VSL sodba I Cpg 1791/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavilo učinke prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena s sprejemom toženkinega naročila, na podlagi katerega je tožnica po dobavnici št. 001/2013 z dne 6. 5. 2013 toženki dobavila material, naveden v devetnajstih alinejah I. točke izreka (pocinkano pločevino, dva vogalna kotnika, eno črpalko in eno navojno palico), v skupni vrednosti 34.559,09 EUR in kompenzacije št. 10/2013 z dne 7. 5. 2013, za znesek 34.559,09 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka material, naveden v I. točki izreka, vrniti stečajnemu upravitelju tožeče stranke (II. točka izreka) in tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.238,70 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožena stranka tožeči leta 2012 dobavila različen material. Iz naslova dobave tega materiala je tožnica toženi že od 29. 8. 2012 oziroma od 14. 10. 2012 dolgovala 44.643,27 EUR. Ta terjatev pa je na podlagi kompenzacije številke 10/2013 z dne 7. 5. 2013 ugasnila za omenjeni znesek (34.559,09 EUR). Če bi tožeča stranka material, ki ga je 6. 5. 2013 dobavila toženi stranki, prodala tretjemu, bi zanj prejela kupnino. S tem bi bilo doseženo višje poplačilo vseh stečajnih upnikov, tožena stranka pa bi svojo terjatev morala uveljavljati v stečajnem postopku. Presodilo je, da sta prodajna pogodba, na podlagi katere je tožeča toženi 6. 5. 2013 dobavila material v vrednosti 34.559,09EUR in kompenzacijo št. 10/2013 z dne 7. 5. 2013, enotna celota, ki ima vse značilnosti dogovora o nadomestni izpolnitvi. Ugotovilo je, da sta bili pravdni stranki že pred sklenitvijo prodajne pogodbe dogovorjeni, da kupnina za dobavljen material ne bo plačana v denarju, pač pa, da se bo pobotala s starejšo terjatvijo tožene stranke do tožeče. Presodilo je, da sta prodana objektivni in subjektivni element za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in na tej podlagi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

3Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZFPPIPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4V odgovoru na pritožbo je pa tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Drži pritožbena navedba, da se je ob koncu II. točke pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2014 tožeča stranka sklicevala na pridržek lastninske pravice. Tam je citirala enajst računov, ki jih je tožena stranka za material in blago, dobavljeno tožeči stranki, izdala v obdobju od 29.5. 2012 do 24. 7. 2012. Ob sklicevanju na odločbo VSL I Cpg 865/2008 z dne 8. 1. 2009 je v pritožbi zavzela stališče, da objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, saj sta bili izpolnitveni ravnanji vsake od pravdnih strank hkratni. Drži tudi pritožbena navedba, da teh navedb tožeča stranka ni prerekala.

7Za uspeh s pritožbenim sklicevanjem, da prikrajšanja upnikov ni bilo zaradi istočasnosti medsebojnih izpolnitev, bi morala tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevati in dokazati, da ima tudi ona material, ki ji ga je bila dobavila tožena stranka, še vedno na zalogi. V pritožbi zatrjuje, da je to storila. pritožbeno sodišče pa s tem ne soglaša. Iz povedi: „Material izdobavljen s strani tožene stranke je tožeča stranka vzela v zalogo in potem kasneje postopoma izdelovala v svoji proizvodnji izdelke iz tega materiala, kot kanale, izolirne kanale in druge izdelke, seveda odvisno od naročil njenih strank“ v II. točki pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2014, na katero se sklicuje v pritožbi, ni mogoče sklepati, da se je v času sporne kompenzacije to blago še vedno nahajalo pri tožeči stranki. Prav tako ne iz navedbe, ki jo je podala na glavni obravnavi 12. 5. 2014, „da bi lahko toženi stranki vrnila dobavljeno blago in se na ta način delno rešila svoje obveznosti“, pa tudi ne iz izpovedi A. A., zaslišanega na isti obravnavi, da bi, če bi mu „bilo znano, da je tožeča stranka insolventna, zahteval, da mu vrnejo blago, ki so ga imeli na zalogi in še vedno ni bilo plačano“. Iz nobenega dela teksta, povzetega v ležečem tisku, ne izhaja, da ima tožeča stranka vse blago oziroma material, ki ji ga je dobavila tožena stranka, še na zalogi. To tem manj, ker ji je bil ta material oziroma blago tožeči stranki dobavljeno prav z namenom, da ga pri svojem delu uporabi. Če ga pa do kompenzacije še ni v celoti porabila, bi morala te dele neporabljenega materiala oziroma blaga konkretizirati in vrednostno oceniti. Ker tega ni storila, s sklicevanjem na odločbo VSL I Cpg 865/2008 ne more uspeti, pa tudi ne s pritožbenim očitkom, da se sodišče do omenjenih trditev tožene stranke ni opredeljevalo.

8Svojih navedb, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila sporni material zaradi nadaljnjega opravljanja posla (ne pa zgolj zato, da je s tem ustvarila nasprotno terjatev do tožene stranke zaradi pobotanja), tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni dokazala. Navedla je, da je ves čas poslovno sodelovala s tožečo stranko oziroma družbo K. M., d. o. o., ki s tožečo stranko tvori celoti in da je bila splošna praksa na predmetnem tržišču taka, da so se obveznosti in terjatve kompenzirale oziroma zapirale z asignacijami. V prid trditvam, da je tožnica nabavila toženki material za potrebe objektov K., U., R. in OŠ je predložila korespondenco med pravdnima strankama, iz katere je razvidno, kakšen material bi bil potreben za izdelavo potrebnih izdelkov na teh objektih. Ta pa ne dokazuje njenih trditev. Če je tožena stranka resnično potrebovala material, ki ji ga je dobavila tožeča stranka za delo na naštetih objektih, dokaza naročnikov o potrebnih delih na navedenih objektih ne bi bilo težko pridobiti. Zgolj korespondenca pravdnih strank pa tega ne potrjuje. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. B., s katerim naj bi direktor tožene stranke sodeloval, že od 20. 8. 2012 ni bil več direktor tožeče stranke. Glede na navedeno ni pomembno, da je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno pravno stališče o relevantnosti trditev tožene stranke o tem, za kaj naj bi porabila dobavljen material s strani tožnice.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni podan subjektivni element izpodbojnosti. Obstoj tega elementa je sodišče prve stopnje utemeljevalo z domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Po tem določilu se domneva, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, kar se je v konkretni zadevi dogodilo. Omenjeno domnevo je možno izpodbiti, vendar tožena stranka tega z zatrjevanjem, da ji je tožeča stranka ves čas obljubljala nove nadaljnje posle, da je imela ves čas svoj transakcijski račun odprt v tujini, kjer tožena stranka ni mogla preverjati njene morebitne obremenjenosti, da sta bila oblika in način izpolnitve njene terjatve s kompenzacijo povsem običajna v praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, tega ni storila. Zato s ponavljanjem pritožbenih navedb ne more doseči drugačne odločitve.

10Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena.

11Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj v njem tožeča stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli pomagalo pri odločitvi o pritožbi. Zato ji stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom istega zakona).