VSL sodba III Cp 3307/2015

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se dosojeni znesek zniža za 409,87 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se toženkina pritožba zavrne, pritožba tožnikov pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožniki so dolžni toženki povrniti 80,55 EUR njenih pritožbenih stroškov v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

1V že drugem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku in drugi tožnici nerazdelno plačati 1809,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila (I.), poleg tega vsakemu še po 150 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila (II. in III.), tretjemu tožniku 400 EUR in četrti tožnici 300 EUR, skupaj z zahtevanimi obrestmi (IV. in V.); zavrnilo je zahtevek tožnikov v presežku, za 2024,64 EUR (VI.) in odločilo še o stroških, in sicer da jih je toženka dolžna povrniti prvemu tožniku in drugi tožnici, v višini 794,44 EUR (VII.).

2Odločitev pod I. vsebinsko pomeni vračilo 50 % od preostanka zneska vplačanega turističnega aranžmaja staršema družine A. za letovanje v Turčiji (v hotelu X), upoštevaje delno vračilo, ki ga je toženka izvedla že prostovoljno zaradi predčasne vrnitve potnikov, in sicer 45 % na račun žuželk v hotelski sobi, 5 % pa zaradi čakanja na hrano, skupaj 1024,65 EUR; 207 EUR je prvima tožnikoma dosojeno kot premoženjska škoda iz naslova telefonskih stroškov, 245 EUR za zdravstvene storitve, 332,83 EUR pa za kemično čiščenje oblačil. Pod II., III., IV. in V. je tožnikom dosojena nepremoženjska škoda zaradi izgube užitka počitnic, staršema po 150 EUR, otrokoma po 100 EUR, slednjima pa ostalo še zaradi nevšečnosti med zdravljenjem.

3Zoper to sodbo so se ponovno pritožili vsi tožniki in toženka, vsak proti delu, ki je zanj neugoden, sklicujejo se na vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlagajo ustrezno spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega dela ter opredeljujejo svoje pritožbene stroške.

4Tožniki menijo, da je dosojeno znižanje kupnine ter odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka, menijo, da bi moralo sodišče kupnino zaradi mrčesa znižati za 50 %, zaradi slabe oskrbe pa za 40%, saj ni šlo le za dolgo čakanje na hrano, pač pa tudi za umazano mizo, posodo in pribor, na plaži pa je bila hrana nezavarovana pred mrčesom. Glede nepremoženjske škode poudarjajo, da je bil čas šolskih počitnic, ko sta bila otroka prikrajšana za vse dejavnosti na prostem in za kopanje, kar je precejšnje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, intenzivne pa so bile tudi neugodnosti med zdravljenjem. Grajajo tudi odločitev o stroških, češ da sodišče toženki ne bi smelo priznati priglašene nagrade za pritožbo. Prikazujejo svoj izračun, po katerem bi jim šlo 1074,72 EUR. Tožniki uvodoma sicer še nasprotujejo delegirani pristojnosti na Višje sodišče v Ljubljani, navajajo, da je razumevanje relevantnega prava na Višjem sodišču v Mariboru pravilnejše.

