UPRS sodba I U 658/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 4. in 5. točke 55. člena ZMZ kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi ugotovitev, da je tožnik dne 25. 10. 2010 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji po tem, ko mu je bilo v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje iz razloga sezonske zaposlitve z veljavnostjo od 16. 12. 2009 do 14. 1. 2010, na podlagi česar je avstrijski migracijski urad v skladu z 9.1. členom Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) zaprosil toženo stranko, da prevzame obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Prva uradna predaja, napovedana za 23. 3. 2011, je bila odpovedana, ker je tožnik po podatkih avstrijskih organov samovoljno zapustil kraj, v katerem mu je bila določena nastanitev. Nato je 17. 12. 2011 tožnik ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Avstriji, zato je vnovič stekel postopek predaje slovenskim varnostnim organom, ki je bila izvršena 5. 3. 2012. Tedaj je tožnik tudi pri slovenskih varnostnih organih zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova prošnja je bila na predpisanem obrazcu sprejeta 6. 3. 2012. Navedel je, da se je odločil za prihod v Slovenijo na podlagi dovoljenja za prebivanje. Ko je po nekaj dneh bivanja v Sloveniji telefoniral domov in izvedel, da se razmere niso uredile, se je odločil, da odide v Avstrijo, kjer je prebival pri sorodnikih kakšen mesec, nato pa so ga prijeli policisti in tedaj je izvedel, da je njegovo dovoljenje poteklo. Zato je zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer je to bilo v februarju ali marcu 2010. Potem je nekaj časa prebival v Azilnem domu blizu Dunaja, nato pa si je uredil zasebno nastanitev pri nekem sovaščanu, in sicer na Dunaju. Čez nekaj mesecev je prejel negativno odločitev, zato se je ilegalno preko Italije in Albanije vrnil na Kosovo, približno v mesecu maju 2010. Tam je ostal vse do leta 2011, ko se je 17. 12. 2011 spet odločil, da odide iz Kosova preko Srbije in Madžarske nazaj v Avstrijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Dva meseca je bil v Azilnem domu zaprtega tipa, nato so ga vrnili v Slovenijo ter mu ob predaji slovenskim organom vrnili tudi njegov potni list. Glede pridobitve dovoljenja za sezonsko delo je pojasnil, da mu je to uredil nek prijatelj njegovega prijatelja, in sicer brezplačno. Kosovo je zapustil zaradi težav, ki jih je imel doma in si je želel, da bi se v tem času pomirile, vendar se niso, zato je tedaj odšel iz Slovenije naprej v Avstrijo. Ko je bil prvič v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil na slovenskem ozemlju legalno, z dovoljenjem, v Avstriji pa si je sicer želel takoj zaprositi za mednarodno zaščito, a je odločitev o tem odlagal iz dneva v dan, dokler ga niso prijeli avstrijski policisti. Glede razloga, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji je navedel, da je imel na Kosovu dekle. Ko sta se spoznala, jima je bilo vseeno, kakšne vere sta. Ona mu je na začetku lagala, da je Muslimanka, bila pa je katoliške vere. Ko so to izvedeli njegove starši so bili zelo razburjeni, ker si ni našel dekleta muslimanske veroizpovedi. Zlasti je bil jezen njegov oče, ki se je tožniku odrekel in mu ukazal, da zapusti domačo hišo. V času po tem dogodku je tožnik na Kosovu živel pri svojem stricu v mestu A. Druga težava za tožnika pa so bili sorodniki njegovega dekleta, ki so od njega zahtevali, da se z njo poroči, on pa tega ni želel zato ker mu je sprva lagala glede svoje veroizpovedi in zaradi pritiskov s strani svoje družine. Tožnik meni, da je pravzaprav njegovo deklo organiziralo vse konflikte in grožnje s strani njenih sorodnikov, ker si je želelo, da se z njo poroči, česar pa on ni hotel. Nekajkrat je prejel grožnje v obliki SMS sporočil, v katerih so ga svarili, naj se z njo poroči ali pa zanj ni več prostora na tistem območju, kar je pomenilo, da bo izgubil življenje. Dvakrat so ga zasledovali z avtomobilom in mu zaprli pot, a mu je obakrat uspelo zbežati. Tožnik ne ve, kaj so imeli takrat pri sebi v žepih, vendar je prepričan, da so bili oboroženi. Vse kar je opisal, se je dogajalo v letu 2009, natančnih datumov pa se ne spominja. Očetu je o tem, da njegovo dekle ni muslimanka, povedal v septembru ali oktobru 2009. V času, ko se je tožnik iz Avstrije preko Italije in Albanije vrnil nazaj na Kosovo, se do njegovega ponovnega odhoda, to je v obdobju med majem/junijem 2010 do 17. 12. 2011 njegovo življenje ni bilo ogroženo, ker je bil na Kosovu na skrivaj. Skrival se je in ni odšel niti k očetu, pač pa le v kakšno gostilno. Bival je pri svojem stricu po mamini strani. Oče je sicer vedel, da je tožnik pri tem stricu, a mu ni dovolil, da bi se vrnil domov. O njegovi vrnitvi pa niso izvedeli sorodniki bivšega dekleta, ki je živelo zunaj A., z njo pa si ni želel nobenih stikov. Če bi se moral vrniti na Kosovo, bi bil prisiljen živeti na skrivaj, saj mu sorodniki bivšega dekleta še niso oprostili, da se ni poročil z njo. Tudi oče mu še ni odpustil in je bil zelo jezen nanj, če pa bi živel v kakšnem drugem kraju na Kosovu pa bi ga njegov oče sicer pustil pri miru, kar pa ne velja za sorodnike njegovega bivšega dekleta. Razen tega, kar je opisal, pa tožnik na Kosovu ni imel nobenih drugih težav, nikoli ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Po tožnikovem mnenju na Kosovu zanj ni varnega življenja, ker so mu sorodniki njegovega bivšega dekleta dejali, da če je z njo hodil eno leto, se mora z njo poročiti, v nasprotnem primeru pa ga bodo poiskali v kateremkoli delu Kosova. Dodatno je še pojasnil, da glede državnih institucij ni nobenih težav, če se želita poročiti pripadnika različnih veroizpovedi, pač pa so težave glede tega le zaradi tradicije v družini, zato se tudi sorodniki bivšega dekleta nočejo pomiriti. Po presoji tožene stranke, ki je med seboj primerjala vse tožnikove izjave, dane v postopku, obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v njihovo resničnost, saj so izjave, ki jih je podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji v nasprotju z njegovimi izjavami, kot jih je podal ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito v Avstriji, nasprotujejo pa tudi drugim podatkom, ki izhajajo iz dokumentacije upravne zadeve. Medtem ko je tožnik ob podaji svoje prošnje v Sloveniji navedel, da je po prejemu negativne odločbe v Avstriji približno maja 2010 ilegalno preko Italije in Albanije odšel domov na Kosovo ter tam ostal vse do 17. 12. 2011, ko je ponovno odšel v Avstrijo in tam ponovno zaprosil za mednarodno zaščito in naj bi v času od maja ali junija 2010 do 17. 12. 2011 prebival pri stricu v mestu A. naskrivaj ter le občasno obiskal kakšno gostilno, drugače izhaja iz podatkov avstrijskih migracijskih organov, iz katerih izhaja, da je tožnik dne 25. 10. 2010 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Avstriji. Tedaj pa so mu bili odvzeti tudi prstni odtisi, zato tožena stranka nima razlogov za kakršenkoli dvom v podatke avstrijskih migracijskih organov, saj so prstni odtisi edinstvena biometrična lastnost vsakega posameznika, zato služijo za dokazovanje njegove istovetnosti. Glede na te podatke je ugotovljeno nasprotje med tožnikovimi navedbami o tem, koliko časa po prihodu iz Kosova v Slovenijo je tu prebival in kdaj je odpotoval od tu v Avstrijo. Med drugim je tožnik avstrijskim migracijskim organom povedal, da je v Slovenijo iz Kosova pripotoval 1. 1. 2010 in ostal do 25. 10. 2010, v tem času pa je prebival na naslovu B. Nasprotno od teh podatkov je tožnik ob podaji svoje prošnje v Sloveniji navedel, da je tedaj po prihodu v Sloveniji prebival le nekaj dni in ne ve, v katerem mestu je to sploh bilo. Nadalje ugotavlja, da se drugače od tožnikovih navedb v prošnji, da je po prejemu negativne odločitve v zvezi z njegovo prošnjo v Avstriji maja 2010 to državo zapustil in se vrnil na Kosovo, kjer je ostal vse do 17. 12. 2011, izhaja iz podatkov avstrijskih migracijskih organov, iz katerih je razvidno, da je za mednarodno zaščito prvič v Avstriji zaprosil šele 25. 10. 2010, zato je nemogoče, da bi bil takrat na Kosovu. V povezavi s tem pa je tožniku nemogoče verjeti, da je v času od maja 2010 do decembra 2011 prebival ves čas pri stricu v kraju A. na Kosovu, ker naj bi ga bilo strah sorodnikov njegovega bivšega dekleta. Tožnik je bil v postopku večkrat poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilec za mednarodno zaščito, med drugim na dolžnost govoriti resnico. Kljub temu je tožnik navajal v postopku izjave, ki so med seboj izključujoče in kontradiktorne, s čimer je vnesel dvom tudi v resničnost svojih ostalih navedb in trditev, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da tudi tožnikovih razlogov, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti Kosovo ne more sprejeti za verodostojne. Njegove navedbe so bile po mnenju tožene stranke nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, kar zadošča za utemeljen sklep, da je tožnik lažno predstavil razloge, zakaj v Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito v smislu 4. točke 55. člena ZMZ. Četudi bi tožena stranka njegove izjave sprejela za verjetne in resnične, kljub temu meni, da so dogodki in razlogi, ki jih tožnik opisuje kot razlog za zapustitev izvorne države nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite v smislu 2. točke 55. člena ZMZ, saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode. Glede spora tožnika z njegovim bivšim dekletom in njenimi sorodniki zaradi dejstva, da je tožnik prekinil zvezo z njo, tožena stranka meni, da je namreč zasebna zadeva in ne more biti predmet presoje v postopku priznanja mednarodne zaščite, v katerem se ugotavlja ogroženost osebe zaradi preganjanja iz predhodno navedenih razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali zaradi resne škode v smislu 3. odstavka 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ. Tožnik po lastnih navedbah v izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni imel nobenih drugih težav, razen opisanih sporov s sorodniki bivšega dekleta, ki so hoteli, da se z njo poroči, on pa tega ni hotel zaradi svojega razočaranja nad njo in zaradi pritiskov svoje družine, zaradi česar je tudi prekinil razmerje z njo. Po ugotovitvi tožene stranke pa je dodatno podan tudi razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene iz 5. točke 55. člena ZMZ. Iz podatkov v spisu in tožnikovega opisa kronološkega poteka postopkov je mogoče sklepati, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ampak šele po tem, ko so ga prijeli avstrijski policisti in po izteku slovenskega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela. Slednje mu je poteklo 14. 1. 2010, medtem ko je prvič za mednarodno zaščito zaprosil v Avstriji naknadno dne 25. 10. 2010. Vendar pa se je od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost. Tega pa tožnik ni storil, čeprav je to možnost imel.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. V obrazložitvi tožbe navaja, da tožnik datumska razhajanja lahko pojasni s strahom pred vrnitvijo na Kosovo, kjer bi utrpel resno škodo. Sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi označuje kot nepravilno in nesmiselno zaradi njenega zaključka na podlagi navedenega, da posledično tudi njegovi „zgodbi“ ne more verjeti. Njegove težave res izvirajo iz zasebne sfere, sprevrgle pa so se v preganjanje zaradi vere, saj so ga sorodniki bivšega dekleta prav zaradi vere dvakrat poskusili ubiti, kot je opisal pri podaji prošnje. Nadalje tožnik meni, da bi morala tožena stranka za sprejem zaključka o njegovi splošni kontradiktornosti to vsaj približno razjasniti pri podaji prošnje in ga soočiti z očitanimi nasprotji. Navaja še, da bi z vrnitvijo utrpel resno škodo in zato potrebuje subsidiarno zaščito. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status subsidiarne zaščite.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka po izvedenem pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno zato, ker je ugotovila, da ne obstajajo osnovni pogoji za priznanje mednarodne zaščite (3. alinea 52. člena v zvezi z 2., 4. in 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ). Tožnik namreč razen svoje izjave o preganjanju s strani sorodnikov bivšega dekleta ni ne v upravnem in ne v sodnem postopku niti zatrjeval – in na posebno vprašanje o tem odgovoril nikalno, da bi v svoji izvorni državi Republiki Kosovo (v nadaljevanju: Kosovo) bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Na vprašanje, zakaj je v Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, je izpovedal, da ko je na Kosovu spoznal svoje bivše dekle, jima je bilo vseeno kakšne vere sta; ona mu je na začetku lagala, da je Muslimanka, bila pa je katoliške vere, zato se je tožnikov oče odrekel svojemu sinu in mu ukazal, da zapusti domačo hišo, drugo težavo za tožnika pa so predstavljali sorodniki njegovega bivšega dekleta, ki so od njega zahtevali, da se z njo poroči, on pa tega ni hotel zaradi pritiskov svoje družine in ker mu je sprva lagala glede veroizpovedi. Na vprašanje, ali je ona hotela oditi s tožnikom, ko je zapustil Kosovo, je izpovedal, da je ona potem pravzaprav organizirala konflikte in grožnje, ki jih je prejel s strani njenih sorodnikov, saj je ona hotela, da se poročita, tožnik pa je želel njune zvezo prekiniti. Poleg tega je izpovedal, da se je iz Avstrije, ki naj bi jo zapustil maja ali junija 2010 vse do 17. 12. 2011, ko je v Avstriji ponovno zaprosil za azil, ves čas nahajal na Kosovu in na posebno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje tedaj tam ogroženo, odgovoril nikalno, in sicer zato, češ da je živel tam skoraj ilegalno ter je bil občasno le v kakšni gostilni, sicer pa se je izogibal družabnih stikov. Tožena stranka je po oceni sodišča skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena glede na navedeno pravilno presodila, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, sodišče pa pri tem v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki in listinami v predloženem upravnem spisu izčrpno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, ampak se v celoti na tem mestu sklicuje na obrazložitev tožene stranke.

Tožnik je v Republiko Slovenijo prvič vstopil legalno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga sezonskega dela z veljavnostjo od 16. 12. 2009 do 14. 1. 2010, kar je med strankama v konkretnem primeru nesporno, saj navedenih ugotovitev tožnik v tožbi ne izpodbija, za mednarodno zaščito pa je prvič zaprosil v Republiki Avstriji dne 25. 10. 2010 (in ponovno 17. 12. 2011), nato je pri slovenskih varnostnih organih zaprosil za mednarodno zaščito dne 5. 3. 2012, ko je bil v skladu z 9.1. členom Dublinske uredbe s strani avstrijskega migracijskega urada predan slovenskim varnostnim organom. Sodišče se glede na navedeno tudi pri presoji razloga iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče, za kar je imel tudi po presoji sodišča tožnik vse možnosti že vse od prihoda v Republiko Slovenijo na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga sezonske zaposlitve od 16. 12. 2009 do 14. 1. 2010, vendar se za to možnost ni odločil nemudoma.

Pravilno je tožena stranka tudi zaključila, da glede na vsa tožnikova ravnanja in izjave, ki jih v svoji obrazložitvi podrobno povzema, ni mogoče zaključiti, da bi bile tožnikove navedbe verjetne in resnične, temveč so nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, zato je pravilen zaključek tožene stranke, da je podan tudi razlog iz 4. točke 1. odstavka 55. člena za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene.

Tožena stranka je prav tako tudi pravilno obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožnikovih izjav v prošnji in glede na podatke v spisu in njegovo ravnanje ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Na kratko je tudi obrazložila ob upoštevanju splošno znanih dejstev stanje v tožnikovi izvorni državi.

Tožbeni ugovori, ki jih tožnik ni z ničemer substanciral, so po navedenem neutemeljeni, saj je tožena stranka obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožnikovih ravnanj in izjav v prošnji, ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa begunca tožniku niti statusa subsidiarne oblike zaščite.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika naj o tožbi odloči po opravljeni glavni obravnavi. To je smiselno predlagal s tem, ko je predlagal, naj ga sodišče zasliši, ne da bi ob tem hkrati argumentirano pojasnil, glede česa bi se njegove navedbe na zaslišanju pred sodiščem kakorkoli razlikovale od njegovih izjav, ki jih je ob podaji prošnje dne 6. 3. 2012 podal na zapisnik, ki je bil tožniku prebran v njegovem materinem albanskem jeziku (ob sodelovanju tolmača za albanski jezik), tožnik pa nanj ni imel pripomb in je zapisnik brez pripomb podpisal ob navzočnosti svoje tedanje pooblaščenke C.C., svetovalke za begunce, ki ga zastopa tudi v upravnem sporu. Sodišče je zato odločilo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj tožnik v tožbi, čeprav je predlagal svoje zaslišanje, ni pojasnil, o katerih (domnevno) spornih dejstvih naj bi ga sodišče zaslišalo, niti ni utemeljil, v čem in kako naj bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na odločitev.