VSRS Sodba XI Ips 35489/2015-563

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljeno L. M. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storila več kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavani senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenkinega zagovornika zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP“. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi in osumljenko izpusti na prostost, podrejeno pa še, da sklep o odreditvi pripora razveljavi in namesto odrejenega pripora osumljenko premesti na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Ig.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik v zahtevi ne citira zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, in konkretno ne navaja, v čem naj bi bile posamezne kršitve, temveč v celoti ponavlja pritožbeni očitek, da bi morala osumljenka 5. 7. 2015 začeti s prestajanjem kazni zapora. Take navedbe je sodišče popolno in argumentirano že zavrnilo, osumljenkino nadaljevanje z izvrševanjem kaznivih dejanj, čeprav bi morala iti na prestajanje kazni zapora, pa po stališču vrhovne državne tožilke utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Osumljenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi morala osumljenka po pozivu Okrožnega sodišča v Mariboru I IKZ 43428/2011 z dne 15. 6. 2015 začeti s prestajanjem kazni zapora s 15. 7. 2015 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. V času, ko je bila osumljenka še v priporu, bi torej morala že biti na prestajanju kazni zapora. Zato zagovornik meni, da pri osumljenki ne more biti podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Osumljenka na prostosti ne bi mogla ponavljati kaznivih dejanj, saj bi morala prestajati kazen zapora, kjer pa ponovitvena nevarnost ne obstoji. Zagovornik nadalje izpodbija obrazložitev zunajobravnavnega senata, da ima pripor kot ukrep procesne narave prednost pred izvršitvijo obsojenki pravnomočno izrečene kazni zapora. Zapor sam po sebi sicer res ne predstavlja ukrepa milejše narave, vendar je v konkretnem primeru mogoče zagotoviti varnost ljudi in preprečiti ponovitev izvrševanja kaznivih dejanj osumljenke z začetkom prestajanja kazni zapora. S tem ko je pri osumljenki s priporom mogoče doseči enake učinke kot s prestajanjem kazni zapora, po zagovornikovem stališču pripor ni več neogibno potreben, zaradi česar je odrejen v nasprotju z določbami ZKP in Ustavo RS.

6S takimi navedbami vložnik niti ne izpodbija pogojev, na podlagi katerih je mogoče odrediti pripor. Sicer pa je na tak ugovor, uveljavljan že v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, zunajobravnavni senat odgovoril, da prerazporeditev osumljenke iz pripora v zapor na tej stopnji kazenskega postopka ne pride v poštev, saj je pripor ukrep procesne narave in ima prednost pred izvršitvijo osumljenki pravnomočno izrečene kazni zapora. Poleg tega je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo še, da je bila osumljenka že pravnomočno obsojena zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja na kazen zapora v trajanju eno leto in dva meseca in da je niti ta kazen ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj.

7Po vložnikovem zatrjevanju je osumljenka 15. 6. 2015 prejela poziv na prestajanje kazni zapora in bi morala 15. 7. 2015 začeti s prestajanjem kazni zapora. Ob tem, da je bila osumljenki v tej zadevi odvzeta prostost 16. 9. 2015, je na dlani, da osumljenka ni pričela s prestajanjem kazni zapora, temveč je bila do 16. 9. 2015 na prostosti. Zato ni videti nobenega zadržka, da v tej zadevi zoper njo ne bi bilo mogoče odrediti pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi vseh okoliščin primera presodilo ter logično in razumno utemeljilo, da je v tej zadevi pripor edini ukrep, s katerim je osumljenki mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. Tudi v primeru, če bi osumljenka že prestajala kazen zapora v drugi kazenski zadevi, bi jo bilo na podlagi sklepa o odreditvi pripora v tej kazenski zadevi mogoče premestiti v oddelek za prestajanje pripora. Možnost, da bi osumljenka v drugi kazenski zadevi lahko prestajala kazen zapora, torej ne vpliva na odreditev pripora v tej (pred)kazenski zadevi.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenkinega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9Če bo za osumljeno L. M. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.