UPRS sodba I U 1347/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje na podlagi 34. in 35. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1, Uradni list RS, št. 59/2010) tožeči stranki z izrekom pod točko 1 prepovedal sklepanje kreditnih pogodb, ker kot dajalec kredita odobrava kredite v nasprotju z ZPotK-1, z izrekom pod točko 2 pa je odločil, da morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Hkrati je z izrekom pod točko 3 odločil, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2V obrazložitvi navaja, da je bil dne 21. 4. 2011 opravljen inšpekcijski pregled poslovanja tožeče stranke v njenih poslovnih prostorih na sedežu družbe, A., ki jih ima v najemu po pogodbi št. 20101125 z dne 25. 11. 2010, ki velja od 1. 12. 2010 dalje, sklenjene z najemodajalcem B. d.o.o. Pri pregledu prisotna direktorica tožeče stranke je pojasnila, da na navedenem naslovu A. tožeča stranka posluje od 25. 1. 2011. Tedaj je bila na tem naslovu sklenjena prva posojilna pogodba s potrošnikom, do dneva pregleda je bilo na istem naslovu sklenjenih 114 posojilnih pogodb, ki so bile inšpekcijskemu organu tudi predložene. Iz njihove vsebine je razvidno, da gre za tipske pogodbe v obliki formuliranih obrazcev, tako da je v 1. členu pogodbe naveden znesek kredita, izplačani znesek kredita, trajanje kredita 1 mesec, naveden pa je tudi znesek obresti, EOM in rok črpanja. Gre za potrošniške kreditne pogodbe, s katero je dajalec kredita potrošniku dal kredit v obliki odloga plačila, pri čemer je bil potrošnik dolžan kredit povrniti skupaj z obrestmi oziroma drugimi stroški, saj se znesek kredita razlikuje od zneska, ki ga bo potrošnik moral vrniti, kar je razvidno iz plana plačila za posojilno pogodbo.

3Nadalje inšpekcijski organ ugotavlja, da je bila v času inšpekcijskega pregleda v poslovnem prostoru na naslovu A., na steni pisarne nameščena nalepka Urada RS za varstvo potrošnikov, ki izkazuje izpolnjevanje pogojev za potrošniško kreditiranje. Zastopnica tožeče stranke je na zahtevo inšpekcijskega organa predložila dovoljenje Urada RS za varstvo potrošnikov, ki je bilo izdano za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za lokacijo C., št. odločbe 323-376/2010-5 z dne 7. 4. 2010. Inšpekcijski organ ugotavlja, da tožeča stranka gospodarska družba Č. d.o.o. o spremembi sedeža družbe iz C. na nov naslov A., sicer dne 23. 12. 2010 vpisanega v sodni register, ni obvestila Urada RS za varstvo potrošnikov. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje navedena gospodarska družba na naslovu sedeža družbe A., kot dajalec kredita odobrava kredite v nasprotju z ZPotK-1 brez dovoljenja. Po 29. členu ZPotK-1 si mora dajalec kreditov pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev, ki ga izda Urad, pristojen za varstvo potrošnikov. Nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi pridobljenih dovoljenj Urada pa opravlja Tržni inšpektorat, ki na podlagi 7. točke 6. odstavka 34. člena ZPotK-1 z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu, če ugotovi, da dajalec kreditov v nasprotju s tem zakonom odobrava kredite brez dovoljenja, morebitna pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (5. točka 35. člena ZPotK-1). Ker iz predložene dokumentacije ni razvidno, da bi gospodarska družba Č. d.o.o., sedaj tožeča stranka, za novo lokacijo na A., pri Uradu vložila vlogo za izdajo predpisanega dovoljenja za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na tem naslovu, po mnenju inšpekcijskega organa v nasprotju z določili ZPotK-1 odobrava kredite brez dovoljenja iz 5. odstavka 30. in 2. odstavka 31. člena ZPotK-1 v povezavi s 6. členom Pravilnika o pogojih za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (Uradni list RS, št. 102/2010, v nadaljevanju: Pravilnik).

4Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke, ki jo je vložila zoper prvostopenjski akt, zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) po ugotovitvi, da je prvostopenjski inšpekcijski organ pravilno in popolno ugotovil relevantno dejansko stanje, pravilno vodil postopek in izdal pravilno, na zakonu utemeljeno odločbo.

5Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je v času inšpekcijskega nadzora tožeča stranka imela dovoljenje Urada RS za varstvo potrošnikov št. 323-376/2010-5 z dne 7. 4. 2010. Zato meni, da je napačen zaključek tožene stranke, da nima dovoljenja za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja. V zvezi z inšpekcijskimi ugotovitvami glede kraja njenega poslovanja tožeča stranka pojasnjuje, da je naknadno po pridobitvi dovoljenja sicer res prenesla sedež družbe z naslova C. na nov naslov A. in je navedeno spremembo tudi registrirala v sodnem registru, vendar meni, da omenjeno dejstvo ne more biti problematično za zakonitost opravljanja registrirane dejavnosti glede na dikcijo v ZPotK-1, da pristojni Urad izda dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja pravnemu subjektu (dajalcu kreditov), ne pa lokaciji. Takšna razlaga je za tožnico edino smiselna, ker dejavnost opravlja subjekt, ki izpolnjuje zahtevane pogoje, ni pa pomembno, na katerem naslovu to dejavnost opravlja. Z razlogi inšpekcijskega organa se ne strinja. Izpodbijano odločbo označuje za arbitrarno in nezakonito, saj meni, da brez zakonske osnove širi polja kaznivosti, kar krši splošna načela kazenskega in prekrškovnega prava ter nedopustno omejuje svobodno gospodarsko pobudo. Nadalje meni, da je izrečeni ukrep nesorazmeren glede na to, da ima predpisano dovoljenje in da je spremembo svojega sedeža poslovanja notificirala v sodnem registru. Meni, da očitana kršitev ni takšne narave, da bi imela kakršenkoli vpliv na varstvo potrošnikov ali varnost v pravnem prometu. Nadalje meni, da je izpodbijana odločba diskriminatorna izhajajoč iz hipotetične primerjave ureditve bančnega in zavarovalniškega sektorja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v času opravljenega inšpekcijskega pregleda dne 21. 4. 2011 opravljala dejavnost storitev potrošniškega kreditiranja v poslovnih prostorih na tedanjem sedežu gospodarske družbe na naslovu A. V tožbi pojasnjuje, da je to nov naslov, na katerega je naknadno prenesla svoje poslovanje po tem, ko je pridobila dovoljenja Urada RS za varstvo potrošnikov št. 323-376/2010-5 z dne 7. 4. 2010 v času, ko je še poslovala na naslovu C., kjer je tedaj imela tudi registriran sedež družbe. Navedena dejstva, ki jih tožnica izrecno potrjuje v tožbi, med strankama tako niso sporna. Sporno pa med strankama ostaja pravno vprašanje, ali bi morala tožeča stranka pred začetkom poslovanja na novem naslovu A. pridobiti posebno dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja v skladu s 1. odstavkom 29. člena ZPotK-1, kakor navaja inšpekcijski organ prve stopnje v izpodbijani odločbi, ki ji pritrjuje tudi drugostopni organ v svoji obrazložitvi, ali pa to ni potrebno, kot v tožbi in upravnem postopku pred tem uveljavlja tožnica sklicujoč se na dovoljenje št. 323-376/2010-5 z dne 7. 4. 2010, ki ji ga je skupaj z nalepko izdal Urad za varstvo potrošnikov za njeno poslovanje na tedanjem naslovu sedeža družbe C., ko pa se je naknadno preselila na nov naslov na A., je v nove prostore namestila tudi predhodno pridobljeno nalepko.

9Po določbi 1. odstavka 29. člena ZPotK-1 mora dajalec kredita, v konkretnem primeru tožeča stranka, pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja na določeni lokaciji pridobiti predpisano dovoljenje za opravljanje teh storitev. Po določbi 1. odstavka 30. člena ZPotK-1 dovoljenje z veljavnostjo 3 leta izda ali podaljša Urad, pristojen za varstvo potrošnikov (v nadaljevanju: Urad), na zahtevo vlagatelja po pravilih splošnega upravnega postopka. V skladu z 2. odstavkom 30. člena ZPotK-1 Urad izda ali podaljša dovoljenje, če vlagatelj zahteve za pridobitev dovoljenja izpolnjuje kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. V skladu s 4. odstavkom 30. člena navedenega zakona se dovoljenje podaljša za nadaljnja tri leta, če dajalec kredita izpolnjuje kadrovske, organizacijske in tehnične pogoje ter pred potekom treh let od pridobitve oziroma od zadnjega podaljšanja dovoljenja Uradu ponovno predloži vsa dokazila o izpolnjevanju zahtevanih pogojev, sicer mu dovoljenje preneha veljati. Na podlagi 5. odstavka 30. člena navedenega zakona kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, podrobneje predpiše minister, pristojen za gospodarstvo.

10Na podlagi citirane določbe 5. odstavka 30. člena ZPotK-1 je bil dne 10. 12. 2010 izdan Pravilnik o pogojih za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 102/2010 dne 17. 12. 2010 (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je v skladu z določilom 12. člena Pravilnika začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 18. 12. 2010, tako da je bil veljaven predpis tako v času prvostopenjske izpodbijane odločbe, kot tudi odločbe upravnega organa druge stopnje.

11Po določbi 1. odstavka 1. člena Pravilnika le-ta določa kadrovske, izobrazbene, organizacijske, tehnične pogoje in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati fizična ali pravna oseba za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljevanju: dajalec kreditov) ter obliko, vsebino in način ravnanja z nalepko, ki jo ob izdaji dovoljenja dajalcu kreditov izda Urad. S Pravilnikom se ureja tudi vloga za pridobitev ali podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (2. odstavek 1. člena).

12Pogoje za potrošniško kreditiranje Pravilnik ureja v 2. poglavju v določilih členov 2 – 5. Med drugim v 3. členu, ki opredeljuje prostorske in tehnične pogoje, določa, da mora dajalec kreditov imeti poslovni prostor, pisarniško in tehnično opremo, ki zagotavlja vodenje ustreznih evidenc o sklenjenih potrošniških kreditnih pogodbah ter pristojnim organom in pooblaščenim osebam omogoča vpogled v njeno poslovanje (1. odstavek); ob vhodu v poslovni prostor mora biti na vidnem mestu napis z navedbo firme in sedeža ali imena in naslova dajalca kreditov (2. odstavek); poslovni prostor mora imeti ločen prostor, ki zagotavlja potrošniku, da se nemoteno seznani s kreditno pogodbo in preuči njene pogoje (3. odstavek); stanovanje se ne šteje kot poslovni prostor (4. odstavek); dajalec kreditov mora razpolagati z informacijsko tehnologijo, ki zagotavlja stalno in varno podporo poslovnemu procesu potrošniškega kreditiranja (5. odstavek); informacijska podpora pa mora ob vsakem času omogočati zlasti izračun efektivne obrestne mere, stanje dolga, izdelavo obračuna obveznosti predčasnega odplačila, preostali znesek kredita ter podatke za opravljanje nadzora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite (6. odstavek).

13Pravilnik v 6. členu opredeljuje podrobneje vsebino vloge za pridobitev ali podaljšanje dovoljenja, ki mora v skladu z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika vsebovati naslednje podatke in dokumentacijo: firmo, sedež in matično številko pravne osebe ali ime, naslov in matično številko samostojnega podjetnika posameznika (1. alinea), ime in priimek odgovorne osebe in obseg pooblastil (2. alinea), točen naslov kraja oziroma krajev, kjer se sklepajo kreditne pogodbe in druge storitve potrošniškega kreditiranja, opis poslovnih prostorov s tlorisno skico in dokazilo o pravici do razpolaganja s prostori (3. alinea), skupno število zaposlenih (4. alinea), število delavcev, zaposlenih po pogodbi o zaposlitvi, ki bodo opravljali storitve potrošniškega kreditiranja in dokazila o njihovi zaposlitvi (5. alinea).

