UPRS sodba III U 58/2014

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila zahtevek tožeče stranke za povračilo dajatev, naknadno obračunanih po odločbi Carinskega urada Koper št. DT 4242-199/2010-1 z dne 17. 2. 2010, vložen dne 13. 5. 2010 in dopolnjen dne 21. 4. 2011, 14. 6. 2011 in 15. 6. 2011.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala zahtevo za izdajo odločbe o odpustu oziroma povračilu dajatev obračunanih po odločbi carinskega urada na podlagi točke b. drugega odstavka 220. člena oziroma druge alinee prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika in sicer da deklarantu povrne oziroma odpusti plačilo naknadno obračunanega davka na dodano vrednost. Po navedeni odločbi je bilo deklarantu naloženo skupno plačilo dajatev, ki se plačujejo ob uvozu v višini 429.316,81 EUR.

3Kot prvi razlog za obstoj posebne situacije deklarant navaja, da je bila žrtev dobro organiziranega in izpeljanega goljufivega podjema več oseb, pri čemer je le to imelo za posledico, da deklarant kot posredni zastopnik, odgovarja za plačilo DDV. Hkrati so te osebe, ki so tudi posredovale deklarantu vso dokumentacijo za carinjenje, očitno ves čas vedele, da zadevna plovila niso bila nikoli namenjena za opravljanje oproščenih dejavnosti. Po navedbah deklaranta so zoper uvoznika ter še nekatere druge osebe, povezane z navedenimi dogodki, vložene kazenske ovadbe.

4Sodišče ES je v zvezi s tem razsodilo ter svojo odločitev večkrat potrdilo, da deklarant običajno prevzame odgovornost za plačilo dajatev in za predložitev ustreznih dokumentov carinskim organom. Iz tega izhaja, da Evropska unija ni odgovorna za škodljive posledice zaradi nepravilnega ravnanja njegovih pogodbenih partnerjev. Na primer, če se naknadno ugotovi, da so dokumenti ponarejeni ali netočni, potem to dejstvo predstavlja del poklicnega in poslovnega tveganja, ki je sestavni del te dejavnosti, zlasti carinskega zastopnika, ki lahko poskuša pridobiti povračilo od gospodarskih subjektov, vpletenih v goljufivo uporabo zavednih dokumentov. Skrben gospodarski subjekt, ki pozna predpise, mora oceniti tveganja, povezana s trgom, jih upoštevati in sprejeti kot običajno poslovno tveganje. Carinski organ lahko v skladu z določili 78. člena Carinskega zakona po prepustitvi blaga preveri poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom in tudi kasnejše trgovske posle z namenom, da se prepriča o točnosti navedb v deklaraciji. V kolikor bi uporaba ponarejenih ali neveljavnih listin bila sama po sebi že razlog za povračilo oziroma odpust dajatev, bi bilo naknadno preverjanje skoraj nesmiselno, saj v tem primeru z gospodarskim subjektom ne bi bilo treba ravnati s posebno skrbnostjo in bi tveganje, ki ga sicer nosijo gospodarski subjekti, prevalili na državni proračun, to pomeni, da so okoliščine v zvezi z domnevno goljufijo uvoznika, na katere se sklicuje deklarant, del običajnega poklicnega in poslovnega tveganja gospodarskega subjekta in se zato ne obravnavajo kot posebne okoliščine v smislu 239. člena Carinskega zakonika.

