VSRS sklep II Ips 5/2015

Reviziji prvega tožnika se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se v delih, ki se nanašata nanj, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki (poškodovanec in njegova starša) so od tožencev zahtevali nerazdelno plačilo odškodnine za škodo v zvezi s poškodbo prvega tožnika, ki naj bi med hojo na slabo zavarovanem in neosvetljenem delu cestišča v vasi padel 3,2 m globoko na dvorišče drugega toženca. Trdili so, da je cesto od nižje ležeče parcele na mestu padca ločevala stara žičnata ograja, ki je bila neustrezno pritrjena in na več mestih potrgana, del ograje pa je bil odstranjen zaradi gradbenih del drugega toženca. Sodišče prve stopnje je (zmotno misleč, da izdaja vmesno sodbo, kot je svojo odločbo tudi naslovilo) ugotovilo, da ne obstoji odškodninska odgovornost prve toženke (I. točka izreka) in drugega toženca (II. točka izreka) do tožnikov. Menilo je, da približno meter visoka žičnata ograja sega dovolj visoko, da se preko nje ne more prekopicniti niti odrasel moški in zato ni nevarna stvar, tožencema pa tudi ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Tožniki niso dokazali, da je prvi tožnik padel čez ograjo oziroma da je ta pod njim popustila. Kako je omahnil, padel ali splezal v globino, je ostalo nepojasnjeno. Tožnikom prav tako ni uspelo dokazati, da je bila ograja poškodovana ali spremenjena zaradi gradbenih del drugega toženca. Dodalo je, da v času škodnega dogodka ni bilo nobenega predpisa, ki bi določal karakteristike ograje v konkretni mikrolokaciji, tudi sicer pa zatrjevana opustitev dolžne skrbnosti prve toženke ni vsebovala konkretnega očitka, temveč je bila zatrjevana precej splošno, saj tožniki niso navedli predpisov, ki naj bi bili kršeni.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je, da sporna ograja ni nevarna stvar in opozorilo na izvedenčeve ugotovitve, da je bila sicer provizorična, a dovolj visoka, da se človek ob normalni uporabi ne bi mogel prevaliti čeznjo in bi tudi sicer vzdržala silo človeka. Pritrdilo je zaključku o nedokazanosti trditve, da je drugi toženec ograjo odstranil oziroma jo poškodoval, pri čemer je dodalo, da niti ni bilo zatrjevano, da bi prvi tožnik padel ravno na takšnem mestu. Zaradi nedoločno zatrjevanega mesta padca je kot nepomembne zavrnilo tudi pritožbene očitke, da je prvi (pravilno: drugi) toženec po nezgodi ograjo dodatno utrdil s prečno letvijo. Kot je pojasnilo, bi bile te okoliščine pomembne le, če bi tožniki trdili in dokazali, da se je padec zgodil prav na mestu, kjer naj bi bila ograja nato dodatno utrjena. Pritrdilo je tudi stališču, da očitki opustitve dolžnostnega ravnanja prve toženke niso dovolj konkretni.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožniki vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni v vmesno in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje o višini. Priglašajo tudi stroške. Menijo, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali in ovrednotili vseh trditev in dokazov, kar bi morali storiti že zato, ker je drugi toženec po nezgodi ograjo na skrivaj popravljal. Vztrajajo, da je sporna ograja nevarna stvar in se sklicujejo na mnenje in izpovedbo izvedenca, da ograja ni primerna in da bi bila brez železne prečne letve manj varna. Ker dokazna ocena glede ograje