VSL sklep I Cp 3249/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na parcelo s št. 2322/1, k. o. X, razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za razdružitev parcel 2323/3 in delno 2322/1, obe k. o. X. Odločilo je še, da predlagateljica nosi svoje stroške postopka.

2Predlagateljica v pravočasni pritožbi navaja, da je predmet delitve solastnine zgolj parcela 2323/3, ne pa tudi 2322/1, kot je to napačno razumelo sodišče prve stopnje. Opozarja, da je bilo ob vzpostavitvi etažne lastnine na parceli 2322/1 določeno, da skupni del predstavlja le parcela 2322/1, na kateri objekt stoji. Nepremičnina 2323/3 v pogodbi o delitvi solastnine v etažno lastnino ni bila opredeljena kot skupni del. Meni, da gre v zadevnem primeru za postopek delitve solastnine po določbah ZNP, ne pa za postopek vzpostavitev etažne lastnine in določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki ga je zmotno uporabilo sodišču prve stopnje. Sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb, da sta stranki sporazumno določili pripadajoče zemljišče in da se je parc. št. 2323/3 po letu 1997, ko je bila v vsej dejanski velikosti določena kot funkcionalno zemljišče, delila ter da je nasprotna udeleženka svoj solastni delež obremenila s hipoteko. Ker v sklepu ni odločilnih dejstev, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Parcela 2323/3 ni skupni del, določitve funkcionalnega zemljišča s strani upravnih organov pa ni mogoče enačiti s pravno naravo zemljišča kot skupnega dela. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje mimo njenega predloga odločilo glede dela parcele s št. 2322/1, k. o. X. Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, kolikor se nanaša na odločitev o delitvi parcele 2322/1, razveljavilo (357. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v upravnem postopku z gradbenim dovoljenjem z dne 27. 2. 1997 določeno, da predstavlja parcela 2323/3, k. o. X, v vsej svoji velikosti funkcionalno zemljišče k objektu, ki stoji na parceli 2322/1 in je etažiran v korist obeh udeleženk tega nepravdnega postopka. Dejstva, da je parcela 2323/3 funkcionalno/pripadajoče zemljišče, pritožnica ne izpodbija. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da funkcionalno/pripadajoče zemljišče predstavlja skupni del, ki je namenjen rabi vseh etažnih lastnikov, zato ne more biti predmet delitve. Ob tem je svojo odločitev oprlo predvsem na peti odstavek 105. člena SPZ, ki določa, da nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pripadajočega zemljišča ni mogoče enačiti s skupnimi deli. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ima to zemljišče enako pravno naravo kot skupni deli. Po tretjem odstavku 105. člena SPZ so skupni deli zgradbe tisti deli, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, zemljišče na katerem zgradba stoji, lahko pa tudi druge nepremičnine. Materialnopravno pravilno in za razsojo v tej zadevi odločilno je stališče sodišča prve stopnje, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih in na pripadajočem zemljišču neločljivo povezana z lastnino posameznega dela nepremičnine (četrti odstavek 105. člena SPZ), zato po določbi petega odstavka 105. člena SPZ etažni lastniki ne morejo zahtevati njene delitve. Funkcionalno/pripadajoče zemljišče torej sodi k stavbi in tvori z njo neločljivo celoto, ni v samostojnem pravnem prometu in po svoji naravi in vsebini ne more biti predmet delitve. (1) Sodišče prve stopnje se v sklepu pravilno sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, (2) v katerih je sodna praksa zavzela stališče, da se funkcionalnega/pripadajočega zemljišča ne da deliti.

8Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sta udeleženki s pravnim poslom določili manjši obseg funkcionalnega zemljišča, kot je bil določen s strani upravnih organov. S Pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem poslovno stanovanjske stavbe na naslovu Š. cesta (priloga B 6), ki sta jo sklenila predlagateljica in pravni prednik nasprotne udeleženke, je bilo namreč izrecno določeno, da je predmetna parcela 2323/3, v izmeri 582 m², skupni del stavbe.

9Pritožnica zmotno navaja, da je prvostopenjsko sodišče namesto postopka delitve solastnine po ZNP napačno uporabilo postopek vzpostavitve etažne lastnine oziroma določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL. Sodišče prve stopnje ni uporabilo postopka vzpostavitve etažne lastnine, ni določalo pripadajočega zemljišča niti ni uporabilo postopka delitve solastnine po tem zakonu. Po ZVEtL je povzelo zgolj definicijo pripadajočega zemljišča.

10Neutemeljen je tudi očitek, da je bila parcela 2323/3 po tem, ko je bilo določeno funkcionalno zemljišče (leta 1997), že predmet delitve. Iz odločbe o parcelaciji Geodetske uprave z dne 26. 1. 1998 res izhaja, da je prišlo do parcelacije parcele s št. 2323/3, a ob izvedeni parcelaciji je bila parcela v izključni lasti J. A. (3) Ker torej ni šlo za delitev solastnine, je ta pritožbena navedba irelevantna.

11Pritožbeno sodišče zaključuje, da predlagateljica ni izkazala, da bi zaradi spremenjenih okoliščin zemljišče izgubilo svojo vsebino in ne služi več funkciji stavbe kot celote. Razlog, ki ga za delitev solastnine navaja predlagateljica (da nasprotna udeleženka vsa parkirna mesta zaseda s svojimi gosti), nima zakonske podlage, za ureditev razmerji med solastniki pa je na voljo drug postopek. (4)

12V sklepu so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, zato absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Pritožbeno sodišče drugih pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo, zato je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo.

14Pritožnica je s pritožbo le delno uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 165. in 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

------------------------------------------------------------

(1) Tako izrecno Višje sodišče v Kopru v sklepu z dne 17. 1. 2006, opr. št. I Cp 274/2006, ki pa se sklicuje na določbo takrat še veljavnega tretjega odstavka 12. člena SZ.

(2) Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 4. 2010, opr. št. I Cp 92/2010, z dne 17. 1. 2006, opr. št. I Cp 274/2004.

(3) Ob tem velja pripomniti, da parcelacija (delitev parcele) ne pomeni hkrati delitve solastnine. Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 5. 2010, opr. št. II Ips 876/2009.

(4) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Kopru z dne 27. 11. 2001, opr št. I Cp 690/2001.