UPRS sodba I U 1002/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo tožnika, da mu A. po računu št. 13053357127 z dne 3. 6. 2013 odpiše znesek v višini 40 EUR, po računu št. 13063912079 z dne 3. 7. 2013 odpiše znesek v višini 17,88 EUR z DDV in po računu št. 13074432117 z dne 3. 8. 2013 odpiše znesek v višini 26,78 EUR z DDV (1. točka izreka), zahtevo tožnika, da mu A. povrne stroške prihoda na narok (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je v skladu z 218. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugotavljala, ali je tožnik dolžan plačati A. opravljene storitve po v izreku navedenih zneskih, ki predstavljajo stroške mesečnih naročnin in drugih opravljenih storitev, razen storitev monete, ki jih je tožnik plačal. Plačilu storitev je tožnik nasprotoval iz razloga, ker mu po njegovem mnenju A. v tem obdobju ni zagotovil pričakovane kvalitete storitev. S pogodbo z dne 4. 3. 1999 je tožnik podpisal naročniško pogodbo, na podlagi katere mu A. zagotavlja uporabo mobilnih storitev. S podpisom pogodbe je tožnik potrdil, da je seznanjen s Splošnimi pogoji uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe A., ki med drugim določa pravice in dolžnosti uporabnikov v zvezi s kakovostjo storitev. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik v spornem obdobju dejansko prijavil slabše delovanje mobilne storitve, da je operater opravil na lokaciji meritve signala, rezultat opravljene meritve pa ni bistveno odstopal od meritev, opravljenih v letu 2011. Meritev signala znotraj objekta tožnik ni dovolil opravili. A. je toženki predložil tudi podatke o izpadih na bazni postaji za obdobje od 1. 5. 2013 do 31. 7. 2013, iz katerih je razvidno, da je v navedenem obdobju prišlo do daljšega izpada 6. 5. 2013 oziroma 7. 5. 2013 (od 23:09 ure 6. 5. 2013 do 6:23 ure naslednjega dne). Ker mobilna telekomunikacijska storitev ni opredeljena kot univerzalna storitev, operater ni dolžan uporabnikom zagotavljati sprejema na vsaki lokaciji, pogosto pa je to zaradi fizičnih lastnosti širjenja radijskih signalov nemogoče. Ker je tožnik uporabljal storitve celotno sporno obdobje, nobena od prekinitev pa tudi ni trajala več kot 48 ur, tožnik ni upravičen do nadomestila za čas delovanja storitev. V zvezi z drugo točko izreka pa je navedla, da glede na ZUP tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov prihoda na narok.

Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka odločila pristransko. Od konca aprila, začetka maja 2013 je prišlo do poslabšanja signala, zaradi česar ni mogel klicati iz notranjosti hiše in je moral iti ven na dvorišče, da je lahko opravil klic. V maju je zaradi slabega signala najmanj 30-krat poklical operaterja, kjer mu je bilo rečeno, da je signal slab zaradi višje sile, kar pa ne more držati, ker gre za vsakoleten pojav in ker je signal od novembra dober. Pri meritvah na kraju samem, opravljenih 11. 6. 2013, je bilo ugotovljeno, da signala v notranjosti hiše ni. Strinja se z navedbo, da je bil izmerljiv signal v 2013 enak signalu v 2011 - slab. Ne drži, da je zavrnil ponujeno zunanjo anteno v brezplačno uporabo, temveč jo je izrecno zahteval, pa mu je bila ponujena po ceni od 300 do 500 EUR. To je zavrnil, ker izpad signala ni njegova krivda. Navedel je tudi, da je klical A. glede na deseti odstavek 11. točke Splošnih pogojev in za čas (maj do oktober 2013), kar je bistveno več kot 48 ur, ni plačeval naročnine. Odkar je signal dober, je tudi klical operaterja, da bi opravil meritve, kar bi jih glede na SP tudi moral, zaradi primerjave. Po SP pa je operater dolžan vzdrževati kakovost signala. Ni res, da ni dovolil opraviti meritve znotraj objekta, kajti merilec je bil notri in ugotovil, da ni signala, ni pa hotel opraviti meritve pri oknu, kot je zahteval. Ker je od novembra dober signal, ne more biti vzrok za slab signal v spornem času višja sila, kot je gradbene konstrukcije, kovinski materiali, ipd., naravne ovire (npr: relief, ozelenitev, sneg, dež). Vse pogovore, opravljene od maja do novembra 2013 je opravil zunaj hiše, kakor dobiva položnice. Prekinitev pa je trajala kar 6 mesecev, v tem času pa je klical kar 100-krat operaterja. Omenil je še, da mu je 2006 pogorela hiša in zaradi slabega signala ni mogel poklicati sosedov, da bi pomagali pri reševanju druge sosede na vozičku, ki je živela na drugem koncu iste hiše, Takrat mu je nastala škoda v višini 30.000 EUR. Če bo odločitev obveljala, bo to pomenilo, da se kršijo Splošni pogoji. Ker ni signala, tudi ne more poklicati zdravniške pomoči in pomagati ostareli sorodnici. Smiselno je predlagal odpravo odločbe in ugoditev zahtevi. V večih vlogah je ponovil svoje navedbe, poudaril, da ker ima sedaj dober signal, to pomeni, da je krivda za slab signal v spornem obdobju na strani operaterja, če pa bi mu operater ponudil brezplačno opremo, do postopka ne bi prišlo.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe, navedla, da v obravnavanem primeru ni važno, ali je bila tožniku ponujena v uporabo oprema odplačno ali neodplačno, ker operater te možnosti niti ni bil dolžan ponuditi. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo prerekal navedbe toženke in vztrajal pri povedanem.

Stranka z interesom A. v danem roku odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo, s katero je toženka zavrnila predlog tožnika, da mu A. po računu št. 13053357127 z dne 3. 6. 2013 odpiše znesek v višini 4000 EUR, po računu št. 13063912079 dne 3. 7. 2013 odpiše znesek v višini 17,88 EUR z DDV in po računu št. 13074432117 z dne 3. 8. 2013 odpiše znesek v višini 26,78 EUR z DDV. Pri reševanju te zadeve se je oprla na 217. in 218. člen ZEKom-1, ki predpisujeta pristojnost toženke za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij ter postopek reševanja spora.

Iz izpodbijane odločbe in tožbe izhaja, da je za tožnika sporno slabše delovanje mobilne storitve po naročniški pogodbi, ki jo je sklenil z operaterjem – A. dne 4. 3. 1999, v obdobju od maja do septembra 2013 oziroma, kot izhaja iz tožbe od konca aprila, začetka maja do novembra 2013, zaradi česar po njegovem mnenju ni dolžan plačati računa za opravljene storitve.

V 11. točki Splošnih pogojev uporabe elektronskih komunikacij družbe A. d.d., naslovljene Kakovost storitev, vzdrževanje, prijava in odprava napak ter nadomestilo za neustrezne storitve in odgovornost za škodo, je med drugim določeno, da naročnik ni dolžan plačati naročnine za čas, ko iz razlogov na strani A. ni mogel uporabljati storitev in je prekinitev ali zmanjšana dostopnost do storitev trajala več kot oseminštirideset (48) ur nepretrgoma, prekinitev ali zmanjšana dostopnost pa je bila prijavljena v skladu z določbami tega poglavja SPU ter evidentirana in potrjena v sistemu spremljanja napak v A. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik slabše delovanje mobilnih storitev sicer v spornem obdobju prijavil (v tožbi zatrjuje, da je trajala celotno sporno obdobje, kar je res več kot 48 ur), česar pa evidenca operaterja ne potrjuje. V tem obdobju je glede na podatke operaterja prišlo do daljšega izpada signala v trajanju nekaj ur le enkrat (6. oziroma 7. 5. 2013), izpad signala v trajanju nekaj minut pa se je dogodil še 22. 7. 2013. Iz ostalih podatkov, ki jih je posredoval operater, pa tudi izhaja, da je tožnik storitve v tem času opravljal, zaradi česar tudi sodišče ne more slediti tožbenim zatrjevanjem o nemožnosti klicanja.

Tožnik v tožbi izpostavlja, da klicev ni mogel opraviti iz notranjosti hiše in je zato vse klice moral opraviti zunaj. Že uvodoma je treba ugotoviti (in kot je tožniku pojasnila že toženka), da mobilna storitev ne sodi med univerzalne storitve po 115. členu ZEKom-1, kar bi pomenilo (100%) zagotavljanje dostopa vsem uporabnikom do teh storitev, temveč je kakovost mobilnih storitev odvisna ne samo od fizičnih lastnosti omrežja (oziroma radijskih signalov), kot tudi drugih zunanjih dejavnikov (relief terena, sneg, dež, gradbene konstrukcije, ipd), kar pomeni, da se lahko kakovost storitve spreminja v odvisnosti od teh dejavnikov. Povedano drugače: če je od novembra 2013 signal ponovno spet dober, še ne pomeni, da je slab signal od maja do novembra 2013 pripisati vzroku tehnične narave in s tem posledično operaterju.

Tožnik sicer še zatrjuje, da je bilo pri meritvah, ki jih je operater opravil pri tožniku 11. 6. 2013, ugotovljeno, da v hiši ni signala, vendar pa tega podatki spisa ne potrjujejo. Iz teh je namreč razvidno, da je operater ugotovil, da je stanje signala približno enako kot v letu 2011, v stanovanjskem delu hiše pa meritev ni mogel opraviti, ker mu ni bil omogočen vstop v ta del hiše, je pa prisotni tehnik ugotovil, da so bila zamenjana okna, kar pa tudi lahko vpliva na jakost signala. Ne glede na to pa je treba poudariti, da slabši signal na določeni točki na posamezni mikrolokaciji (bivališču uporabnika) še ne pomeni ne-zagotavljanja storitve v tem smislu, kot to meni tožnik, saj - kot že obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve – mobilna telefonska storitev ne sodi med univerzalne storitve.

Zunanje antene pa operater tožniku ni bil dolžan ponuditi, zato ni pomembno, ali mu je bila ponujena odplačno (kot to zatrjuje tožnik, ki je zato tudi ni želel sprejeti) ali neodplačno (kot to zatrjuje operater).

Če pa tožnik meni, da mu je nastala še kakšna dodatna škoda zaradi izostanka signala oziroma slabšega signala, pa lahko škodo uveljavlja pri sodišču, pristojnem za civilnopravne spore.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.