UPRS sodba III U 16/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice in investitorjev A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. za spremembo gradbenega dovoljenja številka 351-227/98-1/G-01/50 z dne 26. 9. 2001.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bilo tožnici dne 26. 9. 2001 izdano gradbeno dovoljenje za individualni stanovanjski objekt na naslovu ... na zemljišču parc. št. 5423 k.o. G. po projektni dokumentaciji številka 99/02. Ker je bil objekt zgrajen drugače, kot dovoljuje izdano gradbeno dovoljenje, so tožnica in navedeni investitorji podali zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja številka 28/13 z dne 25. 11. 2013 projektanta H. d.o.o. (v nadaljevanju PGD). Toženka je na podlagi PGD ugotovila, da so predvidene naslednje spremembe gradnje (po odstranitvi nekaterih delov stavbe), in sicer spremenijo se podatki o parceli za gradnjo, ki sedaj obsega 17 zemljiških parcel, spremeni se zazidana površina stavbe, ki je 240,46 m2, spremeni se maksimalni tloris stavbe, ki bo 22,22 m x 14,41 m, etažnost ostane K+P+1, čemur se doda tehnična streha, kletna etaža se iz prostora za parkiranje osebnih vozil spremeni v tri stanovanja in eno klet, etaža je vkopana v terenu s SV in deloma JV strani, s preostalih strani je v celoti zunaj terena, pritlična etaža je v terenu z JV strani, spremeni se višinski kot stavbe (predvsem zaradi drugačne absolutne kota pritličja na 251,80 mnv), spremeni se streha, poleg obširne zunanje ureditve, ki ni konkretno projektno obdelana, pa se spremeni tudi število enot v stavbi in sicer na šest stanovanj.

Toženka je ugotovila, da gre za takšne spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje, zaradi česar je treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje in se pri tem sklicevala na 73. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Glede na navedeno je presojala izpolnjenost pogojev, ki jih določa 66. člen ZGO-1, med drugim, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom, v konkretnem primeru Odlokom o ureditvenem načrtu Malija (Uradne objave Občine Izola št. 40/91 in naslednji, v nadaljevanju UN Malija). Ugotovila je, da ležijo zemljišča predlagane gradnje v prostorski enoti S11/5, v notranjem ureditvenem območju S11/5D, ki je po 5. členu UN Malija „obstoječa gradnja z možnostjo zgostitve“, natančneje "območje zaščitenih kmetijskih površin kot potencialni prostor za lokacijske potrebe kmečkega prebivalstva“. Posebna merila in pogoji za gradnjo objektov v ureditveni enoti S11/5D so predpisani v 11. člena UN Malija, ki pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

Ugotavlja, da prva etaža ni oblikovana v skladu z zahtevami prostorskega akta za kleti, saj je s SZ in deloma s SV in pretežno z JZ fasade izven terena. Poleg tega ugotavlja, da gre kljub označeni etažnosti stavbe K+P+1 in kljub temu, da je prostor z dostopnimi stopnicami in strojnica z ravno streho ter odprt prostor brez strehe z nameščenimi solarnimi paneli v PGD označen kot tehnična streha, dejansko za štirietažno stavbo. Pri navedenem prostoru gre dejansko za četrto etažo, pri čemer se sklicuje na definicije pojmov iz SIST ISO 6707-1: 2010. Višinski gabarit stavbe od najnižje kote terena ob objektu do spodnje kote venca objekta (na četrti etaži) presega dovoljenih 8,70 metrov. Prav tako ni skladna s prostorskim aktom ravna streha zadnje etaže (tako imenovana tehnična streha), saj jo le ta v višjih etažah ne dopušča. Poleg tega s prostorskim aktom tudi ni skladna kapaciteta stavbe. Glede na velikost gradbene parcele (nad 1800 m2) bi lahko imela stavba največ štiri stanovanjske enote, dejansko pa jih je po projektu predvidenih šest. Večanje števila enot pa ni predvideno niti v tolerancah gradnje iz 31. člena UN Malija.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da po njenem mnenju predlagane spremembe v zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja ne vplivajo na lokacijske pogoje tako, da bi bilo treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Navaja, da so v konkretnem primeru tloris in gabariti objekta isti, razen v delu nadstrškov in balkona, deloma se spreminja le namembnost kletnih prostorov, streha je spremenjena v tehnično streho, vsekakor pa predlagane spremembe ne predstavljajo novogradnje. Toženka je tehnično streho napačno štela kot etažo, napačno pa je tudi stališče toženke, da gre za ravno streho. Iz PGD izhaja, da gre za streho z naklonom v obe smeri, da je dvokapnica oziroma večkapnica.

Napačno pa je toženka uporabila določila UN Malija tudi glede kleti, števila stanovanj in tehnične strehe. Navaja, da ima predmetni objekt višino 8,50 m, zato prve etaže kleti ni potrebno vkopavati in je gradnja skladna z UN Malija. Po UN Malija je klet zgolj etaža pod pritličjem in ni zahteve po popolni vkopanosti v teren. Iz predloženega projekta pa tudi jasno izhaja, da ne gre za štirietažno stavbo. Napačno pa je tudi sklicevanje na SIST ISO standarde. Poudarja, da konkretni projekt zajema že obstoječo streho, na obstoječi strehi pa je dovoljen le podporni zid zaradi varnosti, več kot polovica strehe je namenjena za postavitev, del strehe pa je nadkrit z enostavno montažno kritino, vse zgolj kot zaščita pred vremenom in zaradi varnosti vzdrževalcev. Konkretne spremembe pa ne predstavljajo strehe po SIST ISO, saj ne pokrivajo stavbe kot celote. Streha sama je še vedno dvokapnica oziroma večkapnica. Na strehi je predvidena postavitev strojnice in sonalnih panelov. Ne gre za bivalne površine niti za ravno streho, ampak zgolj za tehnične postavitve na že obstoječi strehi in ni mogoče govoriti o etaži. Glede na navedeno je napačna ugotovitev toženke, da naj bi šlo za ravno streho in da višina objekta presega maksimalno. V skladu z UN Malija pa je tudi sama kapaciteta stavbe. Pri tem se sklicuje na tolerance iz 31. člena UN Malija. Določilo, da je pogoj za spremembo namembnosti in izrabo drugih toleranc zagotovitev dodatnih parkirnih prostorov za vse objekte na pripadajoči parceli jasno nakazuje, da je mogoča uporaba toleranc tudi v zvezi s kapaciteto stavb oziroma številom stanovanjskih enot v njej. Poudarja še, da je treba v primeru dvoma predpis razlagati v korist investitorja. Glede na dejstvo, da je parcela mnogo večja od 1800 m2, je ob upoštevanju toleranc dopustna tudi izgradnja šteststanovanjskih enot. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, do katerih se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

Po določbah 73. člena ZGO-1 lahko investitor po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1).

Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja v celoti. Navedeno je razumljivo, saj je treba zaradi vsake spremembe lokacijskih pogojev (npr. odmikov objekta, njegove velikosti in etažnosti) ponovno opraviti presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom.

V obravnavanem primeru ni sporno, da se vloga za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja med drugim nanaša na legalizacijo dozidanih nadstreškov, razširitev nadstreška in teras, legalizacijo povečanega tlorisnega gabarita objekta (v prvotnem PGD je bil gabarit 20,28 x 11,60 m, površina 195,77 m2, sedanji je 22,22 x 14,39 m, površina je 240,46 m2) ter spremembo višinskega gabarita. Vse to pa so tudi po prepričanju sodišča spremembe, ki vplivajo prav na lokacijske pogoje, kar pravilno ugotavlja toženka, kar zahteva izdajo novega gradbenega dovoljenja v celoti in posledično presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Pravilna pa je tudi ugotovitev toženke, da vlogi za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja priložen PGD ni skladen s prostorskim aktom.

V zadevi ni sporno, da ležijo zemljišča predlagane gradnje v prostorski enoti S 11/5, v notranjem ureditvenem območju S 11/5D, ki je po 5. členu UN Malija „območje obstoječe gradnje z možnostjo zgostitve“, natančneje „območje zaščitenih kmetijskih površin kot potencialni prostor za lokacijske potrebe kmečkega prebivalstva“.

Iz grafičnih prikazov iz načrta arhitektur v prerezih je razvidno, da je nad predvideno tretjo etažo objekta, ki jo PGD opredeljuje kot nadstropje, načrtovan še en, z ravno streho zaprt prostor. Tudi po presoji sodišča je ne glede na opredelitev v PGD, da gre zgolj za tehnično streho, ta prostor treba šteti kot etažo. Gre za del stavbe, katerega prostori se nahajajo med dvema stropoma od pritličja navzgor, kar definira pomen nadstropja po 1.1.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Pri tem namembnost prostora ni bistvena. Na drugačno opredelitev ne vpliva dejstvo, da je zgornji strop hkrati tudi streha objekta.

Predvsem pa navedenega prostora ne glede na njegovo poimenovanje, in sicer ne glede na to, ali gre za etažo, ali za „tehnično streho“ ni mogoče zanemariti z vidika maksimalne dopustne višine objekta iz 11. člena UN Malija. Ta v drugi alineji c) točke določa, da je maksimalna etažnost objektov K+P+1, pri tem višinski gabariti stavbe ne smejo presegati 5,90 m merjeno od najnižje kote terena ob objektu do spodnje kote venca objekta, pri čemer maksimalna kota slemena ne sme presegati 8,00 m. V primeru zelo razgibanega terena, ko je pritličje najmanj iz ene strani popolnoma vkopano, pa v četrti alineji dopušča objekt etažnosti K+P+1+M, pri čemer višinski gabarit stavbe ne sme presegati 8,70 m merjeno od najnižje kote terena ob objektu do spodnje kote venca objekta, pri tem maksimalna kota slemena ne sme presegati 10,80 m. Ker ima v obravnavanem primeru na najvišjem delu objekt ravno streho, sta koti venca oziroma slemena enaki in se nahajata v višini ravne strehe, ta pa od najnižje kote terena ob objektu pri vhodu v prvo etažo na -3,20 m do ravne strehe objekta znaša preko 11,00 m, kar je pravilno ugotovil upravni organ druge stopnje, razvidno pa je tudi iz PGD. Predvideni objekt je torej tako glede maksimalne dopustne višine objekta v neskladju z 11. členom UN Malija, zato niti ni pomembno, ali je prva etaža oblikovana v skladu z zahtevami UN Malija za klet ali ne.

Poleg tega je predviden objekt tudi v neskladju z osmo alinejo c) točke 11. člena UN Malija, ki izrecno določa, da so strehe v osnovi simetrične dvokapnice (lahko tudi eno ali večkapnice) naklona 18-22 stopinj, krite s korci, ali po materialu in teksturi podobna kritina, če to dovoljuje arhitekturna zasnova in volumenska členjenost ob upoštevanju lokalne arhitekturne identitete. V višjih etažah pa niso dovoljene ravne strehe.

Ker ni sporno, da PGD predvideva 6 stanovanjskih enot, prav tako ni skladen s četrtim stavkom a) točke 11. člena UN Malija, ki izrecno določa, da je na predmetnem območju možna postavitev objekta z največ 4 stanovanjskimi enotami, od katerih sta lahko 2 poslovni.

Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na tolerance, ki jih predvideva 31. člen UN Malija. Katere tolerance so dopustne, izrecno izhaja iz navedene določbe. Kot je pravilno ugotovil upravni organ druge stopnje, pa med dopustnimi tolerancami, predvidenimi v navedeni določbi, ni predvidenih toleranc glede lokacijskih parametrov, ki se nanašajo na maksimalno etažnost in višino ter kapaciteto objektov. Pogoj po zagotovitvi dodatnih garažnih ali parkirnih prostorov iz četrtega odstavka 31. člena UN Malija, na katerega se sklicuje tožnica, pa se nanaša zgolj na tolerance, ki so v navedeni določbi izrecno predvidene.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.