UPRS sodba I U 1258/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim aktom je direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (v nadaljevanju: Agencija) na podlagi 4. člena Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, 4. odstavka 25. c člena Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50106 - uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11) ter v zadevi vmesnega varnostnega preverjanja, odločil, da se tožniku prekliče dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti STROGO TAJNO, št. 0220-12/2010/32 z dne 23. 8. 2010, z veljavnostjo od 23. 8. 2010 do 22. 8. 2015. Preklic dovoljenja začne veljati z dnem izdaje te odločbe. Pritožba ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bil na podlagi sklepa št 0220-120/2013/1 z dne 26. 6. 2013 zoper A.A. uveden postopek vmesnega varnostnega preverjanja, vezan na dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti STROGO TAJNO, št. 0220-12/2010/32 z dne 23.08.2010, zaradi suma obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP).

Agencija je v sklepu A.A. opozorila, da je dolžan, v roku 3 dni od prejema sklepa, podati pisno soglasje za uvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja na predpisanem obrazcu VP-8 ter izpolniti priložene izjave in varnostne vprašalnike za varnostno preverjanje, sicer se bo štelo, da z varnostnim preverjanjem ne soglaša. A.A. je bil sklep vročen 26.06.2013, kar je potrdil s podpisom na vročilnici.

Rok, določen s sklepom št. 0220-120/2013/1, se je iztekel dne 1. 7. 2013, v tem roku pa A.A. ni podal soglasja za izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja niti ni zaprosil za podaljšanje roka. A.A. je bil od dne 27. 6. 2013 zaradi zdravstvenih razlogov zadržan od dela, vendar pa je kljub temu z Agencijo pisno komuniciral ter navedenega dne na elektronski pošti naslov Agencije poslal dva dopisa in sicer dokument št. 909-2/2013/46 ter dokument št. 1002-3/2013/71. V slednjem dokumentu je A.A., kljub bolniški odsotnosti Agencijo celo zaprosil za določitev termina za vpogled v nekatere dokumente Agencije. A.A. je kljub bolniški odsotnosti z Agencijo tudi večkrat komuniciral po mobilnem telefonu, dne 1. 7. 2013 ter dne 2. 7. 2013, in sicer preko stalnega operativnega centra Agencije. Agencija je v postopku vmesnega varnostnega preverjanja preverila tudi, ali obstajajo razlogi zdravstvene narave, ki bi lahko vplivali na njegovo sposobnost, da izpolni in Agenciji pošlje soglasje za uvedbo postopka ter varnostne vprašalnike. Iz uradnega zaznamka, št. 909-2/2013/55 z dne 5. 7. 2013 izhaja, da je zdravnica ambulante splošne medicine dr. B.B. potrdila njegovo upravičeno odsotnost z dela, vendar hkrati potrdila, da je A.A. kljub bolniški odsotnosti z dela sposoben podpisati vročilnice ter izpolnjevati obrazce. Agencijo je osebna zdravnica seznanila tudi z dejstvom, da je A.A. v času bolniške odsotnosti predpisala rekreacijo oziroma gibanje ter sprehode v naravi. Tudi iz slednjega izhaja, da je A.A. glede na njegovo navedeno zdravstveno stanje, ki mu omogoča sprehode v naravi, bil sposoben izpolniti soglasje in varnostne vprašalnike ter jih po pošti ali osebno dostaviti Agenciji, pa tega ni storil. A.A. prav tako ni zaprosil Agencijo za podaljšanje roka za podajo soglasja za izvedbo postopka varnostnega preverjanja in izpolnitev predpisanih vprašalnikov. Ker A.A. kljub temu, da je bil sposoben z Agencijo tako pisno kot ustno komunicirati in bi tako zagotovo lahko podal soglasje za začetek postopka vmesnega varnostnega preverjanja v roku, le tega zavestno ni podal ter Agenciji tudi ni posredoval varnostnih vprašalnikov v predpisanem roku, je direktor Agencije odločil, da se mu skladno s četrtim odstavkom 25.c člena ZTP, dovoljenje prekliče.

Tožnik v tožbi uvodoma izpostavlja, da gre za zadevo, kjer so posamezne listine toženca označene s stopnjo tajnosti od »INTERNO« (med drugim tudi izpodbijana odločba) do »ZAUPNO«. Ker tožnik seveda želi, enako kot v celotnem času svojega službovanja, obdržati v tajnosti vse podatke, ki bi lahko kompromitirali Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (v nadaljevanju: Agencija) oziroma kakorkoli škodili nacionalnim interesom Republike Slovenije, se bo tožnik pri navedbah v tožbi v največji možni meri omejil na trditve in dokaze tako, da brez vpogleda v spis nepooblaščena oseba ne bo mogla razbrati, na kaj se zadeva nanaša. Iz enakega razloga tožnik tekom predmetnega postopka tudi ne bo prilagal odločb toženke, označene z različnimi stopnjami tajnosti, temveč naj le-te po pozivu sodišča predloži toženka, tožnik in njegovi pooblaščenci pa se glede vsebine omenjenih odločb zavežejo k molčečnosti. Tožnik je prepričan in pričakuje, da bo naslovno sodišče to upoštevalo in tožbo obravnavalo v tem kontekstu. Tožnik je bil do 16. 7. 2013, ko mu je na podlagi izredne odpovedi prenehalo delovno razmerje, zaposlen pri toženki. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožniku izdan sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 1002-44/2013/6 z dne 3. 5. 2013, stopnje tajnosti ZAUPNO, zoper katerega je tožnik dne 14. 5. 2013 vložil pritožbo. Komisija za pritožbe (v nadaljevanju: Komisija) je s sklepom št. Z-9/2013-6/2 z dne 19. 6. 2013, stopnje tajnosti ZAUPNO, pritožbi ugodila v delu, ki se je nanašal na 1. in 2. točko izreka sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega je Komisija v tem delu odpravila in vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila in odločitev organa prve stopnje obdržala v veljavi. V ponovnem postopku je organ prve stopnje s sklepom št. 1002-44/2013/21 z dne 16. 7. 2013, stopnje tajnosti ZAUPNO, izdanim na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR, pritožniku ponovno izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zoper takšno odločitev v ponovnem postopku je tožnik dne 24. 7. 2013 vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno, zoper odločitev Komisije v delu, v katerem je potrdila odločitev organa prve stopnje, pa bo tožnik znotraj zakonskega roka vložil tožbo na pristojno sodišče. O nobenem delu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, še ni pravnomočno odločeno, zaradi česar je tožnik primoran vložiti tudi predmetno tožbo. V primeru, da bo postopek ugotavljanja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključen v korist tožnika, bo slednji za nadaljnje opravljanje svojih službenih obveznosti potreboval tudi domnevno nezakonito preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Postopek vmesnega varnostnega preverjanja, vezan na dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, naj bi bil pri tožniku na podlagi 25.b člena ZTP uveden zaradi suma obstoja varnostnega zadržka iz 27. čl. ZTP, ob čemer toženki očita, da niti ne navede, kateri od naštetih varnostnih zadržkov naj bi bil po njenem mnenju podan pri tožniku, češ da v bistvu le ponavlja obdolžitve iz sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posebej sicer izpostavlja domnevno nepravilen prenos dokumentov, kar naj bi vzbujalo dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavo tajnih podatkov, vendar naj se točno ne bi dalo razbrati, kaj je razlog za tako odločitev.

Tožnik posebej poudarja in izpostavlja dejstvo, da pa mu je bilo dovoljenje dejansko odvzeto po 4. odstavku 25.c člena ZTP, torej ker naj ne bi dal soglasja, ne pa zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kar je bilo kot razlog navedeno v sklepu z dne 26. 6. 2013.

Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je v nasprotju z dejanskim stanjem in dokazi, s katerimi je toženka razpolagala v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik je dne 26. 6. 2013 res prejel sklep št. 0220-120/2013/1 z dne 26. 6. 2013, stopnje tajnosti ZAUPNO, v katerem je bil opozorjen, da mora v roku 3 dni podati pisno soglasje za uvedbo postopka vmesnega preverjanja ter izpolniti priložene izjave in varnostne vprašalnike za varnostno preverjanje. Vendar pa je bil tožnik od 27. 6. 2013 do 7. 7. 2013 v bolniškem staležu (torej tudi dne 1. 7. 2013, ko naj bi po mnenju toženke potekel rok za podajo soglasja) in ni bil sposoben podati zahtevanega soglasja in izpolniti zahtevanih izjav in vprašalnikov, še posebej ob dejstvu, da je ravno prejem omenjenega sklepa povzročil pri tožniku v nadaljevanju opisane psiho-fizične težave ter bil do neke mere razlog za nastop bolniškega staleža. Ob vročitvi sklepa in seznanitvi z njegovo vsebino se je namreč pri tožniku spet pojavila stiska, tesnoba in nemoč, kot jo je čutil ob prejemu prvega sklepa, povezanega z izredno odpovedjo, in kot jo je čutil na zagovoru oziroma zaslišanju v zvezi z izredno odpovedjo, še posebej glede na dejstvo, da mu je sklep o izvedbi postopka vmesnega varnostnega preverjanja vročil uslužbenec toženke, ki je s tožnikom opravil razgovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poziv na podajo soglasja je tožnika izredno vznemiril in še poslabšal njegovo takrat že načeto psiho-fizično stanje. Vsa delovanja, način in ton komuniciranja toženke s tožnikom, tako v postopku izredne odpovedi kot v postopku vmesnega varnostnega preverjanja, je namreč tožnik čutil kot diskriminacijo, povračilne ukrepe in trpinčenje na delovnem mestu, zaradi česar so se pri njem pojavile psiho-fizične težave, zaradi katerih mu je zdravnica predpisala bolniški stalež. Glede na opisano je logično, da tožnik na dan prejema sklepa št. 0220-120/2013/1 z dne 26. 6. 2013, stopnje tajnosti ZAUPNO, in v dneh bolniškega staleža ni imel volje in moči, da bi se srečal z uslužbenci toženke, ki so se nanj obračali diskriminatorno, sistematično in očitno negativno. Pred očmi so se mu odvijali vsi pritiski in šikaniranja, ki jih je doživljal v nekaj več kot osemletnem obdobju zaposlitve v Agenciji in so se pojavljali v več valovih, običajno povezanih z razkritji nenavadnih praks s strani tožnika. Del teh praks in neenakopravnega obravnavanja tožnika je opisanih v priloženem dokumentu PRIJAVA nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mobinga ter pregleda zakonitosti posameznih primerov finančno-materialnega poslovanja v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, z dne 27. 5. 2013. Iz priložene prijave se vidi neenakopravno obravnavanje tožnika ter »stare prakse«, s katerim se izvaja pritisk na tožnika.

Poleg tega je bil tožnik obremenjen z dejstvi, da so uslužbenci Agencije, ki bi ga preverjali, v dosedanjih postopkih dokazali, da ne spoštujejo dostojanstva preverjene osebe, njene zasebnosti in nasploh človekovih pravic in da je bil ravno zaradi tega spremenjen Pravilnik o varnostnem preverjanju, vsi, ki se s tem področjem ukvarjajo, pa so morali opraviti kratek tečaj – vse to v času, ko je bil tožnik direktor Urada 4. Tožnik v zvezi s tem predlaga, da toženka sodišču predloži dokumente, ki jih našteva v tožbi v treh alinejah na strani 4 odločbe.

Bal pa se je tožnik tudi ponovnega medijskega pogroma zoper njega in njegovo družino, kar bi se na koncu vmesnega varnostnega preverjanja zopet zgodilo, kot že nič kolikokrat prej. In ta medijski pogrom bi se zopet zgodil pred javnostjo, enako kot postopek njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar med drugim izhaja iz priloženega članka »...«.

Tožnik še navaja, da je želel podati zahtevano soglasje in izpolniti potrebne izjave in vprašalnike takoj po vrnitvi na delo, ko je bil za to ponovno sposoben, to je 8. 7. 2013, a mu je bil že pred tem izdana in vročena izpodbijana odločba. Toženka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da naj bi zdravnica tožnika, dr. B.B., potrdila, da je tožnik kljub bolniški odsotnosti z dela sposoben podpisati vročilnice ter izpolnjevati obrazce, kar pa ne drži. Dr. B.B. je namreč toženki izjavila le, da je tožniku dovolila sprehod in rekreacijo, nič pa se ni izjavljala o sposobnosti tožnika podpisovati dokumente, kar izhaja tudi iz priloženega zdravniškega potrdila z dne 12. 7. 2013, v katerem je zdravnica izrecno napisala, da je toženki izjavila, da je tožniku dovoljen sprehod in rekreacija, o tožnikovem podpisu pa izjave ni dala. Navedeno bo po potrebi lahko potrdila tudi ustno na sodišču.

Tožnik izrecno poudarja, da toženka nima potrebnega medicinskega znanja, da bi lahko ocenjevala, česa je bil tožnik v času bolniškega staleža sposoben, še posebej, ker niti ne pozna vrste tožnikove takratne bolezni, ne njenih znakov in posledic. Slednje bi lahko ocenila le osebna zdravnica tožnika, ki pa teh podatkov toženki v postopku vmesnega varnostnega preverjanja, kot že navedeno, ni dala. V zvezi s tem tožnik predlaga zaslišanje njegove osebne zdravnice, dr. B.B., in po potrebi tudi angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bosta ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu, in njihovih posledic ocenila tožnikovo takratno sposobnost razumevanja in zmožnosti opredeljevanja, seveda ob upoštevanju celotne problematike postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in že pred tem prisotnega mobinga, zaničevanja, obtoževanja in medijske diskreditacije tožnika s strani toženke. Izpodbijana odločba je namreč le eden od aktov, izdanih v zadnjih mesecih zoper tožnika, v katerih se neprestano ponavljajo različni očitki, ne da bi bili podprti z dokazi in logičnim sklepanjem, kar bi omogočilo ne le razumljivost ampak tudi preverljivost očitkov s strani toženke.

V zvezi z navedbo toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki se sklicuje tudi na dejstvo, da naj bi tožnik v času bolniške odsotnosti pisno in telefonično komuniciral z Agencijo, tožnik poudarja, da je zmogel v času bolniške odsotnosti opraviti le nekaj opravil, ki pa ga niso vodila v stik z uslužbenci, ki so nanj vršili zgoraj opisane pritiske. Ni pa bil, iz zgoraj opisanih razlogov, sposoben razmišljati o podaji zahtevanega soglasju in le-tega podati, saj je bilo ravno predmetno vmesno varnostno preverjanje razlog za nastop bolniškega staleža. Psiho-fizično stanje tožnika so še dodatno poslabšale pretekle izkušnje z varnostnim preverjanjem v letu 2010, na katere se je spomnil ob prejemu sklepa z dne 26. 6. 2013.

Dodaja še, da je v postopku varnostnega preverjanja leta 2010 namreč eden od ključnih uslužbencev, ki je koordiniral postopke varnostnega preverjanja, tožnika seznanil, da sta zoper njega sproženi dve ovadbi. Ob tem je tožniku, v neprimernem tonu in z neprimernimi besedami, na kratko pojasnil vsebini ovadb. Prva ovadba se je nanašala na pismi, ki ju je tožnik zaradi nemoči ustavitve starih praks in ugotovljenih nepravilnosti pri kadrovskem, finančnem in materialnem poslovanju, poslal ministroma za finance in za javno upravo. Druga ovadba se je po navedbi uslužbenca nanašala na kaznivo dejanje tožnika, ki naj bi ga storil z nasilno uporabo fizične sile. Tožnik je ob tem onemel in s strahom skoraj mesec dni čakal konec varnostnega preverjanja ter ni vedel, ali naj se pripravi na najhujše in ob tem začne pospravljati svoje stvari. Na koncu je na svoje začudenje dovoljenje za dostop do tajnih podatkov sicer vendarle dobil.

Meni, da je očitno, da razlog za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov in posledične izdaje izpodbijane odločbe ni bil v domnevno zamujenem roku za podajo soglasja, saj je imel tožnik glede na navedeno v prejšnji točki upravičen razlog za kasnejšo podajo soglasja in je bila torej izpodbijana odločba preuranjena, zaradi česar jo je potrebno odpraviti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, ter predlaga, da tožbi sodišče ne ugodi. Agencija tudi pojasnjuje, da so v skladu z določbami ZTP identifikacijski podatki uradnih oseb Agencije določeni kot tajni, stopnje tajnosti INTERNO. Naziv, ki ga Agencija uporablja za finančno in materialno poslovanje, je v skladu z istim zakonom določen kot tajen stopnje tajnosti ZAUPNO. Naziv se uporablja tudi za prijavo uradnih oseb Agencije v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, zato Agencija predlaga, da se postopek v zvezi s tožbo izvede tako, da naziv ne bo razkrit nepooblaščenim osebam. Agencija uvodoma tudi nasprotuje nespisnim navedbam in sklicevanjem tožnika na dogodke in listine, ki s predmetom tožbe niso neposredno povezani. Zaradi suma večkratnih kršitev postopkov, ki jih za obravnavo tajnih podatkov določajo tako ZTP, kot tudi na njegovi podlagi sprejeti predpisi, in s tem suma obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP, je Agencija na podlagi 25.b člena ZTP izdala sklep št. 0220-120/2013/1 z dne 26. 6. 2013, s katerim je odločila, da se izvede postopke vmesnega varnostnega preverjanja za tožnika. V navedenem sklepu je tudi natančno opisala razloge, zaradi katerih se je odločila za izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja, zaradi izognitve ponavljanju, pa se Agencija pri opisu navedenih kršitev sklicuje na prej navedeni sklep. Rok, določen s sklepom št. 0220-120/2013/1, se je iztekel dne 1. 7. 2013, v tem roku pa A.A. ni podal soglasja za izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja, niti ni zaprosil za podaljšanje roka. A.A. je res bil od dne 27. 6. 2013 do 7. 7. 2013 zaradi zdravstvenih razlogov zadržan od dela, vendar pa se Agencija nikakor ne more pridružiti stališču, da ni bil sposoben posredovati predpisanih podatkov in soglasja Agenciji. Tožnik v tožbi trdi, da je bilo v času njegovega bolniškega staleža njegovo zdravstveno stanje tako, da mu je preprečevalo komunikacijo z uslužbenci Agencije, vendar pa Agencija ta izgovor ne more šteti za resničen niti za tehten, saj je tožnik prav v tem času z Agencijo pisno komuniciral, ter dne 27. 6. 2013 na elektronski pošti naslov Agencije poslal dva dopisa in sicer dokument št. 909-2/2013/46 ter dokument št. 1002-3/2013/71. V slednjem dokumentu je A.A., kljub bolniški odsotnosti, Agencijo celo zaprosil za določitev termina, da bi se oglasil na sedežu Agencije, ter vpogledal v nekatere dokumente Agencije. A.A. je kljub bolniški odsotnosti z Agencijo tudi večkrat komuniciral po mobilnem telefonu, dne 1. 7. 2013 ter dne 2. 7. 2013, in sicer preko stalnega operativnega centra Agencije.

Tožena stranka meni, da je trditev, da naj bi tožnik želel podati zahtevano soglasje po vrnitvi v službo, torej po 7. 7. 2013, neizkazana, saj zanjo ne predlaga prav nobenega dokaza, ob tem pa ni mogoče niti mimo dejstva, da bi, v kolikor bi to res želel, lahko predlagal vrnitev postopka v prejšnje stanje v skladu z določbami ZUP in sicer takoj po prenehanju razloga, zaradi katerega svoje obveznosti ni mogel izpolniti v roku, pa tega ni storil. Pri tem je treba poudariti, da je imel na voljo pravno pomoč pooblaščenca, ki ga je zastopal že od začetka maja 2013 v vseh delovnopravnih postopkih v zvezi z Agencijo, zato se nikakor ne more sklicevati na pravno neznanje. Iz uradnega zaznamka, št. 909-2/2013/55 z dne 5. 7. 2013 izhaja, da je zdravnica ambulante splošne medicine dr. B.B. potrdila njegovo upravičeno odsotnost z dela, vendar pa je hkrati tudi potrdila, da je A.A., kljub bolniški odsotnosti z dela, sposoben podpisati vročilnice ter izpolnjevati obrazce. Agencijo je osebna zdravnica seznanila tudi z dejstvom, da je A.A. v času bolniške odsotnosti predpisala rekreacijo oziroma gibanje ter sprehode v naravi. Tudi iz slednjega izhaja, da je A.A., glede na njegovo navedeno zdravstveno stanje, ki mu omogoča sprehode v naravi, bil sposoben izpolniti soglasje in varnostne vprašalnike ter jih po pošti ali osebno dostaviti Agenciji, pa tega ni storil. Navedeno je preverila uslužbenka Agencije C.C., ki je o tem zapisala tudi uradni zaznamek takoj po razgovoru z zdravnico. Ob tem Agencija tudi opozarja, da iz zapisa zdravnice, ki je nastal 12. 7. 2013 ni razvidno, da zdravnica takega pojasnila ne bi dala, pač pa le, da se česa takega ne spomni. Postopek varnostnega preverjanja se izvaja v skladu z določili ZUP. Glede na določila 99. člena ZUP je tožnik imel možnost, da zaprosi za podaljšanje roka, prav tako pa je v skladu z določili 105. člena ZUP imel možnost, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Navedenih procesnih možnosti tožnik ni izkoristil. Tudi če res ne bi mogel komunicirati neposredno z uslužbenci Agencije, bi lahko ustrezen predlog za spremembo roka ali vrnitev v prejšnje stanje podal pisno, torej enako kot je to storil z drugimi dopisi. V samem postopku ni izkoristil procesnih možnosti kot jih predvideva ZUP, sedaj pa s tožbo poskuša nadomestiti svoje prejšnje zamude in opustitve. Agencija ne pozna razloga, zakaj tožnik ni posredoval zahtevanih listin, vendar pa to niti ni bistveno, saj je odločila procesno in ne vsebinsko. Tožnik kot izgovor, zakaj ni posredoval soglasja in izpolnjenih obrazcev v tožbi navaja tudi, da je vsa delovanja Agencije, ter način in ton komuniciranja njenih uradnih oseb tako v postopku izredne odpovedi, kot tudi v postopku vmesnega varnostnega preverjanja čutil kot diskriminacijo in trpinčenje na delovnem mestu. Tožnik prav tako neutemeljeno navaja, da naj bi uslužbenci Agencije, ki bi vodili postopek vmesnega varnostnega preverjanja, že prej dokazali, da ne spoštujejo dostojanstva preverjanje osebe, ter da naj bi ga nekorektno obravnavali že leta 2010. Agencija lahko navedeno oceni le kot neresnično, ter dodaja, da je postopek vmesnega varnostnega preverjanja tožnika v letu 2013 vodila uradna oseba Agencije Č.Č., ki je postopke varnostnega preverjanja vodila tudi v času, ko je bil A.A. direktor Urada 4 in s tem njen nadrejeni, nikakor pa ni bila kakorkoli udeležena v postopkih povezanih z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, niti v prejšnjih varnostnih postopkih v zvezi s tožnikom. Navedeno je razvidno tudi iz odločbe št. 0220-120/2013/4, kjer je kot avtorica navedena prav slednja. Agencija prav tako pojasnjuje, da je bil postopek vmesnega varnostnega preverjanja za tožnika začet na podlagi poročila generalnega obveščevalnega nadzornika, št. 0601-7/2013/14 z dne 30. 5. 2013, ki je v interni notranji preiskavi ugotovil nepravilnosti pri ravnanju z dokumentarnim gradivom Agencije ter direktorju Agencije predlagal, da se ugotovi morebitno odgovornost pooblaščenih uradnih oseb Agencije. Podatki v tem dokumentu so določeni kot tajni z oceno možnih škodljivih posledic, št. 1002-1/2013/269, z dne 28. 6. 2013.

V pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2014 tožnik med drugim pravi, da ne drži, da ni prosil za podaljšanje roka in da bi bil sposoben posredovati predpisane podatke in soglasje toženi stranki. Toženka nima ustreznega zdravniškega znanja, ki bi ji omogočalo zavzemati stališča, da je bil tožnik sposoben izpolniti obrazce in soglasje. Ob tem pojasnjuje, da tu ne gre zgolj za podpis na nekem enostavnem obrazcu, da ne gre zgolj za en obrazec, ampak za večje število obrazcev, ki zahtevajo kar nekaj časa ter določeno psihično zbranost. V obrazcih, ki naj jih predloži toženka, so namreč zahtevani podatki o referenčnih osebah, o družinskih članih, o njihovih finančnih podatkih, kreditih in podobno. Vse to izpolnjevanje ne terja veliko časa, potrebno pa je nekaj poizvedovanja in usklajevanja. Tožnik po drugi strani za potrebe predmetnega spora ne s strani toženke, ne s strani sodišča, ni dobil dovoljenja za vpogled listin, ki bi mu omogočale dokazovanje. S tem je tožniku, enako kot v vseh predhodnih postopkih pri toženki, še naprej kršena kontradiktornost, posledično pa enako varstvo pravic, kot ga zagotavlja 23. člen Ustave RS, tako v tej tožbi kot v dveh tožbah na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Trditve toženke o zdravstvenih in psihičnih sposobnostih tožnika v času, ko mu je tekel rok za podpis soglasja in obrazcev, nimajo nobene podlage. Že v tožbi je navedeno, da osebna zdravnica dr. B.B., ki je res dovolila gibanje in sprehode v naravi tožniku v času bolniške odsotnosti, ni nikoli potrdila, da je bil tožnik sposoben za kaj drugega. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika nadalje toženka še trdi v smislu, češ, če je bil sposoben med bolniškim staležem elektronsko in telefonsko komunicirati z njenimi zaposlenimi, je bil zagotovo sposoben tudi za izdajo že navedenih soglasij in obrazcev. Tožnik se ne more natančneje izjasniti o tem delu, saj mu sodišče ni dovolilo vpogleda v dokumente iz točke 3 sklepa z dne 18. 11. 2014, čeprav meni, da bi ti dokumenti potrdili, da gre zgolj za običajno, nenaporno komuniciranje o zadevah, ki so bile že dlje časa znane in tožniku niso povzročile nobenega psihičnega napora, za razliko od soglasja za varnostno preverjanje, o tem, kakšen šok je takrat doživel in kaj je to povzročilo, pa je navajal že v tožbi in se tožnik v izogib ponavljanju na to sklicuje, deloma pa je to dodatno pojasnil v prejšnji točki. V nasprotju s spisovnim gradivom je tudi trditev toženke, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je želel podati zahtevano soglasje po vrnitvi v službo z dne 7. 7. 2013, češ da za to ni predlagal prav nobenega dokazal. V točki 4 tožbe je med dokazi predlagal lastno zaslišanje. Ko toženka v nadaljevanju odgovora na tožbo graja tožnika, češ da bi moral ravnati po ZUP in izkoristiti procesne možnosti vrnitve v prejšnje stanje, ne pa nadomeščati svoje zamude z vložitvijo tožbe, spregleda, da tožnik takrat ni bil stranka upravnega postopka, da bi s toženko posloval po ZUP, temveč je šlo za delovno razmerje, da je šlo zgolj za instrukcijski rok delodajalca (neobičajno kratek), z obojestranskimi pravicami in obveznostmi. Nenazadnje pa taka trditev že vsebinsko ne zdrži, saj so bila vsa dejanja tožnika dne 8. 7. 2013 od takrat dalje, ko mu obrazci in soglasje za varnostno preverjanje niso bili dostopni, smiselno in dejansko usmerjena prav v podaljšanje roka, lahko tudi v vrnitev v prejšnje stanje, na način, ki ga je povsem možno pričakovati od prava neuke stranke. Kako naj bi se v razmerah, ko mu je bila onemogočena in nazadnje odklonjena vsaka komunikacija, sploh obrne na pooblaščenca in koga ima v mislih, pa tožena stranka ne pojasni. Zato je treba ravnanje tožnika, ki je bil ves čas pripravljen dati soglasje in so bila vsa njegova ravnanja, kot so zgoraj navedena, vsebinsko presojati, čeprav je po drugi strani res šlo za procesni ukrep. Meni, da je pri tem potrebno upoštevati že vse navedbe o pritiskih, načinu delovanja toženke in negativnih izkušnjah.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Poglavje III. ZTP, ki ima naslov „dovoljenje za dostop do tajnih podatkov“, ima določbo 23a. člena, ki pravi, da zoper odločbo, izdano v postopku varnostnega preverjanja oseb, ni dovoljena pritožba, dovoljen pa je upravni spor. To pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta v smislu drugega stavka 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in 1. odstavka 157. člena Ustave. Po določbi 4. odstavka 25.c. člena ZTP, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev, če osebi, ki ne da soglasja za uvedbo vmesnega varnostnega preverjanja iz 25.b. člena ZTP, ali ne izpolni varnostnega vprašalnika, se dovoljenje prekliče.

Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 26. 6. 2013 prejel poziv tožene stranke, da tožnik da soglasje in ni sporno da je dobil rok 3 dni od prejema poziva. Med strankama tudi ni sporna smiselnost same določbe o soglasju za varnostno preverjanje glede na to, da če soglasje s strani preverjane osebe ni dano, se dovoljenje prekliče. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik ni dal soglasja v predpisanem roku. Edina sporna okoliščina je ta, da po mnenju tožnika tožena stranka ni imela podlage za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, ker je bil tožnik v bolniškem staležu od 27. 6. 2013 do 7. 7. 2013, rok za podajo soglasja pa se je iztekel dne 1. 7. 2013.

Zaradi določbe 23.a člena ZTP je treba vprašanja zamude rokov, kamor spada tudi zatrjevana nezmožnost odgovoriti na poziv tožene stranke, presojati z vidika ZUP. Rok, ki ga določi uradna oseba, se lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje (2. odstavek 99. člena ZUP). Poleg tega stranka lahko poda predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če zamudi rok, za opravo določenega dejanja (103. člena ZUP).

Tožnik ni prosil za podaljšanje roka in ni vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje in tudi v tožbi ne navaja, zakaj tega ni mogel storiti. V pripravljalni vlogi pa navaja, da ZUP zanj ne pride v poštev, ker v času poziva za predložitev soglasja ni bil stranka v upravnem postopku. To ne drži, kajti v teku je bil postopek varnostnega preverjanja v smislu III. poglavja ZTP v zvezi s tožnikom in zaradi določila 1. odstavka 23a. člena ZTP je bil že takrat pravno relevanten ZUP.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v zvezi z 7. členom ZUP je pomembno tudi, da je tožnika v času bolniškega staleža Agenciji dne 27. 6. 2013 poslal po elektronski pošti dva dopisa in jo prosil za določitev termina, da bi se oglasil na sedežu Agencije in da bi vpogledal v nekatere dokumente. Poleg tega tožnik tudi ne oporeka navedbi tožene stranke v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo, da je tožnik 1. 7. 2013 in 2. 7. 2013 večkrat komuniciral s toženo stranko po mobilnem telefonu. To pomeni, da je dne 8. 7. 2013, ko je tožena stranka izdala izpodbijani akt, lahko imela utemeljeno prepričanje, da tožnik ni tako hudo bolan, da ne bi mogel izkoristiti možnosti iz določila 2. odstavka 99. člena ZUP, ali predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz 103. člena ZUP, pri čemer tožnik tudi ne oporeka, da je že v tistem času imel odvetnika, sicer v delovnopravnih sporih s toženo stranko.

Poleg tega je tožena stranka, kot izhaja iz izpodbijanega akta, po uradni dolžnosti preverila, ali morebiti zdravstveni razlogi vplivajo na sposobnost tožnika, da izpolni varnostne vprašalnike in da poda soglasje in sicer preko uradnega zaznamka z dne 5. 7. 2013 v zvezi z zdravniškim potrdilom ambulante splošne medicine. Tožena stranka se je na tej podlagi ustrezno prepričala, da lahko izda preklic dovoljenja, med tem ko je tožnik (preveč) neprepričljiv v tem, da ni bil sposoben.

Sodišče sicer lahko verjame tožniku, da izpolnjevanje vprašalnikov v zvezi z varnostnim preverjanjem ni enostavno opravilo v primerjavi s preostalo komunikacijo, ki jo je imel tožnik po elektronski pošti in telefonu s toženo stranko v času bolniškega staleža. Vendar pa očitno njegovo zdravstveno stanje ni bilo tako slabo, da ne bi mogel prositi za podaljšanje roka oziroma vrnitev v prejšnje stanje, saj tega tožnik niti ne zatrjuje.

Tožnikova trditev v pripravljalni vlogi, da ni imel dostopa do vseh dokumentov, da bi se lahko učinkovito branil, je pavšalna oziroma ni pomembna, saj iz te trditve ni razvidno, zakaj bi nujno rabil določen dokument, da bi lahko prepričal organ oziroma sodišče, da ni bil sposoben razmišljati in reagirati na poziv za soglasje oziroma izpolnitev vprašalnikov, pri čemer je namesto tega bistveno, ali ni bil sposoben prositi za podaljšanje roka, ali pa za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče še dodaja, da je tekom upravnega spora dne 18. 11. 2014 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožniku dovoli vpogled v dokumente v spisu opr. št. I U 1258/2013 z oznako „INTERNO“: odgovor na tožbo tožene stranke z dne 1. 10. 2014, odločbo SOVA št. 0220-120/2013/4 z dne 8. 7. 2013, elektronsko dopisovanje glede izposojenega knjižničnega gradiva z dne 27. in 28. 6. 2013 s prilogo, elektronsko dopisovanje glede vračila položajnega dodatka SOVA z dne 27. in 28. 6 2013 s prilogo, uradni zaznamek z dne 5. 7. 2013, odločbo SOVA št. 0220-12/2010/32 z dne 23. 8. 2010, Z OZNAKO zaupno: odločba SOVA št. 0220-120/2013/1 z dne 26. 6. 2013, z oznako ZAUPNO: poročilo situacijskega centra SOVE od 1. 7. 2013 do 2. 7. 2013, poročilo situacijskega centra SOVE od 2. 7. 2013 do 3. 7. 2013, notranja preiskava (dokumentarno gradivo) – poročilo z dne 30. 5. 2013. Trditev tožnika, da se ni mogle braniti v postopku zaradi tega, ker ni imel dostopa do vseh dokumentov je – glede na to, kaj je sporno v tem primeru - pavšalna in zato neutemeljena.

Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, da bi zaslišalo tožnika, ker predlagani dokazni predlog ne bi mogel vplivati na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.