ni obrazložena, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, česar pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Prav tako se ni opredelilo do očitkov, da je bil izvedenec utemeljeno opozorjen, da bi moral ocenjevati ograjo v stanju, v katerem je bila v času nezgode, torej brez dodatno nameščene prečne kovinske letve. Trditveno in dokazno breme v zvezi s krivdno odgovornostjo sta sodišči nižjih stopenj v nasprotju z načeli dispozitivnosti in kontradiktornosti prevalili na tožnike. Ker je drugi toženec po nezgodi popravil ograjo, bi morali sodišči bolj skrbno in kritično presoditi tudi vse druge dokaze, ki izkazujejo trditve o neustreznosti in povešenosti ograje, ki je na enem mestu niti ni bilo oziroma je bila delno odstranjena. Menijo, da so dokazali neustreznost ograje, pri čemer se sklicujejo na vse dokaze, posebej na izpovedbe prič Š. in P. O teh izpovedbah se pritožbeno sodišče ni izreklo, temveč je upoštevalo le izjavo ene od prič (J.). Dodajajo, da bi moralo sodišče upoštevati tudi specifičnosti primera, ki so tožnikom onemogočile s filigransko natančnostjo podati potek in zaporedje dogodkov (prvi tožnik se zaradi poškodb ne spominja škodnega dogodka, njegovi starši pa niso imeli priložnosti videti ograje neposredno po škodnem dogodku, preden jo je drugi toženec popravil). Nevzdržno je zato stališče, da tožniki niso zatrjevali in dokazali, kje in kako točno je prvi tožnik padel čez ograjo in kakšna bi ta morala biti. Sledeč izpovedbam, ki so jih povzeli že v pritožbi, je bila celotna ograja majava, neustrezna in nevarna. Ker se do teh očitkov pritožbeno sodišče ni opredelilo, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi, da se sodišče strinja z zaključki izvedenca, ki je opisal stanje ograje, so protispisni. Čeprav je bil izvedenec opozorjen, da je drugi toženec ograjo po nezgodi nameščal, popravljal in utrdil s prečnim kovinskim drogom oziroma letvijo, tega dejstva ni upošteval. Takšno ravnanje drugega toženca je podprto z dokazi, med drugim tudi z njegovo izjavo, ki jo je podal policistu v predkazenskem postopku. Na te dokaze so tožniki opozorili v pritožbi, a se sodišče druge stopnje do njih ni opredelilo. Tožniki zato znova opozarjajo na izpovedbo policista na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 3. 2010, da je bil kraj dogodka ob ogledu spremenjen, in sicer z rumenim trakom in železnim profilom, ki je na fotografijah viden tik pod njim. Sklicevanje sodišča na fotografije spremenjene ograje je neprimerno. Drugi toženec ni ravnal po načelih vestnosti, poštenja in morale, saj je v pravdi zatrjeval neresnična dejstva. Izvedenec ni upošteval stanja ograje ob škodnem dogodku, temveč po njem, ko je ograjo postavil in popravil oziroma utrdil drugi toženec. Na vprašanje tožnikov, ali bi bila ograja varna tudi, če na njej ne bi bila nameščena prečna letev, je odgovoril, da bi bila takšna ograja manj varna, ker bi bila podvržena deformacijam zaradi upogibanja ograje. To pomeni, da toženca nista poskrbela, da bi bila ograja postavljena in vzdrževana v stanju, ki ni nevarno. Glede na mnenje izvedenca, da za karakteristike takšne ograje ni konkretnih zavezujočih predpisov, tožnikom ni mogoče očitati, da niso zatrjevali, zakaj je ograja neustrezna in kako bi morala biti postavljena oziroma vzdrževana.

4Toženca v odgovorih na revizijo tožnikov nasprotujeta njenim razlogom in se zavzemata za njeno zavrnitev. Prav tako priglašata stroške.

5Reviziji druge tožnice in tretjega tožnika sta bili pravnomočno zavrženi,(1) zato je Vrhovno sodišče odločalo le o reviziji prvega tožnika, ki je utemeljena.

6Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Z njimi prvi tožnik ne uspe omajati stališča, da lahko njegov tožbeni zahtevek temelji le na subjektivni (krivdni) odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). V trditveni podlagi opisano stanje sporne ograje sicer kaže na nevarnost (padca na spodaj ležeče dvorišče), ki pa ob skrbnem ravnanju ni neobvladljiva, temveč izvira iz zatrjevanega ravnanja tožencev. Pavšalni revizijski očitki v tej smeri ne terjajo podrobnejšega odgovora.

7Revident uspešno nasprotuje stališčem sodišč nižjih stopenj o neustrezni trditveni podlagi. Pasivna legitimacija prve toženke temelji na sklepčnih trditvah, da je prvi tožnik 24. 3. 2003 ponoči na slabo zavarovanem in neosvetljenem delu ceste v vasi padel v globino na dvorišče drugega toženca preko stare ograje, ki bi morala tak padec preprečevati, a je bila neustrezno pritrjena, povešena in na več mestih potrgana, prva toženka pa bi morala zagotoviti postavitev in vzdrževanje ustrezne ograje, opozoril na nevarnost in osvetlitev. Povzete trditve utemeljujejo sklepanje, da zavarovanje obravnavanega odseka lokalne ceste z ustrezno vzdrževano zaščitno ograjo za pešce bremeni njeno lastnico in upravljavko – prvo toženko. Ker je obravnavana cesta po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj občinska (torej javna), bi morala biti grajena in vzdrževana tako, da jo lahko varno uporabljajo vsi njeni uporabniki, ki jim je namenjena (5. člen Zakona o javnih cestah – v nadaljevanju ZJC). Lokalna skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah v naselju odredi postavitev in vzdrževanje zaščitnih ograj za pešce na nevarnih mestih (4. točka prvega odstavka 18. člena Zakona o varnosti cestnega prometa). Slikovno gradivo v spisu ne pušča razumnega dvoma, da je konkretni del ceste, ki meji na dobre tri metre nižje ležeče dvorišče, nevaren v smislu pravkar citirane zakonske določbe. Tam mora biti zato nameščena vsaj ograja za pešce, ki je kot prometna oprema del ceste (13. in 14. člen ZJC) in je namenjena ravno zavarovanju pešcev pred padcem v globino (83. člen Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah). Vzdrževanje občinskih javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest pa določi občina (8. in 82. člen ZJC) oziroma njena strokovna služba (2. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest). Ograja bi morala biti načrtovana in postavljena tako, da se lahko od udeležencev v cestnem prometu pričakuje, da jo bodo zlahka in pravočasno opazili in dojeli njen pomen ter da se bodo lahko na podlagi postavljene prometne signalizacije in prometne opreme cest ravnali v skladu s pomenom oziroma zahtevami, ki so določene (izražene) s postavljeno prometno signalizacijo in prometno opremo cest (89. člen Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah). Glede na zatrjevani nočni čas škodnega primera ni mogoče zanemariti niti očitkov tožnikov o neosvetljenosti ceste.

8Trditvena podlaga prve toženke ni terjala podrobnejše konkretizacije njej očitanih opustitev (dolžnostnega ravnanja). Prva toženka bi lahko z določenimi trditvami (npr. da je cesto pregledovala, da je ravnala skladno z načrtom vzdrževanja, ki je bil prilagojen finančnim zmožnostim itn.) breme prevalila nazaj na tožnike, a tega ni storila. Pravočasno je trdila le, da je bila ograja nameščena na običajen način in je služila normalni rabi, sicer pa je svoji pasivni legitimaciji nasprotovala drugače (predvsem s sklicevanjem na prispevek oziroma vinjenost prvega tožnika, opustitev pomoči njegovih prijateljev oziroma namerno poškodbo in prepozno zdravniško oskrbo).

9Neustreznost sporne ograje med drugim izhaja tudi iz trditev, ki sicer utemeljujejo pasivno legitimacijo drugega toženca. Tožniki so mu očitali, da je ograjo odstranil oziroma poškodoval in je nato ni ustrezno namestil nazaj; tako je ravnal šele po škodnem dogodku, ko je ograjo utrdil s prečno kovinsko letvijo. Tem trditvam sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je ugotovilo, da drugi toženec po škodnem dogodku ograje ni spreminjal drugače kot z namestitvijo rumenega traku, sicer pa je bilo na dan nezgode stanje takšno, kot ga prikazujejo fotografije v prilogah spisa (torej je bila že tedaj učvrščena s prečno letvijo).(2) Ugotovljena konstrukcija ograje je prav tako neposredno vpeta v dokazno oceno, da tožnik ni uspel dokazati, zakaj se je poškodovan znašel na dvorišču drugega toženca oziroma da je padel čez ograjo. Iz enakega stanja ograje je izhajal tudi izvedenec, ki je med drugim ocenil, da bi takšna (sicer neustrezna) ograja vendarle zdržala težo človeka.

10Prvi tožnik je s pritožbo izpodbijal ugotovljeno stanje ograje in na njem temelječe izvedensko mnenje, sodišče druge stopnje pa tem očitkom ni sledilo, ker je zmotno menilo, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage niso pomembni. Očitek sodišča, da tožniki niso trdili, da je do padca prišlo prav tam, kjer naj bi drugi toženec ograjo nato utrdil, oziroma na mestu, kjer naj bi bil del ograje odstranjen, ni sprejemljiv. V zapisniku o ogledu, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, je bilo mesto padca povsem zadostno opredeljeno (od desnega roba železnega zaboja do konca betonskega zidu, kot je razvidno iz fotografij prilogah spisa).(3) Iste fotografije potrjujejo, da se trditve o neustreznosti ograje nanašajo na celotno omenjeno območje, kjer naj bi prišlo do padca (tam ograja v enem delu manjka, po vsej preostali dolžini pa je utrjena z železno letvijo, ki je bila po trditvah tožnikov nameščena šele po škodnem dogodku). Revident zato pravilno izpostavlja, da zahteva po podrobnejši identifikaciji mesta padca ni utemeljena. Prav ima tudi, da je predpostavki, da ograja ni bila utrjena s prečno letvijo, tudi izvedenec pripisal določen pomen.

11Pritožbeni očitki glede ugotovljenega stanja ograje po navedenem niso nepomembni. Revident utemeljeno meni, da v pritožbi grajani zaključek sodišča, da je bila ograja ob škodnem dogodku že učvrščena s prečno železno letvijo, ni podprt z zadostnimi razlogi. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče morebitna nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z ustrezno dokazno oceno.(4) Sodišče prve stopnje se je sklicevalo le na fotografije, ni pa pojasnilo, ali oziroma kako je ocenilo preostale (sicer izvedene) dokaze, iz katerih izhaja, da ograja ob škodnem dogodku ni bila utrjena s prečno letvijo (ker naj bi jo drugi toženec na ograjo namestil še pred ogledom, na katerem so bile po ugotovitvah sodišča prve stopnje fotografije posnete – policijski zapisnik o ogledu kraja nezgode in izpovedba policista H., ki ji je sodišče sicer sledilo). Ker se ni opredelilo do navedenih dokazov, prvostopenjske sodbe ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), tožniku pa je bilo posledično onemogočeno učinkovito pritožbeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ker te napake pritožbeno sodišče zmotno ni upoštevalo, je z njo obremenjena tudi izpodbijana sodba.

12Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je uveljavljal revident, je sodišče njegovi reviziji ugodilo, nanj nanašajoči se del sodb sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo pri ugotavljanju stanja sporne ograje v času dogodka slediti metodološkemu napotku iz določbe 8. člena ZPP in upoštevati vse relevantne dokaze, svojo dokazno oceno pa bo moralo preverljivo obrazložiti. Če se bo ob tem prepričalo o drugačnem stanju oziroma konstrukciji ograje kot v prvem sojenju, bo moralo pojasniti tudi morebiten vpliv takšne ugotovitve na uspeh celotnega dokaznega postopka oziroma na preostalo dokazno oceno v zvezi s škodnim dogodkom in ravnanjem obeh tožencev (8. člen ZPP) ter po potrebi dopolniti postopek z izvedencem (254. člen ZPP) oziroma zavzeti stališče do ugovorov tožencev, ki še niso bili presojani. Zaradi navedenih razlogov na preostale revizijske očitke ni bilo treba odgovoriti.

13Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo glede prvega tožnika in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 203/2006 z dne 20. 11. 2013 in z dne 25. 9. 2014.

Op. št. (2): Foto album na list. št. 17 v priloženem spisu Kpd 9/2004.

Op. št. (3): Foto album na list. št. 17 v priloženem spisu Kpd 9/2004.

Op. št. (49: Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 169/2004 z dne 11. 5. 2005.