14Nadalje Pravilnik v 4. poglavju, naslovljenem Nalepka za dovoljenje v določilih 7. do 10. člena podrobneje ureja izdajo in obliko nalepke (7. člen), ravnanje z nalepko (8. člen) ter izdajo dodatne ali nove nalepke, kar ureja 9. člen Pravilnika. Po tej določbi Urad izda dajalcu kreditov dodatne nalepke za vsako organizacijsko enoto, za katero pridobi dovoljenje (1. odstavek).

15Glede na predpisano vsebino pravnih pravil, vsebovanih v citiranih določilih 1. odstavka 29. člena in 1. odstavka 31. člena ZPotK-1 v povezavi s 1. odstavkom 9. člena Pravilnika, je tudi po presoji sodišča prvostopni inšpekcijski organ z izpodbijano odločbo pravilno uporabil materialno pravo ter se je, po ugotovitvi relevantnih okoliščin dejanskega stanja, ki v konkretnem primeru med strankama niso sporne, pravilno pri odločitvi oprl na 7. alineo 6. odstavka 34. člena ZPotK-1 v okviru svojih pristojnosti, ki mu jih je zakonodajalec podelil z določili 34. in 35. člena ZPotK-1. Po presoji sodišča je namreč ob upoštevanju citiranih določil ZPotK-1 in Pravilnika zmotno stališče tožeče stranke, da po preselitvi opravljanja njene dejavnosti storitev potrošniškega kreditiranja na nov naslov A., to dejavnost na novem naslovu nadaljuje ne da bi si za to novo lokacijo predhodno pridobila predpisano dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja iz 1. odstavka 29. člena ZPotK-1 ter ustrezno nalepko Urada iz 1. odstavka 31. člena navedenega zakona v povezavi z 9. členom Pravilnika, kakršno si je predhodno pridobila za opravljanje navedene dejavnosti na prejšnjem naslovu C., ki pa je tožeča stranka ob preselitvi svoje dejavnosti ni v skladu z določili 1. in 2. odstavka 10. člena Pravilnika vrnila Uradu, temveč jo je, kot izhaja iz podatkov v predloženem upravnem spisu, natančneje iz inšpekcijskega zapisnika z dne 21. 4. 2011, prenesla v svoje prostore na novem naslovu na A. in jo tam namestila na vidno mesto. Tega podatka tožnica v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, kot je bilo navedeno dejstvo zapisniško ugotovljeno ob inšpekcijskem nadzoru dne 21. 4. 2011. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu pa je v skladu s 1. odstavkom 80. člena ZUP javna listina, za katero velja, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člena ZUP). Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru, ki je sestavljen v skladu z ZUP potrjuje, da je resnično, kar je v njem zapisano. Zaradi takšne lastnosti javne listine ni potreben noben dodaten dokaz o tem, kar se v javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka je imela v skladu s 171. členom ZUP možnost dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično potrjena, ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar tega ni storila ne v pritožbenem postopku in tudi ne v tožbi. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da sta tako tožena stranka, kot pred njo inšpekcijski organ prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključila, da je tožeča stranka s tem, ko si za opravljanje svoje dejavnosti storitev potrošniškega kreditiranja na novem naslovu A. ni predhodno pridobila predpisanega dovoljenja za opravljanje teh storitev in ustrezne nalepke iz 1. odstavka 31. člena ZPotK-1 v povezavi s 1. odstavkom 9. člena Pravilnika na novem naslovu na A., zato ji je bil na podlagi 7. točke 6. odstavka 34. člena ZPotK-1 tudi pravilno in utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep tržnega inšpektorja, ker iz navedenih razlogov niti prvostopenjski inšpekcijski organ niti tožena stranka nista izdala nezakonitih odločb sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene.

16Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločitev tožene stranke, kot pred njo tudi inšpekcijskega organa v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

17Po 4. odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo, kot v konkretnem primeru, zavrne, zato je sodišče o stroškovnem zahtevku tožeče stranke odločilo, kot je navedeno v izreku pod točko 2.