VSK sodba I Cp 184/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za škodo, ki jo je utrpel kot policist dne 19.5.2012 med opravljanjem svojih dolžnosti, po temelju utemeljen. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik poškodbo utrpel v okoliščinah, ki jih je mogoče šteti kot delo s povečano nevarnostjo, kar predstavlja podlago za objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Glede na okoliščine dogodka se tožena stranka ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Okoliščine, kot so, da se je kršitelj strokovnemu prijemu policistov aktivno upiral, da je bil višje postave - med 170 in 180 cm (tožnik pa višji), da je bil težak okoli 100 kg in kot tak močan (ni pa bil nabildan), ob tem pa vinjen, ne zadoščajo, da bi ustrezale kriteriju objektivne odgovornosti tožnikovega delodajalca. Vse te okoliščine je namreč mogoče nevtralizirati s tem, da je kršitelj deloval sam in ne v skupini več nasilnežev, da ni bil oborožen, niti ni imel v posesti kakšnega predmeta, s katerim bi potencialno ogrožal varnost tožnika, da je bilo na kraju dogodka šest policistov, ki so bili torej v številčni premoči in polno opremljeni s prisilnimi sredstvi, da so za takšne situacije policisti profesionalno usposobljeni, da ima tožnik kot policist 25 let delovnih izkušenj, da upiranje kršitelja policistom ne bi smelo predstavljati nepredvidljive okoliščine, da so bili policisti pred tem po telefonu obveščeni o kršiteljevem razgrajanju in da telesne značilnosti kršitelja ni možno smatrati kot da gre fizično izredno močno osebo. Pritožba še meni, da sodne odločbe, ki jih izpodbijana sodba citira, niso primerljive z obravnavano situacijo (to velja za VSL II Cp 2059/2013, II Cp 2316/2012 in II Cp 571/2013) ter navaja, da so tiste sodbe, ki jih je predložila v postopku sama, take, ki potrjujejo njeno stališče, da vsaka intervencija policistov proti vinjenim kršiteljem, ki se policistom upirajo, zanje še ne pomeni povečane nevarnosti za življenje in zdravje. Policisti so namreč izurjeni za take in celo za hujše primere upiranja, zato konkretni primer ne predstavlja večjega rizika od običajnega in pričakovanega v tem poklicu.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da se s pritožbenimi razlogi ne strinja in pritrjuje materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščine konkretnega dogodka tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da je tožnik pri policijski intervenciji 19.5.2012 opravljal delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar je podana za njegove poškodbe objektivna odgovornost njegovega delodajalca. Pritožba tožene stranke pomen teh okoliščine minimizira, na drugi strani pa poudarja tiste, ki naj bi kazale na zmotno materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Vendar pa slednje po oceni pritožbenega sodišča precenjuje, oziroma jim daje v primerjavi z okoliščinami, ki govorijo tožnikovemu zahtevku v prid, nesorazmerno težo.

Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da so bile na kraj dogodka, kjer je vinjen in agresiven kršitelj razgrajal, napotene kar tri policijske patrulje. Prva dva policista sta namreč takoj, ko sta videla, da zadeve ne bosta mogla sama obvladati, zaprosila za dodatno pomoč. Kršitelj se je ves čas obnašal verbalno izjemno agresivno in se ukrepom policistov fizično močno upiral. Ko sta ga policista začela pregledovati, se jima je uspel iztrgati iz prijema in se postavil v borbeni položaj, policista pa sta zato uporabila prisilno sredstvo „ključ na komolcu s podiranjem naprej“. Na tleh se je kršitelj začel upirati še aktivneje, brcati in se premetavati ter se uspel iztrgati iz prijema. Tudi tretji policist, ki je skušal na kršitelju „napraviti ključ na kolenu“ s svojim ukrepom ni bil uspešen. Kršitelj se je izjemno aktivno upiral in se pričel s policisti boriti. Ti ga niso mogli obvladati, zaradi česar je naslednji policist uporabil plinski razpršilec, a se je kršitelj še vedno premetaval po tleh, brcal in zamahoval z rokami. Zatem je eden od policistov izvedel prijem „ključ na komolcu desne roke s palico“, drugi policist pa „ključ na komolcu leve roke“ ter uporabil prisilna sredstva za „vezanje in vklepanje“. Da so lahko kršitelja obvladali, so policisti uporabili kar šest prisilnih sredstev, pri čemer je pri uporabi enega od teh (med podiranjem kršitelja na tla) tožnik utrpel poškodbo desnega zapestja. Nedvomno opisani potek intervencije kaže na izjemno fizično moč kršitelja, zato okoliščinam, ki jih izpostavlja pritožba, da je namreč deloval sam in da ni bil oborožen, ni mogoče dati take teže, kot želi pritožba. Enako tudi ne sicer umestni trditvi, da upiranje kršiteljev javnega reda in miru za policiste praviloma ne predstavlja nepredvidljivega obnašanja in da so za take situacije usposobljeni.

Očitno je, da je šlo pri obravnavanem dogodku za zelo močnega in zelo agresivnega in vinjenega kršitelja, ki se je intervenciji na vso moč upiral, pri čemer se je njegova agresivnost kljub uporabi različnih prisilnih sredstev le še stopnjevala. Ker je bil hkrati pod vplivom alkohola, je konkretna situacija predstavljala tudi za usposobljenega policista tveganje, ki ga ni bilo mogoče v celoti obvladati. Da gre v primeru, ko se močno vinjena oseba aktivno upira policistu med izvajanjem postopkov oziroma ob intervenciji, za delo s povečano nevarnostjo, je prvostopenjsko sodišče argumentiralo tudi s stališčem sodne prakse v več zadevah, v zvezi s katerimi pritožba neutemeljeno poudarja drugačnost okoliščin (sodba VSL II Cp 2059/2013, II Cp 2316/2012 in II Cp 571/2013). Življenjsko logično je, da vsak posamezni škodni dogodek spremljajo različne specifične okoliščine, te pa v citiranih odločbah vendarle niso takšne, da v bistvenem delu ne bi bile primerljive z obravnavano situacijo. Vsem je namreč skupno, da je šlo za posredovanje v primeru vinjenih in agresivnih kršiteljev, katerih reakcij ni bilo mogoče v celoti obvladati.

Pritožba zato ni uspela vzbuditi pritožbenemu sodišču dvoma v materialnopravno pravilnost odločitve. Sodbo sodišča prve stopnje je zato potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da so del nadaljnjih pravdnih stroškov, saj so odvisni od končne odločitve v zadevi.