5Kot drugo okoliščino, ki naj bi tudi predstavljala posebno situacijo, tožeča stranka navaja, da je bil žrtev različnih pravnih stališč, ki jih je imela država v času vložitve carinskih deklaracij na eni strani, ter v času kasnejše izdaje odločbe o postopku naknadnega preverjanja deklaracij na drugi strani. Navaja, da je država šele v letu 2008 oziroma 2009, pri čemer se sklicuje na zapis sestanka Ministrstva za finance in Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10. 3. 2009 na temo oprostitve DDV pri uvozu plovil in letal, sprejela jasno in dokončno vsebinsko stališče, da je v podobnih situacijah tudi deklarant odgovoren za plačilo dajatev, kar pomeni, da v konkretnih zadevah, ko so bile deklaracije vložene v letih 2005 do 2007, deklarant ni mogel vedeti, predvideti, preprečiti ali pa vplivati na to, da bo po vložitvi zadevnih deklaracij spremenjeno pravno mnenje v nasprotno smer. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, tožeča stranka ni nikoli v postopku zahtevala pojasnil v zvezi z uveljavljanjem oprostitev plačila davka na dodano vrednost, niti ni glede te tematike pridobila pisne obrazložitve ali pojasnila Carinskega urada Koper. Drži sicer navedba, da je ob prvem uvozu opravil razgovor na Carinskem uradu Koper, vendar šele po tem, ko je bila vložena prva carinska deklaracija in je bila ta v fazi preverjanja. Tožeča stranka je v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 pri Carinski upravi Republike Slovenije vložila skupaj 17 deklaracij, po katerih so bila sproščena v promet plovila. V zvezi z navedenim ni izkazano, da bi tožeča stranka glede konkretnih uvozov in ugotavljanja oprostitve DDV pisno zahtevala pojasnila, niti, da bi glede konkretne problematike pridobila pisane obrazložitve in pojasnila od carinskega urada.

6V zvezi z uveljavljanjem davčne oprostitve na podlagi 53. člena Zakona o davku na dodano vrednost ima bistveni vpliv sodba sodišč ES v zadevi Elmeka C181-184/L4, v kateri je bilo razsojeno, da oprostitev, na katero se je deklarant skliceval ob sprostitvi predmetih plovil v prost promet, zajema storitve, opravljene neposredno ladjarju za neposredne potrebe plovil na morju, in se torej ne more razširiti tudi na tiste storitve, ki so opravljene pred stopnjo trženja, ki je oproščena plačila. Sodba je bila razglašena dne 14. 9. 2006 ter objavljena dne 18. 11. 2006, zato tudi samih postopkov, izvedenih pred razglasitvijo sodbe s tistimi, ki so bili izvedeni po tem datumu, ni mogoče obravnavati enako. Deklaracije, na katere se nanaša odločba carinskega urada z dne 17. 2. 2010, so bile vložene po razsodbi sodišča oziroma po objavi v uradnem listu, zato se deklarant ne more sklicevati na predpise, ki so veljali pred objavo predmetne sodbe, predvsem pa ne na mnenja oziroma stališča Ministrstva za finance v kolikor so ta v nasprotju s predmetno sodbo sodišča ES, saj so bila ta izdana pred sodbo sodišča. Nadalje navaja, da je v zadevi EU projekt izjave o oprostitvi davka na dodano vrednost v skladu s takrat veljavno 5. točko prvega odstavka 31. člena Zakona o davku na dodano vrednost podpisal A.A. kot direktor družbe, za katerega je bilo ugotovljeno, da mu je prenehalo pooblastilo za zastopanje, bistvene spremembe pa so bile tudi v listi dejavnosti, med katerimi je bila z registra izbrisana dejavnost dajanja ladij v najem. Vse odločbe v zadevi Euro projekt so postale pravnomočne, saj je Upravno sodišče tožbe tožeče stranke zoper odločbe, s katerimi je carinski organ opravil naknadno preverjanje predmetne carinske deklaracije, zavrnil, Vrhovno sodišče RS pa je sklepom in sodbo X Ips 2/2012 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

7Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. DT 489-1-37/2013-2 z dne 30. 12. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da se odgovornosti za plačilo carinskega dolga oziroma DDV lahko deklarant izogne le ob posebej določenih primerih, ko je treba v skladu z členom 220. Carinskega zakonika (CZ) opustiti naknadno vknjižbo carinskega dolga, oziroma v skladu s členom 239. CZ povrniti oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan carinski dolg. V obravnavanem primeru pogoj za oprostitev plačila DDV niso bili izpolnjeni že v trenutku uvoza, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev. Določitev davka za nazaj v obravnavani zadevi ni v nasprotju s šesto direktivo sveta niti s stališči iz sodb SEU, na katere se v pritožbenem postopku sklicuje tožeča stranka, saj legitimno pričakovanje davčnega zavezanca ni nastalo zaradi napačno odgovora nacionalne davčne uprave oziroma ne gre za spremembo dolgoletne prakse carinske organa, kot meni tožeča stranka, ter tudi ne gre za situacijo, kot jo želi prikazati tožeča stranka, da gre za napako carinskega organa in da so zato podani pogoji, da se naknadna vknjižba ne opravi.

8Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). V tožbi navaja, da je tožeča stranka žrtev zelo dobro organiziranega in natančno izpeljanega goljufivega podjema več oseb, kar je imelo za posledico, da je kot posredni zastopnik odgovarjala za plačilo uvoznih dajatev, ki se plačujejo ob uvozu, čeprav so osebe, ki so tožeči stranki posredovale celotno dokumentacijo, očitno ves čas vedele, da plovila niso bila namenjena za opravljanje oproščene dejavnosti, saj so bila takoj po carinjenju registrirana na imena novih kupcev, vse v skladu z vnaprejšnjim dogovorom med uvoznikom in osebami, ki so bile za uvoznikom. Navedena dejstva je tožeča stranka izvedela šele iz kazenske ovadbe z dne 20. 4. 2011. Nadalje navaja, da je tožena stranka šele v letu 2008 oziroma v letu 2009 sprejela jasno stališče glede odgovornosti za plačilo davka na dodano vrednost, zato tožeča stranka v času uvozov, to je pred letom 2007, ni mogla vedeti oziroma predvideti svoje obveznosti. Tožeča stranka je ves čas ravnala v dobri veri, saj je nastopala kot posredni zastopnik. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi ravnala malomarno ali goljufivo, kar je pogoj za uporabo 239. člena CZ, ta okoliščina je pomembna za ugotovitev dejstva, da se je tožeča stranka znašla v posebni situaciji, ki jo predvideva 239. člen CZ. V zvezi z dobro vero pa dodaja, da je razlaga določbe b. točke drugega odstavka 220. člena CZ zelo tesno povezana oziroma celo identična in v celoti uporabljiva tudi za primere zahtevkov po 239. členu CZ, kjer se ugotavlja, ali je zavezanec deloval očitno malomarno ali ne.

9Policija je zoper 18 oseb zaradi utaje davkov pri uvozu plovil podala kazensko ovadbo, na podlagi večletnega zbiranja podatkov in dokazov, ki so jih zbirali več let, zato je nenavadno, da se plačilo tako utajenega davka naloži edini dobroverni osebi, ki za davčno utajo sploh ni vedela ali ni mogla vedeti. Toženi stranki očita, da je svoje stališče glede oprostitve plačila DDV po 5. točki 31. člena prej veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) oziroma 53. člena sedaj veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) spremenila šele v letu 2009, tako da tožeča stranka spremembo stališča ni mogla predvideti. Tožeča stranka je šele z mnenjem z dne 10. 3. 2009 spremenila svoje stališče in ugotovila, da oprostitev plačila DDV ob uvozu plovil po omenjenih določbah ZDDV oziroma ZZDV-1 ni več mogoča na podlagi izjave, ki so jih uvozniki predlagali k deklaracijam, ki so pa bile v celotnem obdobju 10-tih let za carinski organ povsem sprejemljive in zakonite. V navedenem zapisu se navedeni organi tudi prvič sklicujejo na sodbo sodišča EU v zadevi ELMEKA, na podlagi katere je toženec za nazaj spremenil svoje stališče v primerjavi s predhodnimi odločbami. Pri tem dodaja, da je vprašanje naknadnega nadzora uporabe plovil še danes ostalo nerešeno, kar predstavlja velik problem za carinske organe, za deklarante pa predstavlja veliko nevarnost, saj bodo lahko kot v predmetni zadevi, prav oni odgovarjali za kasnejšo neskladno uporabo teh plovil. Tožeča stranka sicer nikoli ni zaprosila za pisno pojasnilo v zvezi z uveljavljanjem oprostitve DDV, kar sicer drži, vendar če ustno pojasnilo, katerega je toženec v odločbi celo izrecno priznal, povežemo skupaj z dolgoletno prakso carinskega organa, ter drugimi okoliščinami, ki so bile s strani tožeče stranke opisane v teku postopka, so ustna pojasnila dejansko postala pravno relevantna, saj potrjujejo večletno prakso in pravno stališče carinskega organa. Toženi stranki tudi očita, da se očitno ni zavedala pomena sodbe ELMEKA, saj je v drugih zadevah ni omenila, kar kaže na to, da tako toženec kot Carinska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju CURS) niso bili seznanjeni z navedeno sodbo.

10V predmetni zadevi se je odločalo na podlagi nejasnih in zakonsko podnormiranih določb ZDDV, ki se ne morejo primerjati s situacijo v sodbi sodišča EU Sony Chain Solutions glede vprašanja, kdaj se zavezanec ne more sklicevati na načelo legitimnega pričakovanja, saj se navedena sodba nanaša na veljavnost konkretne zavezujoče tarifne informacije (ZTI), kar je jasno in nedvoumno določeno v 12. členu CZ v povezavi z 10. in 11. členom izvedbene Uredbe Carinskega zakona (v nadaljevanju IUCZ). Glede na to, da tožeča stranka ni ravnala goljufivo, predstavlja odločitev tožeče stranke očitan prehud poseg v pravice tožeče stranke, kar je protiustavno in nedopustno, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in samo reši zadevo, podrejeno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12Tožeča stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri v tožbi navedenih razlogih in dodatno carinskemu organu očita, da je storil napako v smislu b. točke drugega odstavka 220. člena CZS, saj je sprejel deklaracijo oziroma priloženo dokumentacijo, ki je bila formalno pravilna in očitno ni zaznal nobenega dokaza, ali vsaj indica, na katerega bi se lahko oprla tako deklarant kot carinski organ. Če bi carinski organi deklaracijo zavrnili, carinski dolg ne bi nastal in bi tožeča stranka od prejemnika blaga zahtevala dodatne garancije. Pri tem se sklicuje na uporabo analogije 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki sicr določa objektivno odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, vendar pa določa tudi pogoje za oprostitev odgovornosti. Sklicuje pa se tudi na sodbe Evropskega sodišča, v katerih se je le to izreklo proti retroaktivnemu odločanju razen v primerih, ko je to s predpisom (direktivo, uredbo ali zakonom) izrecno predpisano.

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

15Predmet odločanja v zadevi je odločanje upravnega organa o predlogu tožeče stranke o odpustu oziroma povračilu dajatev obračunanih po odločbi Carinskega urada Koper DT 424-199/2010-1 z dne 17. 2. 2010 na podlagi točke b. drugega odstavka 220. člena oziroma druge alinee prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika (v nadaljevanju CZ) in sicer, da se tožeči stranki povrne oziroma odpusti plačilo naknadno obračunanega davka na dodano vrednost.

16Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad izdal odločbo št. DT 4242-199/2010-1 z dne 17. 2. 2010, s katero je po uradni dolžnosti tožeči stranki kot deklarantu in dolžniku določil skupni dolg iz naslova DDV in pripadajoče medbančne obresti v znesku 429.316,81 EUR za štiri plovila sproščena v prost promet za družbo B. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je iz ugotovitev carinske preiskave v postopku naknadnega preverjanja v zvezi v zadevi obravnavanih carinskih deklaracij na podlagi člena 78. Uredbe Sveta EKS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti izdal odločbo št. DT 424-199/2010-1 z dne 17. 2. 2010. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ z odločbo DT 498-1239/2010 z dne 22. 9. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo. V nadaljevanju je tožeča stranka sprožila upravni spor, Upravno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I U 1614/2010-32 z dne 22. 11. 2011 njeno tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. X Ips 76/2012 z dne 14. 2. 2013 revizijo tožeče stranke zoper navedeno sodbo zavrnilo.

17Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, se odgovornosti za plačilo carinskega dolga oziroma DDV lahko deklarant izogne le ob posebej določenih primerih, ko je treba v skladu s členom 220. CZ opustiti naknadno vknjižbo carinskega dolga oziroma skladno s členom 239. CZ povrniti oziroma odpustiti preveč plačano oziroma obračunan carinski dolg. Te določbe CZ pridejo v poštev tudi, ko je bil DDV obračunan oziroma bi moral biti obračunan kot ena od uvoznih dajatev, saj prvi odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem ali višjem znesku, kot je zakonsko dolgovan znesek (DDV), odloča o naknadnem obračunu oziroma vplačilu ali odpustu preveč plačanega oziroma obračunanega DDV v skladu s carinskimi predpisi. V postopku je upravni organ prve stopnje predvsem ugotavljal obstoj posebne situacije na podlagi 239. člena CZ. Tudi sodišče zavrača kot relevantna dejstva, ki naj bi po zatrjevanju tožeče stranke pomenila posebno situacijo, to je da je bila tožeča stranka žrtev dobro organiziranega in izpeljanega goljufivega podjema več oseb, kar je imelo za posledico, da je tožeča stranka-deklarant kot posredni zastopnik odgovarjal za plačilo DDV kljub temu, da so te osebe, ki so posredovale deklarantu dokumentacijo za carinjenje vedele, da zadevna plovila niso bila nikoli namenjena za opravljanje oproščenih dejavnosti.

18V zvezi s tem je sodišče ES večkrat potrdilo, da deklarant običajno prevzema odgovornost za plačilo dajatev in za predložitev ustreznih dokumentov carinskim organom. V kolikor se naknadno ugotovi, da so dokumenti ponarejeni ali netočni, potem po dejstvo predstavlja del poklicnega in poslovnega tveganja, ki je sestavni del te dejavnosti, zlasti carinskega zastopnika, ki lahko poskuša pridobiti povračilo od gospodarskih subjektov, vpletenih v goljufivo uporabo zadevnih dokumentov (sodba Evropske skupnosti „Mehbias dort sellan“ T 290/97 z dne 18. 1. 2000). Kot drugo okoliščino, ki naj bi predstavljala posebno situacijo, tožeča stranka uveljavlja, da je bila žrtev različnih pravnih stališč, ki jih imela Carinska uprava v času vložitve carinskih deklaracij na eni strani ter v času kasnejše izdaje odločb v postopku naknadnega preverjanja deklaracij. Sporna pa naj bi bila tudi pristojnost naknadnega nadzora in odgovornost izpolnjevanja obveznosti iz odobrene oprostitve. Navedbe v zvezi s spremembami pravnih stališč državnih organov, ki so postavile tožečo stranko v posebno situacijo, kot je opredeljena v 239. členu CZ, so neutemeljene. Upravni organ prve stopnje naknadne vknjižbe po odločbi DT 424-199/2010-1 ni izvedel zaradi nenamenske uporabe plovil po sprostitvi v prost promet (neopravljene komercialne dejavnosti na odprtem morju), ampak zato, ker pogoji za oprostitev plačila davka na dodano vrednost na podlagi 53. člena ZDDV niso bili izpolnjeni že ob sprostitvi v prost promet. Zato je obveznost plačila davka na dodano vrednost nastala ob uvozu in sicer po 201. členu CZ za plačilo katerega odgovarja deklarant. Tako stališče carinskih organov se nikoli ni spreminjalo in je v samem 201. členu CZ tudi jasno opredeljeno in tega v ničemer ne spreminjajo v tožbi navedeni zapisnik sestanka DURS in Ministrstva za finance.

19Sklicevanje tožeče stranke da je bila žrtev spreminjanja stališč državnih organov je tako neutemeljeno. Na vse tožbene navedbe pa je bilo v bistvu odgovorjeno tudi v revizijskem postopku Vrhovnega sodišča X Ips 70/2012, ki se nanaša na odločbo tožene stranke DT 424-199/2010, po kateri tožeča stranka konkretno zahteva odpust oziroma vračilo dajatev v skladu z določili točke b. drugega odstavka 220. člena CZ. Glede na to, da gre za določanje dajatev tožeče stranke po CZ, pa je tudi neupoštevno sklicevanje tožeče stranke na odločbe sodišče Evropskih skupnosti, ki se nanašajo na določbe ZDDV-1 (missing traderjev), ki jih v pripravljalni vlogi uveljavlja tožeča stranka.

20Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji v sporu polne jurisdikcije.

21Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne. Tožeča stranka sicer navaja, da je sporno dejansko stanje, vendar je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotavljal v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepom carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki II. izreka:

22Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.