UPRS sodba I U 657/2013

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 3. alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih in premoženja, odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., star okoli 30 let, rojen v neznanem kraju, državljanu Afganistana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 4. 2013 od 11.30 ure do dne 12. 7. 2013 do 11.30 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da iz nočnega poročila varnostne službe B. v Azilnem domu izhaja, da je dne 12. 4. 2013 ob 00.35 uri do recepcije pristopil eden od nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito iz Afganistana. Varnostnici na recepciji je v razgovoru povedal, da je bil napaden s strani drugega prosilca, pri tem pa je tudi krvavel, in sicer iz rane na zatilju. Varnostnika sta od prosilca želela zbrati več informacij, vendar je prosilec zahteval le prihod policistov ter da bo njim povedal, kaj se je zgodilo. V tem času je bilo ugotovljeno le to, da naj bi prosilec A.A. iz neznanega razloga vstopil v sobo M18, kjer sta nastanjena druga dva prosilca iz Afganistana ter ju napadel z nožem. O dogodku je varnostna služba obvestila policijo, kateri so na kraj dogodka prišli ob 01.05 uri in zoper storilca tudi ukrepali. Pri tem naj bi se močno upiral in kričal, nakar je bil odpeljan v nadaljnji postopek na policijo. Na kraj dogodka v azilnem domu so prišli tudi reševalci, kateri so oba poškodovana oskrbeli, eden od njiju pa je bil odpeljan tudi na UBKC Ljubljana, kjer so mu oskrbeli ureznino na zatilju v velikosti 2 cm (ureznino so mu zašili). Drugi prosilec je pri tem utrpel samo površinske poškodbe. Naknadno so policisti obvestili varnostno službo, da bo A.A. zaradi dogodka pridržan do 12 ur na policiji. Policisti PP Ljubljana Vič so v nadaljnjem postopku zoper A.A. zaradi kršitve javnega reda in miru izdali plačilni nalog. V obravnavani zadevi so mu očitali kršitev javnega reda in miru po prvem in drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Obravnavani dogodek se na PP Ljubljana Vič vodi pod opr. št. 223-291/2013. Poleg zgoraj navedenih kršitev javnega reda in miru pa policisti obravnavajo prosilca tudi za storitev kaznivega dejanja, saj je v nočnem času z nožem napadel druga dva prosilca za mednarodno zaščito in ju poškodoval. Policisti so z zbiranjem obvestil in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v obravnavani zadevi zoper prosilca podali tudi kazensko ovadbo po drugem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, nasilništvo). Omenjena zadeva se na PP Ljubljana Vič vodi pod opr. št. 2210231/2013. Organ se nato sklicuje na 3. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Pristojni organ je dne 12. 4. 2013 prosilcu A.A. ustno na zapisnik izrekel omejitev gibanja in odločil, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce. Iz uradnih evidenc in poročil varnostne službe izhaja, da je prosilec že pred tem kršil javni red in mir v Azilnem domu in bil zaradi tega tudi obravnavan s strani policije. Policisti PP Ljubljana Vič so prosilca obravnavali že dne 24. 2. 2013 zaradi kršitev javnega reda in miru, po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, zaradi česar je v prekrškovnem postopku in se na PP Vič vodi pod opr. št. 223-142/2013. Pristojni organ ugotavlja, da je v tem primeru podan utemeljen razlog ogrožanja življenja drugih in premoženja v smislu 3. alineje 51. člena, z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. Prav tako je pristojni organ odločil v skladu z namenom danega pooblastila. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da prosilec ne bo še enkrat napadel in ponovil omenjenega dogodka ter ogrožal življenje drugih nastanjenih prosilcev v azilnem domu. Poleg tega pa sta druga dva napadena prosilca še vedno nastanjena v azilnem domu. Pri vsem tem je potrebno poudariti tudi to, da je prosilec napadel drugi osebi z nožem brez kakršnega koli razloga. Omejitev gibanja na območje azilnega doma, glede na to, da je prosilec ogrožal življenje drugih prosilcev v azilnem domu, v konkretnem primeru ne bi imela učinka.

V tožbi tožnik pravi, da so bila dejstva, na katerih temelji sklep, zbrana izključno na podlagi navedb napadenih prosilcev. Glede na odsotnost kakršnihkoli izjav tožnika v zvezi z dogodkom je takšna ugotovitev povsem pristranska in napačna. V izpodbijanem sklepu tožena stranka tudi sicer nikjer ne izpostavi in obelodani podrobnejših informacij in ugotovitev v zvezi z izhodiščnim dogodkom, na katerem temelji grob poseg v osebno svobodo tožnika, temveč zgolj povzame omenjeno poročilo v delih, v katerih ji to ustreza. Po drugi strani namreč iz taistega poročila, ki ga tožnik prilaga kot dokaz, izhaja tudi, da je eden izmed domnevno napadenih prosilcev na recepciji najprej povedal, da je padel. Le malo kasneje si je premislil in izpovedal, da naj bi ga napadel tožnik, zdravniške pomoči pa skupaj s sonapadenim po svoji lastni izjavi nista potrebovala. Tega zapisa tožena stranka sploh ne upošteva in se do tovrstnih izjav domnevno napadenih prosilcev sploh ne opredeli. Navaja zgolj informacijo o dogodku, podano v poročilu varnostne službe azilnega doma (kot že omenjeno, gre za poročilo, kompromitirano z dejstvom, da povzema dogodek na podlagi izjave enega izmed napadenih, tudi sicer pa je povzeto nepopolno oziroma napačno). Tožena stranka se tudi nikjer ne sklicuje na morebitne ugotovitve policije, na potek nadaljnjega policijskega postopka oziroma na policijsko poročilo. Očitno je torej, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila nepopolno in zmotno, saj ni upoštevala tožnikovega naziranja dogodka in se oprla zgolj na neverodostojno (drugo po vrsti) verzijo dogodka s strani domnevno napadenih storilcev, izpodbijani sklep pa je zato nezakonit. Pri omejitvi svobode je treba upoštevati načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU 2003/9/E z dne 27. 1. 2003. Tudi iz določila 19. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09 izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Mnenje tožene stranke, da se cilja, tj. preprečitve ponovitve domnevnega napada, ne da doseči z milejšim ukrepom (torej, da je takšen ukrep nujen), je neutemeljeno. Za potrditev takšne domneve bi tožena stranka morala izkazati ponovitveno nevarnost, ki jo sicer zatrjuje, vendar pa je z ničemer ne utemelji. Iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito izhaja očitna nenaklonjenost tožnika nasilju – namreč, ko je bil soočen z zahtevo po sodelovanju s talibanskimi vojaki v Afganistanu, je grožnjam navkljub, vedno odkorakal stran, nepripravljen sodelovati. Dalje pa gre v primeru resničnosti ugotovitev tožene stranke o tožnikovem nasilnem dejanju vendarle še vedno zgolj za osamljen dogodek takšne narave, ki ga je moč očitati tožniku, zato je ugotovitev ponovitvene nevarnosti v vsakem primeru neutemeljena. Absolutno bistvena kršitev določb postopka pa je podana, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka se je namreč oprla zgolj na pričevanja domnevno napadenih prosilcev, tožniku pa ni omogočila, da pojasni okoliščine v zvezi z dogodkom z dne 11. 4. 2013. S tem pa je tožena stranka tudi kršila tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ko je prostor ustrezno velik in svetel, da ima možnost izhoda iz omejenega prostora v skupne prostore, za hrano in higieno pa je ustrezno poskrbljeno. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje

1

, na področje določenega dela države

2

, na kraj (mesto) prebivanja

3

, na ozemlje ene države.4

V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja

5

in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

6

Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, tudi izpodbijani akt, v povezavi s primerljivo prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

Po določbi 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih in premoženja. To pomeni, da mora tožena stranka v takšnem aktu navesti utemeljene razloge, na podlagi katerih meni, da tožnik ogroža življenje drugih. V tovrstnih zadevah ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, da mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja drugih v smislu kakšnega kaznivega dejanja, saj je to stvar morebitnega kazenskega postopka; in ker je kazenska ovadba zoper tožnika vložena, tožnika v upravnem sporu tudi varuje domneva nedolžnosti glede očitanega kaznivega dejanja iz 296. člena KZ-1.

V tovrstnih zadevah zato sodišče preverja razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in sicer do stopnje utemeljenega suma ogrožanja življenja drugih. Ti utemeljeni razlogi so po mnenju sodišča, potem ko je bil tožnik zaslišan na glavni obravnavi, podani v zadostni meri za legitimen namen določbe 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi ne zanika, da se zoper njega vodi prekrškovni postopek zaradi kršitve javnega reda in miru in da ga policisti obravnavajo tudi za storitev kaznivega dejanja zaradi istega dogodka, to je napada na druga dva prosilca, do katerega naj bi prišlo ponoči dne 12. 4. 2013 ob 00.35 uri v Azilnem domu. Na zaslišanju pa tudi ni vedel nič povedati v svoj zagovor glede konkretnega dogodka dne 12. 4. 2013, ker je dejal, da se popolnoma ničesar, kar naj bi se dogajalo v sobi, ne spominja zaradi jemanja tablet in alkoholiziranosti. Tožnik tudi ni zanikal, da je bil na policiji pridržan, saj je navedel, da se mu je spomnil vrnil šele ob 7.00 ali 8.00 zjutraj. Sodišče lahko zato potrdi ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik pridržan na policiji zaradi nujne zagotovitve varnosti. Pojasnilo tožnika na zaslišanju, da se z domnevnima žrtvama dobro razume, da so ves čas skupaj, da ga pokličeta in da nimajo problemov, zato ne zmanjšuje dokazne vrednosti ocene tožene stranke, da je tožnik očitno v okoliščinah, ko se napije, nevaren zaradi velike vzkipljivosti in na to vezane uporabe nasilja. Dejstvo, da je prijavitelj dogodka najprej navedel, da je padel, in ne da ga je napadel tožnik, v danih okoliščinah ne jemlje verodostojnosti ugotovitev dejanskega stanja s strani tožene stranke, saj sta bili edini priči dogodka omenjena prosilca, ki sta dobila vreznine po glavi z nožem, kar med strankama ni sporno, nobene druge konkretne razlage dogodka pa tožeča stranka ne ponudi v svoj zagovor.

Sodišče je na glavni obravnavi preverilo tudi okoliščino v izpodbijanem aktu, da ne gre za osamljen primer. Tožnik se ob soočenju s poročilom varnostne službe z dne 24. 2. 2013 ni mogel nič spomniti o tem, da je ob srečanju s policisti ob 18.42 uri tistega dne v Azilnem domu vpil, kričal in brcal v vrata, zato tudi ni imelo nobenega smisla, da bi sodišče tožnika soočilo tudi s podatkom v tem istem poročilu, da je tožnik na tisti dan tudi ob 19.51 kričal, brcal in grozil, da bo vse pobil. Ne gre torej za osamljen primer nasilja, ki se je zgodil dne 12. 4. 2013, na kar je opozorila že tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče pa se je na zaslišanju prepričalo, da tožnik ni pokazal nič od morebitnega odgovornega odnosa glede pitja alkohola, saj je navedel le, da ne ve, zakaj se mu to zgodi, ko pije alkohol, užival pa ga je dvakrat do trikrat na teden, ko je bil zunaj.

To so ključna dejstva, ki jih je sodišče preverilo na glavni obravnavi, in potrjujejo pravilnost odločitev tožene stranke, zato v preostalem delu sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev in sledi utemeljitvi izpodbijanega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1). To zajema tudi preizkus odločbe z vidika testa nujnosti. Tožnik pa lahko s svojim obnašanjem, ničelno stopnjo tolerance do nasilja in zavedanjem, da alkohol očitno odločilno dviguje njegovo nagnjenost k nasilju, zaznavno prispeva k morebitnem ugotavljanju prenehanja razlogov za odvzem njegove osebne svobode pred iztekom 3 mesecev. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).