VSL sodba I Cp 1549/2015

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Toženca sta dolžna z zemljišča parc. št. 1/3 k. o. X odstraniti pet železnih nosilcev z vgrajenimi betonskimi temelji postavljenimi na južni strani betonskih plošč opisanih v II. točki izreka sodbe oziroma nadstreška za drva ter streho oziroma nadstrešek za drva v dolžini 7,8 m, na vzhodni strani širine 0,88 m, nato pa v ravni črti v smeri zahoda v navedeni dolžini do stika z mejo med parcelama št. 1/3 in št. 1/2 k. o. X, kot je to označeno na dopolnitvi skice izmere izvedenca A. A. z dne 4. 10. 2014, ki je sestavni del te sodbe.“

II. Sicer se pritožba tožnikov, v celoti pa pritožba tožencev, zavrneta in sodba v preostalem nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini parc. št. 1/1, dvorišče v izmeri 300 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 104 m2 k. o. X in ki presega upravičenja, ki jih imata toženca iz naslova služnosti dovozne poti proti njuni hiši, predvsem pa sta dolžna iz severozahodnega dela navedene parcele (v obsegu kot je to razvidno iz skice izvedenca A. A. z dne 25. 4. 2014) odstraniti betonske robnike in tlakovce, zemljišče zravnati, v bodoče pa se jima prepoveduje vsakršen poseg na ta pas zemljišča, predvsem tudi sajenje cvetlic, povrtnin in košnje trave; služno pot na severozahodnem delu parcele št. 1/1 od javne poti do hiše tožencev zožiti na širino 3 m, gledano od levega roba služne poti proti desni, vse v roku 15 dni (I. točka izreka); da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 1/3 k. o. X, predvsem pa sta dolžna z zemljišča te parcele, ki se nahaja med hišo tožencev in staro hišo tožnikov, odstraniti betonske plošče v obsegu kot je to razvidno iz skice izvedenca A. A. z dne 4. 10. 2014, v bodoče pa se jima prepoveduje na ta del zemljišča postavljati betonske mreže in druge stvari, predvsem pa tudi zlagati drva; z dela parcele, ki se nahaja vzhodno od stare hiše tožnikov, odstraniti lesen smetnjak dimenzij 1,46 m x 0,80 m ter kvadratni betonski steber, dve sadni drevesi ter od smetnjaka proti hišam pravdnih strank narejen 3 m dolg in 80 cm širok nasip zemlje oziroma travne ruše, vse v roku 15 dni (II. točka izreka); da sta tožnika dolžna tožencema plačati 244,84 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer na plačilo odškodnine v višini 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2012 dalje do plačila; odstranitev dela strehe na južni strani hiše tožencev; odstranitev dela lesene lope in strehe te lope; odstranitev dimnika; odstranitev nadstreška za drva in pet železnih nosilcev z vgrajenimi betonskimi temelji; odstranitev enega sadnega drevesa označenega s črko C; odstranitev večjega lesenega smetnjaka kot 1,46 m x 0,80 m; na zasaditev trave na pas zemljišča, ki se nahaja levo od služnostne poti gledano proti hiši tožencev (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnikove bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti niso bile takšne intenzitete, da bi opravičevale odškodnino. Sodišče ni imelo dokazne opore za takšen zaključek in bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. V posledici je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Napačen je zaključek sodišča, da je toženec uspel dokazati resničnost dogodka z dne 8. 11. 2007. Tožnik toženca ni ogrožal, ampak je samo odsekal vejo drevesa, ki si ga lasti toženec, ker ga je motila pri delu. Neresnična je navedba toženca, da naj bi mu takrat tožnik grozil. Tožencu ne gre verjeti, saj dostikrat podaja neresnične navedbe. Iz listin v spisu zanesljivo izhaja, da je toženec označil tožnika za pijanca, zato je nasprotni zaključek sodišča napačen. Sodišče je zmotno zaključilo, da pri toženčevih trditvah, za katere je sodišče ugotovilo, da jih toženec ni uspel dokazati za resnične – da je bil tožnik krut za starše, da je odgnal od hiše najprej očeta, potem pa še mater ter da je staršema vzel vse premoženje, ne gre za takšno žalitev, ki bi predstavljala odškodninsko odgovornost toženca. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi ti očitki pri tožniku povzročili samo nelagodje, stopnjo prizadetosti bi lahko ugotovil edino izvedenec. Enako velja za razžalitev v zvezi z očitki toženca, da je moral tožnika izseliti iz njune (z ženo solastne) hiše, da je imel tožnik namen, da bi ju od tam pregnal in si prilastil hišo. Obrazložitev sodišča je sama s seboj v nasprotju. Sodišče navede, da se kot tipično žaljive neresnične trditve štejejo izjave, ki vsebujejo očitek nezakonitega ali nemoralnega dejanja ter tudi ugotovi, da je toženec tožniku očital kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja oziroma nemoralno početje, potem pa sprejme nasproten zaključek, da ti očitki niso žaljivi, pri čemer ne pojasni razlogov za to. Tudi napačno zaključi, da naj bi tožnik ob tem občutil samo nelagodje. Res gre med strankama za pogoste stresne situacije, vendar pa sodišče napačno pripisuje razlog za njih tudi tožniku. Toženec je tisti, ki neprestano oba tožnika vznemirja na razno razne načine. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da dogodek, ko je toženec dne 20. 10. 2009 spustil hlače in spodnjice, tožniku pokazal golo zadnjico in kričal, naj mu poliže rit, ne pomeni posega toženca v čast in dobro ime tožnika. Stališče višjega sodišča v kazenski zadevi glede tega dogodka, na katero se sodišče sklicuje, ne pomeni, da ne gre za poseg toženca v čas in dobro ime tožnika. Do odškodninske odgovornosti ne pride samo v primeru kaznivega dejanja, ampak tudi drugačnega protipravnega ravnanja. Sodišče napačno zaključi, da tožnik zaradi takšnega ravnanja toženca ni mogel čutiti ponižanja. Zanesljivo je bil ponižan in zelo pretresen. Sodišče je ravnalo napačno, ko je zavrnilo zahtevek za odstranitev dela strehe na hiši tožencev, ki sega v zračni prostor nad parcelo tožnikov, dimnika pri hiši tožencev ter tistega dela lope in strehe na lopi, ki je zgrajen oziroma ki sega na parcelo tožnikov. Ne drži zaključek sodišča, da se pravna prednika tožnika in toženca (starša) navedenim posegom nista uprla in da sta jih dovoljevala. Tudi če se nista uprla, bi lahko šlo le za toleriranje. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanja toženca zaradi tega niso protipravna. Sodišče se v tem obsegu napačno sklicuje na institut oziroma pravilo gradnje na tujem svetu. Sodišče pravilno uporabi določbe Obče državljanskega zakonika (ODZ), napravi pa zmotne materialnopravne in dejanske zaključke. Paragraf 418 ODZ je izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobroverna graditelja, prav takšna pa sta bila toženca. Toženca sta prav dobro vedela, kolikšen obseg zemljišča sta dobila podarjen od staršev. Sodišče ne bi smelo uporabiti določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj so navedene sporne gradnje bile dograjene pred letom 1980. Nikakor se teh pravil ne more uporabiti za lopo, ki je lesen, začasen objekt. Toženca tudi napačno zatrjujeta, da sta lopo že prvič zgradila v takšnem obsegu, kot je sedaj. Tožnika sta pojasnila, da ob prvi gradnji lopa ni segala do njune parcele, prvotna lopa je imela samo zasilno streho. Šele pred okoli petimi do osmimi leti sta toženca lopo podaljšala in prekrila z drugo kritino. Lesena lopa v prejšnjem obsegu staršev res ni motila, saj ni segala do takratne njune parcele (ki je sedaj v solasti tožnikov). Tožnika nameravata povišati njuno staro hišo, za kar že imata pridobljeno ustrezno upravno dovoljenje, to pa jima onemogoča streha hiše tožencev v tistem delu, ki sega v zračni prostor hiše tožnikov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje glede odstranitve nadstreška za drva med hišama in odstranitve petih železnih nosilcev. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu neizvršljiv. Tehnično se da zadeva rešiti na ta način, da toženca železne drogove postavita na svojo parcelo, tam napravita novo podporo za nadstrešek ter nadstrešek v tistem delu, ki sega na parcelo tožnikov, odstranita. Toženca sta na parceli tožnikov posadila tri sadike sadnih dreves in ne le dveh. Pri tretjem drevesu ne gre za samoraslo sadiko, sadika je bila prej posajena, nato se je zlomila in šele nato je prišlo do novega izrastka. Izvedenec je smetnjak izmeril, k smetnjaku sodijo tudi stopnice, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede večje dimenzije smetnjaka, ki se očitno nanaša na stopnice. Pritožba nato še izpostavlja, da sta toženca nedvomno vedela, da gradita svojo hišo preblizu stare hiše sedaj v lasti tožnikov, saj sta prejela izris parcele in katastrsko situacijo. Oče tožnika in toženca se zaradi bolezenskih težav praktično ni nič brigal, kako toženca gradita svojo hišo. Tudi mati je bila bolna, zato na gradnjo hiše tožencev sploh ni mislila.

4Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Toženca se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavljata, da je tožba šikanozna tožba, posledica dokazovanja nekih stališč, ki nikomur in ničemer ne služijo. Vse gradnje (tudi tlakovanje z betonskimi ploščami, nadstrešek nad drvmi, izvedba kompostnika, …) so potekale v času življenja staršev. Meja ni tekla tako kot jo je v tej zadevi določil sodni izvedenec, sodišče je njegovo mnenje nekritično sprejelo. V času graditve so veljala določila ODZ. Toženca sta zemljišče priposestvovala tako po določbah ODZ kot ZTLR. Sodišče ne pojasni, od kdaj šteje, da je bila služnostna pot razširjena. Kompostnik in ne smetnjak, sta postavila na svojem, ta je bil pregledan s strani inšpektorja, ki je ugotovil, da je bil postavljen v skladu s pravili. Toženca nista bila nepoštena graditelja, starša pa ne nepoštena lastnika. Številna listinska dokumentacija kaže, da toženca nista vedela točno koliko zemljišča sta dobila in da bi morala graditi vzporedno z mejo. Postavitev meje v tej zadevi je za toženca čisto presenečenje. Vseskozi sta štela, da karkoli je bilo zgrajeno in postavljeno, je bilo postavljeno na njuni parceli št. 1/2. Kot rečeno je bilo prav vse postavljeno do leta 1980, nikoli ni bilo nasprotovanja s strani staršev in so vsi šteli, da je vse zgrajeno na njuni parceli. Sodišče ne poda razlogov glede svoje odločitve, da toženca nista bila dobroverna pri gradnji hiše, pa tudi ne, da bi starša vedela, da se gradi na njunem zemljišču, pa v zvezi s tem nista reagirala. Glede vprašanja dobrovernosti opozarjata na okoliščine tedanjih družbenih razmer, ko zemljiška knjiga ni imela statusa kot ga ima danes. Bila sta v dobri veri, sedaj sporni obseg zemljišča sta dolga leta nemoteno uživala, mislila sta, da gre za njuno nepremičnino. Sporni del zemljišča sta nedvomno priposestvovala. Sporni del zemljišča tudi krajinsko izgleda kot del stanovanjske hiše v lasti tožencev in je tudi iz tega razloga odločitev sodišča neligitimna. Bil je predlagan ogled, da bi se sodišče v to prepričalo, pa ga ni izvedlo. Toženca sta pas zemljišča ob služnostni poti vseskozi štela za last sosedov K., kar tudi kaže na njuno dobrovernost in nezavedanje, da karkoli počneta na zemljišču v lasti tožnikov. Dodatno navajata, da je bila celotna stavba zakoličena in grajena v skladu z gradbenim dovoljenjem in tudi inšpekcijski nadzor ni odkril nič drugega. Ob takšni odločitvi se bo njuna parcela znatno zmanjšala. Toženca sta pritožbo še osebno pravočasno dopolnila. Predlagala sta, naj se najprej uredi meja med parcelama 1/3 in 1/2, grajata potek meje kot ga je v tej zadevi določil izvedenec geodet. Drva so zlagali ob zid hiše že od leta 1983, strehica za drva stoji že od leta 1990, sodišče ni upoštevalo sklepa Ministrstva za infrastrukturo, energetiko in prostor z dne 31. 1. 2014, v katerem inšpektor ni ugotovil nepravilnosti iz ZGO-1. Sodišče bi moralo dopustiti poslušanje posnetka telefonskega klica, iz katerega bi bilo razvidno, kako tožnik vznemirja toženca po telefonu kadar je pijan. Stara hiša ne stoji tam kot je vrisana, novo hišo sta gradila kot nadomestno gradnjo, zato ni nemogoče, da bi meja potekala čez staro hišo. Poti nista širila.

6Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

7Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožencev ni utemeljena.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine:

8Tožnik in toženec sta brata, v številnih sporih, katerih razrešitev poteka tudi po sodni poti, sprožen pa je bil tudi kazenski postopek. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ga toženec v pisanjih v teh postopkih žali, ga obklada z raznimi očitki, izraža negativno vrednostno sodbo o njem, zaradi česar se počuti razžaljenega, ponižanega in osramočenega. Na podlagi določbe prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) iz tega naslova vtožuje odškodnino v višini 4.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

9Toženec je v vlogi v zadevi Okrajnega sodišča v Sevnici P 29/2010 zapisal, „da je zanj tožnik nevaren, ker mu je že grozil z ubojstvom in že poskušal“, pri čemer je opisal dogodek z dne 8. 11. 2007, v katerem naj bi ga tožnik hotel ubiti z vejnikom. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na dovolj prepričljivi dokazni oceni (8. točka obrazložitve), da je tožencu uspelo dokazati resničnost dogodka – da torej ne gre za trditve o neresničnih dejstvih, pri čemer trditve tudi niso bile podane na nevljuden ali posmehljiv način, zato za tožnika ne morejo biti žaljive.

10Tožnik je nadalje trdil, da mu je toženec v svojih pisanjih na sodišče večkrat očital, da je pijanec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz pisanj takšna negativna vrednostna sodba ne izhaja. Drži, da je toženec zapisal, da je bil tožnik ob priliki nekaterih dogodkov pijan(1), kar pa samo po sebi še ne pomeni, da mu je očital, da je pijanec. Tudi sicer navedbe niso bile podane na posmehljiv ali podcenjevalen način, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Upoštevaje navedeno, pa tudi okoliščine primera (spori med bratoma, ki izhajajo tudi iz razmerij med njima in starši), takšnemu pisanju žaljive vsebine ni mogoče pripisati.

11Tožnik je v vlogi v zadevi I K 10409/2010 in v pisanju odvetniku M., zapisal „da je bil tožnik krut za starše, da je odgnal od hiše najprej očeta, potem pa še mater“, pri zaslišanju v zadevi P 22/2011 pa je izjavil „da je brat staršem vse premoženje vzel“. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da kljub temu, da toženec pravilnosti teh trditev ni uspel dokazati, tožniku odškodnina na podlagi določbe prvega odstavka 179. člena OZ ne gre. Pravilno je upoštevalo okoliščine primera – da gre za brata, ki imata vsak svoj pogled na otroštvo in življenje s starši, ki ga tudi v sodnih postopkih vsak drugače opisujeta, pa tudi dejstvo, da se je s trditvami seznanil le ozek krog ljudi (stranke, odvetnika, sodnik in zapisnikarica). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje navedene okoliščine, zapisane neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti niso mogle prizadeti dobrega imena ali ugleda tožnika. Z neresničnimi trditvami pa ni mogoče prizadeti časti posameznika, to je njegovega osebnega občutka lastne vrednosti, saj trditve, katerih neresničnosti se vsak zaveda, prav zaradi tega zavedanja ne morejo omajati njegovega zaupanja vase, intimnega občutka vrednosti in prepričanja.(2) Zaradi navedenega tožnik do odškodnine tudi v tem primeru ni upravičen, postavljanje izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal intenzivnost duševnih bolečin tožnika, pa bi bilo odveč.

12Povedano velja tudi za ugotovljene neresnične trditve toženca v zadevi I K 10409/2010 „da sta morala toženca tožnika izseliti iz njune hiše, da naj bi imel tožnik namen, da bi ju od tam pregnal in si prilastil hišo, da mu je nameraval odvzeti njegovo hišo, v katero se je vselil brez dogovora in odobritve“. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se tudi tožnik ne odreka uporabi žaljivih trditev iz otroštva toženca in da navedenih neresničnih trditev ni mogoče obravnavati izven konteksta siceršnjega razčiščevanja medsebojnih razmerij tožnika in toženca iz preteklosti. Zato navedenih izjav toženca ni prepoznati kot žaljivih, te pa tudi po objektivnih merilih žaljivosti niso mogle prizadeti dobrega imena ali ugleda tožnika.

13Tudi dogodek z dne 20. 10. 2009, ko je toženec spustil hlače in tožniku pokazal golo zadnjico, je potrebno presojati v luči dolgoletnih sporov med pravdnima strankama, h katerim s svojim vedenjem in besedami prispevata oba. Tega dne je tožnik toženca fotografiral, ker naj bi ta delal na nepremičnini v njegovi lasti, toženec pa je spustil hlače in mu pokazal golo zadnjico. Toženca je torej vznemirilo tožnikovo fotografiranje, tožnika pa toženčeva reakcija nanj. Upoštevaje okoliščine primera, pa tudi pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče šteti, da je bil v takšni meri razžaljen in ponižan, da bi mu iz tega naslova nastala pravno priznana škoda.

Glede tožbenega zahtevka na prepoved vznemirjanja:

14Toženca sta z darilno pogodbo z dne 24. 8. 1973 od staršev (tožnika in toženca) pridobila v last parcelo št. 1/2 k. o. X in tudi služnostno pravico poti, vožnje in živinogonje po (služeči) parceli št. 1/1, tožnika pa kasneje, z izročilno pogodbo z dne 16. 2. 1983, med drugim parceli št. 1/1 in 1/3 iste k. o. Toženca sta v pravdi zatrjevala, da sta očitane posege vršila na svojem, v najslabšem primeru sta sporne dele zemljišča priposestvovala, obsega služnostne poti pa nista širila. V tem postopku je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca geometra, ki je pokazal potek meje med parcelami (po katastru(3)). Zakaj je mnenje sprejeti in zakaj ni logična trditev tožencev, da meja poteka drugače – čez staro hišo, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo (točke 14 do 16 obrazložitve) in pritožbeno sodišče razloge za takšen zaključek v celoti sprejema.

15V celoti sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca po daritvi služnostno pot „poširila“ na 3 m, starša (darovalca) pa sta na to pristala (med njimi je torej obstajal dogovor o 3 metrski širini služnostne poti). Da sta toženca pot kasneje še širila, ne more biti dvoma (iz mnenja izvedenca geometra je razvidno, da je pot v naravi široka od 3,25 m na najožjem delu in se nato razširi do širine 5,25 m). To in dejstvo, da sta se tožnika temu uprla, izhaja tudi iz podatkov in sodbe spisa Okrajnega sodišča v Sevnici P 35/2011 (prej P 40/2009), na katere sta se tožnika izrecno sklicevala. Posegi izven trase poti pa pomenijo nedovoljeno razširitev služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ; prej prvi odstavek 50. člena ZTLR). Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna služno pot zožiti na širino 3 m ter opustiti vsakršne vožnje in druga poseganja na zemljišče parcele št. 1/1 izven 3 metrske širine služnostne poti v smeri desno.

16Glede pasu zemljišča levo od služnostne poti sta toženca trdila, da sta ves čas menila, da gre za zemljišče last K. Zavedala sta se torej, da ne gre za njuno zemljišče, zato kljub uživanju tega dela zemljišča, na njem s priposestvovanjem nista mogla pridobiti lastninske pravice, saj nista bila poštena oziroma dobroverna posestnika (paragraf 1470 ODZ; četrti odstavek 28. člena ZTLR; drugi in tretji odstavek 43. člena SPZ)(4). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, da sta toženca dolžna s severozahodnega dela parcele št. 1/1 odstraniti robnike in tlakovce, zemljišče zravnati in jima tudi pravilno v bodoče prepovedalo vsakršen poseg na ta del zemljišča (prvi odstavek 99. člena SPZ), utemeljeno pa zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da toženca posejeta travo, iz razlogov kot jih je navedlo.

17Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se pravna prednika tožnikov gradnji na parceli št. 1/3, to je hiše, dimnika, lope, nista uprla, ampak sta jo dovolila, pa tudi dokazno oceno, da je lesena lopa ves čas enakih dimenzij (16. točka obrazložitve v tem obsegu). To pa pomeni, da njuno ravnanje ni bilo protipravno ravnanje, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odstranitev dela strehe na južni strani hiše tožencev, odstranitev dimnika in odstranitev dela lesene lope in strehe te lope, že iz tega razloga pravilno in zakonito zavrnilo (prvi odstavek 99. člena SPZ). Na ostale pritožbene navedbe tožnikov s tem v zvezi, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

18Ne more biti dvoma, da niso vse gradnje in posegi tožencev potekali v času življenja staršev tožnika in toženca, ki bi zanje dala soglasje, tako da tudi v tem obsegu ravnanje tožencev ne bi bilo protipravno ravnanje. Toženca bi morala izkazati, da je bilo temu tako, kar jima ni uspelo, in tudi pravočasno konkretno pojasniti od kdaj (dobroverno) zasedata zemljišče na katerem sta postavila kompostnik, betonski steber, zasadila sadna drevesa, položila betonske plošče, postavila nadstrešek za drva z železnimi nosilci, da bi lahko uspela s trditvami o priposestvovanju. Da na zemljišču v tem obsegu nista dobroverna lastniška posestnika ne more biti sporno (drugi odstavek 43. člena SPZ). Da bi priposestvovanje pričelo teči še v času veljavnosti ZTLR, da sta torej kompostnik, betonski steber, nadstrešek za drva, betonske plošče, postavila pred 1. 1. 2003 oziroma v času od leta 1980 (ali še preje) dalje, nista pravočasno konkretno trdila niti izkazala. Že iz tega razloga ni bil mogoč zaključek o priposestvovanju lastninske pravice v navedenem obsegu, ampak je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so se tudi navedeni posegi vršili na zemljišču v solasti tožnikov, brez njunega dovoljenja, torej protipravno (prvi odstavek 99. člena SPZ). Pravilno in zakonito je tožbenemu zahtevku tudi v obsegu odstranitve betonskih plošč, prepovedi postavljati betonske mreže in druge stvari ter zlagati drva na delu zemljišča kot izhaja iz II. točke izreka, na odstranitev smetnjaka (oziroma kompostnika) dimenzij 1,46 m x 0,80 m ter kvadratnega betonskega stebra, dveh sadnih dreves ter na odstranitev 80 cm nasipa zemlje oziroma travne ruše, ugodilo.

19Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi morala tožnika, če bi želela, da toženca odstranita tudi stopnice ob kompostniku, postaviti konkretni tožbeni zahtevek na odstranitev stopnic (in ga ne „skriti“ v velikost kompostnika), zato je tožbeni zahtevek na odstranitev večjega lesenega smetnjaka (oziroma kompostnika) kot 1,46 m x 0,80 m (kolikor meri sam kompostnik, brez stopnic), pravilno in zakonito zavrnilo.

20Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje o zasaditvi dveh sadnih dreves in ne treh in s tem v pravilnost ugoditve tožbenemu zahtevku glede odstranitve dveh dreves in zavrnitve tožbenega zahtevka glede tretjega drevesa.

21Glede na povedano v 18. točki obrazložitve te sodbe, je ugotoviti, da sta tudi nadstrešek za drva in pet železnih nosilcev z vgrajenimi betonskimi temelji, toženca postavila na zemljišču v lasti tožnikov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na njihovo odstranitev zavrnilo, ker naj tožbeni zahtevek v tem obsegu ne bi bil izvršljiv. V tem obsegu je pritožba tožnikov utemeljena. Ni dvoma, da toženca lahko nadstrešek v obsegu kolikor sega ne zemljišče tožnikov, odstranita, tudi tako, kot to pojasnjujeta tožnika v pritožbi, in ne gre za tožbeni zahtevek, ki se ga ne bi dalo izvršiti.

22Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnikov v tem obsegu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na odstranitev nadstreška za drva in petih železnih nosilcev z vgrajenimi betonskimi temelji ugodilo, sicer pa pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo v preostalem nespremenjenem delu, potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

23Kljub delni ugoditvi pritožbi, pritožbeno sodišče šteje, da se uspeh tožnikov v tej pravdi ni bistveno spremenil, zato v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ni poseglo. Prav tako je, glede le na manjši uspeh s pritožbo, odločilo, da tožnika, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker s pritožbo nista uspela, toženca prav tako sama nosita svoje stroške pritožbe, prav tako pa tudi stroške odgovora na pritožbo tožnikov, saj pritožbeno sodišče šteje, da ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP)

-----------

Op. št. (1): Tako je navajal, da je morala mati tudi pri sosedu prenočiti, če je bil tožnik pijan; da je telefonski pogovor dne 14.10.2009 prekinil, ko je opazil, da je tožnik pod vplivom alkohola; da jih tožnik, če je bil pod vplivom alkohola, tudi ponoči ni pustil pri miru.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi VSRS II Ips 415/2003, II Ips 692/2003.

Op. št. (3): Pri čemer je ugotovil, da je v zemljiško katastrskih načrtih zaris meje med parcelo 1/3 in nekdanjo parcelo 1 (sedaj 1/1) in 1/2 nespremenjen od nastavitve zemljiškega katastra v 19. stoletju.

Op. št. (4): Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo.