VDSS sodba Psp 313/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 245,60 EUR in stroške revizije v znesku 362,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 3. 2010 ter odločbo št. ... z dne 7. 5. 2010 in naložilo tožencu, da tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter mu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 212,49 EUR, po preteku tega roka pa mu plača zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča, da je o zahtevi tožnika za novo odmero pokojnine dopustno odločati, ker toženec s pravnomočno odločbo z dne 21. 5. 2004 še ni odločal o vštevanju zneskov za leto 1992, ki so bili namenjeni bodočemu odkupu delnic, materialnopravno zmotna. Navaja, da je bistveno, da je bilo z določbo št. ... z dne 21. 5. 2014, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 242.304,33 SIT na mesec od 1. 4. 2004 dalje, pravnomočno odločeno o priznanju pravice do pokojnine, ki vsebuje tudi odločitev o višini pokojnine, kar pomeni, da je s tem tudi pravnomočno priznana in izračunana pokojninska osnova. Toženec namreč odloča o pravicah, ki so določene v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106799 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Med drugim so v prvem odstavku 4. člena ZPIZ-1 pod točko a naštete pravice do različnih vrst pokojnin, ne pa pravica do vštevnosti plače. Plače so element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. V vseh dosedanjih postopkih vštevanje plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Stališče prvostopnega sodišča, da o zneskih, ki jih tožnik uveljavlja naknadno, še ni bilo odločeno, je zato po mnenju toženca zmotno. Nadalje navaja, da je tudi že Višje delovno in socialno sodišče v večih zadevah, kot npr. v zadevi opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010, opr. št. Psp 129/2011 z dne 19. 5. 2011, opr. št. Psp 191/2011 z dne 2. 6. 2011 in opr. št. Psp 175/2011 z dne 8. 6. 2011 zavzelo stališče, da tudi sama odmera pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da je bistvo odločanja o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb v okviru rednih oz., če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izrednih pravnih sredstev. Meni, da bi bilo glede na to, da je bila z odločbo št. ... z dne 21. 5. 2004 pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova, mogoče vanjo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena ZPIZ-1 določa četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Vendar v zahtevi tožnik ne uveljavlja izrednih pravnih sredstev, ampak uveljavlja novo odmero pokojnine v rednem upravnem postopku, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi z dne 21. 5. 2004. Nadalje navaja, da pri rešitvi zadeve tudi ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnih razmerij, ki jih zagotavlja tudi Ustava RS v 158. členu. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje in niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri temelji prejšnja odločba. To izhaja tudi iz komentarja k 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Za rešitev zadeve v konkretnem primeru ni pomembno, če gre za nova dejstva, saj ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni zakon (180. in 181. člen ZPIZ-1) ne dopušča ponovnega odločanja za primer, kot je obravnavan. Zato je iz teh razlogov zmotna odločitev sodišča in v nasprotju z določbo 125. in 129. člena ZUP. V določbah 180. in 181. člena ZPIZ-1 celovito ureja ponovno odmero pokojnine iz ponovnega zavarovanja, to je v primeru reaktivacije zavarovanca (180. člen) in naknadno priznane pokojninske dobe (181. člen), za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Novo odmero že uveljavljane pokojnine je namreč določal prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v tretjem odstavku 185. člena. ZPIZ-1 pa ne določa več nove odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Zato je tudi sklicevanje na določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZS-UPB4), nepravilno. Tudi sicer je dopustnost analogije vezana na predpise, ki jih je mogoče smiselno uporabiti. V konkretnem primeru je sodišče omogočilo tožniku novo odmero pokojnine na način, ki ni dopusten za uporabo analogije 181. člena ZPIZ-1. Gre pa tudi za tako pomembno pravno vprašanje, da ga sodišče ne bi smelo samo urediti oz. rešiti, temveč bi ga moralo prepustiti zakonodajalcu, oziroma bi moralo prekiniti postopek in sprožiti spor pred Ustavnim sodiščem RS. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto, kot npr. v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007 in v ostalih konkretno navedenih zadevah. Iz obrazložitev teh sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage in da ZPIZ-1 inštituta ponovne odmere že uveljavljane pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku, ne pozna več. Da tožnik ni upravičen do nove odmere pokojnine, je razvidno tudi iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, kot je v zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010, opr. št. VIII Ips 537/2008 z dne 22. 12. 2010, v katerih je zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo, ponovno odmerila. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbama opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 in opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011, v identičnem primeru, kot je obravnavan, odločilo, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni mogoče začeti. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan povrniti tožniku stroškov postopka v višini 212,49 EUR v roku 15 dni.

3V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da toženec o spornih zneskih ni odločal, ker so bili podatki iz matične evidence predhodno zbrisani. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi, ko je sporna nova odmera že pravnomočno priznane in odmerjene pokojnine, z upoštevanjem naknadno ugotovljenih plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova vrednostnih papirjev na podlagi ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 403/2011 z dne 8. 12. 2011. S citirano sodbo je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep toženca št. ... z dne 5. 3. 2010 in odločba št. ... z dne 7. 5. 2010 in na novo odmeri starostna pokojnina ter povrnejo stroški postopka, zavrnilo. Takšno odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 59/2012 z dne 14. 1. 2013 potrdilo in zavrnilo revizijo, ki jo je vložil tožnik in predlagal, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Smiselno enako kot sodišče druge stopnje je zaključilo, da za ponovno odmero pravnomočno priznane pokojnine na podlagi naknadno ugotovljenih plač, izplačanih iz naslova delnic v veljavnem ZPIZ-1, ni pravne podlage oz. ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine za razliko od prejšnje ureditve v 185. členu ZPIZ/92.

6V postopku, ki ga je začel tožnik z vloženo ustavno pritožbo, je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-297/13-18 z dne 27. 5. 2015 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 59/2012 z dne 14. 1. 2013 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 403/2011 z dne 8. 12. 2011 in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje, ker je zaključilo, da izpodbijani sodbi sodišč temeljita na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

7Ustavno sodišče RS je v citirani odločbi poudarilo, da je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, ker drugače kot ZPIZ/92 v 270. členu oz. Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v 183. členu, ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bila 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so plačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Da bi zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe.

8Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je Ustavno sodišče RS naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ/2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tem je določil tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oz. pravnih situacijah, učinkuje.

9Glede na takšno ustavno odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, je odločitev toženca z izpodbijanima upravnima aktoma, ko je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992, nepravilna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke št. ... z dne 27. 11. 2008 in št. ... z dne 4. 2. 2009 tudi razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožniku, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. Gre torej za izplačila, ki imajo naravo plače in so vštevna v pokojninsko osnovo.

10Glede na takšna izplačila in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot nezakonita odpravilo sklep toženca št. ... z dne 5. 3. 2010 in odločbo št. ... z dne 7. 5. 2010 ter zadevo na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo tožencu v novo odločanje. V novem postopku bo toženec upošteval odločitev Ustavnega sodišča RS in pri izračunu pokojninske osnove za tožnika upošteval naknadno javljene zneske plač za leto 1992 iz naslova vrednostnih papirjev ter mu na novo odmeril starostno pokojnino ter odločil o drugih zahtevkih, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje.

11Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je skladno z določbo 154. člena in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) tožniku priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 245,60 EUR in stroške revizije v višini 362,40 EUR in odločilo, da jih je dolžan plačati toženec v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od zneska 245,60 EUR predstavlja nagrada za postopek po tar. št. 3210 225,60 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002. Od zneska 362,40 EUR pa predstavlja nagrado za postopek za revizijo po tar. št. 3300 282,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ter 20 % DDV (kot je zahteval tožnik) v višini 60,40 EUR.