VSC Sodba II Kp 30587/2010

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se obtoženega D. H. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in med izvajanjem pogodbe preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjenje, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti, pa je nastala za stranko velika premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojni podjetnik “M. - pekarna D. H., s. p.” v dneh 13. 08. 2003 in 19. 12. 2003 v kraju C. v poslovni enoti P., d. d., M., sklenil dve pogodbi o kreditiranju in se zavezal, da bo kredite vrnil v določenem roku, za vrnitev kreditov pa jamčil s predložitvijo pooblastil za direktno obremenitev njegovega transakcijskega računa, predložitvijo meničnih izjav in pooblastil za vnovčitev menic ter predložitvijo bianco podpisanih menic, s čemer je direktorja S. M. preslepil, da bo obveznosti po kreditnih pogodbah izpolnjeval, zato je slednji sklenil kreditni pogodbi in odredil izplačilo denarja, zatem pa še anekse, s katerimi so bili podaljšani roki za vračilo kreditov, vendar obdolženi obveznosti iz kreditnih pogodb ni izpolnil, zaradi česar je P., d. d. nastala velika premoženjska škoda v znesku 183.608,00 EUR, po posameznih pogodbah kot sledi:
a) po kreditni pogodbi št. ... z dne 13.08.2003, ki je zapadla v plačilo 12.08.2004 in po aneksu dne 10.03.2005, škoda v znesku 25.000.000,00 SIT oz. 104.323,15 EUR;
b) po kreditni pogodbi št. ...z dne 19.12.2003, ki je zapadla v plačilo 18.06.2004 in po aneksu dne 17.06.2005, škoda v znesku 19.000.000,00 SIT oz. 79.285,59 EUR;
s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena KZ.
Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ in mu zanj določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Ob upoštevanju kot določene kazni osem mesecev zapora iz pogojne obsodbe, izrečene obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 59766/2012 z dne 2. 9. 2013, ki jo je preklicalo, je obtožencu po določilih o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obtožencu po uradni dolžnosti, bremeni proračun.

2Zoper sodbo se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe. Podrejeno predlagano razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz obrazložitve pritožbe se da razbrati, da zagovornik v uvodu pritožbe uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi v tem, da se v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ugotavlja, da obtoženec sredstev pridobljenih s predmetnima kreditoma v celoti ni porabil v skladu z v obeh kreditnih pogodbah opredeljenem namenu (za obratna sredstva), v nadaljevanju pa se v isti točki obrazložitve navaja, da za ta kazenski postopek in za presojo obtoženčeve kazenske odgovornosti ni odločilen namen porabe sredstev pridobljenih s kreditom, kar po mnenju zagovornika predstavlja razloge, ki se med sabo izključujejo.

5Procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tedaj, če so razlogi sodbe v precejšni meri s seboj v nasprotju, pri čemer se mora nasprotje nanašati na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo. V zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem so odločilna vsa tista dejstva navedena v opisu kaznivega dejanja (ki ga je sodišče po obtožbi povzelo v izrek sodbe), ki so znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ. Ker namen porabe sredstev pridobljenih s storitvijo kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ, ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, o procesni kršitvi iz 11.točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti govora.

6Zagovornik nadalje uveljavlja, da so bili v postopku kršeni 2., 14., 22., 23., 28 in 29. člen Ustave RS ter 3. in 17. člen v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter 234. a členom KZ. Vendar, od vseh naštetih ustavnih kršitev in kršitev ZKP konkretizira le kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za ponovno zaslišanja priče S. M., v času obravnavanega kaznivega dejanja - direktorja Poslovne enote P. v C. in S. L. V nasprotju z zagovornikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedena dokazna predloga in svojo odločitev tako na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2014, kot skladno z zahtevo sedmega odstavka 364. člena ZKP v napadeni sodbi (točka 3 obrazložitve) obrazložilo z razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Glede predlaganega ponovnega zaslišanja priče S. M. je v zvezi z utemeljitvijo dokaznega predloga pravilno ugotovilo, da je o vseh za presojo ravnanja obtoženca relevantnih dejstvih že dovolj izčrpno izpovedal na predhodnih treh zaslišanjih pred sodiščem v predmetni zadevi. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje S. L., je prav tako pravilno presodilo, da njeno zaslišanje ni potrebno, ker je dejstvo o katerem naj bi izpovedala po predlogu obrambe in sicer, kdo je dejansko poravnal kredit na račun D. in S. G. in na kak način, bilo razjasnjeno z že izvedenimi drugimi dokazi.

Pritožba zagovornika zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka se tako pokaže kot neutemeljena.

7Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje. Obstoj te kršitve vidi v tem, da bi glede na znake kaznivega dejanja bilo nujno, da bi bil v izreku sodbe ustrezno vsebinsko opredeljen naklep, ker gre za dejanje, ki ga je mogoče storiti samo z direktnim naklepom, ki v izreku sodbe ni vsebovan. Temu pa ni moč pritrditi. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Obtožencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom, kar pomeni, da opis kaznivega dejanja ni pomanjkljiv, ker ne vsebuje podrobnejše konkretizacije zavestne in voljne sestavine direktnega naklepa. To, kar zagovornik v opisu dejanja pogreša, sodi po ustaljeni sodni praksi v obrazložitev sodbe.

Pritožba zagovornika zaradi kršitve kazenskega zakona se tako pokaže kot neutemeljena.

8Podan ni tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zagovornik namreč vidi v tem, da se sodišče prve stopnje v zvezi z očitkom obtožencu, da ni v celoti izpolnil svojih obveznosti, ni opredelilo do izračuna pritegnjene izvedenke finančne stroke B. G. T. v njenem dopolnilnem mnenju z dne 4. 5. 2013. Zagovornik je pri tem očitno spregledal, da je izvedenka na podlagi pregleda stečajnega spisa na njegov predlog, glede dejanskega oškodovanja oškodovane P. d. d. ugotovila, da je bila oškodovana za 257.166,44 EUR. Torej, da ji je nastala višja škoda, kot se zatrjuje v predmetnem kazenskem postopku z upoštevanjem le višin kratkoročnih kreditov, brez obresti.

9Pritrditi pa je treba zagovorniku, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da je obtožencu dokazano, da je na način kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe na škodo P. d. d. storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ, s krivdno obliko direktnega naklepa.

10Utemeljeno namreč zagovornik izpodbija zaključek sodišče prve stopnje o dokazanosti obtožencu preslepitvenega namena. Element preslepitve je vedenje, da druga stran sklepa pogodbo v prepričanju da bo ta izpolnjena, medtem ko storilec ve, da ne bo. Drugi element je hotenje, storilec preslepi drugo stranko, tako, da ta v zmoti, da gre za pravni resen posel sklene pogodbo in izpolni svojo obveznost. Da bi obtoženca lahko spoznalo za krivega očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, bi moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotoviti, da je obtoženec direktorja Poslovne enote C., oškodovane P. d. d. M., S. M. spravil v zmoto, da bosta kredita vrnjena v določenem roku, zaradi česar je sklenil predmetni kratkoročni kreditni pogodbi z obtožencem in odredil izplačilo denarja in da ga je spravil v zmoto tudi, ko je z obtožencem sklenil še v izreku prvostopenjske sodbe navedena aneksa k predmetnima kreditnima pogodbama, s katerimi so bili podaljšani roki za vračilo kreditov.

11Do tega odločilnega dejstva se je sodišče prve stopnje opredelilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je pred sklenitvijo prve kreditne pogodbe uprava P. d. d. M. dne 7. 8. 2003 izdelala poročilo o boniteti komitenta H. D. s. p., ki je prejel bonitetno oceno A(A) in je bila njegova letna kreditna sposobnost ocenjena na 8,000.000,00 SIT. Nadalje je navedlo, da je to bonitetno oceno obrazložila izvedenka finančne stroke B. G. T., ki je pojasnila, da je bil obtoženec kot s. p. glede na bilanco stanja in izkaze uspeha sposoben v enem letu vrniti le 8,000.000,00 SIT, kar pomeni, da mu je bil odobren previsok kredit. S tem v zvezi se je oprlo na izpovedbo priče S. M., da je to pač mnenje izvedenke, očitno pa je bilo mnenje banke takrat drugačno in jo štelo za sprejemljivo. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče J. R. o tem, da je bila v letu 2003 politika odobravanja kreditov drugačna kot je danes, in da obtoženec na podlagi zavarovanja kot ga je nudil v letu 2003, danes kredita prav gotovo ne bi dobil. Izpostavilo je, da je izvedeniško mnenje izvedenka izdelala deset let po storitvi kaznivega dejanja, ko se je bančna politika odobravanja kreditov že precej spremenila in so sedaj, zaradi gospodarske situacije v državi in slabih bančnih kreditov v preteklosti, pogoji za odobritev kredita bistveno strožji. Z upoštevanjem, da je obtoženec v letu 2003 imel bonitetno oceno A, kar je pomenilo, da je bil ocenjen kot zanesljiv kreditojemalec, da je R. povedal, da je bil takrat H. na P. poznan kot uspešen podjetnik, to pa so potrjevale tudi bilance in da je S. M. pred odobritvijo prvega kredita na opravljenem ogledu pri obtožencu ugotovil, da vodi uspešno družinsko podjetje, ki se ukvarja s peko kruha, je zaključilo, da je zaradi vsega navedenega S. M. imel vse razloge verjeti obtožencu, da bo vrnil oba kredita v dogovorjenem roku.

Sprejemljivo zagovornik uveljavlja, da je ta zaključek sodišča prve stopnje zmoten.

12Pritegnjena izvedenka finančne stroke je namreč pojasnila, da je obtoženec sicer lahko po kriterijih banke imel boniteto A, vendar mu je banka glede na njegove bilance in prihodke odobrila previsoke kratkoročne kredite, saj je iz bilanc za leti 2002 in 2003 razvidno, da bi moral v bistvu vse prihodke nameniti za vračilo kredita. Dejstvo, da bi banka tako pri prvem kot drugem kreditu morala vedeti, da jih obtoženec v tako kratkem času ni sposoben vrniti, je strokovno prepričljivo utemeljila s tem, da je obtoženčev prihodek v letu 2002 znašal dobrih 47,000.000,00 SIT, njegov dohodek, to je dobiček po odbitku vseh stroškov pa je znašal dobrih 3,500.000,00 SIT. Banka mu je v letu 2003 odobrila 44,000.0000,00 SIT kredita in je nemogoče, da bi lahko na osnovi bilanc, potrjenih od A., predvidevala, da bo lahko ta kredit vrnil. V zvezi z ogledom obtoženčevih nepremičnin in poslovnih prostorov, ki ga je opravil takratni direktor S. M. pred sklenitvijo prve pogodbe o kratkoročnem kreditu, je izvedenka pojasnila, da je zgolj prihodek tisti, ki garantira odplačilo kredita. Nepremičnina je lahko samo oblika zavarovanja za primer, da se kredit ne more vrniti. Za v predmetnih kratkoročnih kreditnih pogodbah navedene oblike zavarovanja vračila kredita (direktna obremenitev obtoženčevega TRR, predložitev menične izjave in pooblastila za vnovčenje menice ter bianco podpisane menice), pa je povedala, da so predstavljale običajne oblike zavarovanja kreditov v takratnem obdobju.

13Na glavni obravnavi dne 4. 7. 2013 je S. M. po predočitvi mu, da je izvedenka povedala, da iz bilance, ki je bila potrjena s strani A. ne izhaja, da bi obtoženi lahko vrnil kratkoročna kredita v skladu z obema pogodbama, saj so njegovi prihodki v letu 2002 znašali 47,000.000,00 SIT, medtem ko so mu v letu 2003 odobrili dva kredita v skupnem znesku 44,000.000,00 SIT, res izjavil, da je to pač mnenje izvedenke, očitno pa je bilo mnenje banke drugačno. Vendar pa je pred tem izpovedal, da so oceno, da bo obtoženec lahko izpolnil svoje obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 13. 8. 2003, napravili na podlagi tega, da je obtoženi moral predložiti bilančne podatke, izdelana je bila bonitetna ocena, sam pa je opravil tudi ogled na terenu in ugotovil, da ne gre za kakšno firmo na papirju, ampak da obtoženi dejansko posluje. Na izrecno vprašanje pa je odgovoril, da mu je bila tako pri najetju prvega, kot tudi drugega kratkoročnega kredita poznana obtoženčeva finančna situacija in da ni imel občutka, da bi ga v kateremkoli od teh dveh primerov preslepil (list. št. 223 spisa).

