VSK sodba Cpg 315/2015

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki A/3.a in točki A/5 izreka spremeni tako, da se sklep skupščine tožene stranke z dne 18.8.2014, ki se glasi: 1. Bilančni dobiček 31.12.2013 znaša 19.264,00 EUR in ostane na predlog uprave in nadzornega sveta nerazporejen; 2. Skupščina podeljuje razrešnico direktorju družbe, nadzornemu svetu družbe za poslovno leto 2013, razveljavi; ugotovi se, da je konsolidirano letno poročilo družbe M. d.d. za poslovno leto 2013 nično.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje večinoma zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev skupščinskih sklepov, le glede sklepa o uporabi bilančnega dobička z 31.12.2012 v višini 16.607,00 EUR je sodišče prve stopnje skupščinski sklep spremenilo tako, da se bilančni dobiček z 31.12.2012 v višini 16.607,00 EUR razdeli delničarjem. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi ugotovilo, da je letno poročilo družbe M. d.d. za poslovno leto 2013 nično. Kar zadeva pravdne stroške je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti nerazdelno pravdne stroške v višini 6,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodba povsem v nasprotju z vsebino in pomenom 394. in 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), po katerih iz ničnostnih sklepov ne morejo nastati nobene pravne posledice, ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepov pa je zavezujoča za vse organe delniške družbe. Učinki teh določb so namreč v tem, da razveljavljeni oziroma nični sklepi za družbo in njene organe nikoli in nikdar ne morejo več biti veljavni. Takšna je tudi odločitev v zadevi VSK Cpg 36/2011. Poskus naknadne retroaktivne vzpostavitve sklepov, ki so po svoji vsebini identični pravnomočno izpodbitim oziroma ničnim sklepom, ne bi smel biti dopusten. V tej zvezi je sodišče tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je očitno štelo, da gre za novo oblikovano voljo skupščine o materiji, ki je sposobna sklepanja na skupščini delničarjev, pravilno gledano pa je šlo za to, da gre za ponovno sprejemanje že izpodbitih oziroma ničnih sklepov. Stališče sodišča prve stopnje povsem izniči pomen pravnih sredstev, ki so na voljo manjšinskim delničarjem. Če namreč zadostna večina na skupščini vedno sprejema sklepe, ki so po vsebini identični, kot so bili pravnomočno izpodbiti oziroma nični sklepi, potem za posameznega delničarja uveljavljanje pravnih sredstev nima nobenega pomena, ker je lahko soočen s perpetuacijo nedopustnega pravnega položaja. Argument tožeče stranke je bil, da je treba na podlagi petega odstavka 395. člena ZGD-1 napraviti teleološko redukcijo iz razloga, ker zakon dopušča poseg v skupščinske večine v učinke že začetega postopka izpodbijanja le tedaj, če skupščina z novim sklepom potrdi izpodbijani sklep, pa novi sklep ni predmet nadaljnjega izpodbijanja. V predmetnem primeru pa gre zato, da so bili skupščinski sklepi že izpodbiti oziroma nični in iz tega stališča ni pravilna materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pač za nov postopek izpodbijanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tudi konsolidirano letno poročilo za poslovno leto 2013 nično. To poročilo razen delničarju G.M. zunaj skupščine ni bilo posredovano nikomur. Konsolidirano letno poročilo tožene stranke za leto 2013 J.S. ni bilo vročeno, zato je bila kršena njegova pravica do obveščenosti po tretjem odstavku 305. člena ZGD-1.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pravni učinki uspešnega uveljavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti skupščinskih sklepov delniške družbe so urejeni v členu 394 in členu 398 ZGD-1. Nični oziroma izpodbojni sklep nima nobenih pravnih posledic za nikogar. S pravnega vidika se šteje, da takšen sklep sploh ni bil sprejet. Po mnenju pritožbe skupščina delniške družbe na naslednjem zasedanju o istem predlogu sklepa (ki je bil predhodno s strani sodišča pravnomočno ugotovljen za ničnega oziroma je bil s sodbo pravnomočno razveljavljen) ne sme več odločati, saj bi šlo za poskus retroaktivne vzpostavitve sklepov, ki so po svoji vsebini identični pravnomočno izpodbitim oziroma ničnim sklepom.

