VSC sklep in sodba Cp 282/2015

I. Pritožba zoper sklep z dne 2. 12. 2014 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku 639,28 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo P 676/2014 z dne 2. decembra 2014 odločilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče pri nepremičnini parc. št. ... k.o. 1074 Spodnja Hudinja, ID znak ..., ID osnovnega položaja ...8527, vknjižiti izbris lastninske pravice tožene stranke A. Č., EMŠO ... do 1/8 celote, ter vknjižiti za ta del lastninsko pravico na ime tožeče stranke B. T., EMŠO ..., sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožeča stranka sama, ob upoštevanju aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov in upoštevaje določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) preoblikovala tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, tako, da je nepremičnino, prej identificirano s parcelno številko in vložno številko določno opredelila s identifikacijskim znakom, kot ga predvideva ZZK-1 (člen 3, 12). Sodišče prve stopnje je takšno pravdno dejanje tožeče stranke štelo kot opredelitev ene in iste nepremičnine s pravilno identifikacijsko številko, glede katere, sta bili pravdni stranki že na prvem naroku soglasni, da gre za nepremičnino parc. št. ... in zato to dejanje nikakor ne predstavlja spremembe tožbe po členu 184 ZPP, ki za spremembo tožbe zahteva, da gre za spremembo istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo pravno veljavnost prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2005, katero sta sklenila tožnica kot prodajalka in H. M. A. K. s.p. kot kupec. Med strankama po zaključku sodišča prve stopnje ni bila sporna vsebina zapisa pisne pogodbe, pa tudi ne, da toženec po prenosu lastninske pravice nanj (oziroma nikoli), ni plačal kupnine, niti tega nihče ni storil zanj. Ko pa je sodišče prve stopnje presodilo vsebino pogodbe, je zaključilo, da je pogodba navidezna, saj iz zapisanega v njej ne izhaja dejanska volja strank. Po 50. členu OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa takšna navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ko je sodišče prve stopnje presojalo vso trditveno podlago tožeče stranke, vključno z navedbami tožeče stranke o fiktivnosti pogodbe in vključno z določilom o odkupni pravici, na katero se je prav tako sklicevala tožeča stranka, je zaključilo, da je cela pogodba fiktivna. Zaradi navedb v vlogi z dne 30. 9. 2013 pa je ugotovilo, da pravdni stranki nista imeli v mislih trajnega prenosa lastninske pravice. Kupnina namreč ni bila plačana, tožnica s sklenitvijo pogodbe ni želela prodati nepremičnine, temveč jo le prepustiti za določen čas tožencu zaradi koriščenja za potrebe opravljanja njegove dejavnosti. Takšen namen pogodbe je glede na povzeto toženčevo izpovedbo le temu bil znan, kar pomeni, da tudi sam ni imel volje skleniti prodajne pogodbe. Toženec se ni ukvarjal z naravo pogodbe in tudi ne s tem ali je tožnica ob uveljavljanju odkupne pravice dolžna plačati kupnino. Iz njegove izpovedbe izhaja, da sta pogodbo sklenili zaradi znižanja stroškov, kar je vsekakor šteti za pomoč tožnice tožencu. Vse to je pripeljalo sodišče prve stopnje do ocene o pomanjkanju dejanske volje pravdnih strank za sklenitev prodajne pogodbe. Sodišče je na koncu zaključilo, da glede na izpovedbo tožnice, njena volja ni bila takšna, da nepremičnino odplačno odtuji (proda), kakor tudi, da je toženec ni imel namena kupiti, saj je želel le znižati stroške njegove samostojne dejavnosti, pri čemer bi naj nepremičnino imeli v korist le začasno. Sodišče tako ugotavlja, da med pogodbenima strankama ni obstajala volja skleniti prodajno pogodbo, zato je pogodba z dne 28. 12. 2005 navidezna in kot taka med pravdnima strankama nima učinka (50. člen OZ), saj sta pravdni stranki želeli, da velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Nadalje sodišče ni ugotovilo, da bi tako sklenjena pogodba prikrivala kakšno drugo pogodbo, ki bi lahko bila veljavna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot pravno posledico te navidezne pogodbe da je nična, gre za posledice, ko pogodba nima pravnega učinka. Rok trajanja prikrite pogodbe o uporabi nepremičnine je namreč potekel. Nepremičnino, ki je v naravi poslovni prostor pa je mogoče vrniti le tako, da toženec izda tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica lahko ponovno vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo. Šele takšna izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila omogoča realizacijo vrnitvenega zahtevka. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Podaja pritožbo zoper sodbo ter pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo opravo identifikacijske številke nepremičnine in predlaga, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, izpodbijani sklep pa se v celoti razveljavi ter posledično pravilno odloči o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka navaja, da je v svoji prvi pripravljalni vlogi jasno navajala, da je bil njen namen na podlagi sporne prodajne pogodbe pridobiti lastninsko pravico na po razdelitvi določeni 1/8 nepremičnine parc. št. ... k.o. 1074 Spodnja Hudinja, kar v naravi predstavlja 30 m2 v stanovanjski stavbi bivše parc. št. ... k.o. Spodnja Hudinja in sicer salon v izmeri 26 m2, sanitarije 4 m2, ločen vhod in parkirišče v izmeri 20 m2. Iz prodajne pogodbe je namreč jasno izhajalo, da je bila tožeča stranka dejansko lastnica zgolj severne strani bivše parc. št. ... in ne celotne parcele, pri čemer je iz prodajne pogodbe tudi jasno izhajalo, da delitve nepremičnine v času sklenitve dne 28. 5. 2005 še ni bila izdelana v naravi in da tudi še ni bila izdana odločba geodetske uprave. Ker je bila parc. št. ... k.o. Spodnja Hudinja na podlagi obvestila GURS z dne 4. 12. 2006 izbrisana iz zemljiške knjige, namesto nje pa sta nastali novi parc. št. ... ter ... je jasno, da je bil prvotni tožbeni zahtevek nesklepčen, saj je tožeča stranka zahtevala izstavitev z.k. dovolila za parcelo, katera že v času naroka za glavno obravnavo sploh ni več obstajala. Navedbe o spremembi številk parcel so glede na te navedbe prepozne in kot takšne neupoštevne, saj bi jih lahko tožeča stranka navajala že do prvega naroka za glavno obravnavo dne 15. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 2. 12. 2014 sprejelo sklep, s katerim je ugotovilo, da se navedba pravilne identifikacijske številke sporne nepremičnine ne šteje za spremembo tožbenega zahtevka. S takim sklepom je sodišče evidentno kršilo drugi odstavek 184. člena ZPP, ki določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, in je tožeča stranka z novim zahtevkom zahtevala izstavitev z.k. dovolil za drugo parcelo kot v prvotno postavljenem zahtevku in je razvidno, da je tožeča stranka vtoževala nekaj, kar na začetku ni vtoževala, v posledici česar navedeno nedvomno predstavlja spremembo istovetnosti zahtevka. Zaradi navedenega je izpodbijani sklep nezakonit. V skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP ne gre za spremembo tožbe samo, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek, ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Ker s spremembo številk nepremičnine ni šlo za nobeno od zgoraj navedenih situacij, je kršitev sodišča prve stopnje očitna. Ta nezakonitost je v posledici vplivala na zakonitost sodbe, saj je le-ta obravnavala spremenjen tožbeni zahtevek. Nadalje v pritožbi navaja, da je tožeča stranka v svojih vlogah zatrjevala, da je šlo pri sklenitvi prodajne pogodbe za fiktiven pravni posel. Pri tem je prvič navajala, da je bila pogodba fiktivna zaradi potreb izvrševanja dejavnosti tožene stranke, drugič pa, da ne izraža dejanskega namena pogodbenih strank. Sodišče je glede na izpovedbo obeh pravdnih strank presodilo, da dejanski namen pogodbenih strank ni bila sklenitev prodajne pogodbe, temveč je šlo za navidezen posel, pri čemer sodišče ni ugotavljalo, kateri navidezni posel naj bi se za to pogodbo sploh skrival. Zato sodišče ne bi smelo uporabiti sankcije ničnosti, saj je ničnostno sankcijo mogoče uporabiti le v