14Glede na podatke, s katerimi je direktor S. M. razpolagal pred sklenitvijo obeh pogodb o kratkoročnem kreditu z obtožencem, bi bilo tako obtožencu kvečjemu moč očitati, da ga je preslepil, da bo obveznost iz prve kreditne pogodbe izpolnjena v višini 8,000.000,00 SIT, česar pa niti S. M. ni potrdil. Tega si ni mogoče razlagati drugače, kot da je obtožencu očitno že pred sklenitvijo prve pogodbe o kratkoročnem kreditu bilo obljubljeno, da mu bo s tem v zvezi odobren dolgoročni kredit, kar je kot razlog za sklenitev te pogodbe, ob siceršnjem vedenju, da kredita v taki višini, kljub takrat še dobrem poslovanju v tako kratkem času ni sposoben vrniti, zatrjeval obtoženec. Na glavni obravnavi dne 4. 7. 2013 je S. M. namreč izpovedal, da obtožencu obvezujoče obljube, da mu bo odobren dolgoročni kredit, še preden je dal za prvi kredit vlogo, prav gotovo ni dal. Sigurno pa so se o tem pogovarjali in prav gotovo mu je bil ponujen dolgoročni kredit, ki bo tudi odobren, če bo izpolnjeval pogoje. Za dolgoročni kredit je obtoženec zaprosil v mesecu septembru 2004 v višini 65,000.000,00 SIT (270.000,00 EUR), kar je presegalo pristojnost S. M. za odobritev mu kredita v taki višini (po izpovedbi R. je bil namreč pooblaščen le za odobritev kredita v višini 45,000.000,00 SIT), ki pa mu ni bil odobren. Res je, da iz elaborata, ki je bil priložen vlogi za dolgoročni kredit izhaja, da naj bi bil zaprošen kredit namenjen izključno za obnovo in razširitev mlina in za predelavo ekoloških žitaric in ne za vračilo predmetnih kratkoročnih kreditov, kot to v napadeni sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa s tem v zvezi ni mogoče prezreti, da je bil drugi kratkoročni kredit po pogodbi o kratkoročnem kreditu z dne 19. 12. 2003, kot se navaja v pogodbi, namenjen za obratna sredstva. Iz priloge C 26 spisa pa je glede tega kredita jasno razvidno, da je bil z vedenjem banke s pretežnim delom nakazila odobrenega kredita obtožencu poravnan dolg S. in D. G. v višini 11,255.119,00 SIT do P. To pa ne kaže, da bi bila za banko dejanska poraba kredita sploh pomembna. Pritrditi je zato treba zagovorniku, da obtožencu preslepitveni namen, kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja ni dokazan in da je temu nasproten zaključek sodišča prve stopnje zmoten.

15Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo iz obsodilne spremenilo v oprostilno sodbo na podlagi določbe petega odstavka 392. člena v zvezi s tretjim odstavkom 358. člena ZKP. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je bila namreč potrebna samo drugačna presoja že v prvostopenjski sodbi ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

16Skladno s tako odločitvijo je sodišče druge stopnje spremenilo tudi prvostopenjsko odločbo o stroških kazenskega postopka in sicer tako, da ti v obsegu kot je naveden v izreku te sodbe, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

17V posledici izreka obtožencu oprostilne sodbe na drugi stopnji, je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu obtožencu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 59766/2012 z dne 2. 9. 2013, postala brezpredmetna.

18Ker je zagovornik s pritožbo uspel in je bila izpodbijana sodba spremenjena obtožencu v korist, se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).