iz zaposlitve v Bosni in Hercegovini dolžan plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prvostopenjski organ kot tudi drugostopenjski organ sta sicer pravilno navedla pravne podlage, po katerih je te prispevke dolžan plačevati sam zavarovanec, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po katerem je mogoča oprostitev plačila teh prispevkov v Sloveniji. Drugostopenjski organ meni, da tožnik ne spada v nobeno od kategorij v 7. členu tega sporazuma, da mu teh prispevkov v Republiki Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati, češ da ne gre niti za zaposleno osebo niti za osebo, ki opravlja samostojno dejavnost.

7Zgoraj navedeni Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 7. členu določa, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. V obravnavani zadevi se je delo nedvomno opravljalo na ozemlju Bosne in Hercegovine, konkretno na sedežu podjetja A. d.o.o. v ... Iz vsebine 7. člena sporazuma smiselno izhaja, da je zakonodajalec s tem, ko je v 7. členu navedenega sporazuma navedel dve kategoriji oseb in sicer zaposlene osebe in osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, zasledoval cilj, da pri nobeni od oseb, ki opravljajo delo ali dejavnost na ozemlju ene od teh dveh držav, ne bi prišlo do dvojnega plačevanja istih prispevkov in v tem smislu je treba tudi razlagati 7. člen navedenega sporazuma. Tožnik je nedvomno delo opravljal na ozemlju Bosne in Hercegovine in iz dokumentacije upravne zadeve, konkretno iz pogodbe o delu, tudi izhaja, da so se mu že v Bosni in Hercegovini odtegovali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. 7. člen zgoraj navedenega sporazuma torej obravnava dve kategoriji oseb in to tiste, ki opravljajo samostojno dejavnost in pa zaposlene osebe. Med strankam ni sporno, da tožnik ni opravljal samostojne dejavnosti, saj to tudi tožnik sam zatrjuje. Sporno pa je, ali se lahko tožnik v času dela v Bosni in Hercegovini šteje za zaposleno osebo. Tožena stranka je štela, da ni šlo za zaposlitev, zato ker se njegova pogodba imenuje pogodba o delu in ker to pogodbo ureja Obligacijski zakonik. Vendar pa sodišče meni, da je preuranjen zaključek, da naj bi zaradi imena pogodbe tožnikovo razmerje ne imelo elementov delovnega razmerja. 4. člen ZDR-1 določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Sodišče meni, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati, ali je imelo delo tožnika elemente delovnega razmerja oziroma ali je ustrezalo definiciji delovnega razmerja iz 4. člena sporazuma. S tem v zvezi je namreč potrebno opozoriti tudi na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V konkretnem primeru sicer ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, na ta člen sodišče opozarja zgolj zato, ker iz njega izhaja, da je za obstoj delovnega razmerja odločilno predvsem, ali obstajajo elementi, kot so določeni v 4. členu ZDR-1, pri čemer samo ime pogodbe ne smelo biti ključnega pomena, še zlasti ne v konkretnem primeru, ko je potrebno upoštevati namen 7. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po katerem naj bi za vse tiste, ki opravljajo delo v eni od držav pogodbenic veljali predpisi tiste pogodbenice.

8Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredelilo. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali je delo tožnika v Bosni in Hercegovini ustrezalo definiciji delovnega razmerja, kot ga določa ZDR-1 in šele potem bo lahko ponovno odločil o zadevi. Sodišče ni odločilo o tem, da mora prvostopenjski organ plačana sredstva vrniti tožniku, saj ni odločilo v sporu polne jurisdikcije in ni izpodbijane odločbe zgolj odpravilo, temveč jo je odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

K točki II izreka:

9Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo prvega odstavka 3. člena navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.