UPRS sodba III U 198/2014

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 3123-19/2011/39 z dne 28. 5. 2014 odpravi v točki 1. izreka in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo na podlagi 18. člena v zvezi s tretjim odstavkom 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v zvezi z Uredbo o ukrepih 1.3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010 2013 (v nadaljevanju Uredba) ter Javnim razpisom za ukrep 322 Obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju Javnim razpisom) v ponovnem postopku na zahtevo tožeče stranke v zadevi obravnave zahtevka za izplačilo sredstev, določenih z odločbo o pravici do sredstev iz naslova ukrepa obnova in razvoj vasi odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-19/2011-11 z dne 17. 11. 2011, ki ga je vložila tožeča stranka, delno ugodi v višini 236.753,10 EUR, del zahtevka v višini 112.782,39 EUR pa zavrnila (točka 1. izreka). Ugotovila je, da so bila sredstva v višini 236.753,10 EUR tožeči stranki dne 19. 12. 2012 že nakazana na podlagi odpravljene odločbe št. 33123-19/2011/24, z dne 29. 11. 2012 (točka 2 izreka). Nadalje je odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (točka 3 izreka) ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je v postopku ponovnega odločanja ugotovila, da je tožeča stranka dne 2. 10. 2012 vložila zahtevek za izplačilo sredstev za prijavljeno naložbo „Razširitev pokopališča v Kortah-I. faza“ in zahtevala 349.553,49 EUR, to je manj sredstev, kot so ji bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-19/2011/11 z dne 17. 11. 2011 v višini 377.338,90 EUR. K zahtevi za izplačilo je priložila končno situacijo del, izvršenih do konca meseca septembra 2012 z dne 28. 9. 2012 izvajalca A. d.o.o. V skladu s 56. členom ZKme-1 je odobrila delu zahtevka za izplačilo sredstev, ki so izpolnjevali pogoje Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev in jih izplačala na račun tožeče stranke. Po tem, ko povzame ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na znižanje upravičenih stroškov, pojasnjuje, da je tožeča stranka podala nepopolno vlogo, ki jo je pravočasno dopolnila in priložila sklep o potrditvi DIIP-a, v katerem je bil naveden znesek zaprošenih sredstev in višina lastnih sredstev, ter obrazec PRP-04.3 iz Načrta razvojnih programov občine, iz katerega je bila razvidna analiza stroškov in koristi ter priložen izračun finančne vrzeli. Tožeča stranka je v obrazcu PRP-04.3 sama navedla oziroma izračunala višino finančne vrzeli v višini 52.632,95 EUR, kar je tožena stranka upoštevala pri izračunu višine sredstev v odločbi o pravici do sredstev z dne 17. 11. 2011. Na znižanje v višini finančne vrzeli je bila tožeča stranka opozorjena preko obrazca PRP-4.3, ki je bil priložen odločbi o pravici do sredstev. Navedeno znižanje je bila tožeča stranka dolžna upoštevati pri oddaji zahtevka (višine upravičenih stroškov), česar pa sama ni storila, zato je tožena stranka upoštevala navedeno finančno vrzel tako, da je za to višino tožeči stranki znižala prijavljene upravičene stroške za 43.424,64 EUR (finančna vrzel v višini 89,44 %).

3Kot neupravičene stroške je štela nepredvidena dela, nadzor nad deli in izdelavo PID-a v višini 1.361,35 EUR. Gre za stroške, ki jih tožena stranka ni priznala že v odločbi z dne 17. 11. 2011, kar je obrazložila v prilogi PRP-4.3.

4Neskladno z določbo devetega odstavka 37. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), so bile v razpisni dokumentaciji pri tam navedenih postavkah navedene blagovne znamke, zato so bili pri obravnavi zahtevka za izplačilo tožeči stranki odšteti vsi popisi del, ki vključujejo navedbo blagovne znamke in v tekstu ne navajajo besede „in enakovredni“, kar je skladno s stališčem Evropskega računskega sodišča, da je skladno z nacionalno zakonodajo (ZJN-2), sklicevanje na blagovne znamke dovoljeno le v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila in se pri takem sklicevanju navede besedilo „ali enakovredni“, drugače gre za kršitev določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Zato je stranki znižala upravičene stroške za 18.238,95 EUR.

