VSC sodba in sklep Cp 191/2015.

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

1S sodbo opr. št. P 80/2014 z dne 8. januarja 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi naj tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati znesek glavnice v skupni višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.600,00 EUR od dne 2. 6. 2008 dalje do plačila in od zneska 3.200,00 EUR od 6. 6 2009 dalje do plačila. Odločilo je še o stroških, nastalih na prvi stopnji. S sklepom z dne 10. 2. 2015 pa je sklenilo, da se sodba dopolni še s podanim pravnim poukom. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoj ustne posojilne pogodbe, ugotovilo je, da je bilo na njemu dokazno breme, da dokaže, da je tožnici izročil z namenom vračila oba zneska. Tožnik namreč razen svojih trditev v postopku, ni priložil nobenih dokaznih listin, niti ni predlagal izvedbo dokaza, ki bi njegove trditve potrjevali. Toženka blagajniških prejemkov ni podpisala, kar je tudi potrdil sam tožnik. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da zahtevek tožnika za vračilo denarnega zneska, ni utemeljen in ga je zato zavrnilo O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V tej pritožbi navaja, da je vložil tožbo zoper toženko, ker ji je izročil dne 2. 6. 2008 znesek 1.600,00 EUR in še dne 6. 4. 2009 znesek 3.2000,00 EUR, zato zahteva vrnitev tega izročenega denarja. Na blagajniških prejemkih, kjer je označeno z oznako X bi moralo biti navedeno, da je to posojilo prejela toženka. Med sabo sta imela dogovor, da sta partnerja in da bo izročeno posojilo vrnila v obrokih. Posojilo v znesku 3.200,00 EUR je namreč toženka prejela dne 6. 10. 2009. S tem zneskom je kupila osebno vozilo in tožnik v pritožbi navaja, da je zahteval, da se ugotovi na podlagi katere prodajne pogodbe je toženka kupila ta avto. Toženka je kupila vozilo od R. S.. Sodišče naj zato pridobi pogodbo z dne 25. 4. 2009, iz katere je razvidno, da je vozilo kupila M. D. in bo tako dobljeno potrdilo, da je iz danega posojila toženka kupila to osebno vozilo. V pritožbi še navaja, da ni jasno, da je mati toženke zanikala prejem posojila. Toženka je bila uslužbenka in izvenzakonska partnerica tožeče stranke, zato predlaga, da tožena stranka vrne posojilo, katerega je prejela od tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo podaja tudi zoper sklep z dne 10. 2. 2015 in predlaga, da se pritožbi ugodi.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da pritožnik sodbe konkretno ne izpodbija, pravilno ne opozarja na nepravilnosti navedene sodbe, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje se pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, navedenem v točki 12 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati svojih tožbenih navedb in trditev, da je toženki posodil, na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe, dne 2. 6. 2008, denarni znesek v višini 1.600,00 EUR in dne 6. 4. 2009 denarni znesek v višini 3.200,00 EUR. Dokazi, katere je izvajalo sodišče prve stopnje, niso potrdili, da je tožnik dejansko posodil toženki oba omenjena zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik za potrebe tega pravdnega postopka sam izpolnil oba blagajniška prejemka, ki po vsebini ne potrjujeta tožbenih navedb tožnika, da je tožnik toženki izročil oba denarna zneska. Iz obeh blagajniških prejemkov izhaja, da bi naj P. P. kot tožeča stranka dejansko plačal na račun prejemnika oba denarna zneska. Ne gre za blagajniški izdatek, temveč za blagajniški prejemek, katerega je podpisal le tožnik v rubriki, da je prejel blagajnik denarna zneska pa je tožnik napravil oznako X. Ta dva blagajniška prejemka tako nista ne dokaz in tudi ne indic, da je tožnik toženki izročil oba denarna zneska.

6Nadalje pritožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti prodajno pogodbo, na podlagi katere bi bilo razvidno, da je toženka za 3.200,00 EUR kupila osebno vozilo. Iz dokazov, katere je pridobilo sodišče prve stopnje pa izhaja, da je bil R. S. tisti, kateri je kupil vozilo na podlagi leasing pogodbe in iz prometnega dovoljenja, katerega je pridobilo sodišče prve stopnje in v primerjavi z leasing pogodbo izhaja, da gre za isto vozilo, z istimi identifikacijskimi znaki, kar vse potrjujejo navedbe tožene stranke, da je bil R. S. tisti, kateri je kupil predmetno vozilo na podlagi leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog na naroku na glavno obravnavo kot prepoznega po določbi člena 286 ZPP zavrglo. Tožnik je bil navzoč na glavni obravnavi dne 10. 2. 2015 in ker ni po določbi člena 286 b ZPP na tem naroku uveljavljal kršitev določb ZPP takoj, ko je to mogoče, in jih uveljavlja šele v pritožbi, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Zato ta pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno ni upošteven.

7Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo posojilno pogodbo (členi 569 do 587 OZ). Tožnik ni uspel dokazati, čeprav je bilo na njemu dokazno breme, da je toženki izročil oba denarna zneska, katerih vrnitev zahteva s tožbo, zato s tožbenimi zahtevkom ne more uspeti. Ni dokazal obstoja ustne posojilne pogodbe, predloženi dokazi pa tudi ne potrjujejo izročitev denarja tožnika toženki. Zato je sodišče druge stopnje po določbi člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dopolnilo izdano sodbo, s tem, da je podalo še pravni pouk. Pritožnik samo v uvodnih navedbah navaja, da se pritožuje tudi zoper ta sklep, vendar v pritožbi nadalje ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zakaj izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je dopolnilo prej citirano sodbo.

9Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, vendar pa gre za nesubstancirane pritožbene navedbe, za katere sodišče druge stopnje ne more priznati toženi stranki njenih pritožbenih stroškov. Zato tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP).