VSRS Sodba in Sklep X Ips 479/2012

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 79/2012-8 z dne 2. 10. 2012 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33203-54/2011/14 z dne 26. 2. 2012, ter se zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 782,40 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo tožene stranke, št. 33203-54/2011/14 z dne 26. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo vlogo za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom R za naravno mineralno vodo iz vrtine RgS-2/88, ker je voda iz istega izvira lahko v prometu le pod eno blagovno znamko, voda iz tega podzemnega vira pa je že pridobila priznanje kot naravna mineralna voda D.

2Sodišče prve stopnje, ki se je sklicevalo na razloge tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), je v obrazložitvi izpodbijane sodbe dodatno pojasnilo, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na mnenje ekspertne komisije. Pri razlagi pojmov vodonosnik in izvir je upoštevalo razlago pojma vodonosnik iz 9. točke 7. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in definicijo naravne mineralne vode iz Pravilnika o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (v nadaljevanju Pravilnik). Menilo je, da pravilna uporaba določbe drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod(1) (v nadaljevanju Direktiva 2009/54/ES) oziroma četrtega odstavka 12. člena Pravilnika temelji na dejanskih podlagah, ki izhajajo iz Hidrogeološkega poročila, ki vodo iz zajetja iz vrtine RgS-2/88 opredeljuje kot arteško vodo in istočasno opredeljuje tudi obseg in položaj vodonosnega sistema. Navaja, da gre za mineralno vodo iz istega podzemnega vodnega vira, ki je že dobila priznanje naravne mineralne vode pod blagovno znamko D in se pod to blagovno znamko tudi trži oziroma daje v promet, zato ji glede na navedeni določbi Direktive in Pravilnika ni mogoče priznati označbe naravna mineralna voda, ki bi se tržila oziroma dajala v promet pod (drugo) blagovno znamko R.

3Revident dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov sodnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V revizijskem postopku uveljavlja, da tožena stranka in sodišče prve stopnje pravni pojem „izvir“ iz drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES razlagata napačno. Meni, da se pojmi iz Direktive 2009/54/ES v različnih nacionalnih pravnih redih ne smejo različno razlagati. Sklicuje se na besedilo Direktive 2009/54/ES v angleškem in nemškem jeziku. Meni, da sta pojma vodonosnik in izvir sicer povezana, vendar sta njuna pomena in vlogi v naravi različna. Vodonosnik je zajetje vode pod zemeljsko površino, izvir pa je pot, po kateri voda iz vodonosnika skozi vrsto kamenin priteče na površje, ob čemer spremeni svojo kemijsko sestavo in pomeni drugo vodo, ki ji mora biti priznana možnost označevanja z drugo blagovno znamko naravne mineralne vode. Voda, ki jo iz drugega izvira (V-3/66-70) črpa druga gospodarska družba - C., d. d., in ki je že pridobila priznanje naravne mineralne vode z imenom D, je druga voda, kar dokazuje tudi njena drugačna kemijska sestava.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je iz besedila Direktive 2009/54/ES, kjer je v 1. točki I. poglavja Priloge I opredeljen pojem naravne mineralne vode, razvidno, da ima podzemni vodni vir en izvir z več naravnimi iztoki ali več vrtinami, zato je izpodbijana odločba, ki temelji na določbi drugega odstavka 8. člena navedene direktive oziroma 12. člena Pravilnika, pravilna. Voda iz tega podzemnega vodnega vira je bila z odločbo iz leta 2001 priznana za naravno mineralno vodo z označbo D, z odločbo iz leta 2004 pa je bil izvir iz spornih vrtin poimenovan D. Navaja, da iz Hidrogeološkega poročila izhaja, da je vrtina RgS-2/88 v celotni dolžini do končne globine zacevljena, zato ne drži tožnikovo zatrjevanje, da voda iz vodonosnika zaradi stika s kameninami spremeni kemijsko sestavo ter priteče na površje kot druga voda.

5Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju razlage pravnega pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ v smislu četrtega odstavka 12. člena Pravilnika oziroma drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

6Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 16. 4. 2014 postopek odločanja o reviziji prekinilo in na Sodišče Evropske unije naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe o razlagi drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES, in sicer razlage pravnega pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“. Sodišče Evropske unije je s sodbo C-207/14 z dne 24. 6. 2015 razsodilo in podalo razlago navedenega člena.

7Glede na to, da je postopek pred Sodiščem Evropske unije končan, se prekinjeni postopek tega upravnega spora na podlagi drugega odstavka 208. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 nadaljuje.

K II. točki obrazložitve:

8Revizija je utemeljena.

9Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10Zaradi preglednosti zadeve Vrhovno sodišče iz podatkov upravnega in sodnega spisa povzema:

- z odločbo tožene stranke, št. 324 02 167/00 z dne 3. 7. 2001, je bila voda iz zajetja RgS-2/88 in V-3/66-70 priznana za naravno mineralno vodo, ki naj bi jo pod blagovno znamko D polnila A., d. d. (pravni prednik C., d. d.), z odločbo tožene stranke, št. 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004, pa je bil za naravno mineralno vodo, ki se črpa iz navedenih vrtin, poimenovan izvir D;

- na podlagi odločbe Vlade RS, št. 35501-5/2008 z dne 14. 2. 2008, ima revident koncesijo za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač;

- C., d. d., nima pravice za rabo vode iz vrtine RgS-2/88, ima pa na podlagi odločbe o določitvi koncesionarja, št. 35501-18/2005/3 z dne 28. 7. 2005, pravico za rabo vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70, K-2a/68;

- C., d. d., naravno mineralno vodo, ki jo trži oziroma jo ima v prometu pod blagovno znamko D, črpa (le) iz vrtine V-3/66-70.

11Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da imata vrtini V-3/66-70 in RgS-2/88 skupni podzemni vodni vir. Takšna ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz mnenja ekspertne komisije, ki je na podlagi Hidrogeološkega poročila o skladnosti vode R z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode - Ocene skladnosti vode iz izvira RgS-2/88 z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode, podala mnenje, da se iz istega izvira (vodonosnika) črpa naravna mineralna voda iz več vrtin, med drugim tudi iz vrtine RgS-2/88.

12Sodišče prve stopnje in pred tem tožena stranka pri utemeljevanju svojega stališča o zavrnitvi revidentov vloge izhajata iz dejstva, da imata vrtini RgS-2/88 in V-3/66-70 isti podzemni vodni vir, voda iz tega podzemnega vodnega vira pa je bila priznana kot naravna mineralna voda D. Štejeta, da takšno priznanje naravne mineralne vode glede na drugi odstavek 8. člena Direktive 2009/54/ES oziroma četrti odstavek 12. člena Pravilnika, ki določata, da se naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, lahko trži oziroma daje v promet le pod eno blagovno znamko oziroma imenom, onemogoča priznanje označbe naravna mineralna voda, ki bi se črpana na vrtini RgS-2/88, dajala v promet pod (drugo) blagovno znamko R. Navedeno stališče temelji na razlagi, da se omejitev pri poimenovanju naravne mineralne vode iz drugega odstavka 8. člena Direktive in četrtega odstavka Pravilnika nanaša na naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega podzemnega vodnega vira.

13Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno stališče glede na razlago pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES, ki jo je podalo Sodišče Evropske unije, materialnopravno napačno.

14Osnovni pogoji za označbo vode kot „naravne mineralne vode“ so določeni v Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Z označbo "naravna mineralna voda" se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega izvira in izpolnjuje pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi Unije, ter je vpisana v evidenco priznanih mineralnih vod, pri čemer podrobnejše pogoje predpiše, v skladu s predpisi Unije, minister za kmetijstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje (80. člen ZKme-1).

15Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 80. člena ZKme-1 je bila s Pravilnikom prenesena Direktiva Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (prvi odstavek 1. člena Pravilnika), ki predstavlja predhodnico Direktive 2009/54/ES

(2).

Po določbi prvega odstavka 4. člena Pravilnika je naravna mineralna voda tista voda, ki poleg mikrobioloških zahtev iz 5. člena tega pravilnika izpolnjuje med drugim pogoj, da ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru, zaščitenim pred kakršnokoli možnostjo kontaminacije in izteka, ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. Po določbi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika je naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, lahko v prometu le pod eno blagovno znamko.

16Direktiva 2009/54/ES pa v drugem odstavku 8. člena določa, da je naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira, prepovedano tržiti pod več različnimi imeni. Naravno mineralno vodo v 1. točki I. poglavja Priloge I opredeljuje kot vodo, ki je mikrobiološko zdravstveno ustrezna voda v smislu 5. člena te direktive in ki ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru in izteka ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin.

17Iz navedenih določb izhaja, da oba predpisa prepovedujeta trženje naravne mineralne vode, ki izvira iz istega izvira, pod več različnimi imeni. Imenu naravne mineralne vode, pod katerim se voda trži, se torej pripisuje poseben pomen glede na njen izvir. Prepoved drugačnega imena naravne mineralne vode se namreč nanaša le na trženje naravne mineralne vode iz istega izvira. Odločitev, ali se naravna mineralna voda lahko prizna kot naravna mineralna voda z določenim imenom, je torej odvisna od opredelitve njenega izvira in odgovora na vprašanje, ali se naravna mineralna voda iz tega izvira že daje v promet z določenim imenom.

18V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali ima naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, katere priznanje z imenom R se zahteva, „isti izvir“ kot naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini V-3/66-70 in se že trži pod imenom D, zato ker imata navedeni vrtini skupni podzemni vodni vir, ki je že bil priznan kot naravna mineralna voda D. Za odločitev v obravnavani zadevi se torej kot bistveno izkaže vprašanje pravilne razlage pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“.

19Sodišče Evropske unije je po vloženem predlogu za predhodno odločanje v zvezi s tem vprašanjem v sodbi C-207/14 presodilo, da je treba pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES glede na namen te določbe, ki je v varovanju potrošnikov, razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k navedeni direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj. Dejstvo, da ima voda izvor v istem podzemnem viru, je nujni, vendar ne zadostni pogoj za to, da bi se štelo, da ta voda izvira iz istega izvira v smislu naveden določbe Direktive 2009/54, za takšno ugotovitev mora imeti naravna mineralna voda tudi enake značilnosti v okviru naravnih nihanj. Pri tem je poudarilo, da bi bili lahko potrošniki zavedeni in ne bi mogli sprejeti ozaveščene odločitve na podlagi morebitnih značilnosti posamezne naravne mineralne vode z vidika varovanja zdravja, če bi bilo mogoče naravne mineralne vode, ki imajo isti izvor in enake značilnosti, prodajati pod različnimi imeni.

20Nacionalno sodišče, ki na Sodišče Evropske unije naslovi predlog za predhodno odločanje, je na odločitev Sodišča Evropske unije o tem vprašanju vezano in jo mora pri odločanju upoštevati (šesti odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih).

21Glede na opredelitev pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“, ki daje poudarek identiteti vode, se izkaže, da za odločitev v obravnavani zadevi ne zadošča ugotovitev, da ima naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, svoj izvor v istem podzemnem vodnem viru kot naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini V-3/66-70. Kot je zapisalo Sodišče Evropske unije, je namreč dejstvo, da ima voda izvor v istem podzemnem viru, nujni, vendar ne zadostni pogoj za to, da bi se štelo, da ta naravna mineralna voda izvira iz istega izvira.

22Na podlagi takšne opredelitve je treba zaključiti, da čeprav je voda iz podzemnega vodnega vira, ki je skupen vrtinama RgS-2/88 in V-3/66-70, dobila priznanje kot naravna mineralna voda z imenom D, to še ne pomeni, da se mora vsa naravna mineralna voda, ki ima svoj izvor v tem podzemnem vodnem viru, a se črpa na različnih vrtinah, dajati v promet pod tem imenom. Takšna zahteva bi bila upravičena le, če bi se ugotovilo, da ima naravna mineralna voda, ki si deli isti podzemni vodni vir, na obeh vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k Direktivi 2009/54/ES, ki so stalne v okviru naravnih nihanj, saj se naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini V-3/66-70, že daje v promet pod imenom D. Šele v tem primeru bi bilo mogoče zaključiti, da je voda, ki se iz tega podzemnega vodnega vira črpa na vrtinah RgS-2/88 in V-3/66-70, „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ v smislu drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES, za katero velja prepoved trženja pod različnimi imeni. Isto ime naravne mineralne vode se namreč veže le na naravno mineralno vodo iz istega izvira. Isti podzemni vodni vir pa še ne pomeni istega izvira.

23Ker se v obravnavanem primeru naravna mineralna voda iz tega podzemnega vodnega vira, črpana na vrtini V-3/66-70, že daje v promet pod imenom D, je za odločitev o tem, ali se naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, lahko prizna kot naravna mineralna voda z imenom R, ključna in obvezna ugotovitev, ali ima ta voda glede na merila iz Priloge I k Direktivi 2009/54/ES enake značilnosti, ki so stalne v okviru naravnih nihanj, kot jih ima naravna mineralna voda, ki se že trži pod imenom D. Te primerjave pa tožena stranka zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljala, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

24Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča iz te obrazložitve ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom R za naravno mineralno vodo iz vrtine RgS-2/88.

K III. točki izreka:

25Ker je revident z revizijo uspel, Vrhovno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških revizijskega postopka. Tožena stranka je revidentu dolžna povrniti stroške upravnega spora, ki jih je zahteval v tožbi in reviziji, vendar le v obsegu, kot ga določa posamezni predpis. Za postopek pred prvostopenjskim sodiščem se tako revidentki priznajo stroški skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (veljavnega v času vložitve tožbe) v višini 350,00 EUR. Ker gre za povračilo nagrade odvetniku, ki je davčni zavezanec, se na navedeni znesek prizna tudi zahtevani 20 % DDV, torej dodatnih 70,00 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ti stroški so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife(3) odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(4) , torej glede na vrednost 3.500,00 EUR. Nagrada za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 tako znaša 282,00 EUR, povečanih za v stroškovniku specificirani 20 % DDV (56,40 EUR), to je 310,20 EUR. Nagrada po tarifni številki 6002, ki določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, pa znaša 20,00 EUR, povečanih za uveljavljani 20 % DDV (4,00 EUR), to je 24,00 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v skupni višini 782,40 EUR. O povračilu stroškov postopka pred Sodišče Evropske unije revizijsko sodišče ni odločalo, ker revident povračila teh stroškov ni zahteval (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Vračilo plačanih sodnih taks pa bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

----

(1) Upoštevaje Popravek Direktive 2008/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (UL L 164, 26.6.2009) UL L 272, 6.10.2012, str. 20–20, je pravilna označba št. direktive 2009/54/ES.

(2) Po določbi uvodne izjave 1 Direktive 2009/54/ES je bila Direktiva Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod večkrat bistveno spremenjena, zaradi predvidenih novih sprememb pa bi jo bilo treba zaradi jasnosti prenoviti.

(3) Ur. l. RS, št. 2/2015.

(4) Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09-ZOdv-C.