5V skladu z 10. točko, poglavja IV.1.2 Javnega razpisa. specifični pogoji, mora vlagatelj izkazati lastništvo nepremičnin, kjer bo izvedena naložba, ki je predmet podpore po tem Javnem razpisu. V primeru, ko vlagatelj ni lastnik oziroma edini lastnik predmeta podpore, je lahko drugi lastnik ali solastnik samo krajevna skupnost ali društvo. Pri stroških izvedbe nizkonapetostnega priključka v višini 2.364,00 EUR je Agencija ugotovila, da izvedba priključka ne poteka po parcelnih številkah, ki so predmet naložbe, zato jih je štela kot neupravičene in jih je zavrnila v skupni višini 3.014,00 EUR.

6Nadalje navaja, da je ob kontroli na terenu ugotovila, da je bilo v končni situaciji pri postavki A 1.6.11 navedenih 8 stebričkov, montiranih pa le 6 stebričkov, zato je kot neupravičene stroške odštela stroške 2 količkov v vrednosti 304,00 EUR, pri čemer ni upoštevala, da sta 2 izmed montiranih 6 stebričkov demontažna stebrička z ključavnicama. Skupaj neupravičeni stroški 6 predstavljajo 16,13 procentno razliko, zato je v skladu z določbo 30. člena Uredbe Komisije uporabila sankcijo v višini ugotovljene razlike, kar znaša 56.391,19 EUR. V zvezi z očitano kršitvijo, da zaradi razjasnitve zadeve ni razpisala glavne obravnave, je navedla, da je bila tožeči stranki v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Na poziv tožene stranke je tožeča stranka podala obsežne pripombe in predloge, ki jih je upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe.

7Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov kršitve določb postopka. Toženi stranki očita kršitev 9. člena ZUP, saj ni imela možnosti, da se izjavi o ugotovljenih kršitvah, posledica te kršitve pa je bila napačna ugotovitev dejstev in kršitev materialnega prava. S kršitvijo 9. člena ZUP pa so bile kršene tudi njene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženi stranki očita, da ji zaradi navedenih kršitev ni bilo omogočeno, da dokaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska in v posledici uporabo četrtega odstavka 30. člena Uredbe. V nadaljevanju navaja ugovore, ki se nanašajo na finančno vrzel, ki bi jo morala tožeča stranka pri zahtevku za izplačilo upoštevati, kljub temu, da z odločbo o pravici do sredstev le ta ni bila določena. Finančna vrzel v Javnem razpisu pravno ni opredeljena, saj v razpisu, ki je bil podlaga za izdajo odločbe, ni bila omenjena kot obvezna vsebina. Problem pravne podlage in utemeljitev v zvezi s finančno vrzeljo pa je očitno problematičen tudi za toženo stranko, ki je šele v zadnjem razpisu pri ukrepu 322 obnova in razvoj vasi iz leta 2013 prvič določno zapisala, da mora predložena investicijska dokumentacija vsebovati tudi izračun finančne vrzeli, tega določila pa v predmetnem javnem razpisu ni bilo. Ugovarja tudi zmanjšanju upravičenih stroškov za 18.238,95 EUR zaradi domnevne kršitve ZJN-2 z utemeljitvijo, da znaša obseg domnevnega naročila manj kot 20.000 EUR. ZJN-2 v danem primeru ni mogoče uporabiti, zato bi lahko naročnik gradnje le to izločil iz javnega naročila, saj se določbe ZJN-2 za javna naročila, do te vrednosti ne uporabljajo. Tožnik bi lahko v tem okviru oblikoval potreben sklop naročil, saj naročilo predstavlja ločeno celoto 37. člena ZJN-2. Ugovarja tudi dvakratnim odbitkom nepriznanih sredstev in zmanjšanju upravičenih stroškov izvedbe nizkonapetostnega priključka, stroškov zakoličbe in nepredvidenih stroškov to je del nadzora in izdelave PDI.

8Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter ji odobri vsa zahtevana sredstva, podrejeno pa, da je izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu (točka 1. izreka) glede zahtevka v višini 112.782,00 odpravi oziroma pa, da izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter ji povrne stroške postopka.

9Tožena stranka je v zadevi podala odgovor na tožbo, v katerem podrobneje obrazlaga razloge za svojo odločitev.

10Tožba je utemeljena.

K točki I izreka:

11V obravnavani zadevi gre za odločanje o zahtevku za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 17. 11. 2011 iz naslova sofinanciranja Ukrepa št. 322 „Obnova in razvoj vasi“, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za obnovo in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 45/2011, v nadaljevanju Javni razpis). Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku, po tem, ko je sodišče s sodbo III U 18/2013-18 z dne 7. 3. 2014 ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo tožene stranke z dne 29. 11. 2011 odpravilo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavani zadevi je sporno, ali je zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, ki ga je vložila dne 2. 10. 2011 v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-19/2011-11 z dne 17. 11. 2011 izpolnjeval vse pogoje, predpisane z Uredbo in Javnim razpisom.

12Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v 56. členu, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje, med drugim določa tudi, da v primeru, da zahtevku za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Pred izdajo odločbe je zato, v skladu z določbo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po 146. členu ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Odločba pa mora obsegati sestavine, določene v 210. členu ZUP, obrazložena pa mora biti tako, kot je predpisano v 214. členu ZUP. V skladu z določbo 214. člena mora obrazložitev vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov, tako, da je razvidno na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. V obrazložitvi morajo biti navedeni in tolmačeni materialni predpisi oziroma posamezne njihove določbe, ki so podlaga za odločitev. Navedena mora biti tudi pravna presoja in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe.

13Uredba Komisije EU št. 65/2011 (v nadaljevanju Uredba) v 30. členu opredeljuje znižanja in izključitve. V prvem odstavku določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke a) presega znesek izračuna na podlagi točke b) za več kot 3 % se za znesek izračuna na podlagi točke b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. V zadnjem 4. odstavku pa navaja, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. V tretjem odstavku 30. člena pa določa, da se znižanje in izključitve iz odstavkov 1 in 2 smiselno uporabljajo za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi 25. in 29. člena.

14Za tožečo stranko je sporna obveznost, da mora v zahtevku za izplačilo sredstev pri izračunu višine zahtevanih sredstev ponovno upoštevati finančno vrzel, saj odločba o pravici do sredstev niti v izreku niti v obrazložitvi ne navaja finančne vrzeli, njene višine in obveznosti občine, v zvezi z upoštevanjem le te pri oddaji zahtevka, če zahtevana sredstva presegajo višino odobrenih sredstev. Tožena stranka je obrazložila, na kakšen način je izračunala upravičene stroške ob upoštevanju finančne vrzeli (obrazec PRP-04.3 in obrazec 3: Načrt razvojnih programov 2011-2014 element NPR:Projekt, obrazec 8-izračun finančne vrzeli), ki se nanaša na celotno prijavljeno investicijo.

15Tožeča stranka pa v tožbi in ves čas postopka navaja dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje dejstvo, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevku in se pri tem sklicuje na pojasnila uradnih oseb tožene stranke pred vložitvijo zahtevka in na določila javnega razpisa, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Vztraja pri izvedbi dokazov, s katerimi bi lahko dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, s čemer bi dosegla neuporabo znižanja skladno s četrtim odstavkom 30. člena Uredbe. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj tožena stranka ni izvedla predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko tožeča stranka dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 30. člena). Ni pa tudi navedla pravnih podlag, iz katerih izhaja odgovornost tožeče stranke za vključitev neupravičenega zneska. Pomanjkljivo obrazložena odločba pa pomeni takšno bistveno kršitev pravil postopka (člen 214 ZUP), zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

16Glede na navedeno je po presoji sodišča na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je odločitev sprejelo na seji senata (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj za odločanje o stvari sami, tako kot to predlaga tožeča stranka, niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZUS-1.

K točki II izreka:

17Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v višini 285,00 EUR s pripadajočim DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).