S takšnim vnaprejšnjim in brezprizivnim pravnim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Sklep skupščine delniške družbe je pravni posel korporacijskega prava, s katerim skupščina z glasovanjem delničarjev oblikuje in izjavi voljo v zvezi z urejanjem družbinih zadev. Skupščina delniške družbe mora vsako poslovno leto odločati o uporabi bilančnega dobička (če je seveda izkazan v letnem poročilu) in v tej zvezi opraviti tudi razpravo o razrešnici organom vodenja in nadzora (prvi in drugi odstavek 294. člena in prvi odstavek 293. člena ZGD-1). Prav tako je dolžna skupščina delniške družbe imenovati revizorja, ki bo opravil revizijo letnega poročila za naslednje poslovno leto (57. člen in prvi odstavek 293. člena ZGD-1). Skupščina delniške družbe odloča tudi o imenovanju članov nadzornega sveta (prvi odstavek 274. člena in prvi odstavek 293. člena ZGD-1), saj delniška družba (če gre za statutarno določen dvotirni sistem upravljanja) brez tega organa ne more delovati oziroma funkcionirati. Če je bila torej v zvezi s temi sklepi pred sodiščem uspešno uveljavljena ničnost oziroma izpodbojnost, to po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da skupščina delniške družbe na naslednjem zasedanju načeloma ne bo smela ponovno odločati o enakih predlogih sklepov, upoštevaje ob tem seveda, zaradi katerih pravnih razlogov so bili posamični skupščinski sklepi pred tem s sodbo razglašeni za neveljavne. Če je bil prvi sklep izpodbojen zaradi kršitev postopkovne narave (kamor sodi tudi kršitev informacijske obveznosti), ni videti nobenega razumnega razloga, da ne bi skupščina delniške družbe na naslednjem zasedanju vnovič odločala o predlogu identičnega sklepa. V petem odstavku 395. člena ZGD-1(1) je namreč predpisano le, da (prvega) sklepa ni več mogoče razveljaviti, če je skupščina izpodbijani sklep potrdila z novim sklepom in če proti novemu sklepu v izpodbojnem roku ni bila vložena tožba za njegovo neveljavnost ali ugotovitev ničnosti ali če je bila tožba umaknjena ali če je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev novega sklepa ali ugotovitev njegove ničnosti pravnomočno zavrnjen. V tem pravnem pravilu je urejena situacija, ko potrditveni sklep ohrani svojo legitimnost, če je bil prvi sklep izpodbijan zaradi kršitev postopkovne narave. Če pa je bil prvi sklep neveljaven zaradi določenih materialnopravnih razlogov (na primer, ker je njegova vsebina v nasprotju z zakonom ali statutom - 1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1, ničnost volitev - 392. člen ZGD-1, če je po svoji vsebini v nasprotju z bistvom delniške družbe ali moralo ali javnim redom - tretja in četrta alineja 390. člena ZGD-1, ničnost letnega poročila), se lahko pojavi relevantno vprašanje, ali je dopustno ponovno odločati o predlogih sklepov, ki predstavljajo nadomestitev izpodbitih oziroma ničnostnih sklepov. Vendar pa obravnavana pritožba konkretnih razlogov v tej smeri ne podaja, ampak zastopa že omenjeno načelno pravno stališče.

Glede sklepov, ki so bili sprejeti na predhodnih dveh skupščinah tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili na skupščini 30.8.2012 sprejeti sklepi o imenovanju predsednika skupščine, seznanitev skupščine z letnimi poročili za obdobje 2008/2011, uporaba bilančnega dobička za leto 2011 s podelitvijo razrešnice direktorju in nadzornemu svetu, imenovanje revizorja in imenovanje nadzornega sveta (ker je dosedanjim članom nadzornega sveta potekel mandat). Ti sklepi so bili nato v sodnem postopku sicer ugotovljeni za nične (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Pg 488/2013), vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da delničarji na naslednji skupščini ne bodo mogli ponovno odločati o imenovanju istega predsednika skupščine, oziroma se ne bodo mogli seznaniti z letnimi poročili. Enako velja za imenovanje revizorja oziroma člane nadzornega sveta, pri čemer obravnavana pritožba ne izpostavi nobenega konkretnega razloga (v smeri neveljavnosti zaradi materialnopravnih razlogov), zaradi katerega ne bi bilo mogoče na naslednji skupščini ponovno odločati o predlogu identičnega sklepa. Tudi kar se tiče sklepa o uporabi bilančnega dobička in potrditve razrešnice, velja enaka argumentacija. Tudi na skupščini tožene stranke 30.8.2013 so bili sprejeti sklepi o seznanitvi skupščine z letnim poročilom za leto 2012 in o uporabi bilančnega dobička, vključno z razrešnico organom vodenja in nadzora. Glede na to, da so bili ti sklepi s sodbo (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, I Pg 396/2013) razveljavljeni (zaradi kršitve informacijske obveznosti), je več kot očitno, da ni videti nobenega utemeljenega razloga, da bi skupščina o identičnih predlogih sklepov na naslednjem zasedanju ne mogla ponovno glasovati.

Pritožbeno sodišče je dolžno na pravilno uporabo materialnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V tej pravdi je bilo pravnomočno odločeno (glede na to, da se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe nobena stranka ni pritožila), da je letno poročilo za poslovno leto tožene stranke 2013 nično. To pa pomeni, da je nično tudi konsolidirano letno poročilo družb, ki so (poleg tožene stranke) vključene v konsolidacijo. Konsolidirano letno poročilo mora namreč izkazovati resničen in pošten prikaz finančnega položaja, poslovnega izida, denarnih tokov in gibanja kapitala vseh družb, ki so vključene v konsolidacijo kot celote (šesti odstavek 56. člena ZGD-1). Ker je tožena stranka, katere letno poročilo za poslovno leto 2013 je nično, vključena v konsolidacijo, je nično tudi konsolidirano letno poročilo za poslovno leto 2013.

Bilančni dobiček je tisti del čistega dobička, o uporabi katerega odloča skupščina delniške družbe (šesti odstavek 230. člena ZGD-1). Kategorija bilančnega dobička je sestavni del izkaza poslovnega izida in izkaza gibanja kapitala (64. do 66. člen ZGD-1). Glede na to, da je pravnomočno ugotovljeno, da je letno poročilo za poslovno leto 2013 nično, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na uporabo bilančnega dobička za poslovno leto 2013 in na podelitev razrešnice organom vodenja in nadzora za poslovno leto 2013 (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (353. in 358. člen ZPP).

Delna sprememba odločitve sodišča prve stopnje ni spremenila deleža uspeha pravdnih strank v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških ni posegalo. Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

----

op. št. 1: To pravno situacijo obravnava tudi zadeva VSK Cpg 36/2011, na katero se sklicuje obravnavana pritožba.