primerih najhujših napak sklenjene pogodbe, sicer pa pravna varnost zahteva, naj se pogodba z ustrezno razlago obdrži v veljavi oziroma se uporabi milejša sankcija, to je izpodbojnost. Nadalje navaja, da je tožeča stranka na zaslišanju povedala, da je nepremičnino dala njima za tri leta ter da bo to dobila nazaj po treh letih, da je želela pomagati za obdobje treh let in da jima je za dobo treh let dala nepremičnino, zato da jo bosta po treh letih vrnila. Tožena stranka pa je izpovedala, da je nepremičnino kupila zaradi stroškov, ker si je želela kot s.p. zmanjšati stroške davka. Poleg tega je navedla, da je imela tožeča stranka pravico, da odkupi nazaj to nepremičnino. Glede na te navedbe je povsem nesporno, da tožeča in tožena stranka nista imeli namena trajnega prenosa nepremičnine v last tožeče stranke, vendar pa sta ravno v ta namen že s samo prodajno pogodbo ustanovili odkupno pravico tožeče stranke, ki jo je ta celo realizirala z dopisom dne 5. 2. 2009. Tožena stranka ni želela izdati povratnega z.k. dovolila iz razloga, ker je menila, da ji je tožeča stranka dolžna plačati kupnino. Tožeča stranka bi tako morala v kolikor je menila, da je upravičena do vrnitve nepremičnine v svojo last tožiti na izstavitev z.k. dovolila iz naslova uresničene predkupne pravice, saj odkupna pravica predstavlja pravico, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje naslovljeno na zavezanca povzroči nastanek pravnega razmerja z vsebino prodajne pogodbe med odkupnim upravičencem kot prodajalcem, ter odkupnim upravičencem kot kupcem. Če bi tožeča stranka ponudbo dejansko smatrala za fiktivno, ne bi realizirala odkupne pravice, temveč bi tožila na ničnost pogodbe, česar pa ni nikoli storila. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo navedeno dejstvo obstoja predkupne pravice. Prodajna pogodba, v kateri je dogovorjena odkupna pravica prodajalca se tako v celoti v skladu z namenom pravdnih strank po začasnem prenosu nepremičnine v last tožene stranke, kar pomeni, da ne more biti nična. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni tožila na izpolnitev pogodbe, ki je nastala na podlagi realizirane odkupne pravice, pa ne more povzročiti ničnosti prvotne prodajne pogodbe. Stališča sodišča je standard razlogov ničnosti povsem razvrednotilo, kar je povsem v neskladju z ničnostjo, kot najtežjo sankcijo neveljavnosti pogodbe. Tožeča stranka bi lahko do svoje nepremičnine prišla tudi na način, da bi zahtevala izpolnitev, ki je nastala na podlagi realizirane odkupne pravice, to pa pomeni, da bi do svojega cilja prišla tudi na način, da se pogodba obdrži v veljavi. Obširna navajanja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s katerimi želi dejstvo neplačila kupnine po navedeni pogodbi s strani tožene stranke tožeči stranki prikazati kot dokaz navidezne pogodbe, so tako materialnopravno zmotna. Dejstvo, da kupnina ni bila plačana, ne more kazati na to, da naj bi bila pogodba navidezna. Tožena stranka še navaja, da je materialnopravno napačno stališče prvostopenjskega sodišča, ki trdi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati zemljiškoknjižno dovolilo za povraten prenos lastninske pravice, v kolikor sklenjena pogodba, ki je bila podlaga za prenos lastninske pravice iz tožeče stranke na toženo stranko ne bi imela pravnega učinka. Tudi v kolikor bi namreč bila pogodba med pravdnima strankama navidezna oziroma nična, bi morala tožeča stranka za dosego ponovnega vpisa vložiti izbrisno tožbo, ne pa zahtevek za izstavitev z.k. dovolila. Zahtevo za izstavitev z.k. dovolila za povratni vpis lastninske pravice je sodna praksa v preteklosti tolerirala, vendar pa je potrebno opozoriti na to, da najkasneje po 1. januarju 2003, ko se je začel uporabljati SPZ, ki je uzakonil sistem kavzalnosti razpolagalnih pravnih poslov, za tako prakso ni več ustrezne podlage, oziroma taka praksa pomeni zmotno uporabo materialnopravnih pravil, ki jih določa SPZ in ZZK-1. Ker med tožečo in toženo stranko v primeru ničnosti prodajne pogodbe ne obstoji zaveza povratnega odkupa, je popolnoma jasno, da tožena stranka ne more izstaviti veljavnega z.k. dovolila, zaradi česar ji take obveznosti tudi s sodbo ni mogoče naložiti. Tožeča stranka bi lahko v kolikor bi menila, da je zavezovalni pravni posel ničen, dosegla vnovično vknjižbo lastninske pravice zgolj z zahtevkom za izbris vknjižbe lastninske pravice, kar pa v konkretnem primeru ni bilo predlagano. Tožena stranka je zato predlagala, da se njeni pritožbi ugodi, ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je odločitev sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo tožbenega zahtevka, pravilna. Pravdni stranki sta, kot ugotavlja tudi sodišče, na prvem naroku za glavno obravnavo kot nesporno ugotovili, da je spor potekal o nepremičnini parc. št. ... Tožbeni zahtevek sicer nato ni bil popravljen, vendar pa so bila dejstva, na katerih temelji kasneje popravljeni tožbeni zahtevek, pravočasno ugotovljena kot nesporna. Tožbeni zahtevek se lahko modificira do konca naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 184. člena ZPP, seveda pa lahko sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upošteva zgolj dejstva, ki so bila pravočasno navedena. Tožbeni zahtevek je bil zgolj popravljen in nespremenjen, ker je od prvega naroka za glavno obravnavo bilo obema pravdnima strankama pa tudi sodišču popolnoma jasno, o kateri nepremičnini teče spor. Tožeča stranka vse od prvega naroka za glavno obravnavo zahteva enako. Pravilna označba parcele, ki je s stališča obeh strank nesporna, ne predstavlja spremembe tožbe, gre zgolj za pravilno identifikacijo nepremičnine glede na aktualne z.k. podatke, kar je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvam sodišča glede fiktivnosti prodajne pogodbe, saj naj bi sodišče spregledalo določila pogodbe o odkupni pravici. Prav tako naj bi bila sankcija ničnosti zgolj izjemna sankcija, ki v konkretnem primeru ni upravičena. Glede tega ugovora je OZ v prvem odstavku 50. člena jasen, ko določa ničnost, sicer z dikcijo, da navidezna pogodba med pravdnima strankama nima učinka. Ob pravilni uporabi materialnega prava, sodišče ob ugotovitvi navidezne pogodbe ne more uporabiti druge sankcije, kot, da ugotovi, da je pogodba nična, niti ni jasno, kaj drugega naj bi sodišče ugotovilo. Čeprav držijo navedbe tožene stranke, da je bila v pogodbi dogovorjena odkupna pravica, pa tožena stranka spregleda, da je tudi ta enostranska oblikovalna pravica zgolj fiktivna. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da tožena stranka kot kupec, tožnici kot prodajalki ni plačala prav nobene kupnine. Zato argument tožene stranke, da bi vse pogodbe, ki imajo hkrati ustanovljeno odkupno pravico, bile nične, ne vzdrži, saj je odkupna pravica glede na to, da nikoli ni prišlo do plačila kupnine, kot oblikovalno upravičenje za tožnico popolnoma neuporabna, saj pomeni, da bi tožnica morala plačati za nepremičnino, za katero toženec ob prenosu lastninske pravice ni plačal nič. Bistvena razlika med prodajno pogodbo, sklenjeno z odkupnim upravičenjem in konkretno prodajno pogodbo, pa je tudi, da je prava volja pogodbenih strank v pogodbi bila, da se nepremičnina začasno prenese v uporabo in se po preteku določenega časa tudi vrne tožnici. V primeru dogovora o odkupni pravici pa dejstvo povratnega prenosa lastninske pravice ni gotovo, temveč ostaja na ravni možnosti oziroma upravičenja, ki ga lahko odkupni upravičenec izkoristi, lahko pa te svoje pravice tudi ne uveljavlja. Ne glede na dogovorjeno odkupno pravico pa je sodišče tudi povsem jasno ugotovilo, da pravi pogodbeni namen pravdnih strank ni nikoli bil prenos lastninske pravice in plačilo kupnine, zaradi česar je manjkalo soglasje volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je še dodatno temeljilo, zakaj šteje, da je šlo za navidezno pogodbo in tožeča stranka se na obrazložitev sodišča v celoti sklicuje, ker je pravilna tako v dejanskem kot tudi materialnopravnem smislu. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša svoje pritožbene stroške.

4Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje sprejet na glavni obravnavi dne 2. 12. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje na naroku sklenilo, da se pravilno identifikacijsko številko sporne nepremičnine usklajen zahtevek tožeče stranke v vlogi z dne 10. 11. 2014 ne šteje za spremembo tožbenega zahtevka, ni utemeljena. Gre za sklep procesnega vodstva zoper katerega je mogoče podati pritožbo skupaj s pritožbo o glavni stvari. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje nato dodatno pojasnilo v sodbi. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi navedlo, da je tožeča stranka, še preden bi jo prvostopno sodišče pozvalo na zagotovitev pravih identifikacijskih znakov, sama, ob upoštevanju aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov in upoštevanju določb ZZK-1, preoblikovalo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, tako da je nepremičnino, prej identificirano s parc. št. in vl. št. določno opredelilo z identifikacijskim znakom, ki ga predvideva ZZK-1 (člen 3, 12). Sodišče prve stopnje je štelo, da opredelitev ene in iste nepremičnine, ki je edina predmet tožbenih navedb in zahtevka s pravilno identifikacijsko številko, glede katere sta bili pravdni stranki že na prvem naroku soglasni, da gre za nepremičnino parc. št. ..., pa nikakor ne predstavlja spremembo tožbe po členu 184 ZPP, ki za spremembo tožbe zahteva, da gre za spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Za spremembo tožbe bi šlo takrat, kadar tožnik zahteva drugo stvar ali opravo drugega dejanja, ali kadar namesto stvari zahteva plačilo denarnega zneska. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe, saj je med pravdnima strankama nesporno, da tožnica vseskozi zahteva vrnitev iste stvari, tožeča stranka je le pravilno s pravilnim identifikacijskim znakom opredelila sporno parcelo, da bi bila mogoča zemljiškoknjižna izvedba njenega dajatvenega zahtevka in zato ta sprememba ni vplivala na zakonitost izdane sodbe sodišča prve stopnje. Pravilen je pa tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi tega, ker je tožeča stranka opredelila sporno parcelo s parc. št. ... k.o. Hudinja, zaradi tega tožba ni bila nesklepčna. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev navedenih v tožbi in v ostalih pravočasno podanih vlogah, zato je sodišče na podlagi podanih tožničinih trditev do vključno prvega naroka lahko presojalo ali je zahtevek po konkretni materialnopravni normi člen 87 OZ tudi vsebinsko utemeljen. Ker je tako v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre zaradi pravilne opredelitve identifikacijske številke sporne parcele za spremembo tožbe in da tožena stranka s tem ni spremenila istovetnosti zahtevka, ni povečala obstoječi zahtevek ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP), je zato sodišče druge stopnje to pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe identifikacijske številke, ki jo sodišče prve stopnje ni štelo za spremembo tožbe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča z dne 2. 12. 2014 (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

5Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih tožničinih trditev do vključno prvega naroka presojalo ali je zahtevek po konkretni materialnopravni normi členu 87 Obligacijskega zakonika in členu 50 istega predpisa, tudi vsebinsko utemeljen. Upoštevaje trditev pravdnih strank, je sodišče ugotavljalo ali je glede na dejansko voljo pogodbenih strank res šlo za prodajno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28. 12. 2005, ali pa je bila ta pogodba zgolj navidezna. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presojalo vso trditveno podlago, vključno z navedbami tožeče stranke o fiktivnosti pogodbe, vključno z določilom o odkupni pravici, na katerega se je prav tako sklicevala v vlogi z dne 30. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in toženca, ter na podlagi dokazne ocene teh izpovedb v povezavi z vsebino pogodbe zaključilo, da dejanski namen pravdnih strank ni bila sklenitev prodajne pogodbe. Tožnica je namreč izpovedala, da je želela tožencu in svoji vnukinji pomagati pri opravljanju dejavnosti, tako da jima je za tri leta dala prostore, nato pa bi ji morala te prostore vrniti. Tudi toženec je izpovedal, da je to nepremičnino kupil le za neko določeno obdobje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pravdni stranki nista imeli v mislih trajnega prenosa lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kupnina za nepremičnino ni bila plačana in tudi to omogoča zaključek, da tožnica s sklenitvijo pogodbe ni želela prodati nepremičnine, temveč jo le prepustiti za določen čas tožencu zaradi koriščenja za potrebe upravljanja njegove dejavnosti. Takšen namen pogodbe je glede na toženčevo izpovedbo temu bil znan, kar je pripeljalo sodišče prve stopnje do zaključka, da tudi sam ni imel volje skleniti prodajne pogodbe. Toženec se tudi ni ukvarjal z vprašanjem narave pogodbe in tudi ne s tem ali je tožnica ob uveljavljanju odkupne pravice dolžna plačati kupnino, ker je sam nikoli ni plačal. Tožnik pa je izpovedal, da je bila pogodba sklenjena zato, da se znižajo stroški njegove dejavnosti samostojnega podjetnika. Zato so pogodbo sklenili zaradi znižanja stroškov, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot pomoč tožnice tožencu. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo glede navidezne pogodbe le glede dejstva o tem, da kupnina ni bila plačana, temveč je ugotovilo pomanjkanje dejanske volje pravdnih stranka za sklenitev prodajne pogodbe iz drugih okoliščin, na strani obeh pravdnih strank kot to izhaja tudi iz njunih izpovedb. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo glede potrdila z dne 4. 1. 2008 in je zaključilo, da to potrdilo ne predstavlja dodatka k pogodbi, zaradi česar bi ga bilo potrebno pri ugotavljanju dejanskega namena strank šteti za del pogodbe. Če bi šlo za dodatek h pogodbi, bi ga morali skleniti obe prvotni pogodbenici, v identični obliki, kot sta sklenili prvotno pogodbo. Sodišče je na koncu zaključilo, da glede na izpovedbe tožnice njena volja ni bila takšna, da nepremičnino odplačno odtuji (proda), kot tudi, da je toženec ni imel namena kupiti, saj je želel le znižati stroške njegove samostojne dejavnosti, pri čemer bi naj nepremičnine imel v koriščenju le začasno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pogodbenima strankama ni obstajala volja skleniti prodajno pogodbo, zato je pogodba z dne 28. 12. 2005 navidezna in kot taka med pravdnima strankama nima učinka (50. člen OZ), saj sta pravdni stranki želeli, da velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tudi obstoj odkupne pravice le navidezen, ker pravdni stranki nista imeli namena skleniti prodajne pogodbe in, ker iz dejanske volje pravdnih strank izhaja, da bi toženec nepremičnino imel v korist le začasno, nato pa bi jo tožeči stranki vrnil, ne da bi zato tožeča stranka morala plačati kupnino za povraten odkup. Sodišče prve stopnje je tudi ugotavljalo ali se za to navidezno pogodbo skriva kakšna druga pogodba, kajti stranki sta se dejansko dogovorili, da tožeča stranka toženi za čas treh let prepusti brezplačno uporabo poslovnega prostora, ki jo predstavlja delež 1/8 nepremičnine, v pogodbi označene s parc. št. … k.o. Spodnja Hudinja, sedaj 1074-.... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zahtevala od toženca, da ji prepusti nepremičnino, saj je bil odkup dogovorjen zaradi nepredvidljivega ravnanja bivšega moža tožeče stranka v zvezi delitvijo njunega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravo pogodbeno voljo strank opredelilo kot takšno, da gre za pogodbo o uporabi nepremičnine za določen čas, za katero sodišče ugotavlja, da je bila sklenjena med pogodbenima strankama, ki se skriva za sklenjeno prodajno pogodbo. Zato se ugotovljena fiktivnost razteza na celotno pogodbo z dne 28. 12. 2005, vključno z v pogodbi zapisanim odkupnim upravičenjem. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila volja pravdnih strank skleniti drugačno pogodbo od zapisane, je tako neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravila o neučinkovanju navidezne pogodbe med pogodbenima strankama iz prvega odstavka 50. člena OZ. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila dejanska pogodbena volja strank, da tožeča stranka nepremičnino da v uporabo toženi stranki za določen čas in da se ta skriva za sklenjeno prodajno pogodbo, vendar pri tem ni ugotovilo, da velja ta druga pogodba (drugi odstavek 50. člena ZPP) in pri tem ni ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, vendar je pri tem zaključilo, da se ta fiktivnost razteza na celotno pogodbo z dne 28. 12. 2005, vključno z v pogodbi zapisanim odkupnim upravičenjem, kar je v skladu s trditvami tožeče stranke o fiktivnosti pogodbe kot take torej pogodbe, ki predstavlja zavezovalni posel, v celoti, vključno z vpisnim dovolilom odkupnega upravičenja. Pogodba o uporabi pa nima takšne pravne posledice, ki bi predstavljala posledico vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodbam, temveč obeh pogodbenih strank.(1) Navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, zato ker je pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank v konkretnem primeru bila le zaigrana. Šlo je za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri tem nastala zmotna predstava.(2) Tožeča stranka je navajala, da je bil odkup dogovorjen zaradi nepredvidljivega ravnanja njenega bivšega moža v zvezi z delitvijo njunega skupnega premoženja, toženec ni imel namena nepremičnine kupiti, saj je želel le znižati stroške njegove samostojne dejavnosti, pri čemer bi naj nepremičnino imel v koriščenju le začasno. Odločitev sodišča prve stopnje o navideznosti oziroma fiktivnosti sklenjene pogodbe z dne 28. 12. 2005 je tako materialnopravno pravilna in ima svoj izvor v pravilni uporabi prvega odstavka 50. člena OZ. Zato je pritožba o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu neutemeljena.

7Neutemeljena je tudi pritožba v nadaljevanju, ko očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo izreči kot sankcijo navidezne pogodbe ničnost sklenjene pogodbe. V konkretnem primeru je prišlo do simulacije vsebine pogodbe, saj namen pogodbenih strank ni bil odplačno prenesti lastninsko pravico od tožeče stranke na toženo. Sporna prodajna pogodba je zato nična in kot taka nima učinka med pogodbenima strankama.(3) Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje vsebovan v točki 22. obrazložitve, da OZ v 87. členu določa posledice ničnosti, torej posledice, ko pogodba nima pravnega učinka, kar je tudi posledica v konkretnem primeru zaradi ugotovljene fiktivnosti pogodbe z dne 28. 12. 2005, upoštevaje, da je rok trajanja pogodbe o uporabi nepremičnine prav tako potekel. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je poslovni prostor, ki dejansko stoji na parc. št. ... k.o. Spodnja Hudinja mogoče pravno vrniti le tako, da toženec izda tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica lahko ponovno vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo. Zahtevek tožeče stranke, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo pa je v prvem delu po vsebini tudi tako imenovana izbrisna tožba(4), saj nalaga toženi stranki, da izda takšno listino, na podlagi katere se bo vknjižil izbris njene lastninske pravice, to je lastninske pravice tožene stranke A. Č., nato pa se bo za ta del vknjižila nazaj lastninska pravica na ime tožeče stranke. Pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

8Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe prvega odstavka člena 50 OZ in prvega odstavka 87. člena OZ. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile druge očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Ni pa storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je obrazloženo v točki 3 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo in sicer kot nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 504,00 EUR, pavšal za PTT storitve po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano z 22 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 639,28 EUR. Te stroške je dolžna povrniti tožeči stranki na način kot je to odločeno v točki 2 izreka sodbe sodišča druge stopnje.

-----

Op. št. (1): Tako sodba VS RS II Ips 400/2011 z dne 19. 6. 2014, sodba VS RS II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2009, VSL sklep II Cp 903/2014 z dne 26. 3. 2014.

Op. št. (2): Prim. sodba VS RS II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2009.

Op. št. (3): Tako tudi sodba VSL I Cp 1969/2012 z dne 30. 1. 2013.

Op. št. (4): 243. člen ZZK-1.