VSL sklep I Cp 1380/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje spremembo tožbenega zahtevka v primarnem in podrejenem zahtevku, postavljenem v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2014 dopustilo ter umik tožbe za premičnino pod zap.št. 44 ( masivna zunanja miza z dvema klopema ) vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (1. in 2. točka izreka sklepa). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da v skupno premoženje spada vložek denarnih sredstev in dela v nepremičnine in premičnine, navedene v točki a in b/1/I odločbe ter da znaša delež tožnice na vsem skupnem premoženju ½; - na izstavitev za vpis sposobne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč bremen prosti prenos lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 2/I točki izreka do ½, sicer bo tako listino nadomestila sodba; in da je toženec dolžan tožnici izplačati delež polovice vrednosti premičnega skupnega premoženja v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in sicer, da v skupno premoženje pravdnih strank spada vložek denarnih sredstev in dela v točki 1a in b/1/II navedenih nepremičnin in premičnin ter da je toženec tožnici dolžan iz naslova delitve skupnega nepremičnega premoženja iz točke 1a/1/II izplačati znesek 37.876,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila. Kar je tožnica v podrednem zahtevku zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Sklenilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.701,17 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.143,20 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III točka izreka). Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 29. 1. 1014 je zavrnilo (IV. točka izreka odločbe).

2Zoper sodbo v zavrnilnem delu in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo se je pritožila tožeča stranka. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... ni nastala nova stvar. Pred vlaganji strank v navedeno nepremičnino je tam stala starejša stanovanjska hiša, hlev in gnojna jama. Po vlaganjih pravdnih strank je bilo gospodarsko poslopje porušeno in gnojna jama zasuta. Po vsem na novo je bil postavljen objekt, ki je služil kot cvetličarna, kasneje pa se je predelal v še eno stanovanje. Glede vrednosti izvedenih vlaganj, je tožnica prepričana, da je vložek skupnega premoženja spremenil identiteto prejšnje nepremičnine in s tem učinkoval v stvarnopravni sferi tako, da je tožnica pridobila lastninsko pravico do polovice na navedeni nepremičnini. Meni, da ji iz naslova delitve skupnega premoženja pripada iz naslova nepremičnin znesek 56.363,98 EUR in ne le znesek 37.867,50 EUR, ki ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da termogen ne spada v skupno premoženje, ker naj bi bil odtujen še v času skupnega premoženja pravdnih strank. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z zaznambo spora pridobila zgolj to, da zaradi publicitetnega učinka zaznambe, vknjižene v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah, morebitna tretja oseba ne bo v dobri veri, če bi toženec za tožničinim hrbtom nepremičnine prodal. Nasprotno pa tožnica zaradi zaznambe spora nima zavarovanja za primer obremenitve spornih nepremičnin. Toženec je brez vednosti tožnice in brez njenega soglasja prodajal nepremičnino parc. št. 1 k. o. ... Napačno je zaračunan tudi tožničin uspeh v pravdi.

3Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je uveljavljala procesno kršitev v smislu neizvedbe dokazov, ker sodišče ni zaslišalo določenih prič, ki bi znale povedati kakšno je bilo premoženje pravdnih strank v času, ko je leta 2003 umrla toženčeva mati. Prvo sodišče neutemeljeno ni ugodilo njenemu predlogu za angažiranje novega izvedenca gradbene stroke. Traktor ..., motorna škropilnica, električna potopna škropilnica ter avto prikolica ne morejo predstavljati skupnega premoženja.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv, hkrati pa je tudi protisloven, zato ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožeča stranka je tekom postopka večkrat predlagala spremembo tožbenega zahtevka in sicer z vlogo z dne 6. 12. 2012, z vlogo dne 17. 1. 2012, z vlogo dne 12. 3. 2012, z vlogo z dne 29. 1. 2014 in z vlogo z dne 3. 4. 2014. S sklepom je sodišče dovolilo spremembo tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen v vlogi z dne 29. 1. 2014 in je o tako postavljenem zahtevku v sodbi tudi odločilo.

7Sodišče prve stopnje je primarno postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada vložek denarnih sredstev in dela v nepremičnine in premičnine naštete v točki a in b/1 zahtevka ter da znaša delež tožnice na vsem skupnem premoženju ½ zavrnilo, hkrati pa je ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica prav tako zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada vložek denarnih sredstev in dela v nepremičnine in premičnine. Prvo sodišče je torej zavrnilo ugotovitvenemu delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka, hkrati pa je ugodilo identičnemu zahtevku, ki je bil postavljen podredno. Izrek sodbe je tako protisloven.

8Tudi ni jasno kakšno pravno varstvo želi tožnica z zahtevkom na ugotovitev, da v skupno premoženje spada vložek denarnih sredstev in dela v premično in nepremično premoženje doseči. Tožnica v trditveni podlagi v isti sapi na eni strani zatrjuje, da naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada vložek materialnih sredstev in dela v povečanje vrednosti nepremičnin, po drugi strani pa zahteva, da se na skupnem premoženju vzpostavi solastninska pravica.

9Kot lahko pritožbeno sodišče izlušči iz nejasnih tožbenih navedb, tožnica zatrjuje, da je vlagala dela in sredstva tudi v nepremičnine, ki so posebno premoženje toženca. Že na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev ni bistveno, da so bila vlaganja izvedena še v času, ko je bila toženčeva mati lastnica nepremičnine. Bistveno je, da je v času odločanja edini lastnik nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka toženec, torej da so bila vlaganja izvedena s skupnim delom in sredstvi pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze.

10V skupno premoženje zakoncev spada torej tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo v skupno premoženje. V tem primeru v skupno premoženje spada vrednost skupnih vlaganj v posebno premoženje zakonca, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Če pa so bila dela in sredstva izvedena v času veljavnosti ZTLR in so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar, potem je tožnica na tej nepremičnini pridobila lastninsko pravico, torej nepremičnina spada v skupno premoženje. Zakonec, torej toženec, čigar nepremičnina je z vložki skupnih sredstev spremenila svojo identiteto pa ima zato pravico do večjega deleža na skupnem premoženju, kar pa je potrebno uveljavljati z nasprotno tožbo.

11Nadalje pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnica v točki 2 in 3 primarno postavljenega tožbenega zahtevka ter v točki 2 podredno postavljenega tožbenega zahtevka že zahtevala (delno) delitev skupnega premoženja v pravdi. Če drugi zakonec zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti sorazmernih vlaganj z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, s tem dejansko zahteva že delitev dela skupnega premoženja. čeprav se v pravdi praviloma presoja obseg in delež zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja. Po utrjenem stališču sodne prakse(1) je namreč delitev skupnega premoženja v pravdi dopustna le izjemoma in sicer, če za to obstajajo posebne okoliščine, kot je npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; če je otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnin; če gre za nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem. Ob dejstvu, da se toženec z delitvijo skupnega premoženja v pravdi ni strinjal, pritožbeno sodišče ne vidi obstoja navedenih posebnih okoliščin, ki bi že v pravdi opravičevale delitev skupnega premoženja. Če pa se že opravlja delitev v pravdi, je potrebno opraviti delitev celotnega premoženja, ki je predmet zahtevka. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravilnega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakonci, saj sodišče lahko pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem zahtevku.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ki je določeno v 285. členu ZPP pozvati tožečo stranko, da postavi jasen in sklepčen tožbeni zahtevek.

13Objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne oziroma nedenarne terjatve je izkaz verjetnosti, da terjatev obstoji. Glede na nejasnost tožbenega zahtevka, s katero tožnica uveljavlja sodno varstvo, bo sodišče lahko šele po izvedbi materialno procesnega vodstva odločalo tudi o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le še opozarja, da tožnica lahko svoj položaj poleg zaznambe spora zavaruje tudi z začasno odredbo.(2)

14Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ter izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012.

Op. št. (2): primerjaj VSL sklep I Cp 878/2013 z dne 3. 4. 2013.