UPRS sodba IV U 24/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je odločeno, da je tožeča stranka dolžna plačati na podlagi sklepa št. 0610-2921/2012-187 z dne 15. 1. 2014, ki ga je izdal Tržni inšpektorat Republike Slovenije in ki je postal izvršljiv dne 23. 1. 2014, denarno kazen v znesku 1.000 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 25 EUR. Zoper tožečo stranko se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri bankah oziroma hranilnicah, katere so v izreku sklepa v nadaljevanju navedene. Izpodbijani akt v izreku določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, tudi ne ugovor bank oziroma hranilnic zoper takšen sklep.

2S pritožbeno odločbo je tožena stranka odločila, da se pritožbi delno ugodi in se v prvi alinei 1. točke izreka sklepa pri navedbi številke izvršilnega naslova spremeni tako, da se spremenjeni glasi „na podlagi sklepa št. 0610-2921/2012-187-21018“. V ostalem pa se prvostopenjska odločba potrdi.

3Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločba, ki v postopku davčne izterjave po mnenju tožene stranke predstavlja izvršilni naslov, družbi A. d.o.o. oziroma tožeči stranki ni bil nikoli vročen. To je Sklep za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi številka 0610-2921/2012-187-21018 z dne 15. 1. 2014. Zakonska sprejemljiva vročitev odločbe pa je pogoj za utemeljeno potrjevanje pravnomočnosti in izvršljivosti oziroma izdajo listine primerne za izvršbo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči po razpisani obravnavi in izvedbi dokaznega postopka ter tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev nastalih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča sta oba upravna organa (tožena stranka je s pritožbeno odločbo pravilno navedla številko izvršilnega naslova) na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še dodaja.

7V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi sklepa Tržnega inšpektorata Republike Slovenije številka 0610-2921/2012-187-21018 z dne 15. 1. 2014, ki je postal izvršljiv dne 23. 1. 2014. Gre torej za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo iz sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2 predpisane sestavine. Sodišče ugotavlja, da ima sporni sklep z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. To pomeni, da se izvršuje tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kateri je bil sporen že v postopku izdaje tega upravnega akta. Glede na to, da je navedeni sklep postal izvršljiv in je klavzula opremljena s podpisom in štampiljko Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, v kateri je navedeno, da je postala odločba izvršljiva 23. 1. 2014, je odločitev o prisilni izterjavi obveznosti pravilna. Glede na navedeno, sodišče ne more upoštevati navedb tožeče stranke o nepravilnem vročanju izvršilnega naslova in posledično nastopu izvršljivosti, ker ima prvostopenjski (carinski) upravni organ v postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, začne izterjavo davčne obveznosti, če ta ni bila v predpisanem roku plačana.

8Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je navedeni upravni akt na zakonu utemeljen. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za razpis glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi, ki naj bi bili izvedeni na glavni obravnavi, niso pomembna za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

9Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.