VSL sklep II Cp 2805/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov drugega toženca v znesku 5.747,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki formalne opredelitve pritožbenih razlogov ne podaja, oporeka pa višini odmerjenih pravdnih stroškov. Opozarja, da bi se moralo sodišče opredeliti le do tistih stroškov, ki jih je drugi toženec zahteval, in do višine, ki jo je priglasil. Meni, da se zaradi razširitve tožbe pri izračunu pravdnih stroškov nova vrednost tožbenega zahtevka ne sme upoštevati, ker drugi toženec v pritožbi tega ni zahteval. Podaja svoj izračun pravdnih stroškov. Drugi toženec je upravičen do nagrade za postopek v višini 1.155,70 EUR, nagrade za narok v višini 1.066,80 EUR, do materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR, stroškov kilometrine v znesku 150,96 EUR in stroškov parkirnine v znesku 8,40 EUR. Nepravilno in nepojasnjeno pa so mu bili priznani stroški fotokopiranja, stroški pritožbenega postopka z dne 18. 6. 2013, stroški odgovora na pritožbo in stroški sodne takse za pritožbo. Stroškov pritožbenega postopka zoper sklep z dne 18. 6. 2013 sodišče ne bi smelo priznati, ker odločanja o njih pritožbeno sodišče ni pridržalo, niti naložilo nižjemu sodišču. Enako velja tudi glede stroškov odgovora na pritožbo in stroškov sodnih taks za pritožbo. Po njegovi oceni znaša rekapitulacija pravilno odmerjenih stroškov 2.895,21 EUR.

3Pritožba je bila vročena drugemu tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru obsežno razčlenjuje posamične postavke in podaja utemeljitev za njihovo prisojo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je odločitev o povračilu stroškov postopka oprlo na ustrezne pravne podlage, ki jih je navedlo v 4. točki obrazložitve. Pravilno je upoštevalo določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in pri tem izhajalo iz dejstva, da tožnik tožbe ni umaknil zato, ker bi drugi toženec izpolnil zahtevek.

6Pritožbena zatrjevanja, da prvo sodišče nove vrednosti tožbenega zahtevka zaradi razširitve tožbe ne bi smelo upoštevati, je zmotno. Sodišče vežejo določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZodvT). Ob uporabi 21. člena ZodvT v zvezi z 32. členom ZST-1 se odvetniška nagrada odmeri po novi vrednosti tudi v primerih razširitve tožbenega zahtevka. Prvo sodišče je citirani določbi pravilno uporabilo in pri odmeri stroškov upoštevalo pravilno vrednost tožbenega zahtevka 145.049,67 EUR. Glede na vrednost tožbenega zahtevka je pravilno odmerilo nagrado za postopek in za narok, pa tudi materialne stroške, stroške kilometrine in stroške parkirnine, ki jim pritožba sicer ne oporeka. Pravilno so bili priznani tudi stroški fotokopiranja - podlago za njihovo priznanje predstavlja tar. št. 6000 OT. Te stroške je drugi toženec izkazal z računi, čeprav tarifa plačila po dejanskih računih ne predvideva, ampak le v pavšalnem znesku, ki mu ga je sodišče tudi priznalo.

7Odločitev o povračilu stroškov drugemu tožencu je bila v celoti razveljavljena, zato je moralo prvo sodišče o njih ponovno odločiti. Pri tem je bilo poleg zgoraj izpostavljenih materialnopravnih podlag vezano tudi na stroškovnik drugega toženca. Drugi toženec je stroške pritožbenega postopka zoper sklep z dne 29. 5. 2013 priglasil, zato je moralo prvo sodišče o njih tudi odločiti. Pritožbeni očitek, da o teh stroških prvo sodišče ne bi smelo odločati, je zmotno. Drugi toženec pa je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo in stroške sodne takse za pritožbo. Glede na to, da je bila odločitev v stroškovnem delu razveljavljena, je moralo prvo sodišče odločiti tudi o teh stroških postopka. Dejstvo, da se pritožbeno sodišče do vprašanja potrebnosti odgovora na pritožbo ni opredelilo, na odločitev – upoštevaje dejstvo, da je odločitev o stroških postopka glede drugega toženca v celoti razveljavilo – nima vpliva, saj je bilo odločanje o vseh priglašenih stroških drugega toženca preneseno na prvostopenjsko sodišče.

8Prvo sodišče je pri odločitvi upoštevalo temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, ki v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, z izjemo, če gre za separatne stroške(2) .

9Sodišče prve stopnje je podalo argumentirano in prepričljivo obrazložitev za svojo odločitev glede stroškov pravdnega postopka, ki ni v nasprotju z materialnopravnimi določbami, ki urejajo tovrstno materijo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi odločitev prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

10Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo. Stroškov pritožbenega postopka pa tudi ni priznalo drugemu tožencu, saj odgovor na pritožbo v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Izhajati je namreč treba iz vsebine pritožbe, ki niti ne vsebuje formalne opredelitve pritožbenih razlogov in ne zahteva poglobljenejšega odgovora. Stališče drugega toženca, da se mora strošek odgovora na pritožbo v vsakem primeru šteti kot potreben strošek, ker naj bi bilo bistveno le golo dejstvo vložitve odgovora na pravno sredstvo, je zmotno. V izpostavljenem sklepu Ustavnega sodišča Up-43/10 z dne 7. 4. 2011 ni govora o nagradi za odgovor na pravno sredstvo nasprotnika, marveč se odločba osredinja na vprašanje izčrpanja pravnih sredstev. Poudarjeno je, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika. Tudi v teh pravnih sredstvih ima namreč stranka možnost uveljavljati ustavnopravne vidike zadeve in si s tem zagotoviti opredelitev do njenih očitkov. Vendar pa je treba ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenost do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan, opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka. Ker v obravnavani zadevi tem pogojem ni bilo zadoščeno, nosi drugi toženec svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj Betetto, N.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga.