VSL sodba II Cp 2347/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 9.682,65 EUR, višji tožbeni zahtevek (za 11.500,00 EUR) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo dela tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.366,70 EUR (II. točka izreka).

2Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del ter zatrjuje, da je sodišče nepravilno delno zavrnilo preostali del zahtevek za odškodnino za strah (tožnik je zahteval 5.000,00 EUR, sodišče je prisodilo 2.000 EUR) ter v celoti zahtevka za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. V pritožbi kot bistveno navaja, da od nesreče dalje zaradi strahu ne čisti več konjskih kopit ter da je občutil strah med operacijo in ob zavedanju, da vstavitev zobnega vsadka morebiti ne bo uspešna. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zatrjuje, da je ob izgubi zoba prišlo do trajne posledice in da je zobni vsadek začasna rešitev, saj ga bo moral čez 7-20 let ponovno menjati ter trpeti spremljajoče nevšečnosti in strah. Poleg tega ima ob zaužitju hrane in pijače še vedno neugodne občutke, ki jih bo zelo verjetno trpel tudi v bodoče. Trajne spremembe glede življenjskih aktivnosti mu predstavlja tudi dejstvo, da od škodnega dogodka ne oskrbuje in ne čisti konjskih kopit, kar predstavlja problem predvsem zaradi tega, ker je poklicni trener in jahač športnih konj in to spada med njegove delovne obveznosti. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predlaga odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Glede skaženosti navaja, da je brazgotina pod brado vidna še danes in da predstavlja trajno sled poškodbe. Iz tega naslova predlaga odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost prisojene odškodnine za strah, ki ga tožnik doživljal ob škodnem dogodku in zaradi njega (brca kobila), ter pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožnik ob tem škodnem dogodku ni utrpel škode, na podlagi katere bi mu pripadala odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sodišče prve stopnje je vtoževano odškodnino po teh postavkah zavrnilo).

6Odškodnina za strah je enotna oblika odškodnine, pa čeprav se v sodni praksi govori o primarnem strahu (tistem, nastalem ob samem škodnem dogodku) ter o sekundarnem strahu (tistem za izid zdravljenja). Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki se pojavi, ko je ogroženo življenje; je afektivni odgovor na nevarno situacijo, ki sodi med neprijetna človekova doživetja. O intenziteti doživljanja strahu obstaja cela lestvica občutkov, od zaskrbljenosti in bojazni do močnih afektov, kot sta smrtni strah in groza. Pravno priznana je tista nepremoženjska škoda, pri kateri je podana določena stopnja intenzivnosti in trajanja (zadnji del prvega odstavka 179. člena OZ).

7Sodišče prve stopnje je tožniku za strah priznalo 2.000,00 EUR odškodnine, in sicer zgolj zaradi strahu ob dogodku samem. Iz tožnikovih trditev namreč ne izhaja, da bi bil njegov strah med operacijo in zaradi bojazni pred neuspešno vstavitvijo zobnega vsadka intenziven in bi opravičeval odškodnino zaradi sekundarnega strahu. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji torej sploh ni zatrjeval, da bi sekundarni strah doživljal, kaj šele, da bi ga doživljal intenzivno in dolgotrajno(1). Zdravljenje je potekalo brez zapletov, zato razlogov za intenziven (sekundarni) strah tudi objektivno gledano (kljub ugotovitvam izvedenca, da je strah načeloma prisoten) v obravnavanem primeru ni bilo. Običajen strah, zaskrbljenost in podobne manj intenzivne oblike motenj v človekovem čustvenem dojemanju pač ne morejo predstavljati pravno priznane škode(2). Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem, da je pravična odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR(3), saj je primerna tako z vidika konkretnih okoliščin kot v primerjavi s tovrstnimi primeri iz sodne prakse. Tožnik lahko čuti strah pred čiščenjem konjskih kopit, toda to ne predstavlja pravno priznane oblike škode iz naslova strahu (terciarni strah), temveč gre kvečjemu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti(4) (več o tem v nadaljevanju), kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 26. točki sodbe.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da življenje tožnika zaradi zobnega vsadka ni bistveno spremenjeno ter da ni omejen pri opravljanju dela s konji, zato je v celoti zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zobni vsadek je resda začasna rešitev, a ima ob skrbnem vzdrževanju življenjsko dobo 20 let. Poleg tega je sodišče prve stopnje dejstvo, da ima vsadek in da ga bo treba tekom let zamenjati upoštevalo kot nevšečnost pri določitvi odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem (glej 25. točko izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da zaradi zobnega vsadka (izvedenec je pojasnil, da gre za najboljši nadomestek zoba) niso prizadete siceršnje življenjske aktivnosti tožnika v tolikšni meri, da bi bilo mogoče priznati odškodnino za to obliko škode. Zobni vsadek ne povzroča nevšečnosti ter ne vpliva na normalno življenje in delo tožnika. Pritožnik navaja le, da čuti neugodne občutke ob zaužitju hrane in pijače, kar pa je ob upoštevanju dejstva, da je bil vsadek uspešno nameščen, možno le v izredno majhni (če sploh) meri, ki ne more upravičevati odškodnine iz tega naslova. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi (terciarnega) strahu pred čiščenjem konjskih kopit pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za majhno spremembo v načinu dela tožnika, saj slednji po ugotovitvah sodišča prve stopnje še vedno profesionalno jaha (tako na treningih kot tudi na tekmovanjih, in to z isto kobilo, ki je povzročila škodo). Ostal je zaposlen pri zavarovanki tožene stranke in je še vedno vsakodnevno v stiku s konji. Pri svojem delu torej ni oviran, sploh pa ni zatrjeval, da prav zaradi nezmožnosti čiščenja konjskih kopit (kar morajo sedaj opravljati drugi) trpi duševne bolečine, kar je pogoj, da bi mu bilo mogoče iz tega naslova prisoditi odškodnino, glede vsega ostalega pa je v stiku s konji kot pred škodnim dogodkom. Pritožnik izpostavlja trajnost posledic nezgode, toda pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti je treba vselej upoštevati tudi stopnjo teh bolečin, ki pa je v konkretnem primeru (tako glede zobnega vsadka kot glede čiščenja konjskih kopit) neznatna in zato ne more biti pravno priznana(5). Zavrnitev tega dela zahtevka je torej pravilna.

9Brazgotina tožnika je trajna sled poškodbe, vendar zgolj zaradi tega tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotina tožnika (kot je razvidna iz priloga A 28) je po presoji pritožbenega sodišča izredno majhna in praktično zaceljena ter se nahaja tik pod brado. Brazgotina je slabo vidna in praktično neopazna. Tožnik niti v pritožbi niti v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da zaradi brazgotine čuti kakršnekoli duševne bolečine (ne trdi, da bi bil zaradi nje izpostavljen pogledom in neprijetnim vprašanjem tretjih), zato je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine iz tega naslova pravilna.

10Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

11Odločitev o pritožbenih stroških je logična posledica njene zavrnitve (skladno s prvim odstavkom 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glej 4. točko 6. strani tožbe, list. št. 6., kjer tožnik opisuje zgolj občutja ob dogodku samem in strah pred prihodnjim delom s konji.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 25. 10. 2007, opr. št. II Ips 449/2006, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča z dne 31. 3. 2011, opr. št. II Ips 564/2008.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je odškodnino v tolikšni višini prisodilo za strah, ki je vezan neposredno na škodni dogodek (brca kobile) in na nekaj trenutkov po njem (nepredvidljiva kobila bi lahko z brcami tudi nadaljevala, poleg tega pa tožnik takrat še ni vedel, kako hude so njegove poškodbe).

Op. št. (4): Če bi šlo zgolj za začasno oviro, pa bi šlo lahko za dalj časa trajajočo nevšečnost. Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 8. 2009, opr. št. II Ips 1194/2009.

Op. št. (5): Jadek Pensa, D.,: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba 2003, str. 1024.