5Toženka pa sodišču očita, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča glede njene odgovornosti, saj je dokazala, da je pri izbiri hotelirja ravnala z vso skrbnostjo. Ne strinja se s pravno razlago sodišča, po kateri bi se lahko ekskulpirala samo v primeru krivde potnika, tretje osebe ali višje sile. Navaja, da so bili potniki že v splošnih pogojih opozorjeni, da urejajo morebitne težave z nastanitvijo s hotelirjem. Opozarja, da so tožniki na domnevne pomanjkljivosti oz. svoje težave opozorili šele 9. dan, nobenih pripomb pa ni bilo glede higiene. To naj bi tožniki začeli navajati šele po povratku, kar je v nasprotju z določbo 57.e ZVPot, ki pravi, da mora potrošnik v najkrajšem možnem času opozoriti na napako. Ponovno pojasnjuje, da so tožniki zavrnili nastanitev v drugem hotelu in jim je takoj organizirala in plačala povratek. Meni, da pojav insektov – posteljnih stenic, sploh ni dokazan, zelo neverjetno naj bi bilo, da bi se žuželke pojavile šele 9. dan in da nihče drug od številnih gostov ne bi imel podobnih težav; tudi izvedenka je dopustila tudi druge vzroke alergije. Sodišču očita nekritično sprejemanje izpovedi prič in tožnikov. Kot povsem neizkazani se toženka upira postavki znižanja zaradi čakanja na hrano; ta napaka naj bi bila tudi zatrjevana prepozno, šele v pritožbenem postopku. V nobenem primeru pa po toženkinem prepričanju tožniki niso upravičeni do takšnega znižanja, če se upošteva splošne pogoje in Frankfurtsko tabelo, pa tudi določbe OZ. Kot pretiranim in neizkazanim toženka nasprotuje tudi stroškom za telefon in čiščenje; v računu za slednje je navedena tudi zimska garderoba, poleg tega pa kar 58 srajc in 32 hlač. Toženka končno oporeka kot previsoki tudi odškodnini za neugodnosti zaradi le nekajdnevne srbečice.

6Odgovora na pritožbo tokrat ni podal nihče.

7Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

8Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v zadostni meri ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, (le) delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

9Kot je pojasnjeno v uvodni opombi, odloča Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče v tej zadevi na podlagi sklepa o prenosu pristojnosti predsednika Vrhovnega sodišča RS. Prenos pristojnosti nima nič opraviti s pričakovano vsebino odločitve, stranka pa ji v tem primeru tudi ne more nasprotovati.

10Sodišče prve stopnje je glede podlage zahtevkov tožnikov pravilno uporabilo materialno pravo, čeprav v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča. Za svojo odločitev je navedlo pravilne in prepričljive razloge, v celoti oprte na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2013 z dne 30. julija 2015, ki jo pravilno razume in povzema v točkah 16. do 18. na strani 10 in 11 obrazložitve svoje sodbe. Res je, da bi ob uporabi 890. in 892. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) toženka odgovarjala le v primeru neskrbnosti pri izbiri hotela kot tretje osebe, ki ji je bila zaupana storitev nastanitve potnikov (culpa in eligendo). Zato je pritožbeno sodišče prvič zadevo vrnilo prvostopenjskemu z navodilom, da preveri toženkine ugovore v tej smeri. Vrhovno sodišče RS pa je v pravkar omenjeni sodbi (kasnejši od prve pritožbene odločbe v tej zadevi) jasno in prepričljivo razložilo, zakaj 892. čl. OZ in 57.g čl. Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) nista ustrezna implementacija evropske Direktive 90/314, ki je v 5. čl. jasna in nedvoumna, zato jo je treba za presojo odgovornosti organizatorja potovanja uporabiti neposredno. Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema.

11Prvostopenjsko sodišče je na tej podlagi pravilno ugotovilo, da toženka za napake odgovarja, ker ekskulpacijskih razlogov, ki so relevantni po Direktivi 90/314 (napaka samega potrošnika, ravnanje tretje nepovezane osebe ali višja sila), v tem primeru ni bilo.(2)

12Glede obsega znižanja kupnine je tokrat prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, da je uporabilo Frankfurtske tabele, vendar je pri uporabi le-teh oz. pri odločitvi glede znižanja napravilo napako v škodo toženke. Zaradi mrčesa v hotelski sobi omenjena tabela predvideva znižanje cene od 10-50 % (tč. 5/l – mrčes, „golazen“). Sodišče prve stopnje je zaradi te napake dosodilo 45 % znižanje, kar je po presoji pritožbenega sodišča pretirano. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dokazno oceno o mrčesu v hotelski sobi, ki je opikal otroka – tretjega tožnika in četrto tožnico. Toženka to dokazno oceno sicer napada z razumnimi argumenti, a neuspešno. Ta je skrbna, notranje skladna, logična in oprta na vse v tej smeri izvedene dokaze (zaslišanje prič in strank, fotografije in izvedensko mnenje). Da je izvedenka dopustila tudi druge možne vzroke alergije in da je možno, da bi mrčes otroka opikal tudi kje drugje, je že res, vendar to ne izključuje prepričanja sodišča, da se je zgodilo tako, kot so opisali tožniki, predložili fotografijo, posredno pa so mrčes v sobi tožnikov vendarle potrdile tudi objektivno nepristranske, za izid pravde nezainteresirane priče. Ocene njihovih izpovedb, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne vidi kot pristranske in je ta toženkina kritika tudi dokaj pavšalna. Precej zanesljivo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za stenice, a to pravzaprav sploh ni bistveno. Napaka je namreč vsak oz. kakršenkoli (pretiran) mrčes,(3) ki lahko potniku povzroči škodo.

13Kljub pravilni ugotovitvi, da je mrčes v hotelski sobi bil in tam otrokoma povzročala znatnejše nevšečnosti, ob pravilni uporabi Frankfurtske tabele ta napaka vodi do 25 % in ne do 45 % znižanja cene. Treba je namreč najprej upoštevati, da sta nevšečnosti zaradi mrčesa dokazano trpela samo otroka, potniki v aranžmaju pa so bili vsi štirje tožniki. Nadalje je treba upoštevati tudi, kar utemeljeno opozarja toženka, da tožniki niso dokazali, da bi težave trpeli ves čas bivanja; zdravnika so obiskali 9. dan, 20. 7. 2012, istega dne obvestili toženkine predstavnike, ki so takoj reagirali, sobo so takoj razkužili, tožnikom bila ponujena nadomestna nastanitev, potem pa organiziran in plačan predčasen povratek.

14Upravičeno je sodišče dosodilo 5 % znižanje kupnine tudi iz naslova pomanjkljive postrežbe hrane (tč. 3/b predvideva znižanje za 5 – 10%), ker je na podlagi izpovedb prve tožnice, drugega tožnika ter toženkinega predstavnika štelo kot dokazano, da je bila med obroki gneča in da je bilo treba včasih čakati na pribor. Kljub temu, da se za to na licu mesta tožniki niso pritožili, s tem niso izgubili pravic, da znižanje kupnine zaradi tega uveljavljajo po povratku (to lahko potrošnik stori v roku dveh mesecev po končanem potovanju, glej 2. odst. 57.e čl. ZVPot), ni pa res, da so to napako prvič omenili šele v pritožbenem postopku, saj so jo že v prvi pripravljalni vlogi (glej zadnji odstavek druge neoštevilčene vloge tožnikov z dne 11. 10. 2013). Zavzemanje tožnikov za še višje znižanje zaradi napak pri postrežbi s hrano ni utemeljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh napak, ki jih sedaj poudarjajo v pritožbi (glej 15. tč. obrazložitve na strani 9 in 10). Ob tem pa gre vendarle poudariti, da uporabljene Frankfurtske tabele tudi niso absolutno vodilo in da je treba upoštevati vse okoliščine primera. Vse to skupaj po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje 30 % skupno znižanje preostanka cene turističnega paketa, ne manj ne več.

15Sodišče prve stopnje je o nepremoženjski škodi tožnikov pravilno odločilo. Od primera evropskega Sodišča Leitner vs. TUI(4) je treba tudi v našem pravu priznati potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka dopusta, in sicer zaradi psihičnih neugodnosti, podobno kot v posebnih primerih začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali pri posegih v osebnostne pravice.(5) Dosojena odškodnina iz tega naslova je ustrezna in ni prenizka. Možina,(6) na katerega se ustrezno sklicuje že sodišče prve stopnje, navaja primere iz avstrijske prakse, kjer so odškodnine tudi dokaj nizke, deset oz. nekaj deset evrov na dan; sodna praksa evropskih nacionalnih sodišč je glede na to, da je institut te škode v naš pravni red prišel preko sodbe Sodišča, domače sodne prakse pa še ni, vsekakor relevantna. Čas počitnic, v katerem sta bila otroka prikrajšana za dejavnosti na prostem, vključno s kopanjem, ne narekuje drugačne presoje oz. višje odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ima v našem pravu še vedno pomen satisfakcije, torej zadoščenja, tolažbe, in ne sme iti na račun drugačnih, obogatitvenih teženj. Za otroka, ki sta bila v času (vendarle le delno) uničenih počitnic stara 10 in 13 let, že zato te odškodnine ni primerno višati.

16Tudi odškodnina za nevšečnosti med zdravljenjem (srbečica, nanašanje mazila, prepoved kopanja) za tretjega tožnika 300 EUR in četrto tožnico 200 EUR je odmerjena v primernem znesku in ni niti pretirana niti prenizka, odmerjena je v okviru odškodnin za zelo lahke telesne poškodbe (Fischerjev sistem, skupina I), kar glede na ugotovljeno (glej 33. točko prvostopenjske sodbe na str. 17 in 18) ustreza tako posebnostim primera (načelo individualizacije), kot tudi nuji po objektivni primerljivosti odškodnin, torej upoštevanju razmerij med hujšimi in blažjimi škodami in odškodninami.

17Končno pa toženka neutemeljeno izpodbija oceno o višini premoženjske škode – postavki telefonskih stroškov in kemičnega čiščenja oblačil. Obakrat gre na prvi pogled res za sorazmerno visok znesek, a je v obeh primerih dokazno podprt z zanesljivimi dokazi, prvič z računom in izpiskom klicev prvega tožnika v relevantnem obdobju, in drugič z računom kemične čistilnice. Res je tam navedeno nenavadno veliko število kosov oblačil, pa tudi šali, kape in rokavice, vendar so razlogi sodišča prve stopnje, zakaj to vseeno sprejema kot prepričljivo izkazan resnični strošek, razumni. Navedlo je, da gre očitno za standardne postavke kemične čistilnice, pri čemer so kape in šali lahko tudi kosi poletne garderobe. Sprejemljivo pa je tudi, da so potniki po povratku v kemično čiščenje odnesli prav vso svojo garderobo, ki so jo imeli s seboj za 14 dnevne počitnice.

18Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe, ki so ga izpodbijali oni (353. čl. ZPP), pritožbi toženke pa je po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava glede na ugotovljena dejstva spremenilo sodbo v ugodilnem delu tako, da je zavrnilo tudi del tega dela tožbenega zahtevka, v ostalem pa ta del potrdilo in pritožbo toženke zavrnilo (353. čl. ZPP).

19Delna sprememba odločitve ni vplivala na odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ki so tudi sicer odmerjeni pravilno in zakonito. Očitek tožnikov, da bi sodišče toženki ne smelo upoštevati prvih pritožbenih stroškov, ni utemeljen, saj je bila tudi njena pritožba potrebna in tudi utemeljena.

20Odločiti je bilo treba še o pritožbenih stroških (165. čl. ZPP). Toženkin pritožbeni uspeh je približno 15 %, zato ji morajo v takem obsegu tožniki povrniti stroške, potrebne za pritožbo, sami pa krijejo svoje, saj so s svojo pritožbo popolnoma propadli (1. in 2. odst. 154. čl. ZPP). Toženka je imela v pritožbenem postopku stroške po Odv. Tarifi za sestavo pritožbe 312 EUR in 225 EUR za sodno takso, skupaj 537 EUR, 15 % od tega je 80,55 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------

...

Op. št. (2): Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi, ohranja organizator potovanja pravico do regresa v razmerju do tretje osebe (hotelirja) kot povzročitelja škode (4. odst. 892. čl. OZ).

Op. št. (3): mrčés: škodljive, nadležne žuželke (Fran.si).

Op. št. (4): Sodišče ES, odločba v zadevi C-168/00 z dne 12. 3. 2002.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče se tu bolj nagiba k oceni, da gre za posebne vrste začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar natančna subsumpcija pod eno od predvidenih vrst vzrokov za priznane duševne bolečine po 179. čl. OZ glede na nujnost upoštevanja sodbe evropskega Sodišča niti ni bistvena. Glej več Možina D., Nepremoženjska škoda zaradi izgube počitnic: Leitner pri nas doma, Podjetje in delo, 2014, št. 1, str. 41-56. Primerjaj tudi Mežnar Š., Novejši trendi v odškodninskem pravu, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1284-1293.

Op. št. (6): V delu, navedenem v zgornji opombi.