UPRS sodba III U 366/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep Davčnega urada Koper številka DT 42914-2742/2014-1 06-3201-04 z dne 18. 3. 2014.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je prvostopenjski organ izdal sklep o davčni izvršbi, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo ter hkrati s pritožbo podala vlogo za odlog izvršbe do odločitve pritožbenega organa. Na podlagi tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, če ni s tem zakonom drugače odločeno. V skladu s četrtim odstavkom tega člena davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik po tem zakonu ne more biti stranka. Sposobnost biti stranka pa je opredeljena v 42. členu ZUP, ki določa, da je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek. Za vsak posamični upravni postopek je potrebno posebej ugotoviti, ali ima določena oseba lastnost stranke v tem konkretnem postopku. Ugotoviti je potrebno, ali ima aktivno legitimacijo, kar pomeni, da je lahko nosilec pravic, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Sposobnost biti stranka opredeljuje materialni predpis. Oseba, ki po materialnopravnem predpisu ne more izkazati aktivne legitimacije, ne more imeti lastnosti stranke. Materialni predpis, ki ureja odlog davčne izvršbe, je 157. člen ZDavP-2, ki določa, da lahko samo davčni organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo, kar pomeni, da se ta postopek ne more začeti na zahtevo stranke in zato stranka nima aktivne legitimacije in posledično temu ne more biti stranka.

Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnica v tožbi navaja, da sta oba organa napačno odločila, da ne more biti stranka. Po 42. členu ZUP je lahko stranka vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je lahko začet postopek. Zadržanje davčne izvršbe lahko predlaga tudi davčni zavezanec sam, vendar davčni organ na njegov predlog ni vezan. Drugostopenjski organ je ugodil pritožbi tožnice in sklep o izvršbi odpravil ter vrnil zadevo v ponovno odločanje. Zaradi tega je tožnici nastala škoda, ker ni upošteval njenega predloga, da se opravi izvršba s čim manjšimi stroški. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da so tožbene navedbe neutemeljene in vztraja pri razlogih izpodbijanih odločb. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka ni odgovorila na tožbene navedbe.

K točki I Izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZDavP-2 v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. V četrtem odstavku citiranega člena pa je določeno, da ne glede na tretji odstavek tega člena davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Iz navedene določbe torej izhaja, da gre pri postopku za zadržanje začete izvršbe za postopek po uradni dolžnosti in ne za postopek na zahtevo stranke. Odlog izvršbe bi sicer lahko predlagala tudi stranka, vendar pa, ker gre za postopek po uradni dolžnosti, ima taka vloga stranke lahko zgolj naravo pobude, to pa pomeni, da glede na določilo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 davčni zavezanec nima statusa stranke v postopku, ko gre za odločanje o zadržanju začete izvršbe. Četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 torej davčnemu organu omogoča, da začeto izvršbo zadrži le v primeru, ko sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Torej tožnica zadržanja davčne izvršbe ne more zahtevati, ker na razloge za zadržanje davčni organ pazi po uradni dolžnosti. Podobno stališče je upravno sodišče zavzelo že v več dosedanjih sodbah (npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 731/2012, I U 502/2012). Tudi vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. X Ips 418/2012 zavzelo stališče, da 157. člen ZDavP-2 ne predvideva, da bi lahko zadržanje izvršbe zahtevala tudi stranka, kar logično pomeni, da tudi ni zaveze davčnega organa, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude za zadržanje presojal pogoj za zadržanje izvršbe.

V zvezi s tožničinim sklicevanjem na 42. člen ZUP, ki določa, da je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, sodišče pojasnjuje, da ima lahko lastnost stranke v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravice in obveznosti, v katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis, kot je pravilno pojasnil prvostopenjski organ. V konkretnem konkretnem primeru je materialni predpis 157. člen ZDavP-2, ki določa, da lahko le davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo, ni pa mogoče takega postopka uvesti na zahtevo stranke.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je drugostopenjski organ pritožbi ugodil in sklep o izvršbi odpravil ter vrnil zadevo v ponovno odločanje, zaradi česar je po tožničinih trditvah nastala škoda, pa sodišče pojasnjuje, da ta navedba v obravnavani zadevi ni relevantna, saj je bila zahteva stranke zavržena iz procesnih razlogov in se prvostopenjski organ v njeno vsebino ni spuščal. Tožbena navedba o tem, da je bila pritožba utemeljena, pa se nanaša na vsebinsko odločitev glede ocene, ali bi bilo pritožbi mogoče odobriti. Prvostopenjski organ pa vsebinske utemeljenosti tožničine vloge za zadržanje izvršbe ni presojal.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.