VSRS sodba II Ips 223/2012

Revizija se zavrne.

1Tožnik je kot pravni naslednik svojega že umrlega očeta S. V., ki je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v večstanovanjski zgradbi v ..., zahteval odkup tega stanovanja po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) od D. Ker slednji pogodbe ni bil pripravljen skleniti, je zoper njega vložil tožbo, a je z zahtevkom propadel zaradi zgrešene pasivne legitimacije - tožiti bi moral ustanovitelja zavoda. Novo tožbo za odkup je nato vložil zoper Občina ... in z zahtevkom uspel. Na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo je k temu zavezovala, je Občina ... s tožnikom 1. 12. 2000 sklenila prodajno pogodbo, predlog za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime pa je tožnik vložil 23. 6. 2003, a ga je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila kot lastnica spornega stanovanja v letu 2003 vpisana Republika Slovenija na podlagi Zakona o zadrugah in da torej njegova lastnica ni prodajalka - Občina ... Te okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, med pravdnima strankama niso bile sporne.

2V obravnavani zadevi je tožnik nato s tožbo, vloženo 2. 6. 2008 zoper Republiko Slovenijo, zahteval primarno izstavitev dovoljenja za izvedbo etažne lastnine na večstanovanjski stavbi, v kateri se nahaja sporno stanovanje, ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v svojo korist, podredno pa še ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Oba zahtevka sta bila pravnomočno zavrnjena.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 85/2012 z dne 17. 5. 2012 dopustila revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v konkretnem primeru pravilna.

4Tožnik je v dopuščeni reviziji uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava in sicer pred sodiščema prve in druge stopnje ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo njegovemu zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa, naj sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Relevantne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

5Tožena stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7(1) Tožnik opozarja, da je bilo v postopku sporno vprašanje, ali je tožena stranka postala lastnica spornega stanovanja po prvem odstavku 65. člena Zakona o zavodih in sicer že z dnem 1. 4. 1991, v letu 2003 opravljena vknjižba njene lastninske pravice pa je bila le deklaratorna. Takšno je bilo stališče sodišč prve in druge stopnje, ki pa je materialnopravno zmotno: po prepričanju tožnika je navedena določba zgolj določila titularja takratni družbeni lastnini, oziroma, da postane premoženje last ustanovitelja, ustanoviteljica pa je bila Občina ... in ne Republika Slovenija. Torej je po zakonu postala lastnica spornega stanovanja Občina ..., čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 360/95. Če bi Vrhovno sodišče štelo, da je lastnica spornega stanovanja država, ne bi pravnomočno zavrnjenega zahtevka, da mora bivšemu imetniku stanovanjske pravice stanovanje prodati Občina ..., vrnilo v novo sojenje. Tožnik v reviziji trdi še, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni odgovorilo na pritožbeno opozorilo, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 360/95 pritrdilo tožniku, da je bil v zemljiški knjigi pri spornem stanovanju kot lastnik vknjižen D. Taka vknjižba je jasno razvidna tudi iz prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z Občino ... 1. 12. 2000. To pa lahko pomeni le, da je po prvem odstavku 65. člena SZ lastnica stanovanja Občina ...

(2) Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V konkretnem primeru je bila dopuščena glede materialnopravnega vprašanja pravilnosti odločitve v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V prejšnji točki nanizani očitki tožnika se ne nanašajo na dopuščeno vprašanje, pač pa na odločitev o primarnem zahtevku (za dopustitev izvedbe etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), zato ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

8(1) Na odločitev o podrednem zahtevku se nanaša revidentovo prepričanje, da je bilo zmotno rešeno vprašanje njegove dobrovernosti. Poudarja, da se ta domneva in pomeni, da ima priposestvovalec stvarno podlago, iz katere jo črpa; samo, če so podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku porodile dvom v resničnost podlage za dobrovernost, potem dobrovernosti ni. Priposestvovalec ni dobroveren le, ko uveljavljana pravica izhaja iz zemljiške knjige, temveč lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah. Ravno za to gre v konkretnem primeru. Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi po tem, ko se z neko povprečno skrbnostjo prepriča o vseh okoliščinah in ko njegovo celotno ravnanje utemeljuje sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. V dobri veri je, ko kljub ustrezni skrbnosti ostaja prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti zares njegova in tožnik po trenutku, ko je sklenil prodajno pogodbo z Občino ..., s čemer je bila realizirana pravnomočna sodba sodišča, ni imel nobenega razumnega razloga za dvom o obstoju svoje lastninske pravice na stanovanju, ki ga ima vseskozi v posesti.

(2) Tožnik nima prav. Odločitev pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilna. Strinja se s tožnikom, da je bila njegova posest dobroverna od trenutka, ko je z Občino ... sklenil prodajno pogodbo, čemur v reviziji tudi sam pritrjuje, saj poudarja, da najkasneje po sklenitvi prodajne pogodbe z Občino ..., ki je bila izpeljava pravnomočne sodbe, ni imel nobenega racionalnega in razumnega razloga, zaradi katerega spornega stanovanja ne bi štel kot lastnega ter ga je torej upravičeno štel za svojega oziroma je bil v dobri veri. Razlog za zavrnitev ugotovitvenega zahtevka je po izpodbijani sodbi (enako kot po sodbi prvostopenjskega sodišča) v presoji, da je tožnikovega dobra vera prenehala v letu 2003, ko mu je bil (nesporno) vročen sklep zemljiškoknjižnega sodišča o zavrnitvi njegovega predloga za vknjižbo lastninske pravice pri spornem stanovanju na njegovo ime. Zato priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini ni bilo mogoče niti po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, niti po sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku. Tožnik se v reviziji (po razumevanju revizijskega sodišča) zavzema za presojo, da v konkretnem primeru obstojijo posebne okoliščine, zaradi katerih je njegova posest stanovanja dobroverna tudi po zavrnitvi predlaganega vpisa lastninske pravice v njegovo korist. Vendar pa pri utemeljitvi teh okoliščin zaide sam s seboj v nasprotje: sklicuje se namreč na nekatere odločitve in razloge sodišč v predhodnih postopkih (revizijsko sodišče jih omenja v prvi točki obrazložitve te sodbe) iz časa pred sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 2000, čeprav prav s sklenitvijo te pogodbe izrecno utemeljuje nastop svoje dobre vere. Stališča sodne prakse, na katera se sklicuje revident in jih je Vrhovno sodišče povzelo v prejšnji točki obrazložitve, potrjujejo pravilnost presoje izpodbijane sodbe, da tožnik, ki je svojo dobro vero gradil na prodajni pogodbi, ni mogel biti več dobroveren odkar je prejel sklep zemljiškoknjižnega sodišča o zavrnitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi te pogodbe v svoji korist. Tak sklep pri povprečno skrbnem človeku nedvomno vzbudi dvom, ali res obstoji pravica, v katero je bil do tedaj prepričan. Poleg tega pa tožnikov položaj ne bi bil ugodnejši niti v primeru, če dobra vera z zavrnitvijo zemljiškega vpisa ne bi prenehala: prenehala bi v vsakem primeru najpozneje tedaj, ko je v konkretni pravdi tožena stranka vložila odgovor na tožbo in po tožniku zatrjevano pravico osporavala, kar je storila pred iztekom 10-letne priposestovalne dobe (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika, prej drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

9Ker je tožnikova revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).