VSL sodba I Cp 2403/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15. dneh objaviti popravek v skladu z določbami Zakona o medijih (ZMed). Natančna vsebina popravka izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tožencu je še naložilo, da mora tožnikoma v 15 dneh plačati 1.002,62 EUR stroškov postopka.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njegove trditve. Nikjer ni navedel, da prispevek poroča le o pravnem sporu med družbama X iz ... in drugo tožnico glede domneve kraje poslovne skrivnosti niti navedel, da je to bistvo prispevka. Enako velja za zapis sodišča prve stopnje, da naj bi toženec zatrjeval, da članek poroča o enem samem sodnem postopku med subjekti; toženec je namreč izpostavil, da gre za dva. Tudi ni toženec podal trditve, da je šlo v spornem članku le za poročanje o poteku sodnega postopka.

4Sodišče prve stopnje ni navedlo, na kakšni pravni podlagi šteje, da bi morala novinarka pred objavo članka pridobiti tožnikov odziv. V zvezi s tem bi moralo uporabiti stališča iz razsodbe novinarskega častnega razsodišča v primeru A. A. proti novinarki ... B. B.

5V nadaljevanju pritožbe pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev toženca o tem, kaj so bistveni razlogi za zavrnitev zahteve za objavo popravka. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika s prvim delom popravka uspela prikazati druga pomembna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo njun sklop zanikanja in prikaza okoliščin, s katerimi izpodbijata navedbe v obvestilu ter enak zaključek glede sklepnega dela popravka na 7. strani izpodbijane sodbe, nista zadostna za njen preizkus. Sodišče v sodbi nikjer ne pojasni, katera dejstva iz spornega članka naj bi popravek sploh zanikal, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Navedba sodišča, da tožnika z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjujeta navedbe v objavljenem besedilu, kjer sodišče zapiše, da članek poroča zgolj o dveh postopkih, zaradi česar je javnost le delno informirana, so utemeljena podlaga za dopolnjevanje članka, ne pa za dopolnjevanje z namenom izpodbijanja navedb v objavljenem besedilu, kot to določa 26. člen ZMed. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo. V sodbi ni navedeno, za prikaz katerih konkretnih okoliščin v popravku, s katerimi naj bi se izpodbijale navedbe v obvestilu, gre.

6Besedilo popravka, „da je višje sodišče odločilo, da sodnik, ki je C. C. dvakrat obsodil na prvi stopnji, ne sme v predmetni zadevi ponovno soditi“, predstavlja izrecno potrditev navedb iz spornega članka. Sodišče je napačno presodilo, da je takšno besedilo popravka ustrezno. S takšnim ravnanjem je kršilo 22. člen Ustave RS, saj je arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki sprejema stališče, da objava popravka ni potrebna, če si stranka v popravku prizadeva poudariti okoliščine, ki izhajajo že iz samega članka in če se z zahtevanim popravkom objavljena informacija ne popravlja ali spreminja. Zapis prvega tožnika, da je prepričan, da bo v kazenskem postopku ugotovljeno, da kaznivega dejanja ni storil, je le podajanje mnenja o prispevku, kar je razlog za zavrnitev zahteve za objavo popravka.

7Sodišče je glede nekaterih delov popravka pravilno ugotovilo, da gre zgolj za ponovitve iz spornega članka, nato pa napačno zaključilo, da je takšno besedilo ustrezno, saj da so ponovitve potrebne v kontekstu razumevanja celotnega popravka.

8Ker prvi odstavek 27. člena ZMed določa, da se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, mora popravek kot celota izpolnjevati zakonske pogoje. Če le del besedila teh pogojev ne izpolnjuje, jih ne izpolnjuje popravek kot celota. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča, da se popravek le v delu besedila ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu. Navedbe v popravku o sistematičnem napadanju obeh tožnikov s strani X, navedbe o tem, da ta ni skonstruiral strojev, obravnava razmerja med družbo X ter Y, v povezavi z uspešnostjo odškodninskega postopka do druge tožnice in prvega tožnika, izpostavljanje sodnih postopkov zaradi dejanj nelojalne konkurence ter navedbe o prijavi na Tržni inšpektorat RS se ne omejujejo več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu.

9Pritožnik se v pritožbi sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 230/2013, II Ips 62/2013, II Ips 35/2011, II Ips 262/2013.

10Pritožba je bila poslana tožeči stranki.

11Pritožba ni utemeljena.

12Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso posplošeni, kot očita pritožba. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena Povzemanje navedb pravdnih strank v sodbi sodišča prve stopnje (razen, ko gre za ugotavljanje nespornih dejstev), ne predstavlja zaključkov o odločilnih dejstvih niti presoje sodišča o teh, pa tudi ne ugotavljanja dejanskega stanja. Pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje nekatere strankine navedbe napačno povzelo, bi lahko predstavljalo dopusten pritožbeni razlog le, če bi pritožnik trdil, da sodišče zaradi napačnega razumevanja trditev ni obravnavalo kakšnih njegovih pravno pomembnih trditev. Tega pritožnik niti ne trdi. Pritožbene navedbe, ki jih je višje sodišče povzelo v 3. točki obrazložitve, predstavljajo torej polemiziranje z nepomembnimi vprašanji in preizkusa pritožbenega sodišča ne morejo doseči.

13Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče(1). Gre za odsev pravice do svobode izražanja, za ustvarjanje enakopravnejšega položaja in ravnotežja nasproti sredstvom množičnega obveščanja, ko je poseženo v pravico in interes prizadetega, za varovanje načela enakosti orožja. Niti tožena stranka v tem postopku ni imela pomislekov glede tega, da je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes tožnikov.

14Sporni članek, ki je naslovljen „...?“ obravnava razmerje med tožečo stranko in gospodarsko družbo X, v zvezi z nadomestnimi deli za stroje, ki jih izdeluje Tovarna X. V članku je (med drugim) navedeno, da je sodni izvedenec potrdil, da so nadomestni deli druge tožnice plagiat, in da je zaradi kršitve avtorskih pravic ter izdaje poslovne skrivnosti zoper prvega tožnika tekel kazenski postopek. Opisan je potek tega kazenskega postopka in še drugega kazenskega postopka, ki je tekel zoper prvega tožnika.

15Višje sodišče sprejema pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugoditev zahtevku omogoča, da se o obravnavani temi “sliši tudi druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi in razumevanju 4. odstavka 26. člena ZMed materialnopravno pravilno zaključilo, da zahtevani popravek predstavlja tako imenovani popravek v širšem smislu, ker tožnika v njem navajata oziroma prikazujeta druga dejstva in okoliščine v zvezi z očitano kršitvijo avtorskih pravic, s katerimi želita spodbijati oziroma z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujeta navedbe v objavljenem besedilu.

16Bistveno dopolnjevanje z namenom izpodbijanja sporočila obvestila iz spornega članka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavljajo zapisi:

- da X (na škodo katerega naj bi bilo po navedbah v članku storjeno kaznivo dejanje kršitve avtorskih pravic) ni skonstruiral spornih strojev, ampak v zvezi s tem neupravičeno uporablja reference družbe Y,

- da je o vprašanju plagiata oziroma kršitve materialnih avtorskih pravic in izdaje poslovne skrivnosti med tožnikoma in podjetjem X, teklo še več (sodnih) postopkov, ne le tisti, o katerih je govora v obvestilu,

- v katerih tožnika jasno predstavita zaključek tistih postopkov, o katerih je poročal že članek (točki d) in e) v izreku sodbe) ter tistih, o katerih ni, pa se (po prepričanju tožnikov) tudi tičejo spornih avtorskih pravic, (točki f) in ponovljena d) sodbe) ter v njih kršitev ni bila ugotovljena.

17Ni torej utemeljen očitek, da popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu, kar bi predstavljalo razlog za odklonitev objave po 2. alineji 1. odstavka 31. člena ZMed.

18Tudi ne drži očitek tožene stranke, da se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicujeta tožnika, kar bi po 1. alineji 1. odstavka 31. člena ZMed predstavljalo razlog za odklonitev objave popravka. Z namenom izpodbijanja dopolnjuje besedilo o očitku kršitve avtorskih pravic. Obravnavana zadeva ni v ničemer podoba zadevama II Ips 35/2011 in II Ips 61/2011 Vrhovnega sodišča RS, v katerih je popravek zanikal trditve, ki v oddaji sploh niso bile aktualizirane in tudi ni izpostavljal bistvene dopolnitve sporne oddaje, ki bi argumentirano izpodbijala tezo intervjuvanca. Izpodbijana sodba od takšne sodne prakse v ničemer ne odstopa. Toženčeva razlaga (da obvestilo o tem, kar navaja popravek, pač ni poročalo) bi pravici do popravka v širšem smislu v celoti odvzela pomen.

19Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da mora zahtevani popravek zakonske pogoje izpolnjevati kot celota in da za zavrnitev objave popravka zadošča že, če le del besedila zahtevanega popravka ne izpolnjuje teh pogojev(2). A v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Pritožnik si povzeto stališče razlaga atomistično, dobesedno, ne daleč od razlage, po kateri se prav nobena misel, najskrajneje celo beseda iz obvestila ne bi smela pojaviti v popravku. Sodišče prve stopnje je na njegove težnje utemeljeno odgovorilo z obrazložitvijo, da so ponovitve v popravku potrebne za njegovo razumevanje. Višje sodišče dodaja, da predstavljajo zelo majhen del zahtevanega popravka, nič več kot je nujno, da se ga umesti v kontekst. Pritožnikova razlaga 31. člena in 1. odstavka 27. člena ZMed je napačna in je sodna praksa, na katero se sklicuje, ne potrjuje. V zadevi II Ips 262/2013 Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožnik, je Vrhovno sodišče izrecno pojasnilo, da pogojev za objavo popravka ne izpolnjuje tisti odstavek popravka, ki je, povsem drugače kot v obravnavani zadevi, najobsežnejši (in je tožnik v njem izražal svoje mnenje o prispevku in mediju, v katerem je bil objavljen).

20Pritožbeno stališče, da je v zahtevanem popravku vsebovano mnenje tožeče stranke o prispevku, pa je napačno. Česa takšnega v zahtevanem popravku ni. Pritožbeno sodišče ne razume, kako naj bi zapis, da je prvi tožnik prepričan, da bo sodišče tudi v kazenskem postopku, ki še ostaja odprt, ugotovilo, da kaznivega dejanja ni storil, predstavljal mnenje o prispevku.

21Ker ugoditev zahtevku za objavo popravka ni sankcija za (pravno) kršitev novinarja ali medija(3), je odveč spraševanje o tem, ali (bi) mora(l) novinar pridobiti tudi stališče tistega, o komer poroča ali ne in ali je bilo poročanje objektivno ali ne ter kakšen je bil (resnični) namen članka. Pritožbeno sodišče se zato s temi polemikami ni ukvarjalo.

22Ostale pritožbene navedbe za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja.

23Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Tako: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 737/2007.

Op. št. (2): Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 262/2013.

Op. št. (3): Objava popravka je sestavni del medijske svobode, ne pa pravna sankcija za pravno kršitev (Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja - A, stran 648).